Tolsti vrh

Greben Kriške gore nam je med vsakim vračanjem na Gorenjsko dolgo časa zbujal zanimanje, celo preden smo se pozanimali o njenem imenu in možnih pristopih nanjo. Tudi z vidika poimenovanja je nekaj posebnega, saj Kriška gora označuje celoten greben, Tolsti vrh pa je zgolj najvišji, skrajno vzhodni vrh v njem. Ljudje po drugi strani pod imenom Kriška gora razumejo planino, kjer se nahaja Koča na Kriški gori. Ta je priljubljen cilj tako lokalnih rekreativcev, kot planincev iz bližnje in daljne okolice, do nje pa vodijo številne poti.

Mi smo si za izhodišče izbrali označeno parkirišče pred vasjo Gozd. Nahaja se ravno na mestu, kjer cesta iz asfaltirane preide v makadamsko. Odcep proti Gozdu se sicer nahaja med Križami in Golnikom, je dobro označen, cesta pa je precej ozka in strma. Gorenjsko avtocesto je potrebno zapustiti na izvozu Kranj zahod iz smeri Ljubljane oz. na izvozu Tržič iz smeri Jesenic.

Za vzpon proti koči smo izbrali strmo pot, ki se prične takoj za parkiriščem in je v celoti odlično markirana. Vzpon precej časa postaja vedno bolj strm. Stopnjuje se celo, ko smo bili prepričani, da si je pot poimenovanje že zaslužila. Kljub zgodnji uri smo srečevali številne rekreativce, ki so se po jutranjem vzponu v hitrem tempu že spuščali nazaj v dolino. Eno izmed teh srečanj na mestu, kjer se je gozd ravno začel umikati travnikom, nam je začetek poti še dodatno popestrilo. Zmotili smo namreč osir in si nakopali srd številnih os. Čeprav sem najprej poskrbel za svojo psičko, sta tudi njo doletela dva pika, mene pa kakšnega pol ducata. K sreči se je vse skupaj vseeno končalo srečno in do koče sva oba s psičko že pozabila na bolečine. Nauk pa ostaja jasen: kadar se umikaš s poti, dobro poglej pod noge.

Nedaleč od nesrečnega mesta smo posedeli na klopi, od koder so se nam že ponudili prvi prelepi razgledi na dolino pod nami. Tudi strmina se je od tod dalje že začela umirjati in vse do koče je pot postajala le vedno bolj položna. Ob koči nas je najprej presenetila ograda okrog nje, ki jo je ločevala od pašnika podobno, kot so običajno ograjeni pašniki. Privoščili smo si še okusno kislo mleko, nato pa smo mimo koče nadaljevali pot proti Tolstemu vrhu.

Tudi ta del poti je bil dobro markiran, smo pa kmalu ugotovili, da se nanjo odpravi le majhen delež planincev, ki dosežejo kočo. Tekom celotnega preostanka poti smo jih namreč srečali le še par. Pot je sprva prečila travnato pobočje in kmalu dosegla greben, s katerega so se ponudili lepi pogledi na Lom pod Storžičem in Košuto v ozadju. Čeprav je sam rob precej izpostavljen, pot ves čas vodi tik pod njim, tako da ni nevarnosti zdrsa, dokler se robu ne približate preveč v želji po dobrem razgledu.

Večji del poti proti Tolstemu vrhu se zlagoma vzpenja, na nekaj krajših odsekih pa se celo rahlo spušča. Izjema je le zadnji vzpon, tik pred katerem ravno dosežemo vrh, ki se nam je dolgo časa zdel naš končni cilj. Na njem smo si privoščili krajši počitek, se okrepčali in se naužili čudovitih razgledov. Nato pa smo se najprej dokaj strmo spustili in se nato zagrizli še v zadnji klanec, vrh katerega nas je že čakal naš cilj. Po zaslugi ruševja, iztrebkov drobnice in kamnite poti smo se na tem odseku počutili že skoraj kot v visokogorju.

Tudi vrh je ograjen podobno kot koča, vendar je ograda na severni stran podrta, tako da nam ograde ne bi bilo potrebno prestopati, če bi to opazili prej. Po vpisu v vpisno knjigo smo se naužili še pogleda na Storžič, ki bi se ga skorajda lahko dotaknili. Zaradi lepega vremena smo tudi na njem opazili številne planince. Nekaj fotografij kasneje smo se spustili v dolino po alternativni poti, ki vodi neposredno v vas Gozd.

Spust je dolgo precej neprijeten in kamnit ter zahteva stalno pozornost. Vodi med ruševjem, tako da se le redko ponudi razgled v dolino. Razen samega začetka, kjer se je potrebno obrniti proti jugu, kar nakazuje tudi kažipot, je v nadaljevanju pot odlično markirana. Z nje se na dveh mestih v levo odcepi pot proti Storžiču, a označbe obakrat razblinijo vsakršen dvom o pravilni poti. Po spustu skozi ruševje dosežemo kratek  odsek gozda, nato pa nas čaka še precej dolgo in vroče prečenje strmih travnikov, s katerih se nam ponudijo še zadnji lepi razgledi. Ko se končno ponovno vrnemo v gozd je najhujše že za nami.

Čez le kratek čas se pot razširi v kolovoz, ki je že mnogo bolj položen in nas nekaj razcepov kasneje pripelje vse do vasi Gozd. Eden od zadnjih razcepov pred tem predstavlja začetek bolj položne poti do Koče na Kriški gori. Iz vasi se nam je še zadnjič ponudil lep pogled na celoten greben Kriške gore, na njenem koncu pa bi se lahko v Zavetišču v Gozdu še okrepčali. A s seboj smo imeli še dovolj pijače, pa tudi nekoliko smo bili že pozni glede na čas, ki smo ga predvideli za izlet, zato smo nadaljevali pot po makadamski cesti proti našemu parkirišču. Ta del poti je bil najmanj prijeten na celotnem izletu, zaradi česar bi morda bila naša krožna pot celo bolj smiselna, če bi jo pričeli v Gozdu in bi se do koče povzpeli po manj strmi poti. Vredno razmisleka, če se še kdaj odpravimo sem.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<