V iskanju namigov za rešitev potujočega sudokuja smo se tokrat odpravili na območje Krvavca. Za cilj izleta smo si zbrali Vrh Korena, ki je med drugim zanimiv tudi zaradi svoje nadmorske višine - 1999 m ga naredi za najvišji vrh, ki še ni dvatisočak. Če seje bilo mogoče ob našem zadnjem obisku Krvavca pripeljati vse do Doma na Gospincu, je sedaj potrebno parkirati že na planini Jezerca, saj nadaljevanje vožnje preprečuje zapornica. Še vedno pa velja priporočilo, da je ob koncih tedna priporočljivo prispeti dovolj zgodaj, da parkiranje ni problem. Cesto proti spodnji postaji gondolske žičnice moramo zapustiti v vasici Grad, nato slediti kažipotom za Ambrož po Krvavcem ter mimo slednjega nadaljevati po asfaltirani cesti vse do zapornice.
Seveda nam zato ni potrebno pešačiti po cesti vse do Doma na Gospincu, ampak že pri zapornici nadaljujemo mimo table z zemljevidom kar naravnost v breg ter sledimo markirani poti na Kriško planino. Pazite le, da vas ne zavede rumena markacija, ki usmerja desno v breg le nekaj metrov po tem, ko se pešpot pridruži kolovozu. Potrebno je nadaljevati kar naravnost po kolovozu, vse do Kriške planine, kjer smo naredili kratek ovinek do zaklada z želenim namigom. Od tod imamo do Doma na Krvavcu na voljo nekaj možnosti. Mi smo se odločili slediti skupini planincev pred nami, ki se je povzpela kar po trasi smučišča. Med vzponom smo uživali v pogledih proti Storžiču in Tolstemu vrhu.
Nad domom smo si privoščili še en kratek postanek pri kapeli Marije Snežne za še drugi zaklad dneva, nato pa smo se po cesti mimo oddajnika odpravili naprej do sedla Razor. Namesto da bi nadaljevali z vzponom na Zvoh, smo nadaljevali levo po cesti, ki preči pobočje smučišča. Na robu smučišča je cesta prešla v pešpot, na kateri je bilo spet mogoče opaziti markacije. Kot se nam je dozdevalo že med vzponom, so na tej strani pobočja krčili ruševje in kurili ostanke, kar je na žalost pomenilo, da nas je pot vodila prav skozi dim teh kurišč. K sreči je šlo le za kratek odsek, ki se je končal kakor hitro smo prešli ograjo smučišča.
Sledil je spust proti planini Dolge njive: sprva v nekaj ključih po gruščnati poti med ruševjem, v nadaljevanju pa tudi prek dveh krajših melišč. Zaradi vlažnih tal je oboje zahtevalo nekaj več previdnosti. Po končanem spustu in prehodu skozi pašno ograjo smo se znašli v labirintu ruševja, v katerem smo prav kmalu zgrešili markirano pot. Orientacija je vseeno ostala netežavna, saj smo vedeli, da se moramo prebiti do osrednjega dela planine, kjer so nas kažipoti napotili mimo koče v smeri Vrha Korena in Kalškega grebena. Pot smo nadaljevali v senci Ježa, prek katerega na Vrh Korena vodi pot z Zvoha.
Na koncu ravnine je bilo na skalah spet mogoče opaziti nekaj več markacij, ki so nas popeljale po levi strani pobočja, ob robu skalnega skoka, ki smo ga ob samem koncu vzpona prečili v lepo speljanem prehodu. Spet nas je obdalo ruševje, a tokrat je bilo poti slediti precej laže in kmalu smo se znašli na naslednjem razpotju. Levo je pot zavila na Kalški greben, mi pa smo nadaljevali desno proti Vrhu Korena. Takoj za kažipotom smo sprva zašli v slepo ulico ruševja, a smo kmalu spoznali, da moramo zaviti še bolj desno, kjer je pot bolj razvidna in v nadaljevanju tudi spet markirana.
Med vzponom smo ponovno srečali skupino planincev, ki smo ji zjutraj sledili proti Domu na Krvavcu in se je že vračala z Vrha Korena, na katerega so se povzpeli prek Zvoha in Ježa. Nas pa je od vrha tudi ločilo le še nekaj minut nezahtevne hoje. Tik pod vrhom smo s poti zavili levo in se pridružili številnim drugim, ki so že uživali v razgledih. Ker smo imeli na vrhu namen skriti lasten zaklad, smo se za nekaj metrov odmaknili od množice in hitro poskrbeli tudi za to. Vseeno smo se zadržali dovolj dolgo, da so se iz smeri Zvoha in planine Dolge njive proti vrhu že začele vleči meglice, zato smo hitro pričeli s spustom v smeri planine Koren.
Hojo smo nadaljevali po poti, ki smo jo zapustili pred vzponom na vrh, kmalu pa smo dosegli razpotje, na katerem smo se usmerili levo navzdol. Desna pot je vodila prek Ježa na Zvoh. Naslednje razpotje je bilo še bolj zanimivo, saj so kažipoti ponujali le pol informacije: v smeri prihoda so kazali proti Vrhu Korena, tako naravnost kot levo so označevali pot na Kompotelo in Mokrico, medtem ko markirana pot proti planini Koren, ki je na tem mestu zavila desno, ni bila omenjena. Podobno pomanjkljivi so bili naslednji kažipoti, ki so sicer omenjali planino Korena in Košutno, ne pa tudi Vrha Korena in Kompotele, iz smeri katerih smo prišli mi. Brez predhodne priprave je lahko na tem področju orientacija kar težavna, sploh ker se tudi poti vijejo med ruševjem in jih je kljub gostim markacijam v trenutku nepazljivosti mogoče hitro zgrešiti.
Kljub meglicam na zahodni strani Ježa, nas je sonce spremljalo vse do planine Koren. Ko pa smo se z nje povzpeli do roba in se začeli v ključih spuščati po gozdnem pobočju, je tudi na tej strani zavel hladnejši veter, meglice pa so zakrile sonce, čeprav so ostale dovolj visoko, da na vidljivost niso vplivale. Hitro smo opazili, da nas pred vrnitvijo na Kriško planino na poti čaka še en krajši precej strm vzpon, saj se pot vmes spusti skorajda do manjše planine, mimo katere poteka vzpon z Markove ravni. Po končanem vzponu smo nas je od pašnikov na Kriški planini ločil le še nekajminutni spust.
Na Kriški planini so markacije spet postale bolj redke, a potrebno je bilo le še slediti pašni ograji iz bodeče žice ter jo prečkati na enem od mest, kjer je bila prekinjena. Skozi podhod pod smučiščem smo se pridružili kolovozu, po katerem smo zjutraj prispeli s planine Jezerca, ter se po njem vrnili do izhodišča.
Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.
Objavite komentar