Soteska Krnice (Garnitzenklamm)

Sotesko Krnice (Garnitzenklamm) smo si kot cilj našega izleta izbrali še v času vročinskega vala, a čeprav je vročina medtem že nekoliko popustila, se vzpon skozi hladnejšo sotesko poleti vedno prileže. Slaba stran poletnega obiska je sicer manj vode, a k sreči je Krnica (Garnitzenbach) dovolj vodnata, da kljub sušnemu obdobju še ni povsem usahnila. Soteska se nahaja v bližini Šmohorja (Hermagor), ki je pri nas še najbolj poznan zaradi bližine smučišča Mokrine (Nassfeld). V Šmohor smo se zapeljali prek Korenskega sedla ter nato po magistralni cesti mimo Podkloštra (Arnoldstein). Na sotesko Krnice (Garnitzenklamm) nas je opozoril kažipot levo v Šmohorju, od koder smo le še nadaljevali naravnost vse do urejenega parkirišča ob vhodu v sotesko.

Prehod skozi sotesko stane 4 evre na osebo, ki pa smo jih plačali šele ob vrnitvi, saj zjutraj blagajna še ni bila odprta. Na to so nas prijazno opozorili tudi z listkom, ki nas je pričakal zataknjen za brisalce vetrobranskega stekla. Na vhodu je postavljena tudi pregledna karta soteske, ki se jo splača fotografirati, da boste med hojo laže spremljali svoj napredek. Pot se začne na desnem bregu soteske in jo večkrat prečka prek lepo urejenih mostov. Do konca drugega dela soteske nas povsem nezahtevno popelje mimo številnih slapov, tolmunov in drugih zanimivosti.

Tik pred koncem drugega dela se pot prvič razcepi. Če zavijemo desno prek potoka, se lahko povzpnemo nad sotesko do cerkvice St. Urban in nazaj do izhodišča. Mi smo seveda nadaljevali naravnost skozi preostanek soteske, ob zavedanju, da bo pot postala bolj zahtevna. To na kratko napove že takoj za razcepom, s čimer poskuša takoj odvrniti obiskovalce, ki na to niso pripravljeni. Čez nekaj minut smo dosegli skromno zavetišče, kjer smo si pred nadaljevanjem privoščili kratko malico.

Soteska kmalu postane precej ožja in bolj divja. Pot skoznjo je sicer še vedno skrbno varovana in označena, kljub temu pa je nekajkrat potrebno poseči po varovalih in se povzpeti ali spustiti po par klinih in lestvah. Ko se soteska spet razširi, se tretji del že končuje. Tu se pot po levem bregu povzpne skozi gozd nekoliko nad potok do mesta, kjer prečka gozdno cesto. To je še zadnji razcep prek koncem soteske. Po cesti se je mogoče povzpeti iz soteske in se vrniti do izhodišča, mi pa smo spet nadaljevali naprej skozi sotesko.

Zadnji del poti ostaja na levem bregu, večinoma kar visoko nad potokom, zato vrtoglavica na njej ni dobrodošla. Pot je namreč večino časa kar izpostavljena, na par mestih pa je po njej potrebno celo malo poplezati. Nič posebnega, če ste vajeni hoje v gorah, ne gre pa ravno več za nedeljski sprehod. Ob izhodu iz soteske nas pričaka presenečenje. Potek je namreč v nadaljevanju povsem umirjen in niti malo ne kaže svojega divjega značaja, ki smo mu bili priča skozi sotesko. Na tem mestu smo postavljeni pred odločitev: se vrniti po isti poti, nadaljevati proti planini Kühweger Alm, ali se celo povzpeti na Mokrine.

Nas je pot vodila na planino Kühweger Alm, smo si pa tu pred tem privoščili daljši postanek za iskanje prvega zaklada tega dne. Pot se nato povzpne v levi breg par metrov nad strugo, kateri še nekaj časa sledi, nato pa zavije ostro desno in se začne v ključih vzpenjati. V približno uri zmernega vzpona skozi gozd nekajkrat prečka gozdno cesto, ki vodi prav tja, le da je precej daljša od pešpoti. Na planini se je moč okrepčati v koči, mi pa smo se povzpeli le do na njej pritrjenih kažipotov, ki so nas proti naslednjemu cilju, cerkvici St. Urban, usmerili po gozdni cesti desno mimo koče.

Od spusta v dolino nas je ločil le še blag vzpon do planin na drugi strani grebena. Tam smo si po zaslugi naslednjega zaklada privoščili kratek počitek na klopi z lepim razgledom na zgornjo Ziljsko dolino, nato pa smo se začeli spuščati po gozdni cesti, in sicer po severozahodni strani grebena. Na drugem ostrem levem ovinku nas spet pričakajo kažipoti, ki nas s ceste usmerijo naravnost navzdol skozi kratek odsek gozda in nato naprej na kolovoz po prisojnem desnem pobočju. K sreči to ne traja predolgo in kmalu se ponovno vrnemo v gozd. Ko prečkamo cesto, po kateri bi se lahko predčasno povzpeli iz soteske, smo od cerkvice oddaljeni le še kakih deset minut.

Pot v dolino sicer vodi tudi mimo nje, a je vseeno vredno napraviti kratek ovinek, tako zaradi cerkvice, kot zaradi lepega razgleda na prehojeno pot skozi sotesko s prepadnega roba nad cerkvijo. Naj vas ne prestraši kratek skalnat skok na samem začetku poti, saj je edini. Mi smo za vzpon do cerkvice še dodatno motivirani z iskanjem zaklada, ki je skrit v njeni bližini. Preostanek poti od cerkvice v dolino večinoma poteka skozi gozd, vsaj dokler se ne izteče na gozdno cesto, po kateri se spustimo do prvih hiš ter mimo njih do ceste, ki nas je zjutraj pripeljala do parkirišča. Po njej nas čaka še par minut vzpona do našega izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Maloško Poldne (Mallestiger Mittagskogel)

Prvič v tej sezoni smo za cilj spet izbrali vrh v Karavankah, tokrat na avstrijski strani in sicer Maloško Poldne oz. Mallestiger Mittagskogel. Krožno pot smo začeli pri hotelu Baumgartnerhof nad vasjo Stari Grad (Altfinkenstein). Mejo smo prečkali na Korenskem sedlu in nato nadaljevali proti Beljaku do odcepa proti Baškemu jezeru (Faaker See) tik pred železniško progo, kjer smo zavili desno. Cesti smo sledili do Bekštanja (Finkenstein), kjer nas je kažipot za naš hotel usmeril desno. V nadaljevanju smo v vseh razcepih le še sledili takšnim kažipotom, dokler nismo dosegli prostornega parkirišča nasproti hotelskega.

Na pot smo se odpravili skozi "prehod" nad parkiriščem, na drugi strani katerega je že bil prvi razcep. Levo je vodila pot proti soteski potoka Ročica, skozi katero je speljana plezalna pot, mi pa smo nadaljevali naravnost skozi kratek odsek gozda in nato navzgor po robu travnika, od koder so se že ponujali prvi razgledi. Vrh travnika smo se za daljši čas vrnili v gozd. Pred začetkom bolj strmega vzpona, se levo odcepi še ena pot v sotesko Ročice, ki še najbolj služi kot zasilni izhod iz plezalne poti.

Mi smo nadaljevali s strmim vzponom po lepo speljani poti, celo prek pobočja, na katerem so dobro vidni sledovi nedavnega plazenja. Strmina je popustila, ko smo dosegli gozdno cesto, kateri smo sledili le do prvega ostrega desnega ovinka, kjer se je gozdna pot spet odcepila levo prek pobočja. Na mestu, kjer se z leve pridruži plezalna pot, smo mi v lovu za zakladom naredili kratek ovinek po njej navzdol, nato pa smo nadaljevali z vzponom do lepo urejene razgledne točke s klopjo, pod katero so vidni slapovi na Ročici, nad njimi pa se boči Črni vrh s križem na vrhu.

Po krajšem postanku smo nadaljevali po poti, ki se je začela v ključih vzpenjati med praprotjo in drugo podrastjo mimo koče, nad katero se pot toliko približa robu previsnega pobočja, da si lahko privoščimo lep razgled na Beljak in greben Dobrača. Pot se od tod med macesni položno povzpne do naslednje, bolj znane koče, Mitzl Moitzl Hütte, pri kateri je z markirane poti vredno stopiti do razgledne točke na Baško jezero in okolico. Mi smo pri njej poiskali še naslednji zaklad, nato pa nadaljevali s spet bolj strmim vzponom po gruščnati poti do mejnega grebena, kjer se nam pridruži tudi pot s slovenske strani.

Kažipoti proti našemu cilju nas usmerijo desno po grebenu, s katerega se nam odpirajo vse lepši pogledi Občasno se je dobro tudi ozreti, saj za sabo lahko občudujemo travnata pobočja Kresišča in Kepo za njim. Na najvišji točki grebena nas poleg razgleda pričaka tudi presenečenje: vrh Maloškega poldneva desno pod nami. Le nekaj metrov naprej nas desno z grebena usmerijo tudi markacije, medtem ko se naravnost naprej nadaljuje nemarkirana pot vse do Korenskega sedla. Tudi naša pot postane manj prijetna, saj spust po grušču zahteva kar nekaj previdnosti. Ko se nam z leve pridruži še druga pot iz doline, po kateri se bomo mi vračali, je pred nami le še zaključni vzpon prek mestoma zračnega grebena do našega končnega cilja.

Tik pred vrhom smo si privoščili še kratek postanek zaradi iskanja zadnjega zaklada tega dne, nato pa smo nadaljevali do križa na vrhu, kjer smo se vpisali v vpisno knjigo ter se razgledali na avstrijsko Koroško. Med vrnitvijo do razpotja smo si privoščili še kak pogled proti Peči na zahodu. Od razpotja smo spust nadaljevali po že omenjeni poti 684, ki nas je skozi ruševje vodila prek melišča pod strmo zahodno steno Maloškega Poldneva. Na drugi strani melišča nas je pričakal gozd in za hojo bolj prijetna pot, ki nas je presenetila le še z dvema kratkima zares strmima odsekoma.

Prvi razcep nas je pričakal na mestu, kjer se pot izteče na gozdno cesto, a do nadaljnjega smo mi še naprej sledili pot 684 proti Bekštanju. Ta je sedaj sledila gozdni cesti, le mestoma je ubrala nekaj bližnjic po pobočju, zato je med hojo potrebno nekaj zbranosti, da ne bi zgrešili sicer dobro označene odcepe s ceste in si tako poti še dodatno podaljšali. Pot 684 zapustimo šele na razpotju tik nad potokom Rauscherbach, kjer zavijemo desno na pot 603 proti hotelu Baumgartnerhof. Tu nas v gozdu čaka še zadnji vzpon do pašnika, ob robu katerega se nato po označeni poti zložno spustimo do ceste in po njej naprej do našega izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Pristovški Storžič (Kärntner Storschitz)

Ob napovedanih pooblačitvah z zahoda smo si tokrat cilj izbrali bolj vzhodno, in sicer ponovno vrh na avstrijski strani Karavank, Pristovški Storžič, na katerega smo se povzpeli z nekdanjega mejnega prehoda na Jezerskem vrhu. Gorenjsko avtocesto smo tako zapustili na izvozu Kranj vzhod in nadaljevali z vožnjo po dolgi in ovinkasti cesti proti Jezerskemu. Parkirali smo na majhnem parkirišču na slovenski strani meje, od koder smo se odpravili po makadamski gorski cesti med obema mejnima stavbama.

Pred začetkom vzpona smo naredili še kratek ovinek do bližnjega zaklada, nato pa smo se vrnili do mesta, kjer se z gozdne ceste na desno jasno vidi steber z avstrijskimi planinskimi markacijami v podobi avstrijske zastave. Nanj nas opozorijo tudi sledovi predhodnikov. Kratek vzpon po pešpoti nas privede do manj uporabljane gozdne ceste na avstrijski strani, ki ravno na tem mestu ostro zavije desno. V isti smeri ji sledimo vse do jase z dvema brunaricama, pri katerih nas kažipot opozori na razcep poti.

Mi smo tu zavili levo na zahtevnejšo Krainerjevo pot in se končno začeli vzpenjati proti cilju. Nad sabo smo kmalu zagledali tudi naš cilj s prepoznavnim križem na vrhu. Ko smo prvič dosegli gozdno cesto, smo jo zgolj prečkali, naslednjič pa so nas markacije usmerile nanjo in nadaljevali smo proti levi. V ostrem desnem ovinku se je za kratek čas odprl pogled na Jezersko in Kamniško Savinjske Alpe, mi pa smo po cesti nadaljevali še nekaj časa, dokler nas kažipoti niso usmerili desno navzgor. Le nekaj korakov više smo se še zadnjič na današnjem izletu povsem približali slovenski meji, na kar so nas opozorili mejni kamni ob poti.

Spet smo se pričeli strmeje vzpenjati po travnatem pobočju, na levo pa so se nam odpirali vse lepši razgledi na slovenske vrhove: Stegovnik, Storžič, pa tudi Tolsti vrh v daljavi. A ni trajalo dolgo, pot je hitro začela prečiti vse bolj strmo vzhodno pobočje. Še malo, pa so nas začele spremljati tudi jeklenice: sprva skorajda nepotrebne, a ob prvem skoku so prišle še kako prav. Temu je takoj sledil še en skok in že smo prešli na zahodno stran grebena, kjer je bilo zaradi vetra in sence kar precej hladneje. Pot je spet začela prečiti pobočje in se za kratek čas celo rahlo spuščala. Jeklenice so napovedale naslednji strm vzpon na vrh grebena: nekoliko daljši od prejšnjega, a tokrat zaradi ruševja na obeh straneh povsem neizpostavljen.

Na vrhu nas je spet obsijalo sonce, tako da smo kljub vetru lahko za kratek čas postali in uživali v razgledu, ki se nam je ponujal. Med številnimi vrhovi smo z gotovostjo prepoznali le Košuto in Obir ter nedavno obiskani Grlovec nekoliko v ozadju. Spet smo zagledali tudi križ na vrhu, od katerega nas je ločilo le še nekaj minut hoje po razglednem in vetrovnem grebenu. Sedaj je bil že skrajni čas, da si spet nadenemo vetrovke, sploh ker smo si privoščili tudi nekoliko daljši postanek za prigrizek in skodelico toplega čaja. Jesenske temperature so poskrbele, da se ta spet bolj prileže od hladne pijače.

Za spust smo si zbrali drugo pot, tako da smo se odpravili kar naprej proti severu. Pot je praktično takoj zavila med ruševje in se kmalu pričela v serpentinah spuščati. V nasprotju s potjo, po kateri smo se vzpenjali, je bil v nadaljevanju z jeklenico zavarovan le zares kratek odsek, pa še to bolj zaradi boljšega občutka kot dejanske potrebe. Vseeno pa je bilo pri hoji potrebno kar nekaj previdnosti, saj je bilo prisojno pobočje precej vlažno, številne korenine in skale na poti pa temu primerno spolzke. Vsaj do sedla Kepp, kjer nas je pričakalo prvo razpotje, na katerem smo zavili desno na travnik in naprej na vzhodno pobočje, poraslo z iglastim gozdom.

Z izjemo kratkega blatnega odseka je bilo to svoji legi primerno bolj suho in zato prijetnejše za hojo. S precej hitrim spustom v isti smeri smo nadaljevali še nekaj časa in pri tem parkrat tudi prečkali gozdno cesto. Naslednje razpotje nas je pričakalo na Pasterkovem vrhu, kjer so nas kažipoti proti Jezerskemu vrhu usmerili ostro desno na gozdno cesto, kateri smo sledili vse do zapornice, kjer je spet prešla v pešpot. Na obeh razpotjih do tja so nas kažipoti zanesljivo vodili v pravo smer.

Lagodno hojo po položni pešpoti je nenadoma prekinila markacija, ki nas je usmerila levo navzdol na strmo pobočje, vse do gozdne ceste, ki smo jo lahko opazili pod sabo. Nanjo smo zavili v desno in se za kratek čas spet pričeli blago vzpenjati. Brez orientacijskih težav smo dosegli razpotje pri brunaricah, kjer smo med vzponom zavili na zahtevnejšo pot. Spust po že prehojenem delu poti smo na hitro prekinili še za vpis v dnevnik zaklada, katerega iskanje nas je med izletom zaposlovalo z občasnim preračunavanjem koordinat, nato pa smo se vrnili k parkirišču. Pred vrnitvijo v dolino smo si nekaj časa vzeli še za obisk zanimivosti na Jezerskem, h katerim so nas vodili štirje še neodkriti zakladi. Dan pa smo zaokrožili z okusnim obrokom v Šenčurju.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Grlovec (Ferlacher Horn)

Tokrat smo si za cilj izbrali razgledni vrh na avstrijski strani Karavank, in sicer Grlovec oz. Ferlacher Horn, ki smo si ga ogledovali že lani, a nekako ni prišel na vrsto. Nanj smo se povzpeli iz zahodne strani, zato je bilo naše izhodišče gostišče Deutscher Peter, mimo katerega nas vodi cesta z mejnega prehoda Ljubelj proti avstrijskemu Podljubelju. Če smo dovolj zgodnji, nam je na voljo par parkirnih mest le nekaj metrov naprej od tabel, ki označujejo začetek planinske poti na nasprotni strani ceste. V kolikor tam opazimo prostor, je najbolje, da obrnemo pri gostišču in se vrnemo, tako da nam pri parkiranju ne bo potrebno prečkati ceste.

Začetek poti označujejo rumene planinske table, s katerih lahko razberemo tudi, da bomo sledili planinski poti številka 603, ki je zapisana na nekaterih markacijah. Začnemo z zložnim vzponom po kolovozu ob desnem bregu studenca, ki ima tudi v tem sušnem obdobju kar nekaj vode. Kljub temu struga kmalu presahne, tako da jo še laže prečkamo, ko kolovoz preide v pešpot. Po le nekaj metrih hoje ob sosednji strugi pot ostro zavije v levo ter se začne strmo vzpenjati v breg. V nekaj ključih dosežemo greben, po katerem spet položno skozi travo in praprot prvič dosežemo gozdno cesto.

Markirana pot jo zgolj prečka, mi pa smo se odločili, da napravimo še ovinek čez sedlo Eselsattel (Oslovo sedlo, Oslovsko sedlo?), da na njem poiščemo zaklad, zato nadaljujemo po cesti v desno, dokler nas pred masivnimi vrati, ki opozarjajo na privatno posest, markacije koroške obmejne poti (Kärntner Grenzweg – KGW) ne usmerijo desno v breg vzdolž ograde tega posestva. Z nekaj sreče lahko na tem mestu opazimo celo škotsko višavsko govedo, ki se pase na pašniku za ogrado. Ko pot zavije levo proč od ograde smo le še en ovinek oddaljeni od sedla, na katerem spet dosežemo gozdno cesto. Splača se nam povzpeti še nekaj metrov prek nje do klopi ob kapelice, od koder se odpre tudi lep razgled na obe strani.

Za nadaljevanje vzpona se ponovno spustimo na cesto in po njej nadaljujemo nazaj v levo – v smer, iz katere smo prišli. V ostrem desnem ovinku se tej cesti pridruži tudi markirana pot, ki smo jo predhodno zapustili. Cesti od tam sledimo še do naslednjega ovinka, kjer nadaljujemo naravnost po pešpoti, ki se najprej povzpne ob in po strugi suhega studenca, nato pa se po ravnini redkega, s travo poraslega gozda izteče v križišče gozdnih cest, ki pa ga zgolj prečkamo. Takoj na nasprotni strani se pot spet nadaljuje v gozd, tik pod eno izmed gozdnih cest, ki se odcepi v isto smer. Po krajšem vzponu se na to cesto ponovno povzpnemo in nato nadaljujemo po njej.

Pred poseko lahko nad cesto opazimo par markacij, ki pa naj nas ne zavedejo, saj so verjetno še ostanek predhodne trase. Nadaljevati moramo nekje do sredine te poseke in tam zaviti v pobočje po stezi, na katero nas usmerja markacija. Pot nas vodi prek poseke v gozd nad cesto, ki smo jo zapustili, do razpotja, kjer se nam pridruži še pot iz smeri Kota (Winkel). Nadaljujemo na greben in kmalu dosežemo zanimivo spominsko obeležje v bližini katerega smo poiskali še en zaklad.

Pred nami je še zadnji del vzpona na vrh, ki je hkrati tudi najtežji. Pot ves čas vodi nekoliko desno od grebena, ki je na levo stran večino časa prepaden, vendar pa pot kljub temu ni prav nikjer izpostavljena. Le sem ter tja je potreben malo bolj previden korak, ko je steza nekoliko ožja, pobočje pa nekoliko bolj strmo. Najhujši vzpon moramo premagati prav na začetku, do razgledne točke, od koder se nam prvič odpre pogled proti severu. Le nekoliko manjša strmina pa se nadaljuje vse do mesta, kjer med drevesi lahko prvič ugledamo križ na vrhu.

Ta naznani tudi bolj položen preostanek poti po vedno bolj razglednem in travnatem pobočju vse do cilja, ki ponuja lepe razglede na prav vse strani neba, še posebej če mimo križa nadaljujemo še nekaj metrov naprej do skrajne točke vrha. Od tam na severu vidimo Borovlje in Celovec, na vzhodu Javornik in sosednje vrhove, na jugu mejni greben Karavank, v katerem so najbolj prepoznavni Košuta, Begunjščica, Vrtača in Stol, na zahodu pa Plajberk. Med vračanjem smo nedaleč od vrha poiskali še zadnji zaklad tega dne, nato pa smo se spustili po že znani poti z izjemo ovinka, ki smo ga napravili prek sedla Edelsattel. V ostrem levem ovinku gozdne ceste smo sedaj namreč kar naravnost sledili strmi markirani poti po pobočju, ki nas je privedla do mesta, kjer smo se med vzponom obrnili desno na gozdno cesto.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Pravljični travnik

Cilj našega prvega oktobrskega izleta je bil Pravljični travnik (Märchenwiese), na nekaterih slovenskih zemljevidih poimenovan tudi Mlaka, ki se nahaja pod strmo severno steno Vrtače. Gre za zatrep zimsko športno zanimive doline Poden (Bodental), ki je tudi naravni rezervat. Iz Slovenije se tja odpravimo čez Ljubelj, nato pa pred avstrijskim Podljubeljem (Unterloibl) zavijemo levo v dolino, na kar nas opozori tudi kažipot takoj za dvema 180° ovinkoma. Od tod naprej glavne ceste ne zapuščamo več.

Avto smo pustili pod smučiščem pri gostišču Sereinig, kjer se tudi začne dobro markirana pot, kateri smo sledili vse do našega cilja. Čeprav nas pot sprva vodi čez travnik pod smučiščem, hitro ponovno zavije na asfaltirano cesto, ki vodi naprej v dolino, in ji sledi vse do konca. Posebne pozornosti na tem delu poti si zasluži Jezerce (Meerauge), na katerega nas opozori kažipot, ki nas usmerja desno s ceste. Po lepo urejeni lesenih mostičkih pridemo do in okrog simpatičnega majhnega jezerca s čudovito turkizno vodo. Odboji jesenskih barv okolice so v njem pričarali prav čudovit kolaž barv.

Po ogledu Jezerca smo nadaljevali pot naprej v dolino. Kmalu smo prišli do konca asfaltirane ceste, kjer se bolj vztrajnim avtomobilistom ponudi zadnja priložnost za parkiranje svojega jeklenega konjička, kar je smiselno predvsem, če si izberete kak zahtevnejši cilj, npr. Celovško kočo. Preostanek poti nas med smrekami vodi po gozdni cesti, ki pa je zaprta za promet. Pripelje nas praktično povsem pod 1000 m visoko skoraj navpično severno steno Vrtače. Tudi zavoljo te praktično povsem raven travnik res izgleda pravljično. Mi smo se na njem zadrževali ravno, ko so prvi sončni žarki začeli sušiti roso, ki je osledična tvorila prav številne skrivnostne meglice. Ko smo se naužili naravnih lepot, smo se po isti poti vrnili vse do izhodišča.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Soteska Čepa

Zadnjo nedeljo v juliju nas je zaneslo čez mejo, na avstrijsko stran Karavank, natančneje v sotesko Čepa. Do nje smo se pripeljali prek Ljubelja in nato naprej po cesti proti Celovcu. Nedaleč pred avstrijskim Podljubeljem (Unterloibl) je parkirišče, na katerem smo pustili avto. Zgrešiti ga je skoraj nemogoče, ker ravno tam čez cesto vodi lesen nadhod z napisom Tscheppaschlucht (Soteska Čepa). S parkirišča smo prek tega nadhoda prečkali cesto in začeli precej strm spust proti potoku Borovnica (Loiblbach). Pot vodi prav mimo sveže odprtega adrenalinskega parka in nas kmalu pripelje do vhoda v sotesko, kjer je potrebno plačati vstopnino za vzdrževanje poti skoznjo.

Začetni del poti vodi po precej široki dobri utrjeni makadamski poti, ob kateri so sem nam zdeli še najbolj zanimivi sledovi preteklih nalivov, ki so nanesli ogromne količine peska in kamenja. Kmalu smo šli tudi mimo zlatega izvira (Goldenes Bründl), kjer pa nam je odsotnost lončkov preprečila, da bi se napili vode iz njega in tako preverili njegove dobrodejne učinke. Kmalu smo le prispeli do samega vhoda v sotesko, kjer je tudi pot takoj postala nekoliko zahtevnejša. Skozi celotno sotesko se je po številnih bolj ali manj strmih stopnicah in mostovih pohodna obutev izkazala za zelo uporabno. Tudi vrtoglavica in strah pred višino bi lahko bili precejšnja ovira na tej poti.

Sprehod skozi sotesko je bil v vsakem primeru prava paša za oči, smo se pa odločili pot nadaljevati proti Hudičevemu mostu (Teufelsbrücke) in slapu Šum (Tschauke Wasserfall). Po krajši poti skozi gozd ob potoku Žabnica (Bodenbach) smo se prek jeklenega mostu in značilnega stolpa ob prečudovitih slapiščih povzpeli na Hudičev most, prek njega pa smo nadaljevali pot še do slapu Šum, ki ravno tako ni razočaral.

Ker je bilo še zgodaj, smo se odločili pot nadaljevati vse do Žabnice (Bodental), od koder je na voljo avtobusni prevoz do parkirišč, katerega cena je vključena v vstopnino za sotesko Čepa. Skozi dolino smo se prav prijetno sprehodili po gozdni poti, ki se je postopoma vzpenjala, a nam ni pustila vtisa, da smo skupno pridobili kar 400 m nadmorske višine. Le zadnji del poti je vodil po asfaltirani, a povsem neprometni cesti, s katere se je v levo odcepila tudi markirana pešpot proti gostišču Deutscher Peter, od koder bi se lahko po botanični učni poti vrnili do soteske Čepa in skoznjo peš do izhodišča. A za preostanek dneva smo imeli še druge načrte, tako da smo v Žabnici ob hladnem napitku raje počakali na avtobus, ki nas je do izhodišča odpeljal.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<