Jezerski Stog

Minulo soboto smo si za cilj izbrali enega izmed manj obiskanih a zato nič manj lep slovenski dvatisočak. Parkirišče pred Planino Blato je bilo že ob sedmi uri zjutraj polno, tako da smo si morali prostor z nekaj iznajdljivosti poiskati niže ob cesti. Ko smo se popoldne vrnili k avtomobilu, so bili ob cesti avtomobili parkirani vse do odcepa s ceste za Planino Vogar. Očitno plačilo 10 evrov za vzdrževanje gozdne ceste le ni tako visok znesek, da bi obiskovalci zaradi njega z vzponom pričeli že v Stari Fužini, kjer ta znesek pobirajo.

Pot proti Planini Krstenica se začne prav na koncu parkirišča in že ko smo čez nekaj minut prispeli do Planine Blato, o gneči na parkirišču ni bilo več niti sledu. Očitno se je večina obiskovalcev odpravila proti Planini pri Jezeru in naprej proti Triglavskim jezerom. Po krajšem postanku za zajtrk smo na razpotju kažipotom sledili ostro v desno. Lovska pot proti Planini Krstenica se začne nedaleč od tega razpotja, nanjo pa nas opozori možic na levi strani ceste. Če ga spregledate oz. sledite starejšim opisom poti, kot se je to zgodilo nam, nič hudega, saj lovska pot vodi vzporedno kolovozu, po katerem hodite in čez kakšnih 15 minut boste na levi lahko opazili še en odcep, ponovno označen z možicem, ki vas bo že po krajšem vzponu pripeljal do iste lovske poti.

Skozi prijetne senčne gozdove nas ta pot pripelje do lovske koče, pri kateri boste pozornejši opazili odcep v levo, ki vodi do roba grebena, od koder se med drevesi odpre pogled na Planino Blato globoko pod nami. Ob pogledu nanjo bo hitro postalo jasno, da smo premagali že kar precej višinske razlike. Ob lovski koči lahko tudi malo posedite na lepo urejenih klopeh ob mizi, pazite le, da tam ne pozabite dela svoje opreme, kot se je to pripetilo lastniku plezalne čelade, ki smo jo ob našem obiski opazili poleg klopi. Nedaleč naprej od lovske koče se pot ponovno pridruži kolovozu, ki smo ga zapustili pri možicu, ter nas po krajšem vzponu pripelje na Planino Krstenica, kjer že dosežemo gozdno mejo.

Vrh planine po eni izmed slabše vidnih neoznačenih poti zavijemo levo in ji sledimo vse dokler se vse tovrstne poti postopoma ne združijo v eno samo, mnogo bolje vidno. Ta nas prek pobočij najprej Malega Stoga in nato Jezerskega Stoga pripelje do zapuščene Planine Jezerce. Ves čas lahko na levi opazujemo greben Ogradi, onstran katerega se bomo po vzponu na naš cilj vrnili proti izhodišču. Na planini Jezerce si lahko pri izviru obnovimo zaloge vode, nato pa pričnemo z vzponom v strmo travnato pobočje nad koriti, po katerem vodi sprva slabše, nato pa vedno bolje vidna pot. Pozorni bodite edinole, da se držite desne polovice pobočja, saj po levi strani vodi druga pot proti Lazovškemu prevalu, ki je vsaj nas sprva uspešno zapeljala.

Ko dosežemo Jezerski preval, se v lepem vremenu odpre čudovit pogled proti Toscu, Triglavu in Kanjavcu v ozadju. Nas so pri tem občasno motile meglice, ki so se vlekle okrog vrhov, a bolj nas je začela skrbeti megla, ki se je iz smeri Planine Jezerce začela hitro dvigati, zato smo se raje podvizali proti vrhu, kamor vodi grebenska pot, ki na prevalu ostro zavije desno. Sprva nas popelje po strmem travnatem pobočju tik pod grebenom, kjer je zaradi nevarnosti zdrsa potrebne nekaj več previdnost, sploh kadar je trava mokra. Med zložnim vzpenjanjem nekajkrat zavije povsem na rob prepadnega grebena in nas postopoma privede do zadnjega strmega vzpona po delno krušljivem pobočju, ki bi nam ga lahko megla le še dodatno otežila.

K sreči se je med vzponom na vrh megla ponovno razkadila, tako da tudi med spustom nismo imeli težav, pa še nekaj lepih pogledov proti Triglavu in sosednjim vrhovom nam je privoščila. Ko smo videli množice planincev, ki so bili že na vrhu Triglava oz. so se tja šele vzpenjali, smo bili res srečni, da smo si izbrali manj oblegan cilj. Škoda edinole, da nam je pogled proti jugu ves čas megla povsem zakrivala in nam tako preprečila pogled na Spodnje Bohinjske gore.

Po kratkem pogovoru s parom planincev, ki je na vrh prispel le nekaj za nami, smo se po isti poti vrnili skorajda do Planine Jezerce. Le nekaj višinskih metrov nad njo smo prečili travnato pobočje in nadaljevali po poti na njegovi levi strani, ki nas je zavedla že pred vzponom na vrh. Njej smo po ozki dolini med Prevalski Stogom in nižjim sosednjim vrhom Glava nad planino sledili pod strma pobočja Škednjovca, kjer se je povsem porazgubila. Pogled proti zahodu je razkril, da se na drugi strani melišča ponovno vije tik pod steno. Kljub temu smo se zmotno odločili za smer tik pod melišči in se nato zagrizli v sprva prijazno travnato pobočje, ki pa je kmalu postalo bolj strmo in neprijetno za hojo, tako da so se zadnji metri vzpona pod steno, kjer smo vedeli, da nas čaka pot, izkazali kot zelo težavni. Ko smo dosegli pot in se po njej ozrli nazaj, je postalo očitno, da bi bilo prečenje melišča med vzponom pod steno mnogo boljša izbira.

Po poti, ki smo jo dosegli, je bil nadaljnji vzpon proti Lazovškemu prevalu precej manj zahteven. Nekje na polovici smo srečali še enega planinca, ki nam je potrdil, da smo na pravi poti za preval, pa tudi mi smo mu pritrdili, da je ubral pravo smer proti Planini Krstenici. Tik pod vrhom je pot postala spet nekoliko bolj zahtevna. Po precej visokih “stopnicah” nas je vodila skozi gosto ruševje, ki pa nam je k sreči vendarle pustilo dovolj prostora, da se nam ni bilo potrebno ravno pretikati med vejami.

Ko smo dosegli travnik na vrhu prevala, je hitro postalo jasno, da smo dosegli markirano pot s Planine v Lazu proti Vodnikovemu domu, ki je bila mnogo bolj oblegana od neoznačenih poti, po katerih smo se potepali preostanek dneva. Po krajšem počitku smo se po markirani poti spustili do Planine v Lazu in uživali v pogledu na obsežna melišča pod Ogradi in na Debeli vrh. Na planini smo si še enkrat obnovili zaloge vode ter si na planšariji privoščili vsak po eno porcijo okusnega in cenovno ugodnega kislega mleka.

Okrepčani smo se s planine še zadnjič nekoliko povzpeli proti vzhodu po sprva skupni poti za Planino Krstenica in Planino Blato, ki pa se je kmalu razcepila. Mi smo seveda sledili desnemu kraku, ki vodi naravnost proti našemu parkirišču. Večinoma se vije zelo zložno, zato je večino spusta potrebno opraviti na zelo kratkem kamnitem odseku, ki pa je bil tokrat precej vlažen in je zato zahteval nekaj več previdnosti in trdnejši korak. Na tem odseku poti smo spet srečali le redko koga, kar pa se je spremenilo, ko se nam je pridružila še pot iz Planine pri jezeru, kar je zgolj potrdilo naše mnenje, da se je večina tistih, ki so pustili avto pustili na parkirišču. A to je hkrati pomenilo tudi, da nas od našega avtomobila na parkirišču loči le še nekaj minut hoje.

Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.