Slap Supot

Pomjan Manžan, Pomjan, Supot. Bi jih znali pokazati na zemljevidu Slovenije? Tudi jaz ne, dokler nisem v soboto pripravil načrta za tokratni nedeljski izlet k še enemu od slabo znanih slapov na Primorskem. Zimski čas je kot nalašč za spoznavanje tega dela Slovenije, sploh če želimo vsaj za nekaj ur pobegniti pred mrazom in meglo, ki sta v letošnjem januarju na Gorenjskem naša stalna spremljevalca.

Hrastovo listje kljubuje zimi Manžan smo izbrali za izhodišče. Gre za vas v koprskem zaledju, do katere prispemo, če pri Kopru zapustimo hitro cesto v smeri proti Dragonji in Poreču ter nato zavijemo levo proti Marezigam. Za drugim krožiščem na desni strani opazimo avtobusno postajališče, takoj za njim pa cesto, ki navkreber vodi v Manžan. Čeprav postaja vedno ožja in ni videti veliko možnosti za parkiranje, kar brez skrbi nadaljujte vožnjo prav do konca vasi. Mi smo sicer parkirali na desni strani tik pod zadnjo hišo na robu travnika s številnimi kolesnicami, ki so nas napeljale na takšno odločitev, a lahko bi se zapeljali mimo nje ter pustili avto na ravnini levo pod ograjo vodnega zajetja.

Obrisi Pomjana v jutranjem soncu Od tod smo se odpravili desno navkreber po kamniti cesti mimo vodnega zajetja. Tej smo v serpentinah sledili vse do Pomjana, katerega obris smo večino časa videli na vrhu hriba. Na nekaj mestih se ponuja razgled na Manžan in proti Kopru, vendar nas zaradi meglenega ozračja tokrat ni najbolj prepričal. Nekje na pol poti se z desne na cesto priključi markirana pot, za katero smo naknadno z zemljevidov ugotovili, da prihaja iz sosednjih vasi, Kampela in Bošamarina. Tik pred vasjo je našo radovednost zbudil planinska kažipot nad nami, ki smo ga zaradi nerodne postavitve videli le v hrbtno stran. Seveda si nismo mogli pomagati in smo se povzpeli do njega ter tako ugotovili, da se na tem mestu z desne pridružuje še pot iz Šmarja in Strunjana.

Zapuščeno domovanje pred spustom k slapu V vas smo prispeli na osrednjem križišču z avtobusno postajo, ki smo ga prečkali in nadaljevali po kolovozu na nasprotni strani ceste, nekoliko desno od nas. Mimo "očarljivega" dvorišča z odsluženimi avtomobili smo prispeli do še enega vodnega zajetja. Nasproti njega, na naši desni strani, smo na ograji opazili zbledel napis Supot ter pod njim rdeče modre markacije, ki v nadaljevanju označujejo pot do slapa. S pozornim opazovanjem in iskanjem slabo vidnih markacij na poti ter na kamnitih zidovih in drevesih ob njej smo uspešno prišli do že dolga leta opuščenega domovanja, vsaj sodeč po stanju skoraj povsem porasle hiše brez strehe.

Slap supot v vsej svoji zimski "veličini" Na tem mestu se je pot razcepila v vsaj 3 smeri, markacij pa vsemu trudu navkljub nismo več opazili. Po primerjavi dejanskega stanja z zemljevidom na naši napravi GPS smo se odločili za srednjo pot - tisto, ki se je desno od nadaljevanja kolovoza začela vedno bolj strmo spuščati v dolino. In odločitev je bila prava! V le nekaj minutah smo prišli do (zaskrbljujoče) suhe struge potoka Supot, ki bi jo v desno lahko prečkali in nadaljevali pot proti Koštaboni, mi pa smo zavili levo ob in po strugi potoka vse do roba skalne police, s katere v bolj vodnatih razmerah deset metrov globoko pada slap Supot. No, tokrat je bilo na vrhu le nekaj tankih ledenih ploskev, z roba pa je voda komajda kapljala.

Ledene formacije pod slapom Kljub temu smo se odločili za spust pod slap. Tja vodi pot na levem bregu potoka, ki je tokrat zahtevala nekaj več previdnosti, saj je bilo mestoma rahlo poledenela. A spust se nam je bogato poplačal. Najprej so nas prijetno presenetili številni mali izviri, ki so strugo potoka v nadaljevanju vsaj malo napolnili. Škoda, ker slap ni raje pod njimi! Največje presenečenje pa nas je pričakalo prav pod skalno polico, kjer so dobro vidni tudi sledovi tolmuna. Tokrat je bila na njegovem mestu zares očarljiva ledena formacija, ki jo je na posušenem rastlinju ustvarila z vrha kapljajoča voda. Vsekakor povsem zadovoljiva tolažilna nagrada. Če slap raje videli v vsej njegovi lepoti, pa se do njega odpravite čim prej po izdatnem pomladanskem ali jesenskem deževju.

Igra barv Preden smo se vrnili k izhodišču smo se odločili še malo raziskati okolico in se prepričati, ali morda k slapu vodi tudi katera izmed preostalih poti od prej omenjenega razcepa, ki pa bi bila za razliko od naše markirana. Kot edinega kandidata smo se odločili preveriti pot, ki je vodila rahlo navkreber po levem bregu. A tudi na njej ni bilo opaziti markacij in ko je po dobrih petih minutah hoje sicer še vedno bila dobro shojena, a ni kazala nobenega namena, da bi zavila nazaj v smeri našega cilja in se začela izraziteje vzpenjati, prej obratno, smo se odločili vrniti k slapu in nato nadaljevali vse do Pomjana in Manžana po poti, ki smo jo že prehodili v nasprotni smeri.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Kurešček

Cerkev Sv. Marije na Kureščku Glavna značilnost letošnjega (ali je bil to morda še lanskoletni?) božično novoletnega časa je bilo slabo, pretežno deževno vreme. Prav na zadnji dan tega dela prostega obdobja nas je razveselila sončna nedelja, ki smo jo seveda naravnost morali izkoristiti, še posebej ker cel teden ni bilo prave priložnosti za skok v naravo. Odločili smo se za Kurešček - cilj, ki bi moral biti brez večjih težav dosegljiv tudi po nedavno zapadlem snegu. Seveda smo si želeli daljšega izleta, zato si za izhodišče nismo izbrali križišča pred Visokim, temveč smo našo pot začeli v Želimljah.

gasilski dom v Želimljah Vožnjo z Gorenjskega v Želimlje smo popestrili z ugotavljanjem, ali nas čaka pešačenje v snegu ali po kopnih tleh. Od doma smo se namreč odpravili v snegu, a že pred Ljubljano o njem ni bilo niti sledu, celo vrhovi okrog Kranja so bili do vrha brez snega. A proti Dolenjski se je situacija spet spremenila in v Želimljah nas je pričakala prava zimska pravljica - sveže pobeljena vasica v prvih žarkih jutranjega sonca po tednu oblačnega in meglenega vremena. Že ob prihodu v Želimlje pa so se zadeve začele zapletati. Vedeli smo, da se markirana pot začne pri kamnolomu na koncu vasi, a tam z izjemo parih parkirišč pred gostiščem, ki jih nismo želeli zasesti, ni bilo prav nobene možnosti za parkiranje. Zato smo se vrnili do edinega križišča sredi vasi, tam zavili levo in kmalu zagledali gasilski dom, poleg katerega je bilo na avtobusni postaji, ki je na nedeljo delovala povsem zapuščeno, več kot dovolj prostora za naš avto.

Želimeljska dolina v jutranjem soncu Naših težav pa s tem še ni bilo konec. V že omenjenem križišču sredi vasi je sicer bil kažipot za Kurešček v smeri proti kamnolomu, kjer pa nikakor nismo našli začetka markirane poti. Končno so nas na pravo pot usmerili z bližnje kmetije pod kamnolomom. Pred zadnjo hišo v Želimljah (hišna številka 87) je na desni strani ceste planinski kažipot za Kurešček, ki nas usmerja v hrib. Tik nad njim je na električnem drogu prva markacija izmed številnih ob poti za Rogatec. In ko smo ravno že mislili, da bomo v nadaljevanju le še sledili planinskim markacijam, smo se kar naenkrat znašli pred podrtim drevjem. Prvo misel, da bi zlezli čezenj ali se povzpeli nadenj, smo zaradi svežega snega hitro opustili. Glede na to, da je le kakih deset metrov pod nami vodila gozdna cesta, smo se odločili spustiti nanjo. Po markirani poti smo se vrnili nazaj skoraj do mesta, kjer smo gozdno cesto že prečkali, se spustili do nje in ji sledili.

Smrečice ob travniku pred Rogatcem pod snežnim pokrovom Sedaj so se presenečenja vendarle končala. Prečkali smo svežo poseko, ki je bila vzrok podrtega drevja na poti, na drugi strani pa so nas že spet pričakale markacije. Gozdni cesti smo sledili skoraj do Rogatca, dokler se ni nenadoma končala, markacije pa so nas usmerile na ozko pešpot, vrezano v strmo pobočje. Tej smo sledili vse do travnika pred Rogatcem, kjer je markacij zmanjkalo (morda so bile na tleh in jih je prekril sneg), a prave poti nismo več mogli zgrešiti, saj so bile pred name že prve hiše v vasi. Enostavno smo po robu travnika sledili sveže shojeni gazi do teh hiš, nato pa smo zavili desno na asfaltirano cesto, po kateri se je mogoče pripeljati v vas. V lepem vremenu se na travniku ne pozabite ozreti nazaj, odprl sem vam bo lep pogled na Kamniško Savinjske Alpe.

Cesta v vas Rogatec  V skladu z zemljevidom na Geopedia.si naj bi tej mestoma poledeneli cesti sledili le do prvih hiš še neimenovanega novega zaselka, a tam (morda tudi zaradi snega) nismo uspeli najti mesta, kjer se markirana pot odcepi s ceste. To nam med vračanjem ni uspelo niti v obratni smeri. Na drugih zemljevidih ta pot ni vrisana, zato smo se odločili nadaljevati kar po cesti. Morda jo najdemo ob drugi priložnosti, ko iskanje ne bo oteženo zaradi snega. Ko smo prispeli do ceste za Visoko, smo nanjo zavili v desno in takoj za nepreglednim ovinkom dosegli križišče, ob katerem parkira večina obiskovalcev Kureščka. Ob prihodu je bilo to še dokaj prazno, med vračanjem pa že zelo zasedeno, saj je bilo čudovito sončno vreme enostavno preveč vabljivo.

Jasna ob poti v nedotaknjenem snegu Seveda smo se odpravili levo navkreber in cesti sledili do prvega ostrega ovinka v levo, ko nas je markacija usmerila naravnost v gozd. Toda sneg je opravil svoje in verjetno prekril večino markacij, tako da smo se bili na razcepih prisiljeni odločati na podlagi tega, kako dobro je bila shojena gaz. Očitno so bile odločitve kar prave, saj smo se mimo planinskega doma po travniku povzpeli proti cerkvi na vrhu Kureščka. Mimo nje smo se sprehodili po cesti in se nato kar po njej vrnili do križišča. Gaženje svežega snega se nam je zdelo prenaporno. Na cesti teh težav ni bilo, vseeno pa je bilo potrebno nekaj previdnosti, saj je bila na nekaj mestih precej ledena. V Želimlje smo se vrnili po že opravljeni poti.

Pogled na Kamniško Savinjske Alpe Kljub ne najbolj obetavnemu začetku je bil izlet čudovit. Ves čas nas je spremljalo toplo zimsko sonce, sveže pobeljena narava pa je bila prava paša za oči. Zavoljo opranega neba pa smo lahko uživali tudi v čudovitih razgledih na Ljubljansko kotlino in Kamniško Savinjske Alpe v ozadju. Upajmo, da je bil ta izlet napovednik številnih tako prijetnih v tem letu.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh