Blegoš

Po dveh mesecih se je končno našel čas za nov izlet, kar smo ob ugodni vremenski napovedi tudi izkoristili. Za cilj smo si izbrali Blegoš, ki je z lepimi razgledi več kot izpolnil pričakovanja. Pot do našega izhodišča, vasi Volaka, je bila kar zanimiva. Zaradi del na cesti smo že vožnjo od Kranja do Škofje Loke morali podaljšati z obvozom prek Jeprce, zaradi drugih zaprtih cest na območju pa nam je tudi od tam do Volake in nazaj preostala zgolj cesta skozi Poljansko dolino. Tej smo sledili do Hotavelj, kjer smo prvič zavili desno in nato še enkrat pri kažipotu za Blegoš. Mimo tovarne Marmor Hotavlje smo prišli do naslednjega odcepa, kjer smo zavili levo ob Volaščici. Njeni strugi smo sledili vse do urejenega parkirišča in planinskih kažipotov ob izlivu Javorjeve grape.

S parkirišča smo v družbi markacij peš nadaljevali po cesti med obema zgradbama nad parkiriščem, pri zadnji hiši pa smo po občutku zavili na zgornjo izmed obeh neoznačenih poti, ki se je izkazala za pravilno, čeprav nas je od naslednje markacije, ki je to potrdila, ločilo še nekaj hoje. Med zložnim vzponom smo prečili pobočje Požara vse do mostu čez levi pritok Volaščice, kateremu nismo našli imena. Tu se je pot začela bolj strmo vzpenjati vse do mesta, kjer jo preseka na videz precej sveže vsekana gozdna cesta iz smeri Leskovice.

V iskanju najbolj primernega mesta za vzpon nanjo smo končali na razcepu ceste kar nekoliko nad kažipotom za Zavetišče na Jelencih, mimo katerega sicer vodi markirana pot. Ko smo se spustili do njega in tam zavili desno na razdrt kolovoz, smo ugotovili, da nas je ta privedel nazaj na cesto, po kateri bi se lahko precej krajše povzpeli, če bi na že omenjenem razcepu zavili levo, kar smo med spustom tudi izkoristili. V vsakem primeru bi prek mostička ponovno zavili v gozd in nadaljevali do naslednjega prečkanja ceste.

Tokrat je bilo potrebno nadaljevati z vzponom po njej vse do mesta, kjer so nas markacije ponovno usmerile levo v gozd. Sledil je spet nekoliko bolj strm vzpon po precej kamniti poti ob studencu, v katerem se je osvežila naša psičke, ter še zadnjič prek gozdne ceste, od koder nas je do zavetišča ločilo le še dobrih pet minut hoje. Na klopeh ob njem smo si privoščili manjši prigrizek, nato pa smo nadaljevali proti Koči na Blegošu. Tik pod sedlom s številnimi razpotji nas je za nekaj trenutkov zbegal odcep levo za Laze, a smo hitro opazili, da se na tem mestu markacije nadaljujejo tudi desno, čeprav ni bilo nobene table, ki bi označevala, da je to smer proti vrhu Blegoša.

Od sedla nas je do koče privedla gozdna cesta. Kot smo videli med vračanjem so to številni izkoristili, da so si vzpon do vrha ali celo le do koče kar pošteno skrajšali. Mi smo ravnali obratno in pri koči zavili desno na pot, ki po južni strani obide Blegoš, namesto da bi se direktno povzpeli nanj. Glavni razlog sta bila dva zaklada, ki bi ju sicer zgrešili, a smo spoznali, da je pot z južne strani na vrh tudi sicer bolj prijetna za hojo in nudi boljše razglede od tiste z zahodne strani.

Na vrhu nas je pričakal mrzel veter, zaradi katerega smo bili veseli, da smo s sabo vzeli vetrovke. Tako smo lahko nemoteno uživali v razgledih in ob pogledu na bližnje vrhove obujali spomine na pretekle vzpone na Porezen, Črno prst in Ratitovec. Celo Triglav je razkazoval svoj s snegom potreseni vrh. Vetrovni dan na Blegošu je izkoristila tudi skupina jadralnih padalcev, ki smo jih med spustom proti koči lahko opazovali pri vzletanju. Pred vrnitvijo v dolino smo pri koči še malo posedeli na soncu ter na hitro pomalicali, nato pa smo se po že znani poti vrnili do izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.