Janče

So opravki v Ljubljani sredi dneva zadosten razlog, da bi se odpovedali izletu na lepo pomladansko nedeljo? Seveda ne, le poiskati si je treba cilj v bližini Ljubljane, za katerega bo dovolj tistih nekaj ur v dopoldnevu. Janče bodo kar pravšnja izbira, in sicer iz Jevnice, da pot ne bo prekratka. Do izhodišča bomo potrebovali kakšno uro, nazaj do Ljubljane slabe pol ure, kar pomeni, da imamo ob dovolj zgodnjem odhodu na voljo 4 do 5 ur, kar bi moralo več kot zadoščati, celo v primeru, da zaklada na vrhu ne bomo našli ravno takoj.

Ko po kakšnih 40 minutah vožnje s severne ljubljanske obvoznice zavijemo proti Mariboru, je avtoceste za nas že skoraj konec. Zavijemo proti Litiji in nadaljujemo po cesti, za katero se zdi, da ima več krožišč vsakokrat, ko vozimo po njej. Dolsko, kjer smo z glavne ceste zavili lani ob vzponu na Sv. Miklavž in Cicelj, naznanja, da se bližamo tudi našemu tokratnemu izhodišču. V naslednjem križišču zavijemo desno in prečkamo Savo. In to na kakšen način! Naj rečem samo, da sta grbina pred mostom in hitrostna omejitev na 10 km/h povsem na mestu. Na drugem bregu zapeljemo še skozi podvoz, na katerem že opazimo prve markacije, in parkiramo na desni ob železniški postaji.

Ob izstopu iz avtomobila mraz pošteno zareže v golo kožo. Morda zgolj kratki rokavi vendarle niso bili najbolj pametna odločitev. Ni druge, kot da si na hitro oprtamo opravo in se odpravimo. Hoja nam bo pognala kri po žilah in nas pogrela. Kažipotu nasproti ceste sledimo desno, prečkamo križišče ter se ob burnem pasjem pozdravu za zadnjo hišo v ulici povzpnemo v breg. Še nekaj korakov in že nas obsije sonce ter prežene jutranji hlad. Kratkih rokavov vendarle ne bomo obžalovali.

Markacijam po travnatem pobočju sledimo mimo še nekaj hiš in vstopimo v gozd. Medtem ko oči počivajo na živih zgodnje pomladanskih zelenih odtenkih mladega listja, strm vzpon od preostalega telesa zahteva več napora. Strmina popusti šele na obronku gozda, ko že premagamo 150 višinskih metrov. Mimo hiše napravimo le nekaj korakov po makadamu in zavijemo levo na travnato pobočje, na začetku katerega se sonči mlada mačja družinica, ki s svojo prisotnostjo vznemiri našo pasjo spremljevalko. Ob ogradi se zložno vzpnemo do naslednje ceste, za nami se medtem odpirajo prvi pogledi na znana pobočja na nasprotnem bregu Save, ki nas bodo spremljali večji del poti.

Sledi zopet nekaj metrov po cesti in nad sabo ob kažipotih zagledamo informacijsko tablo. Le zakaj so jo postavili tako visoko, da besedila na njej s ceste ni mogoče prebrati? No, radovednost mi ne da miru, zato se v nekaj korakih povzpnem po pobočju sipkem pobočju in tako izvem, da lahko pred sabo vidimo domačijo Pr’ Valentin, ohranjeno s konca 18. stoletja. Zagotovo ji tako posvetimo kak pogled več, kot bi ga sicer. Še krajši vzpon ob robu gozda in že smo pri naslednji domačiji, kjer nas z dvorišča najprej prijazno pozdravi štirinožec, nato pa nam precej manj prijazen pogled nameni še dvonožna stanovalka. Nekaj metrov više si ob spomeniku iz druge svetovne vojne na klopi privoščimo nekaj pijače in krajši počitek.

Travnik se kmalu konča in spet zavijemo v gozd, a tokrat kratkemu zložnemu vzponu sledi daljši odsek poti po položni, z odpadlim listjem prekriti gozdni cesti, ki k sreči ne vidi ravno veliko prometa. Ta se na asfaltirano cesto izteče pri še eni domačiji, kjer si radoveden muc zaželi od blizu ogledati našo psičko, medtem ko jo njen pasji sostanovalec precej ostro oblaja. Pohitimo mimo njih desno po cesti, ki za zadnjimi hišami preide v makadam. Do ostrega levega ovinka ji še sledimo, nato pa nas markacije usmerijo kar naravnost v breg po bližnjici, ki bolj spominja na strugo hudournika kot na pot. Odsek k sreči ni dolg in se kmalu izteče na bolj prijetno in manj strmo pešpot, na začetku katere srečamo šele druge pohodnike ta dan, ki so se odpravili po isti poti kot mi. Teh se je zaradi dveh psov, ki so jim delali družbo, še bolj od nas razveselil nas štirinožec, ki si je lahko privoščil nekaj igre in dodatne rekreacije.

Za naslednjim ovinkom se spet pokaže cesta, ki smo jo prej zapustili. Kot izvemo s table ob njej, se tu že prične t.i. Sadna cesta med Javorom in Jančami. Letni čas žal ni pravi, da bi lahko to v polni meri izkoristili, zato po njej nemoteno nadaljujemo z vzponom. Na nekaj daljšem odseku poti, ki sledi tej cesti nas prehiti in zapraši več vozil,kot bi si želeli, zato smo še toliko bolj zadovoljni, ko se pot zopet odcepi s ceste, tokrat v levo. Kratka bližnjica nas ob daljnovodu popelje nazaj na isto cesto, ki pa se že po nekaj metrih izteče na asfaltirano cesto, po kateri mimo cvetočih vrtov prispemo do cerkve Sv. Miklavža. Kolikor neverjetno se to že zdi, je res enakega imena kot lani obiskana cerkev na nasprotnem bregu Save!

Ob cerkvi nas preseneti množica neobičajno lepo oblečenih obiskovalcev. Očitno gre za posebno priložnost, ki pa je zaradi slabega poznavanja cerkvenih običajev ne uspemo prepoznati, kljub mlajem in pozdravom Svetemu Duhu na spremljevalnih napisih. Tako raje pohitimo proti planinskemu domu in mimo njega do lokacije zaklada. Kar nekoliko presenetljivo ga najdemo skorajda takoj. Očitno bomo v Ljubljani še prej, kot smo načrtovali. Za vzpon smo z iskanjem vred porabili komajda dve uri, za spust po isti poti pa bomo še nekaj manj. Za spreminjanje načrtov je vseeno že prepozno, izlet bo navkljub nekaj krajšemu trajanju od načrtovanega nadvse prijeten.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Sv. Miklavž, Cicelj, Murovica

V okolico Ciclja, kamor smo se odpravili včeraj, nas bržkone nikoli ne bi zaneslo, če se ne bi ukvarjali z geolovom. A v tem primeru bi bili revnejši za izkušnjo mirnega sprehoda po gozdnem  grebenu v bližini geometrijskega središča Slovenije, katerega okolica ponuja tudi številne druge zanimivosti. Pogosto je spoznavanje takšnih manj znanih lepot lahko celo prijetnejše od obiska bolj obleganih vsem znanih ciljev. Poskusite kdaj tudi sami!
Pot do izbranega izhodišča si tokrat zasluži nekoliko podrobnejši opis. Štajersko avtocesto je potrebno zapustiti na izvozu za Dol pri Ljubljani in zaviti proti Litiji. V drugem krožišču, ki se nahaja v bližini vasi Dolsko, je potrebno izbrati tretji izvoz, torej zaviti v levo. Že pri naslednjem odcepu je potrebno zaviti desno, kamor nas usmeri kažipot za Križevsko vas, naš cilj. Preostane nam le še nekaj kilometrski vzpon po ozki asfaltirani cesti do cerkve Sv. Križa na samem začetku vasi, kjer lahko avto pustimo na majhnem parkirišču. Le nekaj 100 m pred tem lahko na desni strani ceste opazimo rojstno hišo barona Jurija Vege, znanega slovenskega matematika.
S parkirišča skozi vas še naprej sledimo asfaltni cesti, po kateri smo se pripeljali. Na koncu vasi se asfalt konča in nadaljujemo po makadamu do Velike vasi. Na razcepu v vasi izberemo levo cesto, ki nas pripelje do gasilskega doma, pri katerem se obrnemo ostro levo in ob domačiji na desni strani že opažimo kažipot za Sv. Miklavž. Temu seveda sledimo v gozd na dobro utrjeno in shojeno markirano pot, ki pa je precej strma. Nekje na polovici se z desne pridruži nekoliko širša nemarkirana pot, ki ravno tako prihaja iz smeri Velike vasi. Ko se gozd malo razredči, smo že dosegli križišče s potjo s Sv. Miklavža proti Ciclju. Mi seveda nadaljujemo desno in se prek travnika povzpnemo do cerkve, od koder sam na odpre lep pogled na okolico.
S cerkvenega hriba smo se ponovno spustili do vasi. Na prvi hiši, kjer se konča asfaltirana cesta, najdemo vpisno knjigo, nato pa nadaljujemo proti Ciclju. Takoj za omenjeno hišo nas markacije sicer usmerijo levo, mi pa smo nadaljevali po cesti in levo zavili šele v križišču in nato nadaljevali po makadamski cesti proti vodnemu zajetju, da bi si ogledali male smučarske skakalnice, ki so jih domačini uredili nad jaso v njegovi bližini. Od tam smo se po gozdni cesti na levi strani zajetja povzpeli v hrib in ji sledili, dokler nismo opazili markacij, ki so se ji pridružile z leve. Šlo je za pot, kateri v vasi pod cerkvijo nismo želeli slediti.
V nadaljevanju nas lepo urejene markacije vodijo po grebenu Ciclja. Sprva po širši gozdni cesti, od sveže poseke naprej po dobro shojeni poti. Na najvišjem vrhu grebena nas pričaka vpisna knjiga z žigom, poleg pa klop, na kateri si lahko privoščimo krajši počitek. Z vrha markacijam še naprej sledimo po grebenu. Za tiste, ki bi radi izlet skrajšali, se v levo odcepijo kar tri poti. Tik ob vrhu markirana pot vodi v Veliko vas, čez čas se odcepi še ena proti Križevski vasi; ko pridemo do makadamske ceste, pa se lahko v Križevsko vas spustimo tudi po njej.
Slednjo možnost smo si mi prihranili za zaključek izleta, namesto tega pa smo tej isti makadamski cesti sledili v drugo smer, proti desni. Po njej smo se spustili do Javoršice, od koder smo se lahko naužili pogleda na Moravško dolino, v daljavi pa smo v meglicah videli tudi Kamniško Savinjske Alpe. Če si zgolj zaradi lepega razgleda ne želite nakopati dodatnega vzpona, lahko na prvem desnem ovinku makadamske ceste sledite markacijam v hrib in se na Murovico povzpnete po poti, po kateri smo se mi vrnili. A tako boste del poti prehodili v obe smeri, čemur se mi radi izognemo, če je le mogoče.
Mi smo se na Murovico povzpeli iz Javoršice. Na mestu, kjer se makadamska cesta pridruži asfaltni, na levi opazimo vodno zajetje, na njem pa že nekoliko zbledelo markacijo, ki označuje pot mimo zajetja. Po njej smo se v družbi markacij povzpeli na Murovico # s severne strani. Poleg vpisne knjige nas na drevesu poleg nje pričakata zvončka, katerih zvonjenje obiskovalcem prinaša srečo. Z vrha smo nadaljevali proti vzhodu do razpotja, kjer smo izbrali pot proti Ciclju, čeprav se začne v nekoliko nenavadni smeri. To se kmalu popravi, ko nas ne najbolj opazen kažipot usmeri v desno. Sledi še nekaj vijuganja med vrtačami in že smo ponovno na makadamski cesti. Tokrat smo ji seveda sledili po južnem pobočju grebena vse do našega parkirišča, kjer se je pridružila asfaltirani cesti skozi vas.
Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.