Iskanje zakladov nas je ponovno privedlo na planino Planinca, le da smo tokrat za izhodišče izbrali dolino Završnice. Iz Most in mimo akumulacijskega jezera smo nadaljevali po gozdni cesti mimo hidroelektrarne vse do prvega asfaltiranega klanca, vrh katerega smo parkirali desno od ceste na mestu pred spomenikom NOB in mostom na desni breg Završnice. Izbrana točka predstavlja odlično izhodišče na greben Zabreških peči, hkrati pa ni predaleč od Tinčkove koče na koncu doline, kjer smo nameravali sestopiti.
Z izhodišča se v smeri jugozahoda blago vzpenja kolovozna pot v precej dobrem stanju, kateri smo brez težav sledili vse do grebena, ki smo ga dosegli na sedlu med Gosjakom in Golovcem. Izbira ni bila naključna, saj nas je na tem mestu čakal prvi zaklad. Zaradi naslednjega zaklada smo po grebenu nadaljevali proti zahodu do razgledne točke na Gosjaku nad Doslovčami. Lokacija je vredna obiska tudi brez dodatne motivacije, saj se z nje odpira zares lep pogled proti Bledu in Julijcem.
Od tod smo se seveda obrnili nazaj proti vzhodu in se vrnili na sedlo. Prvotna ideja je bila, da v tej smeri nadaljujemo po grebenu vse do Smokuškega vrha, a že v nekaj minutah se je vzpon na Golovec po poti za vodnim zbiralnikom izkazal za bolj zahtevnega od naših pričakovanj. Zaradi družbe štirinožca smo se odločili poiskati alternativno pot proti vzhodu in se še drugič vrnili do sedla. Na zemljevidu smo hitro izbrali novo traso izleta in se v blagem spustu začeli vračati proti našemu izhodišču. Še preden se je začela prava strmina smo z že znanega kolovoza zavili desno na sprva od vode precej zdelan odcep, ki pa se je že za prvim ovinkom spremenil v povsem prijetno gozdno cesto, ki je na stalni višini vijugala proti vzhodu.
Zapustili smo jo pri naslednjem dobro vidnem desnem odcepu tokrat po ožji vlaki, ki se je zmerno vzpenjala proti jugovzhodu. Stanje poti se je postopoma sicer poslabševalo, a večjih ovir od občasnega večjega kamna ali hloda, ki ga je bilo potrebno prestopiti, vseeno ni nudila. Proti vrhu je postajala vse bolj podobna strugi suhega potoka, ki se je z leve iztekla nanjo. Nad tem mestom je steza spet postala nekoliko lepše urejena, a takrat nas je od ceste proti Kališčem ločilo le še zadnjih nekaj višinskih metrov. Po gozdni cesti, ki smo jo dosegli, smo se v levo spustili vse do sedla, izdatno označenega z markacijami in smerni tablami.
Prvič tega dne smo zavili na markirano pot, in sicer v smeri Robleka. Sprva strm vzpon je kmalu postal zmernejši, lepo urejena in izdatno markirana pot pa nas je v dobre pol ure mimo Tolstega vrha pripeljala do še zaprte Tomčeve koče na Poljški planini. Od našega končnega cilja, planine Planinca, nas je sedaj ločilo le še nekaj sto metrov. Tam smo seveda zgolj poiskali zadnji zaklad dneva in se ponovno vrnili do Poljške planine. Kažipoti za kočo so nas proti Tinčevi koči v Završnici in Valvasorjevemu domu usmerili na pot, ki se je proti pričakovanjem sprva blago vzpenjala proti zahodu.
Vzpon se je seveda kmalu končal, ko so nas markacije na razcepu poti usmerile na levo, ki se je sedaj začela blago spuščati. To se je kmalu spremenilo in spust je postal precej bolj strm, a zaradi suhih tal še povsem netežaven. Po kratkem bolj ravnem odseku nas je čakal drugi del spusta, ki pa je zaradi delno blatne poti že zahteval več previdnosti, kar se je izkazalo zgolj uvod v nadaljevanje. Pot je namreč zavila proti severu in začela na stalni višini prečiti zares strmo pobočje, kar je še oteževalo dejstvo, da je že tako ozka steza bila skorajda v celoti zasuta s suhim listjem.
Ko je pot zopet postala širša, pobočje pa nekoliko položnejše, je bil najtežji odsek že za nami. A prav kmalu smo naleteli na prve ostanke snega tega dne, kot nalašč prav čez stezo. Nekaj metrov dolgo prečenje pomrznjenega in z listjem posutega snega ni dovoljevalo, da bi naša zbranost popustila. Kmalu je sledilo še eno prečenje strmine, a tokrat krajše in lažje. Ko smo pod sabo zagledali Završnico, ki smo jo sicer slišali že kar nekaj pred tem, smo vedeli, da smo skoraj na cesti. Seveda pa je bil pred nami še zadnji izziv. Po prečenju kratkega melišča, je bilo treba prečkati tudi strugo. Snežni ostanki ob toku navzgor so nas prisilili, da to izvedemo kar na mestu markirane poti, a po zaslugi dobrega oprijema na skalah v strugi, se je podvig izkazal za lažjega, kot se je zdelo na prvi pogled. Še nekaj korakov do ceste ter pol ure spusta po njej in že smo bili na izhodišču.
Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.
Objavite komentar