Štefanja gora

Cerkev Marijinega oznanjenja Sobotno dopoldne pred napovedanimi krajevnimi padavinami v p0poldanskem času smo se odločili izkoristiti za vzpon iz Adergasa na Štefanjo goro. Parkirali smo na velikem parkirišči pred cerkvijo Marijinega oznanjenja v Adergasu. Cerkev pa nam je bila tudi v pomoč pri vožnji do izhodišča, saj so nas od Cerkelj na Gorenjskem dalje kažipoti vestno usmerjali proti njej.

Pot skozi jesenski gozd Čeprav iz vasi na vrh vodita kar dve markirani poti, kot smo se pozanimali kasneje, smo jo glede na odsotnost markacij neposredno pri cerkvi ubrali po neoznačeni poti v lastni režiji, ki se ravno tako ni izkazala za slabo izbiro. Celotno pobočje se je namreč izkazalo za prepredeno s številnimi gozdnimi potmi. S parkirišča smo se odpravili po asfaltni cesti, ki se mimo cerkve nadaljuje po njeni desni strani in nato nadaljuje skozi vas ob živi meji. Na mestu, kjer se konča asfalt, se pot razcepi v tri smeri. Izbrali smo srednjo, ki se je najhitreje vzpenjala navkreber, pa tudi v vseh kasnejših razcepih smo se odločali za bolj izrazite in strme alternative. Misli z mestoma strmih vzponov nam je uspešno odvračal kostanj, katerega je bilo v izobilju celo na poti.

Kažipot ne dopušča nobenih dvomov Tako smo se uspešno vzpenjali vse do mesta, kjer se je pot nenadoma končala. A že pogled navzgor nam je razkril, da nas le kratek vzpon skozi gozd loči od izrazite poti, ki je vodila nad nami. Ko smo se povzpeli nanjo, smo zagledali tudi markacije, ki so nas spremljale ves preostanek izleta. Na poti smo se obrnili v levo, kamor se je pot blago vzpenjala in hitro prišli do naslednjega stičišča treh poti. Na njem nam je zanimiv kažipot jasno pokazal, da tako naša pot, kot tista, ki se vzpenja z nasprotne strani, vodita v Adergas, zato ni bilo dvoma, da je tretja, ki vodi navkreber v pobočje na desno, prava izbira za nas.

Pogled na osrednje Kamniško Savinjske Alpe Po krajšem vzponu smo zagledali nekaj klopi, ki so zares postavljene na najbolj primernem mestu - na edini razgledni točki celotne poti, od koder se nam je odprl pogled na Adergas in naprej proti Kranju. Še en krajši vzpon, na katerem smo srečali precej veliko skupino šolarjev, in že smo dosegli pašnik, s katerega se nam je odprl pogled proti Krvavcu in osrednjim Kamniško Savinjskim Alpam. Pot smo nadaljevali prek pašnika, čez cesto in do Kmečkega turizma pri Mežnarju, ki bi ga z lahkoto zamenjali za planinsko kočo. Celo skrinjica z vpisno knjigo se nahaja ob njej.

Cerkev Sv. Štefana No, to še ni bil naš končni cilj, saj smo se želeli povzpeti na vrh Štefanje gore, vse do cerkve Sv. Štefana. Zato smo se odpravili naprej do konca asfaltne ceste in nato po eni izmed številnih shojenih poti proti vrhu. Z dotrajane klopce ob cerkvi smo si privoščili še en lep razgled, nato pa smo se vrnili v dolino. Tokrat v celoti po markirani poti. Na že omenjenem razcepu smo izbrali z vrha gledano levi krak, po katerem smo se delno tudi že vzpenjali. Markacije so nas brez vsakršnega dvoma pripeljale v vas, na poti pa nas je spet ves čas spremljal kostanj. Le malo nad vasjo se je naši poti z leve pridružila še pot s Krvavca, ki ga je po kažipotih sodeč mogoče doseči v treh urah. Vredno preizkusa ob priložnosti. V vas smo prispeli nedaleč od cerkve, tako da nas je od parkirišča ločil le še kratek sprehod.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Soteska Male Ziljice

Mostički skozi sotesko Drugo septembrsko nedeljo smo se odločili izkoristiti za kratek sprehod skozi sotesko Male Ziljice (izvirno Slizza) pri Trbižu. Ta pri nas slabo znana naravna znamenitost ima nekaj podobnosti s sotesko Vintgar, čeprav je ne dosega ne po svojih lepotah, ne po dolžini in ne po urejenosti. Kljub temu menimo, da je vredna ogleda. Pot skoznjo traja le kakšno uro, zato je smiselno dan izkoristiti še za kaj drugega, če prihajate od dlje. Ena izmed možnosti sta Mangartski jezeri.

Zemljevid območja Iz smeri Rateč smo s ceste za Trbiž zavili desno v prvem križišču po odcepu za železniško postajo Trbiž. Cesti smo sledili, dokler na desni strani nismo zagledali večjega parkirišča, kjer smo lahko varno pustili avto. S parkirišča smo se morali po cesti vrniti nekaj metrov, dokler nismo dosegli table, ki označuje pešpot v desno. Poleg nje se nahaja tudi precej dotrajan zemljevid območja, na katerem so označene ključne zanimivosti. Ker gre za krožno pot, bi se lahko odpravili desno že tu. A odločili smo se za obratno smer, zato smo nadaljevali prek kratkega mostu čez bivšo železniško progo in zavili desno na kombinirano stezo za kolesarje in pešce.

Soteska z vrha Tik pred starim železniškim mostom, prenovljenim za namene kolesarske steze, se v levo odcepi pot v sotesko, vendar smo se mi sprehodili še na most, s katerega s ponuja lep pogled z vrha na celotno sotesko. Pot se proti reki vijugasto spušča in je varovana z leseno ograjo, ki je na nekaterih mestih že precej dotrajana, zato se ne naslanjajte nanjo prepogumno. Kmalu se spustimo skoraj povsem do Ziljice in nadaljujemo skozi sotesko po mostičkih. Popelje nas skozi krajšo jamo ter na nekaj mestih povsem po reke, kjer se lahko prepričamo, kako hladna je. Na žalost je bila v času našega obiska zaradi nedavnega deževja precej kalna. Prijetno nas je presenetil “oblazinjen” nosilec mostička, ki bo kakšnega večjega obiskovalca obvaroval udarca v glavo.

Silhueta spomenika Pred začetkom vzpona se soteska odpre. Na tem mestu je reka z zavojem na svojem desnem bregu izoblikovala kamnito “plažo”, na kateri se lahko v lepem vremenu nastavite soncu ali noge namočite v hladno vodo. Čeprav se vzpon sprva zdi podoben tistemu na nasprotni strani, nas tik po vrhom pričaka nekaj precej strmih stopnic. Ko premagamo še te, se znajdemo na planjavi, sredi katere nas je v soncu pričakala silhueta veličastnega bronastega spomenika. Poleg je tudi nekaj klopi za počitek, ki pa jih nismo preizkusili. Preostalo je namreč le še nekaj minut spusta po prijetni peščeni poti do table z zemljevidom in od tam do našega parkirišča.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Viševnik

Športni center Pokljuka za PlesiščemPrvi septembrski vikend smo izkoristili za obisk enega najlaže dostopnih dvatisočakov v Sloveniji, kar je jasno dokazovalo tudi število planincev, ki so nam že ob jutranjih urah delali družbo med vzponom na vrh z Rudnega polja, ki smo ga izbrali za naše izhodišče. V dobrem letu, odkar nas na Rudnem polju ni bilo, je tam zrasel prenovljeni športni center, ki smo ga imeli priložnost videti v že skoraj dokončni podobi, le nekaj tednov pred uradno otvoritvijo. Gradnja je v okolici pustila manj posledic, kot smo se bali.

Konjščica, Uskovnica in Bohinj Avto smo pustili na novem urejenem parkirišču nasproti vojašnice in se odpravili po gozdni cesti, kamor so nas usmerjali kažipoti za Triglav. Na dnu smučišča smo cesto zapustili ter se pričeli vzpenjati ob njegovem levem robu po dobro shojeni, a bolj poredko markirani poti. Na mestu, kjer gozdna cesta še enkrat prečka smučišče smo šli mimo zadnjih avtomobilov planincev, ki so si na ta način prihranili dobre četrt ure hoje s parkirišča, ki smo ga izbrali mi. Pot se je vse bolj strmo nadaljevala ob oz. po smučišču, vse do vrha žičnice, nato pa naprej med posameznimi drevesi. Strmina je prvič malo popustila na mestu, kjer se v desno odcepi pot mimo Viševnika proti Lipanci, mi pa smo nadaljevali v levo, kamor se je nadaljeval vzpon proti prevalu za Plesiščem. Ko smo premagali to mestoma blatno pot, so se nam začeli odpirati prvi lepi razgledi na gozdove Pokljuke in proti Bohinju s planinama Konjščico in Uskovnico v ospredju.

Ovca med vzponom k čredi Po krajšem počitku smo pot nadaljevali skozi precej gosto ruševje, ki se je postopoma razredčilo, vse dokler se zaradi višine rastje ni umaknilo in so preostali le travniki, na katerem smo lahko opazovali ovce med pašo. Ravno takrat se je mimo nas proti njim vzpenjala še ena, ki je s tem precej vznemirila našo pasjo spremljevalko. Nje k sreči to ni motilo, tako kot tudi ne rahlo poškodovana zadnja noga, na katero smo sklepali zaradi šepanja.

Vrh Triglava v oblaku Zadnji del poti  se vije po grebenu Viševnika in tik pod njim, kjer nas je po pričakovanjih pričakal močan in hladen veter, tako da smo si ponovno morali nadeti oblačila, ki so nam bila med vzponom po sončnem pobočju že povsem odveč. Le na zadnjih nekaj metrih vzpona je bilo potrebno prestopiti nekaj skal, a pot v celoti kljub temu lahko označimo za nezahtevno in nenevarno. Z vrha se je Triglav zdel kot na dosegu roke, pogled pa je kazil le oblak, v katerega je bil njegov vrh vztrajno zavit, sicer jasnemu vremenu navkljub. Verjamem, da je nas  to vseeno motilo manj od številnih planincev, ki smo jih lahko opazili med vzponom proti vrhu Triglava.

Kotanja za Viševnikom Da bi malo podaljšali naš izlet in izkoristili lepo vreme, smo se odločili za vrnitev na izhodišče prek Blejske koče na Lipnici. Na tem delu poti smo srečali le še par planincev, večina se jih je vrnila kar po isti poti. Enega izmed za razlogov za to smo spoznali že zelo kmalu. Pot proti Blejski koči se namreč nadaljuje prek vrha, najprej po uhojeni poti prek strmega pobočja pod nadaljevanjem grebena, nato pa greben prečka in se začne spuščati v kotanjo za vrhom po odlično markirani kamniti in krušljivi poti prek druge strani pobočja. Na dnu te kotanje se je zeleno svetilo “jezerce”, edini ostanek snega, ki se tu običajno zadrži večino poletja. Po najzahtevnejšem delu se v levo odcepi pot proti Vodnikovemu domu, desno pa zavija naša pot proti Lipnici in se na drugi strani združi z že omenjeno potjo, ki se je odcepila na prvi ravnini po vzponu z Rudnega polja. To pot lahko izkoristite tudi kot precej krajšo krožno alternativno proti Rudnemu polju.

Radovna in Mojstrana Kmalu po združitvi obeh poti se še zadnjič približamo grebenu nad dolino Krme, od koder se nam ponudi čudovit pogled proti Radovni in celo Mojstrani v daljavi. V nadaljevanju pot namreč zavije desno pod Debelim vrhom. Tu nas doleti še zadnji nekoliko zahtevnejši spust po melišču, ki pa ga je do neke mere mogoče omiliti z alternativo markirani poti, katere začetek označuje možic in vodi nekoliko bolj desno. Proti dnu pobočja se ponovno pridruži markirani poti, ki nato zložno vodi skozi ruševje prek pobočja Debelega vrha in Mrežc. Na oba vrhova vodijo tudi markirane poti, na katere nas vestno opozarjajo kažipoti. Čeprav so tu najlepši razgledi že za nami, se na desni večino časa vidijo celotni pokljuški gozdovi, v daljavi pa lahko opazujemo tudi Karavanke.

Greben Viševnika Tudi greben Viševnika opazimo še večkrat, nazadnje preden se začnemo serpentinasto spuščati proti Blejski koči. Celo takrat so številni planinci, ki smo jih videli na njem, predstavljali popoln kontrast poti, ki smo jo ubrali mi in na kateri smo srečali vsega skupaj 3 planince in 2 psa. To se je spet povsem spremenilo, ko smo prispeli do Blejske koče, pri kateri smo le stežka našli prosto klop, pa tudi pripravljene hrane je skrbnikom koče začelo že primanjkovati. Kljub temu se je našlo še nekaj porcij okusnega golaža s polento, ki je potešil našo lakoto. Preostala nam je le še vrnitev po že znani poti skozi gozd do Rudnega polja. Na tej pa res nismo srečali nikogar. Očitno so prav vsi obiskovalci Blejske koče prihajali z Mrzlega studenca.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh