Blegoš

Po dveh mesecih se je končno našel čas za nov izlet, kar smo ob ugodni vremenski napovedi tudi izkoristili. Za cilj smo si izbrali Blegoš, ki je z lepimi razgledi več kot izpolnil pričakovanja. Pot do našega izhodišča, vasi Volaka, je bila kar zanimiva. Zaradi del na cesti smo že vožnjo od Kranja do Škofje Loke morali podaljšati z obvozom prek Jeprce, zaradi drugih zaprtih cest na območju pa nam je tudi od tam do Volake in nazaj preostala zgolj cesta skozi Poljansko dolino. Tej smo sledili do Hotavelj, kjer smo prvič zavili desno in nato še enkrat pri kažipotu za Blegoš. Mimo tovarne Marmor Hotavlje smo prišli do naslednjega odcepa, kjer smo zavili levo ob Volaščici. Njeni strugi smo sledili vse do urejenega parkirišča in planinskih kažipotov ob izlivu Javorjeve grape.

S parkirišča smo v družbi markacij peš nadaljevali po cesti med obema zgradbama nad parkiriščem, pri zadnji hiši pa smo po občutku zavili na zgornjo izmed obeh neoznačenih poti, ki se je izkazala za pravilno, čeprav nas je od naslednje markacije, ki je to potrdila, ločilo še nekaj hoje. Med zložnim vzponom smo prečili pobočje Požara vse do mostu čez levi pritok Volaščice, kateremu nismo našli imena. Tu se je pot začela bolj strmo vzpenjati vse do mesta, kjer jo preseka na videz precej sveže vsekana gozdna cesta iz smeri Leskovice.

V iskanju najbolj primernega mesta za vzpon nanjo smo končali na razcepu ceste kar nekoliko nad kažipotom za Zavetišče na Jelencih, mimo katerega sicer vodi markirana pot. Ko smo se spustili do njega in tam zavili desno na razdrt kolovoz, smo ugotovili, da nas je ta privedel nazaj na cesto, po kateri bi se lahko precej krajše povzpeli, če bi na že omenjenem razcepu zavili levo, kar smo med spustom tudi izkoristili. V vsakem primeru bi prek mostička ponovno zavili v gozd in nadaljevali do naslednjega prečkanja ceste.

Tokrat je bilo potrebno nadaljevati z vzponom po njej vse do mesta, kjer so nas markacije ponovno usmerile levo v gozd. Sledil je spet nekoliko bolj strm vzpon po precej kamniti poti ob studencu, v katerem se je osvežila naša psičke, ter še zadnjič prek gozdne ceste, od koder nas je do zavetišča ločilo le še dobrih pet minut hoje. Na klopeh ob njem smo si privoščili manjši prigrizek, nato pa smo nadaljevali proti Koči na Blegošu. Tik pod sedlom s številnimi razpotji nas je za nekaj trenutkov zbegal odcep levo za Laze, a smo hitro opazili, da se na tem mestu markacije nadaljujejo tudi desno, čeprav ni bilo nobene table, ki bi označevala, da je to smer proti vrhu Blegoša.

Od sedla nas je do koče privedla gozdna cesta. Kot smo videli med vračanjem so to številni izkoristili, da so si vzpon do vrha ali celo le do koče kar pošteno skrajšali. Mi smo ravnali obratno in pri koči zavili desno na pot, ki po južni strani obide Blegoš, namesto da bi se direktno povzpeli nanj. Glavni razlog sta bila dva zaklada, ki bi ju sicer zgrešili, a smo spoznali, da je pot z južne strani na vrh tudi sicer bolj prijetna za hojo in nudi boljše razglede od tiste z zahodne strani.

Na vrhu nas je pričakal mrzel veter, zaradi katerega smo bili veseli, da smo s sabo vzeli vetrovke. Tako smo lahko nemoteno uživali v razgledih in ob pogledu na bližnje vrhove obujali spomine na pretekle vzpone na Porezen, Črno prst in Ratitovec. Celo Triglav je razkazoval svoj s snegom potreseni vrh. Vetrovni dan na Blegošu je izkoristila tudi skupina jadralnih padalcev, ki smo jih med spustom proti koči lahko opazovali pri vzletanju. Pred vrnitvijo v dolino smo pri koči še malo posedeli na soncu ter na hitro pomalicali, nato pa smo se po že znani poti vrnili do izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Prek Vitranca na Ciprnik

Po dobrih dveh letih smo se ponovno povzpeli na Ciprnik, tokrat z vzhodne strani, po grebenu Vitranca. Za izhodišče smo si izbrali jezero Jasna, kjer je bilo na naše precejšnje presenečenj parkirišče kljub zgodnji jutranji uri že kar polno. Zdelo se je , da je večina vozil na njem tam tudi prenočila. Od tam smo se v iskanju začetka poti odpravili nazaj proti Kranjski Gori, prek Male Pišnice in naprej mimo klopi ob cesti vse do mesta, kjer je v pobočje na levi zavila dobro vidna neoznačena pot.

Po njej smo se sprva vračali tik nad cesto ter postopoma zlagoma vzpenjali vse do struge Male Pišnice, kjer smo zavili desno vzdolž nje. Tu nekje nas je presenetila tudi tabla z opozorilom, da je hoja po neurejeni poti v sotesko Male Pišnice smrtno nevarna. Skrb je sicer odveč, saj je tabla postavljena precej prezgodaj. Pot v sotesko se namreč odcepi od s številko 20 označene šele kakšnih 10 minut hoje kasneje, ko bo za nami že kar nekaj vzpenjanja v ključih. Na tem razcepu je prvič moč opaziti tudi tablo, ki usmerja desno navzgor proti Vitrancu in našemu cilju, Ciprniku, medtem ko se simbolično pregrajena pot v sotesko nadaljuje naravnost naprej.

Vzpenjanja v ključih še nekaj časa ni konec, se pa medtem kar nekajkrat odpre prav lep pogled na sotesko Male Pišnice. Tik pod vrhom Malega Vratnika nas pot zapelje okoli njega in nadaljuje s prečenjem severnega pobočja nad kranjskogorskimi smučišči, od koder se nam odpre tudi nekaj lepih pogledov na Kranjsko Goro. Ko se ponovno pričnemo vzpenjati v ključih, je čas, da postanemo bolj pozorni. Le malo naprej od naslednje oznake pešpoti 20 jo bomo namreč zapustili, na kar opozarja tudi kažipot za Vitranc in Ciprnik na drevesu nad nami. Na žalost je nameščen nekoliko nerodno in ga je moč hitro spregledati. V kolikor dosežete mesto, kjer pot preči melišče, vedite, da ste prišli predaleč in se bo potrebno vrniti.

Vzpon od omenjenega kažipota do grebena je verjetno najbolj neprijetni del celotne poti. Pobočje namreč postaja vse bolj strmo, pot pa vse bolj gruščnata in se povsem približa kamniti steni Velikega Vratnika ter jo nato obide po desni. V ostrem desnem ovinku pot ponovno preide na južno stran grebena, na tem mestu pa je na drevo pritrjena tudi velika puščica v levo, na katero je potrebno biti pozoren pri spustu, da pravočasno zapustimo greben. Pot namreč z izjemo redkih kažipotov ni markirana.

Od tod naprej nas čaka še kratek vzpon skozi gozd po južni strani, dokler dokončno ne začnemo slediti grebenu vse do Vitranca, oz. natančneje vse do zaprtega Doma na Vitrancu, ki ga obidemo po južni strani. Na jasi za domom se s severne strani pridruži še pot iz Kranjske Gore in Podkorena ter do zgornje postaje žičnice, ki še vedno obratuje in nam lahko prihrani nekaj višinske razlike pri vzponu. Zadnji del žičnice, ki se konča prav na grebenu, namreč ne obratuje več. Kažipoti za Ciprnik, kot tudi vrh Vitranca, od katerega nas loči še nekaj minut hoje, nas usmerijo naprej po grebenu.

Razgibana pot, ki je od tod naprej tudi markirana, nas brez večjih vzponov ali spustov vodi prek Vitranca do mesta, kjer se s severne strani na greben povzpne še pot iz Planice. Od tu naprej nas čaka zgolj zaključni del vzpona, ki je obema potema skupen. Začnemo v gozdu, zadnjih 100 m vzpona med ruševjem pa je nekoliko bolj izpostavljenih. A pot v tem delu je lepo urejena in dobro varovana; bolj kot jo imamo v spominu izpred dveh let. Na vrhu smo si privoščili le kratek postanek za iskanje zaklada, v razgledu na Tromejo, Tamar in okoliške vrhove pa nismo uživali prav dolgo, saj so nas prepodile nadležne žuželke, ki jih je bilo prav na vrhu največ. V dolino smo se spustili po isti poti.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Pršivec

Zaradi načrtovanih popoldanskih aktivnosti smo za izhodišče vzpona na Pršivec izbrali konec ceste na planini Vogar, kar je pomenilo plačilo pristojbine v Stari Fužini, nato pa vožnjo levo na obeh razcepih, ter po vse slabši gozdni cesti vse do majhnega parkirišča, na katero se ta izteče. Sredi tedna kljub ne najbolj zgodnji uri prostor ni bil več problem, zna pa biti stanje precej drugačno ob koncih tedna.

S parkirišča smo zavili levo, kamor na s je usmeril na drevo pritrjen kažipot. Kratek spust po stezi nas je privedel na kolovoz iz smeri Vogarja, kateremu smo sledili desno. Po njem smo se včasih bolj in včasih manj strmo vzpenjali, vse dokler se ni končno iztekel na gozdno pot. Vzpon smo v ključih nadaljevali skozi gozd, ki se je postopoma redčil. Precej monotono pot je vsaj malo popestrila šele "špranja", skozi katero se je prvič ponudilo nekaj razgleda.

Od tu naprej se je okolica hitro spremenila. Vzpon je postajal vse bolj strm, gozd pa vse redkejši, dokler se nam ni odprl čudovit pogled na Vogel. Nadaljnje vzpenjanje nam je ponujalo vse lepše razglede, prav kmalu tudi na Bohinjsko jezero in Ukanc. Pot je ob tem postajala vse bolj izpostavljena, kar se je stopnjevalo vse do zadnjih nekaj deset metrov vzpona po grebenu, kjer je bilo potrebno čez dva skalna skoka celo malo poplezati.

Za nagrado se nam je prvič odprl pogled na cilj, katerega višino smo že skoraj dosegli, zato pa nas je od njega ločevalo še kakšne pol ure pretežno nerazgledne hoje, sprva po travnatem pobočju, nato pa skozi gozd po izrazito kraškem terenu. Vrh nas je zato pričakal s toliko lepšim razgledom tako na Bohinj z Jezerom, kot na gore vse od južnega bohinjskega grebena do Triglava na nasprotni strani. Na travnati planjavi smo si tako privoščili krajši postanek, da se okrepčamo in poiščemo skriti zaklad, nato pa smo začeli s spustom v smeri planine Viševnik.

Sprva strma in kamnita pot je postopoma postajala bolj prijetna, tudi gozd se je spet vse bolj gostil. Na nekaj mestih nas je v kotanjah pričakalo celo nekaj snega, največ pred vhodom v Majsko jamo, kamor sonce verjetno res ne posije prav pogosto. Tik preden smo ugledali koče na planini Viševnik nas je navdušil še velik kamniti možic, v katerega izdelavo je očitno šlo kar nekaj truda.

Nadaljevanje poti s planine sprva ni bilo povsem očitno. Na kažipotih sredi planine namreč planina Vogar, v smeri katere smo bili namenjeni, ni bila omenjena, smo pa zato le nekaj metrov kasneje na travnatem pobočju nad kočami zagledali napis na skali, do katerega je vodila pot takoj za Bregarjevim zavetiščem. Od tam smo si privoščili še zadnji razgled dneva, tokrat na Debeli vrh in Ograde, nato pa smo se skozi gozd začeli vzpenjati proti sedlu med Pršivcem in Gornjim Viševnikom.

Po prečkanju travnatega sedla se je začel strm spust po precej kamniti poti med številnimi brezni. Najbolj izrazito med njimi menda nosi ime Brezno pri gamsovi glavici. Vse manj kamnita pot nas je skozi smrekov gozd privedla do vlake, kateri smo ob posameznih markacijah sledili vse do parkirišča, sprva precej položno, proti koncu pa spet precej strmo, kot smo videli že zjutraj, ko smo pred odhodom pogledovali na pot, po kateri smo se zdaj vračali.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Lubnik

Vreme letos v veliki meri kroji naše izlete. Tako smo se tudi za današnjega dokončno odločili šele včeraj zvečer na podlagi najbolj svežih napovedi. Imeli smo srečno roko in ujeli suh ter pretežno sončen dan, ki nas celo ni v celoti prikrajšal za razglede, ki jih je izbrani cilj ponujal, čeprav zjutraj ni bilo videti tako. Zadnja ploha nas je namreč prala še med vožnjo v Škofjo Loko, a se ji nismo pustili odgnati. V krožišču pred Škofjo Loko smo zavili proti centru, nato v prvem semaforju levo proti Poljanski dolini v naslednjem križišču pa levo proti Puštalu, kjer smo takoj za mostom čez Poljansko Soro parkirali na bližnjem brezplačnem parkirišču na levi strani ceste.

Od izhodišča smo se peš odpravili proti Loškemu gradu, kjer smo že opazili prve markacije. Makadamski poti smo sledili do prevala pod Krancljem z razgledno ploščo. Tu smo v lovu za prvim zakladom dneva zavili levo na neoznačeno pešpot mimo vrha Kranclja do ostankov starega zgornjega stolpa. Po uspešno opravljeni nalogi smo se vrnili nazaj do razgledne plošče in nadaljevali po makadamski poti. Na obronku gozda smo hitro poiskali še drugi zaklad in se na to spustili do ostrega ovinka na cesti za Gabrovo. Že na tem odseku je postalo jasno, da bomo zaradi obilnega deževja v minulih dneh veliko hodili po blatu.

Cesto smo seveda takoj ponovno zapustili, in sicer smo se povzpeli po nekaj strmih lesenih stopnicah med cesto na levi in stezo proti Staremu gradu na desni, kamor nas je napotil kažipot za Lubnik čez Lužo. Kljub razmočenim tlom, ki so zahtevala dodatno previdnost in bila zaslužna za marsikateri dodatni korak vzpona zaradi zdrsov, smo kar kmalu dosegli naslednji travnik, kjer nas je prvič zares obsijalo sonce. Po prečkanju kratkega pasu gozda nas je od vasi Gabrovo ločil le še blaten odsek kolovoza. Na asfaltu smo zavili desno mimo žage, na makadamu nad njo pa levo proti Lubniku. Prek pašnika na levi strani so se nam med blagim vzponom odpirali lepi razgledi na vrhove na nasprotnem bregu Poljanske Sore.

Na mestu, kjer se z makadamske cesto desno odcepi še ena nekoliko ožja, se markirana pot na Lubnik nadaljuje naravnost v breg med obema. Po zaslugi gostega rastja, ki je zakrivalo tako markacije kot sam začetek poti, smo odcep skorajda spregledali, kar nas je spodbudilo k dodatni pozornosti v nadaljevanju. Pot se je kmalu ponovno iztekla na kolovoz, kateremu smo v prvem razcepu še pravilno sledili levo, v naslednjem pa smo z njega prezgodaj zavili desno na mestu, kjer sta se, očitno po bližnjici, ravno spustili dve planinki. Hujšega ni bilo, saj je bilo tudi neoznačeni poti enostavno slediti vse dokler se ni ponovno pridružila najprej kamnitemu kolovozu, nato pa še markirani poti, ki nas je brez težav pripeljala na vrh.

Tik pod vrhom smo z markirane poti še zadnjič zavili na bližnjico, ki je vodila mimo zadnjega uspešno najdenega zaklada dneva. Za Domom na Lubniku smo si ob lepih razgledih privoščili malico, nato pa smo se po markirani poti začeli spuščati. A le do prvega razcepa, kjer se je z že znane poti vzpona levo odcepila pot čez greben. Kljub mestoma zbledelim markacijam s sledenjem nismo imeli večjih težav, saj smo v primeru dileme vedno zgolj sledili grebenu. Več težav so nam povzročale mokre skale in korenine, zaradi katerih smo se pogosto spuščali še bolj počasi in previdno kot bi se vzpenjali. Zaradi strmih pobočij se nenadzorovan zdrs ne bi dobro končal.

Pot nas je vodila prek Malega Lubnika in Rantovega vrha, nato pa je zapustila greben in začel se je strm spust skozi gozd po blatni poti, ki je bila kljub izdatni rabi pohodnih palic za ohranjanje ravnotežja zaslužna za marsikatero akrobatsko figuro pa tudi nekaj stikov zadnje plati z mokro podlago, k sreči z umazanimi oblačili kot edino posledico. Strmina se je umirila šele, ko smo dosegli markirano pot iz Vincarij proti Gabrovem, na katero smo zavili levo proti Škofji Loki. V naslednjem razcepu smo z namenom iskanja zadnjega zaklada zavili levo proti Podlubniku, a pred Selško Soro razočarani ugotovili, da je most v delu in moremo do njega. Tako smo se lahko po blatni gozdni poti ob reki le še sprehodili do Škofje Loke. Pri naslednjem mostu čez Soro nas je prijazen domačin prijazno ustavil pred nadaljevanjem poti v slepo ulico in nas usmeril desno na cesto, po kateri smo mimo tovarne LTH in skozi center Škofje Loke hitro prispeli do izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Planina Planinca iz Završnice

Iskanje zakladov nas je ponovno privedlo na planino Planinca, le da smo tokrat za izhodišče izbrali dolino Završnice. Iz Most in mimo akumulacijskega jezera smo nadaljevali po gozdni cesti mimo hidroelektrarne vse do prvega asfaltiranega klanca, vrh katerega smo parkirali desno od ceste na mestu pred spomenikom NOB in mostom na desni breg Završnice. Izbrana točka predstavlja odlično izhodišče na greben Zabreških peči, hkrati pa ni predaleč od Tinčkove koče na koncu doline, kjer smo nameravali sestopiti.

Z izhodišča se v smeri jugozahoda blago vzpenja kolovozna pot v precej dobrem stanju, kateri smo brez težav sledili vse do grebena, ki smo ga dosegli na sedlu med Gosjakom in Golovcem. Izbira ni bila naključna, saj nas je na tem mestu čakal prvi zaklad. Zaradi naslednjega zaklada smo po grebenu nadaljevali proti zahodu do razgledne točke na Gosjaku nad Doslovčami. Lokacija je vredna obiska tudi brez dodatne motivacije, saj se z nje odpira zares lep pogled proti Bledu in Julijcem.

Od tod smo se seveda obrnili nazaj proti vzhodu in se vrnili na sedlo. Prvotna ideja je bila, da v tej smeri nadaljujemo po grebenu vse do Smokuškega vrha, a že v nekaj minutah se je vzpon na Golovec po poti za vodnim zbiralnikom izkazal za bolj zahtevnega od naših pričakovanj. Zaradi družbe štirinožca smo se odločili poiskati alternativno pot proti vzhodu in se še drugič vrnili do sedla. Na zemljevidu smo hitro izbrali novo traso izleta in se v blagem spustu začeli vračati proti našemu izhodišču. Še preden se je začela prava strmina smo z že znanega kolovoza zavili desno na sprva od vode precej zdelan odcep, ki pa se je že za prvim ovinkom spremenil v povsem prijetno gozdno cesto, ki je na stalni višini vijugala proti vzhodu.

Zapustili smo jo pri naslednjem dobro vidnem desnem odcepu tokrat po ožji vlaki, ki se je zmerno vzpenjala proti jugovzhodu. Stanje poti se je postopoma sicer poslabševalo, a večjih ovir od občasnega večjega kamna ali hloda, ki ga je bilo potrebno prestopiti, vseeno ni nudila. Proti vrhu je postajala vse bolj podobna strugi suhega potoka, ki se je z leve iztekla nanjo. Nad tem mestom je steza spet postala nekoliko lepše urejena, a takrat nas je od ceste proti Kališčem ločilo le še zadnjih nekaj višinskih metrov. Po gozdni cesti, ki smo jo dosegli, smo se v levo spustili vse do sedla, izdatno označenega z markacijami in smerni tablami.

Prvič tega dne smo zavili na markirano pot, in sicer v smeri Robleka. Sprva strm vzpon je kmalu postal zmernejši, lepo urejena in izdatno markirana pot pa nas je v dobre pol ure mimo Tolstega vrha pripeljala do še zaprte Tomčeve koče na Poljški planini. Od našega končnega cilja, planine Planinca, nas je sedaj ločilo le še nekaj sto metrov. Tam smo seveda zgolj poiskali zadnji zaklad dneva in se ponovno vrnili do Poljške planine. Kažipoti za kočo so nas proti Tinčevi koči v Završnici in Valvasorjevemu domu usmerili na pot, ki se je proti pričakovanjem sprva blago vzpenjala proti zahodu.

Vzpon se je seveda kmalu končal, ko so nas markacije na razcepu poti usmerile na levo, ki se je sedaj začela blago spuščati. To se je kmalu spremenilo in spust je postal precej bolj strm, a zaradi suhih tal še povsem netežaven. Po kratkem bolj ravnem odseku nas je čakal drugi del spusta, ki pa je zaradi delno blatne poti že zahteval več previdnosti, kar se je izkazalo zgolj uvod v nadaljevanje. Pot je namreč zavila proti severu in začela na stalni višini prečiti zares strmo pobočje, kar je še oteževalo dejstvo, da je že tako ozka steza bila skorajda v celoti zasuta s suhim listjem.

Ko je pot zopet postala širša, pobočje pa nekoliko položnejše, je bil najtežji odsek že za nami. A prav kmalu smo naleteli na prve ostanke snega tega dne, kot nalašč prav čez stezo. Nekaj metrov dolgo prečenje pomrznjenega in z listjem posutega snega ni dovoljevalo, da bi naša zbranost popustila. Kmalu je sledilo še eno prečenje strmine, a tokrat krajše in lažje. Ko smo pod sabo zagledali Završnico, ki smo jo sicer slišali že kar nekaj pred tem, smo vedeli, da smo skoraj na cesti. Seveda pa je bil pred nami še zadnji izziv. Po prečenju kratkega melišča, je bilo treba prečkati tudi strugo. Snežni ostanki ob toku navzgor so nas prisilili, da to izvedemo kar na mestu markirane poti, a po zaslugi dobrega oprijema na skalah v strugi, se je podvig izkazal za lažjega, kot se je zdelo na prvi pogled. Še nekaj korakov do ceste ter pol ure spusta po njej in že smo bili na izhodišču.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Tošč

Zbiranje informacij enem bolj zahtevnih zakladov v Sloveniji nas je po skoraj treh letih in pol ponovno privedlo na vrh Tošča. Ker tudi pri ponovnem osvajanju že znanih ciljev radi spoznamo kakšno novo pot, smo se tokrat odločili za vzpon iz vasi Sora, do katere smo se skozi Goričane in Rakovnik pripeljali iz smeri Medvod. Nedaleč naprej od odcepa za Topol na začetku vasi smo pri kažipotu za Osolnik zavili levo ter se ustavili na prostornem parkirišču pod cerkvijo svetega Štefana.

Markirana pot se povsem na začetku tega parkirišča kar strmo vzpne v pobočje in nam prihrani nekaj hoje po asfaltirani cesti do prvega levega ovinka, v kolikor je ne spregledamo. Tam namreč še zadnjič prečka cesto in se še naprej zmerno strmo vzpenja skozi gozd. Bolj pozorni moramo postati, ko se pot cesti ponovno približa. Tam nas namreč le še kratek strm vzpon loči od odcepa nemarkirane poti na vrh Homa, kamor smo se odpravili po prvi zaklad dneva. Da ga ne bi zgrešili, priporočam pozorno spremljanje desnega pobočja nad potjo, kjer bomo opazili tablo, ki označuje začetek dobro vidne poti, ki se še naprej strmo vzpenja skorajda do vrha, na katerem nas poleg vpisne knjige pričaka tudi klop z lepim razgledom na Dol, Reteče in tokrat v meglice odete Kamniško Savinjske Alpe.

Poti z vrha še naprej sledimo v isti smeri, kamor nas napoti še ena tabla, tokrat za Osolnik. Po kratkem spustu se ponovno pridružimo markirani poti, ki smo jo zapustili, in kmalu končamo na cesti, ki ravno na tem mestu iz asfalta preide v makadam, in ji sledi dober kilometer. Če smo pozorni se pretežno vendarle lahko izognemo hoji po cesti, saj se markirana pot večino časa vije tik ob njej. V vsakem primeru moramo s ceste desno zaviti pri križišču s še eno slabšo makadamsko cesto, kjer se markirana pot mimo znamenja in spomenika NOB spet strmeje povzpne proti Osolniku. Tik pod vrhom se lahko odločimo za direkten vzpon po robu strmega travnika, od koder se odpira lep razgled proti Škofji Loki in Kranju, ali v nekaj serpentinah skozi gozd.

V vsakem primeru ob cerkvi svetega Mohorja dosežemo vrh, kjer smo kljub vse večji množici, ki je čakala na začetek desete maše, uspeli hitro in diskretno poiskati še drugi zaklad. Naša pot se je seveda šele dobro začela. Po kažipotu sodeč nas je od Tošča ločilo še dve uri hoje, zato smo se hitro spustili mimo turistične kmetije Rožnik do dobro označenega razcepa poti, kjer se je začel naš vzpon na Gontarsko planino. Dobro označena pot nas je v senci dreves med zmernim vzpenjanjem hitro pripeljala na vrh, čemur je sledil strm spust do naslednjega odcepa proti domu na Govejku.

Mi smo seveda nadaljevali naravnost in kmalu dosegli razgledno točko pod vrhom Igal. Še en strm spust in že smo v bližini kmetije Kozjek dosegli gozdno cesto, kateri smo sledili proti Tošču, kateremu smo se že kar precej približali, odkar se nam je prejšnjič odprl pogled nanj. Precej monotono hojo po cesti nam je popestril edinole oglar, ki je ravno kuhal kopo tik ob njej. Ko smo cesto na označenem razcepu končno zapustili, nam je preostal le še zaključni vzpon skozi gozd, do grebena po nam še neznani poti, nato pa se nam je pridružila steza iz smeri Grmade in Malega Tošča, po kateri smo pred leti že hodili.

Lep praznični dan je v hribe privabil številne, kar se je izkazalo tudi na obleganem vrhu Tošča. K sreči je zaklad varno umaknjen v gozdu, tako da z neopaznim iskanjem nismo imeli težav, žal pa v njem želenega predmeta ni bilo več. Kljub razočaranju nam razpoloženja to ni pokvarilo - za nami je bil še vedno zelo prijeten in zanimiv vzpon. Je pa bil tudi že čas za vrnitev.

Večinoma smo se vračali po že prehojeni poti, izognili smo se zgolj nekaj ponovnim vzponom. Pod vrhom Gontarske planine smo zavili desno in napravili ovinek mimo doma na Govejku, kjer smo se tudi na hitro okrepčali. Na pot vzpona smo se ponovno vrnili v razcepu pod turistično kmetijo Rožnik. Tu je bil čas za drugi alternativni odsek, saj smo pot proti Sori nadaljevali kar po cesti, namesto da bi se povzpeli na Osolnik. Zadnjo spremembo smo seveda napravili pri Homu, saj smo mimo njega nadaljevali kar po markirani poti.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Ogradi

Ne zgodi se pogosto, da v drugi polovici oktobra vremenske razmere še vedno dopuščajo vzpone nad 2000 m v nezimskih razmerah. Zato je takšno posebno priložnost seveda potrebno izkoristiti. Za cilj smo si izbrali Ograde, razgleden greben med planino v Lazu in planino Krstenica, ki smo jo sicer imeli v načrtu že za naslednje leto. Za izhodišče smo si seveda izbrali planino Blato, kamor pa smo se tokrat lahko zapeljali brez plačila cestnine. Glede na številna vozila, ki smo jih ob vrnitvi opazili na parkirišču, se je upravljavec s takšno odločitvijo odrekel kar spodobnemu znesku.

S parkirišča smo se napotili v smeri planine v Lazu. Sprva smo sledili poti, ki vodi tudi na planino pri Jezeru, a že v prvem razcepu smo jo zapustili in zavili desno na položno gozdno stezo. Kmalu so dosegli še en, slabše označen razcep, v katerem bi lahko še enkrat zavili levo proti planini pri Jezeru, medtem ko nas je proti planini v Lazu desno usmeril le improviziran kažipot, ki najbrž ne bo preživel zime. Pot je od tod naprej spet postala bolj kamnita in tudi precej bolj strma. Kljub redkim markacijam z orientacijo ni bilo nobenih težav.

Ko se je pot končno spet položila, smo postali bolj pozorni, saj smo vedeli, da moramo že preden zares dosežemo planino v Lazu, zaviti desno proti planini Krstenica. Kljub temu se pravilno nismo pustili zavesti številnim neoznačenim potem, ki so se v desno odcepile od naše, in smo vztrajali vse do mesta, kjer se je gozd že začel redčiti in smo ob poti opazili skalo z dvema puščicama v smeri planine Blato: direktni, po kateri smo se povzpeli mi, in prek planine Krstenica, kamor smo sedaj zavili.

Zaradi skoraj popolne odsotnosti markacij, je iskanje začetka poti v tej smeri zahtevalo nekaj več pozornosti, a kmalu je pot postala tako dobro shojena in izrazita, da markacije niso bile več potrebne. Tako smo se lahko posvetili oprezanju za možicem, ki bo označeval levi odcep v pobočje Ogradov. Naloga se je izkazala za enostavno, saj je bi bil začetek poti zelo opazen celo brez možica, za povrh pa je ob njem stal še pravcat kup kamenja, ki je zagotovil, da odcepa res nismo mogli zgrešiti. Vzpon smo začeli s prečenjem melišča, kmalu pa nadaljevali v ključih med vse bolj redkimi rumenimi macesni. Tudi sonce nas je začelo greti in o hladu, ki nas je pričakal na izhodišču, ni bilo več sledu.

S pridobivanjem višine so se nam odpirali vse lepši razgledi, še posebej proti zahodu, kjer smo prav kmalu ugledali Bogatin in Krn. Ključi se iztečejo na travnat vrh grebena, kjer se pot ponovno položi. Najprej sledi kratko prečenje travnatega pobočja, ki je sicer netežavno, a v vlažnih razmerah vseeno zahteva nekaj previdnosti. A že kmalu zavije med ruševje, skozi katerega med blagim vzponom vijuga vse dokler pred sabo ne zagledamo vrha grebena na njegovem severnem robu, ki ga označuje tudi od daleč viden križ.

Na tem mestu nas čaka kratek spust, kateremu sledi le še zaključen zmerno strm vzpon, ki je neprijeten zgolj zato, ker po pobočju pot vodi skorajda naravnost navzgor. Ko smo dosegli vrh, smo bili kar malo presenečeni - izkazalo se je namreč, da križ ni postavljen na vrhu, temveč nekoliko vzhodno od njega, na mestu, od koder se ponujajo najlepši razgledi v smeri vzhoda in jugovzhoda. Skorajda na dosegu roke smo imeli Jezerski Stog, planina Jezerca pa je bila praktično naravnost pod nami. V daljavi je bilo opaziti Pokljuko z Uskovnico in Zajamniki, na zahodni strani pa se nam je prikazala celo Mala Tičarica.

Na toplem s soncem obsijanem vrhu smo se med uživanjem v razgledih in skrivanjem zaklada zadržali kar dolgo, a na koncu se je vendarle bilo potrebno vrniti v dolino. Sprva smo razmišljali o spustu po severozahodnem grebenu, a smo se ob pogledu navzdol raje odločili za spust v smeri vzpona. Še posebej v štirinožni družbi bi bil po tem grebenu bolj smiseln vzpon kot spust. Kljub temu nismo opustili ideje, da se vrnemo prek planine Krstenica. Na mestu, kjer smo začeli z vzponom na Ograde, smo zato zavili levo in nadaljevali po stezi v smeri zadanega cilja.

Po kratkem blagem vzponu se je pot obrnila navzdol, kar se je nadaljevalo skorajda vse do planine, kjer pot zavije ostro levo in se ponovno zmerno vzpne vse do prvih stavb. Še en kratek postanek smo si privoščili na mestu, kjer smo poiskali skriti zaklad, nato pa smo se odpravili proti planini Blato po lovski stezi, ki smo jo spoznali že med vzponom na Jezerski Stog. Začetek je bilo s te strani najti še laže - enostavno smo s kolovoza zavili desno navzdol, dokler nismo na nasprotni strani travnika ugledali začetka steze. Vse dvome o pravi smeri nam je pregnala lovska koča, ki smo jo dosegli po le nekaj korakih.

Edino orientacijsko dilemo je predstavljal razcep nedaleč naprej od koče, v katerem smo pravilno zavili desno, nato pa nas je steza brez odcepov vodila vse do razdrte gozdne steze nad planino Blato. Večino višinske razlike smo premagali v kratkem strmem odseku, po katerem je pot speljana v prijetni ključih. Škoda edinole, da nas gozd na tem delu prikrajša za razgled. Ko se steza izteče, nas od planine Blato loči le še spust po gozdni cesti, ki je žal nedavno tega odigrala svojo vlogo tudi kot vlaka za gozdarska dela, zaradi česar je bila še bolj neutrjena in mestoma blatna, kot bi bila sicer. S planine se do parkirišča za nekaj metrov povzpnemo po kratkem odseku ceste, na katerega zavijemo levo. Odkar smo tu hodili nazadnje, je nekdo uničil zapornico na koncu parkirišča in ga tako efektivno povečal za kar nekaj mest.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Vrh Korena

V iskanju namigov za rešitev potujočega sudokuja smo se tokrat odpravili na območje Krvavca. Za cilj izleta smo si zbrali Vrh Korena, ki je med drugim zanimiv tudi zaradi svoje nadmorske višine - 1999 m ga naredi za najvišji vrh, ki še ni dvatisočak. Če seje bilo mogoče ob našem zadnjem obisku Krvavca pripeljati vse do Doma na Gospincu, je sedaj potrebno parkirati že na planini Jezerca, saj nadaljevanje vožnje preprečuje zapornica. Še vedno pa velja priporočilo, da je ob koncih tedna priporočljivo prispeti dovolj zgodaj, da parkiranje ni problem. Cesto proti spodnji postaji gondolske žičnice moramo zapustiti v vasici Grad, nato slediti kažipotom za Ambrož po Krvavcem ter mimo slednjega nadaljevati po asfaltirani cesti vse do zapornice.

Seveda nam zato ni potrebno pešačiti po cesti vse do Doma na Gospincu, ampak že pri zapornici nadaljujemo mimo table z zemljevidom kar naravnost v breg ter sledimo markirani poti na Kriško planino. Pazite le, da vas ne zavede rumena markacija, ki usmerja desno v breg le nekaj metrov po tem, ko se pešpot pridruži kolovozu. Potrebno je nadaljevati kar naravnost po kolovozu, vse do Kriške planine, kjer smo naredili kratek ovinek do zaklada z želenim namigom. Od tod imamo do Doma na Krvavcu na voljo nekaj možnosti. Mi smo se odločili slediti skupini planincev pred nami, ki se je povzpela kar po trasi smučišča. Med vzponom smo uživali v pogledih proti Storžiču in Tolstemu vrhu.

Nad domom smo si privoščili še en kratek postanek pri kapeli Marije Snežne za še drugi zaklad dneva, nato pa smo se po cesti mimo oddajnika odpravili naprej do sedla Razor. Namesto da bi nadaljevali z vzponom na Zvoh, smo nadaljevali levo po cesti, ki preči pobočje smučišča. Na robu smučišča je cesta prešla v pešpot, na kateri je bilo spet mogoče opaziti markacije. Kot se nam je dozdevalo že med vzponom, so na tej strani pobočja krčili ruševje in kurili ostanke, kar je na žalost pomenilo, da nas je pot vodila prav skozi dim teh kurišč. K sreči je šlo le za kratek odsek, ki se je končal kakor hitro smo prešli ograjo smučišča.

Sledil je spust proti planini Dolge njive: sprva v nekaj ključih po gruščnati poti med ruševjem, v nadaljevanju pa tudi prek dveh krajših melišč. Zaradi vlažnih tal je oboje zahtevalo nekaj več previdnosti. Po končanem spustu in prehodu skozi pašno ograjo smo se znašli v labirintu ruševja, v katerem smo prav kmalu zgrešili markirano pot. Orientacija je vseeno ostala netežavna, saj smo vedeli, da se moramo prebiti do osrednjega dela planine, kjer so nas kažipoti napotili mimo koče v smeri Vrha Korena in Kalškega grebena. Pot smo nadaljevali v senci Ježa, prek katerega na Vrh Korena vodi pot z Zvoha.

Na koncu ravnine je bilo na skalah spet mogoče opaziti nekaj več markacij, ki so nas popeljale po levi strani pobočja, ob robu skalnega skoka, ki smo ga ob samem koncu vzpona prečili v lepo speljanem prehodu. Spet nas je obdalo ruševje, a tokrat je bilo poti slediti precej laže in kmalu smo se znašli na naslednjem razpotju. Levo je pot zavila na Kalški greben, mi pa smo nadaljevali desno proti Vrhu Korena. Takoj za kažipotom smo sprva zašli v slepo ulico ruševja, a smo kmalu spoznali, da moramo zaviti še bolj desno, kjer je pot bolj razvidna in v nadaljevanju tudi spet markirana.

Med vzponom smo ponovno srečali skupino planincev, ki smo ji zjutraj sledili proti Domu na Krvavcu in se je že vračala z Vrha Korena, na katerega so se povzpeli prek Zvoha in Ježa. Nas pa je od vrha tudi ločilo le še nekaj minut nezahtevne hoje. Tik pod vrhom smo s poti zavili levo in se pridružili številnim drugim, ki so že uživali v razgledih. Ker smo imeli na vrhu namen skriti lasten zaklad, smo se za nekaj metrov odmaknili od množice in hitro poskrbeli tudi za to. Vseeno smo se zadržali dovolj dolgo, da so se iz smeri Zvoha in planine Dolge njive proti vrhu že začele vleči meglice, zato smo hitro pričeli s spustom v smeri planine Koren.

Hojo smo nadaljevali po poti, ki smo jo zapustili pred vzponom na vrh, kmalu pa smo dosegli razpotje, na katerem smo se usmerili levo navzdol. Desna pot je vodila prek Ježa na Zvoh. Naslednje razpotje je bilo še bolj zanimivo, saj so kažipoti ponujali le pol informacije: v smeri prihoda so kazali proti Vrhu Korena, tako naravnost kot levo so označevali pot na Kompotelo in Mokrico, medtem ko markirana pot proti planini Koren, ki je na tem mestu zavila desno, ni bila omenjena. Podobno pomanjkljivi so bili naslednji kažipoti, ki so sicer omenjali planino Korena in Košutno, ne pa tudi Vrha Korena in Kompotele, iz smeri katerih smo prišli mi. Brez predhodne priprave je lahko na tem področju orientacija kar težavna, sploh ker se tudi poti vijejo med ruševjem in jih je kljub gostim markacijam v trenutku nepazljivosti mogoče hitro zgrešiti.

Kljub meglicam na zahodni strani Ježa, nas je sonce spremljalo vse do planine Koren. Ko pa smo se z nje povzpeli do roba in se začeli v ključih spuščati po gozdnem pobočju, je tudi na tej strani zavel hladnejši veter, meglice pa so zakrile sonce, čeprav so ostale dovolj visoko, da na vidljivost niso vplivale. Hitro smo opazili, da nas pred vrnitvijo na Kriško planino na poti čaka še en krajši precej strm vzpon, saj se pot vmes spusti skorajda do manjše planine, mimo katere poteka vzpon z Markove ravni. Po končanem vzponu smo nas je od pašnikov na Kriški planini ločil le še nekajminutni spust.

Na Kriški planini so markacije spet postale bolj redke, a potrebno je bilo le še slediti pašni ograji iz bodeče žice ter jo prečkati na enem od mest, kjer je bila prekinjena. Skozi podhod pod smučiščem smo se pridružili kolovozu, po katerem smo zjutraj prispeli s planine Jezerca, ter se po njem vrnili do izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.