Jutri bosta minila dva tedna, odkar smo se povzpeli na Tromejo oz. pravilneje na Peč, vrh na stičišču Slovenije, Avstrije in Italije. Nanj vodijo številne poti iz vseh treh dežel in v nasprotju z našim sobotnim obiskom, ko smo srečali le nekaj planincev, se je po njih le dan kasneje na vrh menda povzpelo več kot deset tisoč obiskovalcev že 31. tradicionalnega srečanja treh dežel. Mi smo si za izhodišče izbrali Korensko sedlo, nekdanji mejni prehod z Avstrijo, ki je po izgradnji Karavanškega predora precej izgubil na svoji pomembnosti. Parkirali smo ob ponovno zaprti restavraciji na slovenski strani meje in se nato sprehodili na avstrijsko stran, kjer se za gostiščem prične skrbno markirana pot 603, ki po avstrijski strani meje vodi na vrh.
Po kratkem sprehodu skozi gozd smo prispeli do suhe struge potoka. Kot smo kasneje opazili markirana pot sicer vodi vzdolž njegovega desnega brega, a bolj očitna pot nas zapelje prek njega in po kolovozu naprej po njegovem levem bregu. Obe poti se kmalu združita, le da je prečkanje potoka po markirani poti nekoliko težje od alternative, ki smo jo pomotoma izbrali mi. Prav na mestu, kjer se poti združita pa se tudi prične vzpon v strmo pobočje, ki smo ga lahko že pred tem opazili na desni strani. Razgibana pot nas v serpentinah izmenično vodi skozi gozd in prek travnikov.
Ko dosežemo naslednji kolovoz, si lahko za trenutek oddahnemo in se tolažimo z mislijo, da je za nami že približno polovica najbolj napornega vzpona. V primeru lepega vremena priporočam, da se po kolovozu sprehodite še nekaj deset metrov v desno, od koder se vam bo odprl prvi lep pogled proti Beljaku. Markirana pot se s kolovoza nadaljuje v strmo gozdnato pobočje, vzpon pa nam ponovno olajšajo številne serpentine. Kmalu dosežemo naslednji kolovoz, kar pomeni, da je glavnina vzpona za nami. Našo pot nadaljujemo na levo in med zložnim vzponom uživamo v razgledih na slovensko in avstrijsko stran. Orientacija nam ne bi smela delati težav, edina izjema je morda mesto, kjer se ostro levo odcepi drug kolovoz, markacija pa je na skali ob tem razcepu. Prava pot vodi naravnost naprej, kar kmalu potrdi tudi naslednja markacija.
Nedaleč od tega razcepa nas je presenetil trop gamsov, ki je le nekaj deset metrov pred nami prečkal kolovoz, na žalost tako hitro, da nisem uspel pravočasno prijeti za fotoaparat, da bi to zanimivo srečanje ovekovečil. Ko prispete do pašnikov, se že odpre pogled tudi na naš končni cilj. Da pa izlet le ne bi bil prekratek, smo se mi na tem mestu obrnili levo in se zagrizli v strmo travnato pobočje Petelinjeka, nekoliko višjega vrha, ki pa leži zgolj na meji dveh držav in je zato manj poznan od svojega soseda. Se pa z njega odpira prelep pogled na Dobrač, na vrhu pa je tudi start smukaške proge za tekmovanja FIS.
Z vrha smo se ponovno spustili do sedla, nato pa mimo zgornje postaje sedežnice z avstrijske strani nadaljevali z vzponom na Peč, kjer so že intenzivno potekale priprave na bližajoče se nedeljsko srečanje. To nam ni preprečilo postanka ob številnih obeležjih v čast dolgoletnemu dobremu sodelovanju organizacij iz vseh treh dežel. S klopi izpred doma na slovenski strani smo si privoščili še lep pogled na dolino Tamar in okoliške vrhove v Julijskih Alpah. Škoda edinole, da smo takrat imeli že prazno baterijo v fotoaparatu, tako da bo podoba ostala zgolj v našem spominu. Na izhodišče smo se vrnili po isti poti, le da smo izpustili ponoven vzpon na Petelinjek.
Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.
Objavite komentar