Ojstrnik (Oisternig, Monte Osternig)

Greben OjstrnikaPo nedavnem izletu v sotesko Krnice smo se tokrat spet odpravili v Karnijske Alpe, in sicer na Ojstrnik, ki ima tudi v nemškem in italijanskem jeziku zelo podobno ime: Oisternig oz. Monte Osternig. Tokrat smo si izhodišče izbrali na italijanski strani, na koncu ceste skozi dolino Ukve, kjer je pred ujmo leta 2003 stalo zavetišče Nordio-Deffar. Mejo smo prečkali pri Ratečah in se mimo Trbiža (Tarvisio) po stari cesti odpeljali v smeri Vidma (Udine) do kraja Ukve (Ugovizza). Tam smo tik pred mostom čez istoimenski potok zavili desno in nadaljevali po tej večino časa preozki cesti do velikega makadamskega parkirišča pred tablo, ki prepoveduje nadaljnjo vožnjo. Na obeh razcepih do tja smo peljali naravnost: prvič po desnem kraku in drugič po levem kraku ceste.

Novo zavetišče Nordio-DeffarKer smo se odločili za vzpon prek sedla Lom (Sella Lom, Lomsattel) smo s parkirišča hojo nadaljevali po levi makadamski cesti, ki nas je po dobrih dveh kilometrih serpentin privedla do novo zgrajenega zatočišča Nordio-Deffar. Tu se desno odcepi direktna pot na Osternig, mi pa smo še naprej sledili makadamski cesti vse do izrazitega sedla, kjer se izteče na planino Dolinca (Dolinza Alm) na avstrijski strani. Mi smo tu naredili kratek ovinek do bližnjega zaklada, nato pa smo nadaljevali po markirani poti 403, ki se na ostrem levem ovinku nad planino odcepi desno v gozd, nazaj na italijansko stran meje.

Svizec na Bistriški planiniSprva smo strmo pobočje zgolj prečili. Ko smo se pridružili direktni poti od zavetišča, pa se je začel vzpon, ki zavoljo v ključih speljane poti kljub hudi strmini ni bil pretežaven. Ko se je pot spet bolj položila, gozd pa se je začel redčiti, smo že skoraj dosegli naš naslednji cilj, Bistriško planino (Feistritzer Alm, Sella Bistrizza). Od njega nas je ločilo le prečenje pašnika, na katerem smo najprej zaslišali, kmalu pa tudi zagledali skupino svizcev. Čeprav so bili povsem blizu poti, so seveda poskrili, preden smo prišli povsem do njih.

Kok in drugi vrhovi proti zahoduTik nad planino nas je nekoliko zmedel kažipot, ki nas je na Ojstrnik usmerjal tako levo po poti 481 kot desno po poti 482. Mi smo izbrali levo pot, edino omenjeno v virih, ki smo jih brali med pripravo na izlet. Dokaj strma pot po prisojnem pobočju je bila sprva precej razdrta, a je bliže vrha postala precej prijetnejša za hojo. Skoraj tik pod vrhom nas je pričakal še en razcep: leva pot vodi na najvišji vrh Ojstrnika, desna pa do križa na nekaj metrov nižjem predvrhu. Mi smo izbrali levo, saj smo ob njej poiskali tudi naslednji zaklad.

Ziljska dolina in Dobrač z OjstrnikaZ vrha se nam je odprl čudovit pogled na vse strani neba. Na jugu smo prepoznali zahodne Julijske Alpe z Montažem in Sv. Višarjami, na severu pa Ziljske Alpe z Dobračem. V daljavi je bilo moč opaziti celo najvišji vrh Avstrije, Veliki Klek, bolj znan pod izvirnim imenom Großglockner. Z vrha smo se po grebenu odpravili do križa na njegovem vzhodnem robu. Kot smo naknadno lahko preverili, se od tam proti vzhodu precej strmo spusti pot 482, ki ravno tako vodi do Bistriške planine, vendar smo se mi zaradi previdnosti spustili raje po že znanem južnem pobočju. Na poti od križa do razpotja pod vrhom smo se še posebej razveselili table z imeni vrhov v Julijskih Alpah, ki so se nam razkazovali.

Bistriška planina z Ojstrnikom v ozadjuČe smo bili med vzponom še skorajda sami, smo med spustom srečali številne pretežno avstrijske planince, ki so se odločili za vzpon z Bistriške planine, do koder z njihove strani vodi cesta. Mi smo s planine našo pot nadaljevali južno vzdolž meje proti kapelici Marije Snežne, ki smo jo opazili že z Ojstrnika. Tam smo si privoščili krajši postanek ob iskanju še enega zaklada, nato pa nadaljevali s spustom do sedla Pleča (Sella Pleccia). Od tod bi se sicer lahko spustili do našega izhodišča, a na Zahomski planini (Achomitzer Alm, Accomizza) nas je čakal še zadnji zaklad, zato smo se lotili še zadnjih sto metrov vzpona.

Zahomska planinaPot se s planine sicer nadaljuje še naprej po mejnem grebenu na Zahomec (Achomitzer Berg), vendar smo se mi zdaj vendarle obrnili proti zahodu in sledili pretežno makadamski cesti vse do zanimivega asfaltiranega rondoja prek leseno kapelico. Tu smo cesto zapustili in še naprej nadaljevali proti zahodu, kjer smo z nekaj pozornosti lahko opazili markacije. Pot nas je vodila naravnost dokler ni dosegla roba grebena, nato pa je zavila ostro desno in nam omogočila netežaven spust med prečenjem strmega travnatega pobočja.

Kapelica ob rondoju na zahodnem robu grebena Zahomske planineA to se je kmalu končalo in preostanek spusta do izhodišča je potekal po lahko prehodnem ne prestrmem gozdu, v katerem je bila pot mestoma slabo vidna, a po zaslugi pogostih markacij to ni predstavljalo težave. Nekaj več pozornosti je bilo potrebno edinole, ko smo že zagledali parkirišče. Od njega nas je namreč ločila še zadnja strmina, markacije pa so se tu kar malo izgubile. A tudi to prepreko smo kmalu premagali. Smo bili pa kar malo presenečeni, kako se je napolnilo parkirišče, ki je bilo v jutranjih urah povsem prazno.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Soteska Krnice (Garnitzenklamm)

Slap v zgornjem delu soteskeSotesko Krnice (Garnitzenklamm) smo si kot cilj našega izleta izbrali še v času vročinskega vala, a čeprav je vročina medtem že nekoliko popustila, se vzpon skozi hladnejšo sotesko poleti vedno prileže. Slaba stran poletnega obiska je sicer manj vode, a k sreči je Krnica (Garnitzenbach) dovolj vodnata, da kljub sušnemu obdobju še ni povsem usahnila. Soteska se nahaja v bližini Šmohorja (Hermagor), ki je pri nas še najbolj poznan zaradi bližine smučišča Mokrine (Nassfeld). V Šmohor smo se zapeljali prek Korenskega sedla ter nato po magistralni cesti mimo Podkloštra (Arnoldstein). Na sotesko Krnice (Garnitzenklamm) nas je opozoril kažipot levo v Šmohorju, od koder smo le še nadaljevali naravnost vse do urejenega parkirišča ob vhodu v sotesko.

Globoka ozka soteska s tolmuni v drugem deluPrehod skozi sotesko stane 4 evre na osebo, ki pa smo jih plačali šele ob vrnitvi, saj zjutraj blagajna še ni bila odprta. Na to so nas prijazno opozorili tudi z listkom, ki nas je pričakal zataknjen za brisalce vetrobranskega stekla. Na vhodu je postavljena tudi pregledna karta soteske, ki se jo splača fotografirati, da boste med hojo laže spremljali svoj napredek. Pot se začne na desnem bregu soteske in jo večkrat prečka prek lepo urejenih mostov. Do konca drugega dela soteske nas povsem nezahtevno popelje mimo številnih slapov, tolmunov in drugih zanimivosti.

Proti koncu drugega dela se soteska odpreTik pred koncem drugega dela se pot prvič razcepi. Če zavijemo desno prek potoka, se lahko povzpnemo nad sotesko do cerkvice St. Urban in nazaj do izhodišča. Mi smo seveda nadaljevali naravnost skozi preostanek soteske, ob zavedanju, da bo pot postala bolj zahtevna. To na kratko napove že takoj za razcepom, s čimer poskuša takoj odvrniti obiskovalce, ki na to niso pripravljeni. Čez nekaj minut smo dosegli skromno zavetišče, kjer smo si pred nadaljevanjem privoščili kratko malico.

V tretjem delu se soteska spet zožiSoteska kmalu postane precej ožja in bolj divja. Pot skoznjo je sicer še vedno skrbno varovana in označena, kljub temu pa je nekajkrat potrebno poseči po varovalih in se povzpeti ali spustiti po par klinih in lestvah. Ko se soteska spet razširi, se tretji del že končuje. Tu se pot po levem bregu povzpne skozi gozd nekoliko nad potok do mesta, kjer prečka gozdno cesto. To je še zadnji razcep prek koncem soteske. Po cesti se je mogoče povzpeti iz soteske in se vrniti do izhodišča, mi pa smo spet nadaljevali naprej skozi sotesko.

Miren tok potoka nad soteskoZadnji del poti ostaja na levem bregu, večinoma kar visoko nad potokom, zato vrtoglavica na njej ni dobrodošla. Pot je namreč večino časa kar izpostavljena, na par mestih pa je po njej potrebno celo malo poplezati. Nič posebnega, če ste vajeni hoje v gorah, ne gre pa ravno več za nedeljski sprehod. Ob izhodu iz soteske nas pričaka presenečenje. Potek je namreč v nadaljevanju povsem umirjen in niti malo ne kaže svojega divjega značaja, ki smo mu bili priča skozi sotesko. Na tem mestu smo postavljeni pred odločitev: se vrniti po isti poti, nadaljevati proti planini Kühweger Alm, ali se celo povzpeti na Mokrine.

Planina Kühweger AlmNas je pot vodila na planino Kühweger Alm, smo si pa tu pred tem privoščili daljši postanek za iskanje prvega zaklada tega dne. Pot se nato povzpne v levi breg par metrov nad strugo, kateri še nekaj časa sledi, nato pa zavije ostro desno in se začne v ključih vzpenjati. V približno uri zmernega vzpona skozi gozd nekajkrat prečka gozdno cesto, ki vodi prav tja, le da je precej daljša od pešpoti. Na planini se je moč okrepčati v koči, mi pa smo se povzpeli le do na njej pritrjenih kažipotov, ki so nas proti naslednjemu cilju, cerkvici St. Urban, usmerili po gozdni cesti desno mimo koče.

Spust po prisojnem južnem pobočjuOd spusta v dolino nas je ločil le še blag vzpon do planin na drugi strani grebena. Tam smo si po zaslugi naslednjega zaklada privoščili kratek počitek na klopi z lepim razgledom na zgornjo Ziljsko dolino, nato pa smo se začeli spuščati po gozdni cesti, in sicer po severozahodni strani grebena. Na drugem ostrem levem ovinku nas spet pričakajo kažipoti, ki nas s ceste usmerijo naravnost navzdol skozi kratek odsek gozda in nato naprej na kolovoz po prisojnem desnem pobočju. K sreči to ne traja predolgo in kmalu se ponovno vrnemo v gozd. Ko prečkamo cesto, po kateri bi se lahko predčasno povzpeli iz soteske, smo od cerkvice oddaljeni le še kakih deset minut.

Razgledna točka na robu soteskePot v dolino sicer vodi tudi mimo nje, a je vseeno vredno napraviti kratek ovinek, tako zaradi cerkvice, kot zaradi lepega razgleda na prehojeno pot skozi sotesko s prepadnega roba nad cerkvijo. Naj vas ne prestraši kratek skalnat skok na samem začetku poti, saj je edini. Mi smo za vzpon do cerkvice še dodatno motivirani z iskanjem zaklada, ki je skrit v njeni bližini. Preostanek poti od cerkvice v dolino večinoma poteka skozi gozd, vsaj dokler se ne izteče na gozdno cesto, po kateri se spustimo do prvih hiš ter mimo njih do ceste, ki nas je zjutraj pripeljala do parkirišča. Po njej nas čaka še par minut vzpona do našega izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Prek Vitranca na Ciprnik

Tromeja med Slovenijo, Italijo in AvstrijoPo dobrih dveh letih smo se ponovno povzpeli na Ciprnik, tokrat z vzhodne strani, po grebenu Vitranca. Za izhodišče smo si izbrali jezero Jasna, kjer je bilo na naše precejšnje presenečenj parkirišče kljub zgodnji jutranji uri že kar polno. Zdelo se je , da je večina vozil na njem tam tudi prenočila. Od tam smo se v iskanju začetka poti odpravili nazaj proti Kranjski Gori, prek Male Pišnice in naprej mimo klopi ob cesti vse do mesta, kjer je v pobočje na levi zavila dobro vidna neoznačena pot.

Zatrep KrnicePo njej smo se sprva vračali tik nad cesto ter postopoma zlagoma vzpenjali vse do struge Male Pišnice, kjer smo zavili desno vzdolž nje. Tu nekje nas je presenetila tudi tabla z opozorilom, da je hoja po neurejeni poti v sotesko Male Pišnice smrtno nevarna. Skrb je sicer odveč, saj je tabla postavljena precej prezgodaj. Pot v sotesko se namreč odcepi od s številko 20 označene šele kakšnih 10 minut hoje kasneje, ko bo za nami že kar nekaj vzpenjanja v ključih. Na tem razcepu je prvič moč opaziti tudi tablo, ki usmerja desno navzgor proti Vitrancu in našemu cilju, Ciprniku, medtem ko se simbolično pregrajena pot v sotesko nadaljuje naravnost naprej.

Kranjska Gora s severnega pobočjaVzpenjanja v ključih še nekaj časa ni konec, se pa medtem kar nekajkrat odpre prav lep pogled na sotesko Male Pišnice. Tik pod vrhom Malega Vratnika nas pot zapelje okoli njega in nadaljuje s prečenjem severnega pobočja nad kranjskogorskimi smučišči, od koder se nam odpre tudi nekaj lepih pogledov na Kranjsko Goro. Ko se ponovno pričnemo vzpenjati v ključih, je čas, da postanemo bolj pozorni. Le malo naprej od naslednje oznake pešpoti 20 jo bomo namreč zapustili, na kar opozarja tudi kažipot za Vitranc in Ciprnik na drevesu nad nami. Na žalost je nameščen nekoliko nerodno in ga je moč hitro spregledati. V kolikor dosežete mesto, kjer pot preči melišče, vedite, da ste prišli predaleč in se bo potrebno vrniti.

Bodite pozorni na ta kažipot med vračanjemVzpon od omenjenega kažipota do grebena je verjetno najbolj neprijetni del celotne poti. Pobočje namreč postaja vse bolj strmo, pot pa vse bolj gruščnata in se povsem približa kamniti steni Velikega Vratnika ter jo nato obide po desni. V ostrem desnem ovinku pot ponovno preide na južno stran grebena, na tem mestu pa je na drevo pritrjena tudi velika puščica v levo, na katero je potrebno biti pozoren pri spustu, da pravočasno zapustimo greben. Pot namreč z izjemo redkih kažipotov ni markirana.

Mojčin dom na VitrancuOd tod naprej nas čaka še kratek vzpon skozi gozd po južni strani, dokler dokončno ne začnemo slediti grebenu vse do Vitranca, oz. natančneje vse do zaprtega Doma na Vitrancu, ki ga obidemo po južni strani. Na jasi za domom se s severne strani pridruži še pot iz Kranjske Gore in Podkorena ter do zgornje postaje žičnice, ki še vedno obratuje in nam lahko prihrani nekaj višinske razlike pri vzponu. Zadnji del žičnice, ki se konča prav na grebenu, namreč ne obratuje več. Kažipoti za Ciprnik, kot tudi vrh Vitranca, od katerega nas loči še nekaj minut hoje, nas usmerijo naprej po grebenu.

Sveže postavljena varovalaRazgibana pot, ki je od tod naprej tudi markirana, nas brez večjih vzponov ali spustov vodi prek Vitranca do mesta, kjer se s severne strani na greben povzpne še pot iz Planice. Od tu naprej nas čaka zgolj zaključni del vzpona, ki je obema potema skupen. Začnemo v gozdu, zadnjih 100 m vzpona med ruševjem pa je nekoliko bolj izpostavljenih. A pot v tem delu je lepo urejena in dobro varovana; bolj kot jo imamo v spominu izpred dveh let. Na vrhu smo si privoščili le kratek postanek za iskanje zaklada, v razgledu na Tromejo, Tamar in okoliške vrhove pa nismo uživali prav dolgo, saj so nas prepodile nadležne žuželke, ki jih je bilo prav na vrhu največ. V dolino smo se spustili po isti poti.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh