Pršivec

Zaradi načrtovanih popoldanskih aktivnosti smo za izhodišče vzpona na Pršivec izbrali konec ceste na planini Vogar, kar je pomenilo plačilo pristojbine v Stari Fužini, nato pa vožnjo levo na obeh razcepih, ter po vse slabši gozdni cesti vse do majhnega parkirišča, na katero se ta izteče. Sredi tedna kljub ne najbolj zgodnji uri prostor ni bil več problem, zna pa biti stanje precej drugačno ob koncih tedna.

S parkirišča smo zavili levo, kamor na s je usmeril na drevo pritrjen kažipot. Kratek spust po stezi nas je privedel na kolovoz iz smeri Vogarja, kateremu smo sledili desno. Po njem smo se včasih bolj in včasih manj strmo vzpenjali, vse dokler se ni končno iztekel na gozdno pot. Vzpon smo v ključih nadaljevali skozi gozd, ki se je postopoma redčil. Precej monotono pot je vsaj malo popestrila šele "špranja", skozi katero se je prvič ponudilo nekaj razgleda.

Od tu naprej se je okolica hitro spremenila. Vzpon je postajal vse bolj strm, gozd pa vse redkejši, dokler se nam ni odprl čudovit pogled na Vogel. Nadaljnje vzpenjanje nam je ponujalo vse lepše razglede, prav kmalu tudi na Bohinjsko jezero in Ukanc. Pot je ob tem postajala vse bolj izpostavljena, kar se je stopnjevalo vse do zadnjih nekaj deset metrov vzpona po grebenu, kjer je bilo potrebno čez dva skalna skoka celo malo poplezati.

Za nagrado se nam je prvič odprl pogled na cilj, katerega višino smo že skoraj dosegli, zato pa nas je od njega ločevalo še kakšne pol ure pretežno nerazgledne hoje, sprva po travnatem pobočju, nato pa skozi gozd po izrazito kraškem terenu. Vrh nas je zato pričakal s toliko lepšim razgledom tako na Bohinj z Jezerom, kot na gore vse od južnega bohinjskega grebena do Triglava na nasprotni strani. Na travnati planjavi smo si tako privoščili krajši postanek, da se okrepčamo in poiščemo skriti zaklad, nato pa smo začeli s spustom v smeri planine Viševnik.

Sprva strma in kamnita pot je postopoma postajala bolj prijetna, tudi gozd se je spet vse bolj gostil. Na nekaj mestih nas je v kotanjah pričakalo celo nekaj snega, največ pred vhodom v Majsko jamo, kamor sonce verjetno res ne posije prav pogosto. Tik preden smo ugledali koče na planini Viševnik nas je navdušil še velik kamniti možic, v katerega izdelavo je očitno šlo kar nekaj truda.

Nadaljevanje poti s planine sprva ni bilo povsem očitno. Na kažipotih sredi planine namreč planina Vogar, v smeri katere smo bili namenjeni, ni bila omenjena, smo pa zato le nekaj metrov kasneje na travnatem pobočju nad kočami zagledali napis na skali, do katerega je vodila pot takoj za Bregarjevim zavetiščem. Od tam smo si privoščili še zadnji razgled dneva, tokrat na Debeli vrh in Ograde, nato pa smo se skozi gozd začeli vzpenjati proti sedlu med Pršivcem in Gornjim Viševnikom.

Po prečkanju travnatega sedla se je začel strm spust po precej kamniti poti med številnimi brezni. Najbolj izrazito med njimi menda nosi ime Brezno pri gamsovi glavici. Vse manj kamnita pot nas je skozi smrekov gozd privedla do vlake, kateri smo ob posameznih markacijah sledili vse do parkirišča, sprva precej položno, proti koncu pa spet precej strmo, kot smo videli že zjutraj, ko smo pred odhodom pogledovali na pot, po kateri smo se zdaj vračali.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.