Kobilji curek

Včeraj smo se odpravili k slapu Kobilji curek z namenom podaljšanja izleta v obliki krožne poti mimo Lehnjakovega slapa in cerkve Sv. Primoža in Felicijana. Avto smo pustili na križišču poleg prvega kažipota za Kobilji curek na samem začetku gozdne ceste. Do tja smo prišli po cesti za Kočevje, v Rašici smo zavili proti in mimo Trubarjeve domačije ter nadaljevali naravnost vse do vasi Rob. V edinem križišču v tej vasi smo zavili levo mimo žag in kmalu po konca asfalta prišli do omenjenega odcepa gozdne ceste. Ker je poleg kažipota prostora le za en avto, bi lahko avto pustili tudi na koncu vasi, ali pa nekaj 100 m naprej po gozdni cesti, kot se je kasneje izkazalo.

Gozdna cesta nas je ves čas vodila ob potoku in kmalu smo prišli do informacijske table, ki nam je poleg slapu predstavila pešpot ob rimskih obrambnih zidovih, katere zanka se je prikladno skladala z našimi načrti, hkrati pa obljubljala belo modre pravokotne markacije, ki so nas tako spremljale večino poti. Toda kljub na videz dobri označenosti in opozorilu na informacijski tabli smo spregledali markacije, ki so malo pred mestom, kjer gozdna cesta prvič preči potok, usmerjale v levo proti Kobiljemu curku. Tega smo se sicer zavedli kmalu po prečkanju potoka, a smo se odločili, da se ne bomo vračali nazaj, ampak si bomo slap ogledali ob koncu izleta, kar se je izkazalo za slabo odločitev.

Tako smo nadaljevali vse do konca gozdne ceste, kjer je markirana pešpot prvič prečkala potok. Ta odsek poti je bil k sreči res odlično markiran, saj je pot potok vedno manj prečkala in se je na vedno več mestih kar zlila z njegovo strugo. Ravno zavoljo pogostih in dobro vidnih markacij kljub temu skoraj nikoli nismo bili v dilemi glede nadaljevanja poti, čeprav je bilo mestoma potrebne kar nekaj iznajdljivosti in previdnosti, da smo prispeli vse do Lehnjakovega slapu. Pa tudi dobra vodoodporna planinska obutev ter pohodne palice so odigrale svojo vlogo. Slap se sicer ni pokazal v vsej svoji lepoti zaradi majhne količine vode, vendar pa bi vsaj po tej poti v primeru več vode bil zelo težko dostopen, tako da je bolj smiseln dostop z vrha po poti, kateri smo sledili v nadaljevanju.

Preostal nam je še nekoliko bolj zahteven vzpon po levem bregu slapu, prečkanje potoka nad njim ter le še kratek dobro markiran vzpon v levo, pravokotno na tok potoka. S tem smo dospeli do mnogo lažje prehodne gozdne ceste, ki nas je kmalu pripeljala do makadamske ceste med vasema Naredi in Boštetje. Zavili smo levo in še naprej sledili modro belim markacijam kot tudi markacijam evropske pešpoti E-7 vse do vasi Zgonče. Ta odsek je bil sicer precej nezahteven z le rahlimi vzponi in spusti, vendar smo močno pogrešali senco, saj je sonce prav močno pripekalo, tako da smo potrošili večji del zaloge pijače prav na tem odseku. Iz Zgonč smo se povzpeli še do cerkve Sv. Primoža in Felicijana, od koder se nam je predvsem proti jugovzhodu in severu odprl prav lep razgled.

Spustili smo se nazaj do vasi in nato nadaljevali spust po modro belo markirani poti. Vse do naslednjega miljnika (modro belo označenega stebra, ki ga je predstavila informacijska tabla na začetku) s tem ni bilo nobenih težav. Tam pa smo se nepravilno odločili nadaljevati v desno, kjer so nas nekaj časa celo spremljale markacije, a so se nato nenadoma končale, česar smo se zares zavedli šele, ko smo prišli do asfaltne ceste pri Gradišču. Po posvetovanju z zemljevidom smo se odločili vrniti vse do zadnje markacije. Izkazalo se je, da se je tam pot nadaljevala v breg okrog Gradiškega vrha, a nam smer ni bila všeč, zato smo se vrnili vse do miljnika.

Mimo njega smo nadaljevali pot pravokotno v levo glede na smer, iz katere smo prvotno prišli. V tej smeri se je namreč ravno tako nadaljevala močno zaraščena pot z redkimi zbledelimi modro belimi markacijami. Z nekaj iskanja in uporabo orientacijskih spretnosti smo ji sledili prek dveh potokov in nato vzdolž drugega po bregu navzdol, vse dokler nismo dospeli do gozdne ceste, po kateri smo se vzpenjali na samem začetku izleta. Na žalost precej pod slapom Kobilji curek, tako da smo se morali ponovno povzpeti do njega, ker se prej nismo želeli vrniti. Od odcepa z gozdne ceste smo po le nekaj minutah prišli do slapu ter se po njegovem levem bregu povzpeli še ob spodnjem slapišču tik pod zgornjega, po katerem je slap tudi dobil ime. Preostala je le še vrnitev do izhodišča, kamor smo po skoraj 7 urah prišli zares prijetno utrujeni, a zadovoljni z izletom, kljub slabemu priokusu zaradi dveh slabih odločitev.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Od izvira Krke do Muljave

Včeraj smo se odločili prehoditi del Jurčičeve poti od izvira Krke do Muljave. Avto smo pustili na parkirišču poleg izvira Poltarice pred vasjo Gradiček, do katerega smo se pripeljali iz vasi Krka, tako da smo pri cerkvi v vasi zavili desno, kamor nas je napotil kažipot proti izviru reke Krke. Po ogledu izvira Poltarice smo po ozki cesti skozi vas Gradiček po dobro označeni in urejeni pešpoti prišli do izvira Krke. Na vhodu v Krško jamo smo prebrali, da so v nasprotju z informacijami na spletni strani TD Krka ogledi organizirani samo v popoldanskem času, tako da smo opustili prvotno idejo, da bi si po vrnitvi ogledali tudi jamo. Verjamem, da bo marsikdo nad tem mnogo bolj neprijetno presenečen kot mi, saj to ni bil glavni cilj našega izleta.

Od izvira smo se po slabo vidnem, s travo zaraslem kolovozu povzpeli do prvih hiš Trebnje Gorice, kjer smo ugotovili, da se po Jurčičevi poti gibljemo ravno v obratni smeri, kot pohodnike sicer usmerjajo table. Tako smo bili prisiljeni v nekaj iznajdljivosti, saj smo v križiščih pravo pot določali glede na to, s katere strani prihoda bi se pritrjene table najbolje videle. Pristop se je izkazal kot zelo uspešen. Sprehodili smo se skozi Trebnjo Gorico in nadaljevali po travnatem kolovozu, od katerega je kmalu ostala le še slabo vidna, z visoko travo porasla pot, po kateri smo, od rose mokrih nog, prispeli do Znojil.

Po asfaltni cesti smo se povzpeli skozi vas in vse do ostrega ovinka te ceste v desno, kjer smo nadaljevali naravnost po makadamski cesti skozi gozd in čez travnike do Potoka pri Muljavi. V centru vasi nas je kažipot usmeri v desno, ozka asfaltna cesta pa nas je pripeljala do ovinka glavne ceste skozi Muljavo, kjer se poleg trgovine nahaja parkirišče za obiskovalce Jurčičeve domačije. Sledili smo dobro označeni cesto do domačije, kjer smo imeli nekaj sreče, da smo naleteli na vzdrževalca, ki nam je v sprejemnici bil pripravljen žigosati dopisnico za Geino nagradno igro, čeprav je bil tudi tu ogled na nedeljo možen le v popoldanskem času.

Mimo domačije smo po cesti do Oslice še sledili Jurčičevi poti proti Višnji Gori, vendar pa smo tam po cesti pot nadaljevali naravnost proti Velikim Vrham namesto da bi desno zavili proti Leščevju. Takoj po prečkanju potoka Bržiček smo namreč nasproti peskokopa zavili levo na kolovoz in nato takoj v desno v klanec proti severozahodnemu pobočju Žičnega vrha. Prek nemarkiranih in na različnih zemljevidih različno vrisanih kolovozov smo namreč nameravali mimo Žičnega vrha prečkati gozdove Ragljevke in se nato po markirani poti spustiti v Gradiček. Izkazalo se je, da nam zavoljo preštevilnih kolovozov in poti različnih starosti in ohranjenosti to ni najbolje uspelo. Nekako smo še dosegli Malo Ragljevko (najvišji vrh gozdnatega območja), vendar pa smo jo od tam po grebenu ubrali proti severozahodu v praznem upanju, da se bomo po prvi bolj vidni poti obrnili proti jugu ali jugozahodu.

Tako smo prišli skoraj nazaj do Velikih Vrh, ki bi jih verjetno celo hitreje dosegli po označeni Jurčičevi poti, od koder bi bilo le še nekaj sto metrov do točke, kjer smo se tudi mi na makadamski cesti pridružili odlično markirani poti kurirjev in vezistov med Krko in Polževim, kateri smo sledili v dolino. Kmalu je zavila s ceste na prijetno kolovozno pot po obronku travnikov. Zaradi nepozornosti smo jjo sicer za kratek čas zgrešili, kar smo spoznali na slepem trikotnem travniku, katerega smo zapustili na njegovem najbolj oddaljenem desnem »oglišču« po poti, ki nas je kmalu ponovno pripeljala do markacij. Od tod dalje smo jim brez napak sledili, pri tem trikrat prečkali makadamsko cesto in nazadnje tik nad Gradičkom kar prek travnika na desni sekali ovinek, ki ga je markirana pot napravila do ceste skozi gornji del vasi. Še nekaj metrov in že smo bili na izhodišču. Mnogo kasneje, kot smo pričakovali, tako da bi itak zamudili dopoldanske oglede jame, četudi bi ti bili na voljo.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<