Pravljični travnik

Severna stena Vrtače Cilj našega prvega oktobrskega izleta je bil Pravljični travnik (Märchenwiese), na nekaterih slovenskih zemljevidih poimenovan tudi Mlaka, ki se nahaja pod strmo severno steno Vrtače. Gre za zatrep zimsko športno zanimive doline Poden (Bodental), ki je tudi naravni rezervat. Iz Slovenije se tja odpravimo čez Ljubelj, nato pa pred avstrijskim Podljubeljem (Unterloibl) zavijemo levo v dolino, na kar nas opozori tudi kažipot takoj za dvema 180° ovinkoma. Od tod naprej glavne ceste ne zapuščamo več.

Jezerce (Meerauge) v jesenskih barvah Avto smo pustili pod smučiščem pri gostišču Sereinig, kjer se tudi začne dobro markirana pot, kateri smo sledili vse do našega cilja. Čeprav nas pot sprva vodi čez travnik pod smučiščem, hitro ponovno zavije na asfaltirano cesto, ki vodi naprej v dolino, in ji sledi vse do konca. Posebne pozornosti na tem delu poti si zasluži Jezerce (Meerauge), na katerega nas opozori kažipot, ki nas usmerja desno s ceste. Po lepo urejeni lesenih mostičkih pridemo do in okrog simpatičnega majhnega jezerca s čudovito turkizno vodo. Odboji jesenskih barv okolice so v njem pričarali prav čudovit kolaž barv.

Jutranje meglice na Pravljičnem travniku Po ogledu Jezerca smo nadaljevali pot naprej v dolino. Kmalu smo prišli do konca asfaltirane ceste, kjer se bolj vztrajnim avtomobilistom ponudi zadnja priložnost za parkiranje svojega jeklenega konjička, kar je smiselno predvsem, če si izberete kak zahtevnejši cilj, npr. Celovško kočo. Preostanek poti nas med smrekami vodi po gozdni cesti, ki pa je zaprta za promet. Pripelje nas praktično povsem pod 1000 m visoko skoraj navpično severno steno Vrtače. Tudi zavoljo te praktično povsem raven travnik res izgleda pravljično. Mi smo se na njem zadrževali ravno, ko so prvi sončni žarki začeli sušiti roso, ki je osledična tvorila prav številne skrivnostne meglice. Ko smo se naužili naravnih lepot, smo se po isti poti vrnili vse do izhodišča.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Fratarica

Tolmuni na Fratarici Slap Fratarica se skriva v gozdu, nedaleč od Loga pod Mangartom. Do njega smo se konec septembra odpravili s parkirišča v Logu, na desni strani ceste pred mostom čez Predelico v smeri proti Predelu. Slap se nahaja na drugi strani Koritnice, ki jo je potrebno prečkati prek kamnov v potoku, saj mostu čeznjo ni. Mi smo se za prečkanje odločili pri sotočju s Predelico, nato pa smo po travniku pod pobočjem nadaljevali proti desni, dokler nismo prišli do dobro vidne pešpoti, ki je mestoma tudi označena in usmerja proti Fratarici. Kmalu na desni strani že lahko opazimo prve tolmune na potoku Fratarica, ki so ravno tako vredni ogleda. Po krajšem vzponu se pot razcepi. Markacija nas usmeri desno ob potoku, nekoliko bolj položna pot pa zavija levo na travnato pobočje.

Slap Fratarica Izbrali smo levo varianto, tako da smo si s travnika lahko z vrha ogledali tudi celoten Log pod Mangartom. Od tod smo se vrnili nazaj proti Fratarici, a se nismo hoteli spustiti vse do razcepa poti, ampak smo kar na isti višini prečkali gozd, dokler nismo ponovno dosegli dobro vidne markirane poti, po kateri smo se nato povzpeli vse do slapu. Za spust prav do slapu po nemarkirani pešpoti se nismo odločili, saj se nam je že malo mudilo, tako da se bomo najbrž vrnili ob drugi priložnosti. Upamo, da bodo do takrat pospravljeni tudi ostanki sveže podrtih dreves, prek katerih smo se morali spustiti po markirani poti proti izhodišču, in sicer v delu, ki smo ga med vzponom izpustili, ker smo enostavno prečili pobočje skozi gozd. Markirana pot nas je vodila vse do Koritnice, ki smo jo med vračanjem zato prečkali na drugem, primernejšem mestu, prav pri koncu travnika na njenem levem bregu, kjer do nje na obeh bregovih vodi tudi pot.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Volovja reber

Volovja reber Volovja reber je postala znana širši javnosti šele, ko so se začele polemike okrog postavitve vetrne elektrarne na tem območju. Ker postane na prostranih travnatih področjih poleti preveč vroče, smo si ta izlet prihranili za hladnejši vikend v drugi polovici septembra, da bi se na jesenskem soncu prijetno pogreli. Izbira žal ni bila najboljša, saj se je sonce sramežljivo skrivalo za oblaki, občasno pa je padlo celo nekaj kapelj dežja. Za povrh pa nas je na izpostavljenih pobočjih pošteno prepihal tudi veter. A oblečeni smo bili primerno in prijetnega pohajkovanja nam ni skazilo niti vreme.

Razpotje pri Trnovski bajti Avto smo pustili pri Trnovski bajti. Za tiste, ki področja ne poznate, kot ga nismo mi, naj povem, da se proti njej odpravimo po cesti iz Ilirske Bistrice proti Sviščakom. Na ostrem desnem ovinku z velikim kažipotom na zunanji strani s te ceste zavijemo levo in nadaljujemo po ne najbolj utrjeni makadamski cesti do velikega razpotja  z dovolj prostornim parkiriščem na levi strani. Na drugi strani ceste vidimo Trnovsko bajto.

Kamniti balvan Z izhodišča smo se po makadamski cesti vrnili do mesta, kjer se je v desno odcepil kolovoz, po katerem smo med rahlim spustom prečili pobočje. Sledili smo mu vse do mesta, kjer se je ponovno v desno odcepil nov kolovoz, ta že skoraj povsem preraščen s travo in zato težje opazen. Po njem smo se skozi grmičevje in gozd začeli postopoma vzpenjati, vse dokler pred sabo nismo zagledali velikega kamnitega balvana. Obšli smo ga po levi strani in se od zadaj na kratko tudi povzpeli nanj, a smo se hitro spustili nazaj v njegovo zavetje, saj je bilo zavoljo vetra na vrhu težko celo loviti ravnotežje.

Pogled na Kvarnerski zaliv Po kratkem počitku in krepčilu smo nadaljevali pot še do vrha Velike Milanje, se tam naužili razgleda vse do Kvarnerskega zaliva, kljub oblačnemu vremenu, in se nato odpravili proti izhodišču, a ne po isti poti, temveč za balvanom proti vzhodu, kjer smo pod sabo videli makadamsko cesto, ki je vodila naprej od našega parkirišča. Ob poti do nje smo v hribu na desni raziskali še zapuščene podzemne rove, na stropu katerih so že začenjali nastajati kapniki. Njihove namembnosti nismo uspeli razkriti, morda tudi zato, ker smo bili brez svetilke in smo tako lahko vstopili le toliko, kolikor je zadoščala dnevna svetloba, ki je vstopala skozi vhod. Nedaleč za temi rovi smo se prek travnika le še spustili na prej omenjeno cesto in se po njej hitro vrnili do izhodišča.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Grad Kamen

Jesenski podlesek Pot pod Malim vrhom med dolino Blatnice in dolino Drage pri Begunjah je kot nalašč za krajši razgiban sprehod skozi gozd, ki razveseli z nekaj lepimi razgledi in zanimivostmi ob poti. Mi smo avto pustili na začetku doline Blatnice, na parkirišču pri smučišču Krpin. Peš smo se odpravili po cesti naprej v dolino, vse do ne najbolj opaznega kažipota, ki nas je proti Dragi usmeril desno v breg.

Jama Zijavka
V prvem delu se pot postopoma vzpenja, gozd pa nekajkrat prekinejo tudi travniki oz. gozdne jase. Naslednjič se bolj odpre šele, ko preči melišče nad začetkom doline Drage, kjer se nam ponudi pogled proti Begunjam in Radovljici. Zadnji del poti pred gradom Kamen se začne spuščati ob kamniti steni, tabla celo opozarja na nevarnost padajočega kamenja. Na tem odseku si nekaj naše pozornosti zasluži tudi jama Zijavka, v kateri so še vidni sledovi zidu Jamskega gradu, ki naj bi začel nastajati pred gradom Kamen.

Grad Kamen Po nas vodi tik nad gradom. Najprimernejši pristop za ogled je ob desni strani gradu navzdol po poti,ki nas pripelje prav do vhoda. Bolj avanturistični pa lahko vanj vstopite tudi na levi strani na vrhu in se z nekaj previdnosti skozenj spustite vse do njegovega dvorišča. Mimo gradu po vrhu pot vodi še naprej v dolino Drage, vendar smo se mi odločili že vrniti, saj so nas priganjale še druge obveznosti. Pa ob drugi priložnosti.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh