Vidova gora

Tudi med letovanjem v obmorskih krajih se najdejo zanimivi planinski cilji. Na otoku Braču je med njimi zagotovo vzpon iz Bola na najvišji vrh v Jadranskem morju, Vidovo Goro. Z okrog 700 metri višinske razlike se ga ne bi sramovali niti na celini. Toda ob dnevnih temperaturah okrog 35 °C in tudi več ter pobočju, ki je pretežno obrnjeno proti jugu, je potrebno k takšnemu podvigu pristopiti pametno, npr. z začetkom vzpona ob zori. Seveda pa je o tovrstnih ambicijah dobro razmisliti že pred odhodom na dopust, tako da primerna obutev in nahrbtnik za zalogo pijače ne ostanejo doma.

V smeri iz notranjosti otoka proti Bolu se planinska pot začne nedaleč od krajevne table, in sicer tik pred prodajalno Studenac na desni strani ceste. V jutranjih urah je za parkiranje dovolj prostora na nasprotni strani glavne ceste, pa tudi nekoliko više ob cesti, ki pred trgovino zavije desno v klanec, se najde še nekaj parkirnih mest, na katerih je dovoljeno parkiranje še komu drugemu kot gostom v bližnjih apartmajih. Vzpon se začne po že omenjenem klancu navzgor, na kar opozarja tudi tabla ob cesti.

Na koncu asfaltiranega dela ceste pravilno smer k sreči potrdi še ena tabla, saj je prehod na kolovoz vsaj zgodaj zjutraj zaprt z žičnato ograjo, ki pa je ni pretežko umakniti, da lahko nadaljujemo našo pot. Kmalu se s kolovoza v desno odcepi pot proti letališču Brač, medtem ko se kolovoz proti Vidovi Gori nadaljuje levo. Vsaj v času pisanja je tabla, ki opozarja na ta razcep, ležala na tleh ob njem. Kmalu kolovoz preide v grušč, le nekaj metrov kasneje pa v kamnito planinsko pot, po kakršni bomo dosegli tudi vrh. K sreči je dovolj prepoznavna, da z orientacijo ni težav, čeprav jo v nadaljevanju označuje le nekaj zelenih napisov in kamnitih možicev.

Pot se sprva položno vzpenja po desnem robu doline, ki jo izkoriščajo tudi za pašo ovac, zaradi česar je potrebno umakniti (in seveda tudi ponovno zapreti) še dve pašni ograji. Proti koncu doline se v nekaj serpentinah pot vzpne v neposredno bližino daljnovoda, ki ga ves čas lahko spremljamo na levi strani. Značaj poti se tu nekoliko spremeni, saj preostanek vzpona v ključih opravimo po pobočju, poraslem s pretežno borovim gozdom. Na tem odseku je priporočljive nekaj več previdnosti zaradi številnih pajčevin, ki so jih večji in manjši pajki napletli čez pot.

Ko dosežemo rob planote, je večji del vzpona že za nami. Preostane nam le še kak kilometer hoje po poti, ki kar naenkrat postane bistveno bolje markirana, čeprav je “ujeta” v nekaj metrov širok pas med ograjo in previsom. Z vrha se v lepem vremenu odpre razgled na Bol in Hvar, tokrat pa so nase najbolj opozarjala gasilska letala nad otokom zaradi požara, ki se je razplamtel kakšnih deset kilometrov zahodno od nas. V dolino smo se vrnili po isti poti, a so bile zaradi sonca zdaj temperature že občutno višje. Res se je splačalo na pot odpraviti zgodaj.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Zmajeva špilja

Cilj drugega izleta med našim dopustovanjem na otoku Braču je bila Zmajeva špilja, včasih poimenovana tudi Drakonjina pećina. Naj že takoj na začetku opozorim, da je dostop v jamo preprečen z rešetkami in boste vanjo lahko vstopili le med vodenim ogledom, za katerega se lahko dogovorite v številnih turističnih uradih v Bolu, tabla s telefonsko številko vodnika pa je postavljena tudi ob na začetku naše poti. Vodeni ogled traja 4 ure, po eno uro za hojo v vsako smer ter dve uri namenjeni ogledu jame s pripovedjo o z njo povezani zgodovini in mitologiji. Če vam ogled jame od zunaj zadošča in si želite več svobode, da bi si lahko ogledali tudi okoliške zapuščene samostane, pa se lahko k jami odpravite tudi sami. S pomočjo pričujočega opisa se izgubiti ne morete.

Izhodišče predstavlja vas Murvica, do katere vodi precej ozka makadamska cesta iz Bola. Proti njej nas na samem začetku Bola po spustu z vrha otoka usmeri kažipot. Nad hotelskimi kompleksi je cesta še asfaltirana, ko pa v ostrem levem ovinku ponovno zavijete desno, je asfalta nepreklicno konec. Dobrih 5 km predvsem med sezono zahteva previdno vožnjo, v jutranjih urah zaradi številnih kolesarjev in tekačev, kasneje pa zaradi drugih vozil, katerim se je potrebno previdno izogibati. Javno parkirišče se nahaja na samem koncu vasi, poleg smetnjakov in pod košarkarskim košem. Veliko je dovolj, da s parkiranjem ne bi smeli imeti težav.

Pot se prične le nekaj metrov pred parkiriščem v smeri prihoda, kjer nas kažipot za Zmajevo špiljo usmeri v desno, za zapuščeni samostan Dračeva Luka pa v levo. Sprva se po poti vzpenjamo skozi vas mimo pretežno že zapuščenih hiš. Pri tem napravi nekaj serpentin, a pravo smer ni težko najti, dokler smo pozorni, da ne zavijemo na dvorišče katere od hiš. Na vrhu vasi se pot nadaljuje proti vzhodu: sprva tik nad makadamsko cesto, ki vodi do ene izmed hiš, in pod eno redkih murv v vasi, ki je očitno dobila ime prav po njih, prav kmalu pa že skozi gozd, ki nudi nekaj dobrodošle sence na prisojnem pobočju Vidove gore, najvišjega vrha Jadranskih otokov.

Ko dosežemo rob gozda in je sence konec, se začne pravi vzpon, sprva po krajšem melišču nato pa po serpentinasti kamniti pešpoti, ob kateri lahko opazimo tudi številne markacije, ki nas še dodatno obvarujejo, da ne zatavamo z nje. Ko nad sabo opazimo stavbo, vemo, da se vzpon bliža koncu. Gre namreč za še enega izmed zapuščenih samostanov nad Murvico, poimenovan Stipančići. Pot se nadaljuje proti zahodu, pretežno na isti višini, le še tik pred jamo se moramo povzpeti po stopnicah do zavetja stene, kjer se lahko prav prijetno ohladimo. Jama je zagrajena, vhod pa zaprt z rešetkami, do katerih se lahko povzpnemo po nekaj ozkih stopnicah in si privoščimo pogled vanjo. Na levi steni lahko opazimo relief, po katerem je jama tudi dobila svoje ime. Po krajšem počitku nas čaka le še vrnitev v vas po isti poti.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Koloč

Potepanja nismo opustili niti med našim dopustovanjem na otoku Braču. Verjamem, da se nihče ne bo tja odpravil zgolj zaradi mojega pisanja, zato pa bo pričujoči opis koristil tistim, ki se boste odločili za preživljanje dopusta na tem lepem otoku in boste želeli otok raziskati tudi peš. Kot izhodišče za tokratni izlet služi mesto Nerežišča ob cesti med Supetrom, kjer pristaja trajekt iz Splita, in glavnim turističnim središčem, Bolom. Mi smo parkirali kar na novem parkirišču pri odcepu z glavne ceste v mesto, srečo pa lahko poskusite tudi v središču mesta, kjer vas v bližini pošte in trgovine čaka še nekaj parkirnih mest. Tako si lahko prihranite nekaj sto metrov hoje po cesti.

Ne glede na izbrano parkirišče se morate po glavni cesti sprehoditi v smeri proti Dolnjemu Humcu, dokler ne pridete do dobro vidne table z napisom Koloč, ki vas usmeri levo na sprva asfaltno cesto, ki kmalu postane makadamska. Večji del poti boste sledili prav tej cesti, ki vas najprej vodi mimo skromne cerkve, v nadaljevanju pa med številnimi vinogradi, sadovnjaki in nasadi oljk. Ob cesti boste lahko opazili tudi številne markacije, ki pa usmerjajo k drugemu cilju, zato naj vas ne zavedejo. Ko  vas tabla za Koloč usmeri levo na ožji kolovoz, jo kar ubogajte.

Po kolovozu vas čaka še nekaj nekoliko bolj razgibane hoje, dokler ne dosežete table, ki označuje vhod na zasebno zemljišče, na katerem se nahaja tudi naš cilj. Pred vstopom ne pozabite prebrati opozoril na njej in jih med zadrževanjem v bližini naravnega mosta tudi upoštevajte. Pri vhodu se prične  nekaj deset metrov dolga pešpot, ki vodi prav do naravnega mosta. Tik ob njem je na tabli navedenih še nekaj faktografskih podatkov, pogrešili pa smo več informacij o nastanku te osamele zanimivosti sredi polj - pri oblikovanju teorije smo bili prepuščeni naši domišljiji. Po ogledu in obveznem fotografiranju smo se po isti poti vrnili do izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.