Kokoš in Veliko Gradišče

Čeprav se tokrat na Kokoš nismo povzpeli prvič, je tole vseeno moj prvi zapis na to temo. Je pa naše poznavanje okoliša pripomoglo k boljšemu načrtovanju in izpeljavi tokratne trase, za katero menim, da bi znala biti kar najboljša izbira za tiste, ki prihajajo iz bolj oddaljenih krajev in bi si radi malce podaljšali sicer precej kratek vzpon na ta lep kraški vrh. Za izhodišče smo tokrat izbrali jamo Vilenico. Primorsko avtocesto smo zapustili na izvozu Divača in zapeljali proti vasi Lokev. Sredi vasi smo zavili desno proti Sežani ter nato ponovno desno proti označenemu parkirišču pred jamo Vilenico. Sicer smo vedeli, da v tem času jama ni odprta za obiske, a smo bili vseeno kar malo razočarani nad zapornico pred parkiriščem. Zahvaljujoč zgodnji uri smo k sreči vseeno lahko nemoteče parkirali pred zapornico, tako da nam načrtov zaradi tega ni bilo potrebno spreminjati.

Od zapornice smo se po dovozu vrnili do glavne ceste, jo prečkali in nadaljevali po markiranem kolovozu v smeri proti Lipici. Kmalu smo dosegli prvi označen razcep, kjer smo nadaljevali v smeri Kokoši. Po precej zavito speljani markirani pešpoti skozi gozd smo prispeli do pašnikov na robu posestva kobilarne Lipica, kjer se je pot iztekla na asfaltirano cesto. Po njej smo nadaljevali do kazina, pri katerem smo prečkali glavno cesto in na nasprotni strani ob hišah zavili v gozd.

Še vedno dobro markirana pot se je sprva vzpenjala precej zložno, a smo kmalu dosegli strmo jaso, po kateri smo se začeli vzpenjati kar naravnost v pobočje. Tako smo precej hitro pridobivali na višini in dosegli pot, ki se na Kokoš vzpenja z mejnega prehoda. Po njej smo nadaljevali v levo. Kratek odsek je bil bolj položen, a se je strmina spet stopnjevala, ko smo dosegli gozd. A do koče na Kokoši, kjer se je naš vzpon končal, ni bilo več daleč.

Mimo koče smo zavili levo na kolovoz vzdolž grebena, ki se v smeri Krvavega potoka rahlo spušča. Vzpenjati smo se ponovno začeli na mestu, kjer se z njega v levo odcepi pot proti izviru Vroče in Škocjanskim jamam. Vedno širši markirani poti smo sledili vse do mesta, kjer kažipot proti izvoru Vroče usmerja v levo. Mi smo na tem nadaljevali kar naravnost po poti, ki se nadaljuje brez markacij. Kljub temu ji ni bilo težko slediti in nas je kmalu vzdolž zahodnega pobočja Velikega Gradišča privedla do ponovno markirane poti na njegov vrh iz smeri Krvavega potoka.

Po tej markirani poti smo vrh kmalu tudi dosegli in bili nagrajeni z razgledom, ki ga Kokoš ravno ne nudi. Spust smo nadaljevali po markirani poti proti vzhodu, ki nas je z druge strani pripeljala do izvira Vroče, ki je bil v tem letnem času seveda suh, kal pred njim pa povsem pomrznjen. Od izvira smo se proti Lokvi spustili po sprva precej strmem in razdrtem kolovozu, ki pa mu je bilo kmalu spet laže slediti. Tik nad Preložami se je iztekel na asfaltirano cesto, po kateri smo se spustili do glavne ceste skozi Lokev. Nekoliko presenetljivo se je ravno od tu ponujal najlepši pogled tako na Nanos, kot na Vremščico.

Markirana poti proti Vilenici se nadaljuje tudi skozi Lokev, na kar nas tik pred glavno cesto opozorijo tudi planinski kažipoti. Kljub temu smo spregledali markacijo, ki bi nas usmerila skoraj naravnost čez glavno cesto na vzporedno ulico, tako da smo bili nekaj sto metrov prisiljeni slediti precej prometni cesti skozi vas, dokler se nam ni ponudila naslednja priložnost, da dosežemo to isto vzporedno ulico, ki vodi mimo vrtca in osnovne šole. Po njej smo prispeli na cesto za Sežano, po kateri smo nadaljevali vse do levega ovinka, takoj za katerim smo lahko ponovno zavili v desno tik pred pršutarno.

Ob redkih markacijah smo po ulicah nadaljevali mimo parka ter še nekaj križišč do mesta, kjer so nas markacije s ceste usmerile na pešpot ob ograji okrog dvorišča, s katerega nas je prav prijazno pozdravljal pes. Kmalu smo dosegli gozd, kjer smo zaradi mreže številnih poti in redkih markacij za kratek čas pravo pot zgrešili. Držati bi se morali desno ob ograji rumene stavbe, mi pa smo zavili preveč levo in dosegli zaradi strešnikov značilno oranžno obarvan kolovoz nekoliko preveč južno. Seveda smo nanj zavili v levo in le nekaj metrov kasneje se mu je pridružila tudi markirana pot.

Edina posebnost nas je pričakala še tik pred Vilenico, kjer smo naravnost pred sabo že ugledali rdeče planinske kažipote. Čeprav je bila vidna pot, ki je prek kamnite ograde vodila naravnost k njim, so nas markacije usmerile levo okrog travnika, a se je hitro izkazalo, da nas bodo vodile do prav teh kažipotov, pod katerimi je celo skrinjica z vpisno knjigo. Preostalo nam je le še, da zavijemo levo ter se skozi razstavo skal pred vhodom v jamo Vilenico sprehodimo do parkiranega avtomobila.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Abitanti in dolina Dragonje

Lepo vreme nas je ponovno zvabilo na Primorsko. Tokrat smo si za izhodišče izbrali precej neznano vasico Gradin, proti kateri s ceste iz Črnega Kala do Sočerge zavijemo desno na koncu vasi Gračišče. V nadaljevanju sledimo kažipotom za vas Sirči, na njenem začetku pa zavijemo ostro levo in se povzpnemo do vasi Gradin, kjer lahko parkiramo ob cerkvi Sv. Križa. V lepem vremenu nas že tu pričaka lep razgled proti morju, ki je vreden kratkega postanka pred začetkom poti.

S parkirišča smo se odpravili proti središču vasi Gradin in pred njenim koncem zavili desno na edinem križišču. Odcep je tudi označen s kažipotom za vas Abitanti, vendar se moramo ozreti, da lahko preberemo napis na njem. Malo prometna cesta je sprva še asfaltirana, v nadaljevanju pa postane makadamska, a še vedno dobro ohranjena. Tik pred Abitanti, ki jih dosežemo v slabi uri, cesta spet postane asfaltirana. Na začetku vasi nas pričaka vodnjak s spominskim napisom, na levi pa se ob poti pod cesto nahaja mogočen hrast, ki bi ga bilo škoda spregledati.

Sprehod skozi vas nam razodene, da se je od našega zadnjega obiska pred slabimi petimi leti, ko je bila povsem zapuščena, marsikaj spremenilo. Predvsem je zdaj v njej nekaj stalnih prebivalcev, ki si prizadevajo razpadajoče hiše ponovno obnoviti ter vanje vrniti življenje. O tem nam je z veseljem več povedal gospodar vaške kantine, ki se potrudi ob kozarčku odličnega domačega refoška pozdraviti prav vsakega obiskovalca, ki ga zanese v vas, če ga le opazi. Svoje pridelke z veseljem proda tudi za domov, ob predhodni najavi pa se je mogoče dogovoriti tudi za bogatejšo pogostitev. Ob takšni gostoljubnosti in prizadevnosti se za prihodnost življenja v vasi ni potrebno bati.

Naša pot se je nadaljevala proti dolini Malinske. Ob prihodu v vas za prvo hišo smo lahko na desni opazili začetek kolovoza, ki kmalu postane še bolj izrazit. Mimo pomrznjenega kala kmalu dosežemo dno doline. Mi smo ravno na tem odseku srečali edine tri pohodnike na celotnem izletu. Kolovoz se v desno nadaljuje tudi po dolini in mu sledimo še naprej vse do gazi prek potoka, ki ga v trenutnih razmerah kljub nekaj metrov širine ni bilo težko prečkati, a v bolj vodnatih obdobjih lahko globina doseže tudi nekaj decimetrov, zato je potrebno računati na brodenje.

Če bi dolini sledili še naprej, bi se lahko ponovno vrnili na izhodišče, mi pa smo raje takoj za potokom zavili ostro levo na drug kolovoz, po katerem smo se sprva nekoliko vrnili v že prehojeni smeri, nato pa smo zavili desno in se ob ogradi povzpeli naravnost v pobočje. Na vrhu pašnika je kolovoz zavil desno in se pridružil še eni makadamski poti, ki se je povzpela iz doline. Že od tod je moč prvič opaziti Slavnik in Lipnik, a to je šele napoved čudovitega razgleda izpred pokopališča nad vasjo Hrvoji, ki smo se ga spomnili že od našega preteklega obiska.

Omenjeni makadamski poti smo tako sledili levo do asfaltirane ceste in nato naredili krajši ovinek do pokopališča, na katerega nas je opozarjal zvonik nad nami. Levo na glavno cesto, desno na začetku vasi in v nekaj minutah smo dosegli želeno mesto. Po krajšem odmoru ob uživanju v razgledu smo se vrnili do točke, kjer smo zapustili makadamsko pot in od tam nadaljevali po glavni cesti mimo vasi Belvedur, do naslednjega križišča s kapelico v sredini. Tu smo zavili levo proti vasi Žrnjovec.

Na koncu vasi smo zavili desno in začeli s spustom v dolino Dragonje. Širši kolovoz smo zapustili ob prvi priložnosti, ko smo lahko ponovno zavili desno v želeno smer. Sprva precej zaraščen in ozek kolovoz je kmalu postal spet bolj prehoden. Hrib pred nami smo med zložnim spustom elegantno zaobšli z zavojem v levo in ponovno v desno prek njegovega pobočja. A tu še nismo vedeli, da se prijetna pot počasi izteka.

Težave so se začele na mestu, kjer se je kolovoz razcepil v tri smeri. Kot smo kasneje ugotovili, bi najbrž morali izbrati zgornjega, a mi smo se odločili za srednjega, ki se je kmalu povsem porazgubil. Z nekaj truda smo opazili komajda vidno pot, ki bi prav lahko bila le živalska steza, a po njej smo celo med rahlim vzponom še naprej prečili pobočje dokler nismo dosegli spet nekoliko širše poti, po kateri so hojo oteževale številne polomljene veje in polomljena drevesa. Najbrž bi po njej prišli, če bi v razcepu izbrali gornjo alternativo. Prav kmalu se je v levo odcepila še nekoliko manj vidna pot, po kateri smo se v serpentinah vendarle uspešno spustili vse do struge Dragonje. Poleg podrtega drevja nam je pot dodatno oteževalo razmočeno listje in blatna podlaga, zato je bilo potrebno precej previdnosti. Prvič na celotnem izletu nam je planinska obutev prišla zares prav.

K sreči je bila struga Dragonje precej suha, tako da smo ji lahko brez težav sledili do mesta, kjer je z nje v desno končno zavila spet dobro vidna pešpot. Tej smo po levem bregu sledili do mesta, kjer smo strugo ponovno lahko prečkali in na drugi strani opazili nadaljevanje poti. Sedaj smo na desnem bregu ostali kar nekaj časa. Enkrat smo se strugi celo povsem približali in nato ponovno zavili v gozd. Naslednjič, ko smo prišli do struge, pa smo na nasprotnem bregu že lahko opazili Mazurinov mlin, naš zadnji cilj. K sreči tudi prečkanje Dragonje ni bilo težavno in smo zato hitro prispeli do njega.

V nadaljevanju z orientacijo ni bilo prav nikakršnih težav več. Na samem mlinu so nas namreč pričakale markacije markirane peš poti za srce turističnega društva Trsek, po kateri smo se povzpeli vse do vasi Pavliči. Tudi na tem odseku nam je koristila majhna količina vode, saj precejšen del poti vodi kar po strugi potoka, ki napaja Mazurinov mlin. Ko smo pred vasjo spet dosegli asfaltirano cesto, je bil čas, da zapustimo markirano pot, ki vodi proti vasi Trebeše. V nadaljevanju smo sledili kar cesti, najprej do vasi Sirči, nato skoznjo in nazadnje do cerkve v Gradinu kar po trasi, ki smo jo ob prihodu že prepeljali z avtom.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Veli Badin iz Hrastovelj

Večino poti, po katerih nas je vodil tokrat izlet, smo poznali že s prejšnjih izletov na Kuk, le da smo jih tokrat povezali v daljšo krožno pot z izhodiščem v Hrastovljah in nasprotno skrajno točko pod spodmoli Velega Badina. Že tako dolgo pot smo si še dodatno podaljšali z nekaj manjšimi orientacijskimi težavami in tako se je že skoraj pričelo mračiti, ko smo se vrnili do parkirišča v bližini cerkve Svete Trojice v Hrastovljah. Zavoljo številnih kažipotov vse od izvoza Črni Kal s primorske avtoceste izhodišča res ni mogoče zgrešiti.

Markacije so nas od parkirišča brez težav vodile skozi vas, a so nas kmalu ponovno zmedle na razpotju pri transformatorski postaji. Tokrat smo se odločili za levo alternativo, ki pa smo jo kmalu opustili, ko se pot kar ni in ni hotela obrniti v desno proti našemu prvemu cilju, Zanigradu. Tako smo zavili desno in se po vsaj navidez precej uporabljenih, čeprav neoznačenih, poteh povzpeli do železniške proge. Ob njej smo nadaljevali v desno, dokler nismo dosegli že znane markirane poti in se po njej povzpeli do pokopališča pred Zanigradom.

Mimo Zanigrada smo pot nadaljevali pod železniško progo in nato po srednji od treh poti, kateri smo brez težav sledili vse do Zazida, čeprav ni bila označena. Ob igrišču, kjer smo prejšnji teden parkirali, smo spet zapazili markacije za dva naša današnja cilja: Mline in Lačno. Po krajšem vzponu smo se pridružili kolovozu prek grebena Jerebin, kateremu smo po razgibanem reliefu sledili v smeri Velikega Gradeža. Le malo pod vrhom se nam je z desne pridružila še pot iz Dola pri Hrastovljah.

Na vrhu nas je presenetila čreda krav na paši, zaradi katere smo bili na naši poti v nadaljevanju nekajkrat prisiljeni prečkati ograde pašnika. Ravno pri eni takšnih pregrad nas je pričakal ličen kažipot, ki nas je usmeril v levo proti Trem učkam, jami na poti proti Velemu Badinu in Mlinom. Hoja po kolovozu je bila vse do jame precej monotona, a vsaj orientacijsko ni bila zahtevna. Na jamo nas opozori še en kažipot ob poti in je svoji majhnosti navkljub vredna ogleda, še posebej ker se nahaja le nekaj korakov s poti.

Po krajšem postanku smo seveda spet nadaljevali pot po kolovozu vse do razcepa, na katerem so nas markacije usmerile desno na pot vse do roba borovega gozda. Še en razcep, še enkrat zavijemo desno, skozi gozd in zlagoma navzdol. Kmalu dosežemo ozka asfaltirano cesto, ki jo prečkamo in po nadvse kratkem odseku pešpoti zavijemo desno na kolovoz. Ta se je iztekel na še en kolovoz, kjer smo prvič imeli nekaj težav z orientacijo. Še vedno smo mnenja, da markacija na drevesu na nasprotni strani kolovoza usmerja naravnost naprej na pešpot, ki se že po nekaj deset metrih povsem razgubi v travi. Pravilna pot seveda vodi levo, rahlo navzgor, kar kmalu potrdijo nove markacije.

Sprva prijetno razgiban kolovoz postane precej bolj razdrt, ko spust postane bolj izrazit. Domačini so se s to težavo spopadli na zanimiv način: tako da so na najbolj problematičnih mestih zabetonirali zgolj posamezno kolesnico. Ta nenavadnost nas je tako prevzela, da smo na ostrem desnem ovinku pred koncem tega kolovoza spregledali, da se markirana pot odcepi v levo. Tako smo končali v vasi Dvori in bili prisiljeni nekaj časa slediti asfaltirani cesti, ki vodi do nje. Sicer bi jo lahko zapustili na prvem ostrem desnem ovinku in si tako prihranili vsaj nekaj poti, a smo to ugotovili prepozno. Tako smo z nje zavili blago levo po zares ozki asfaltirani cesti, ki se je takoj zatem obrnila ostro levo v smeri našega cilja.

Na mestu, kjer markirana pot prečka “našo” cesto, smo se ji seveda pridružili v desno. Le nekaj metrov kasneje se razcepi na dva dela. Desni vodi direktno proti Sv. Kviriku, levi pa vodi pod spodmole Velega Badina. Seveda smo sledili slednjemu ter si privoščili postanek pod spodmoli in ob naravnem mestu. Markirana pot sicer vodi pod spodmoli vse do peči Orlovega gnezda, a s pasjo družbo plezanje ni prišlo v poštev, zato smo se vrnili nekoliko nazaj in se nato po neoznačeni, a dobro vidni poti povzpeli v pobočje. Šele na tem odseku smo srečali prve izletnike, ki so se v obratni smeri spuščali proti spodmolom.

Mi smo poti seveda sledili vse do Sv. Kvirika, od tam naprej pa proti Lačni po označenem kolovozu vse dokler se ni iztekel na asfaltirano cesto. To smo prečkali in se po kratkem odseku pešpoti spustili do ceste v Movraž, ki smo jo ravno tako le prečkali ter spet nadaljevali po (redko) markirani poti, ki je sprva od nas zahtevala kar nekaj pozornosti. Prvič le nekaj korakov od ceste, ko je bilo potrebno zaviti levo proti nekoliko bolje vidnemu kolovozu, nato pa še enkrat, ko se je ta za nekaj metrov spustil, da smo obšli travnik, prek katerega ni vodila nobena pot.

S tem je bilo orientacijskih težav dokončno konec. Do grebena med Kukom in Lačno smo se povzpeli po zelo prijetni gozdni poti, za katero bi morali vedeti takrat, ko smo se s tega grebena spuščali po razdrtem kolovozu. Na grebenu smo v veselje našega pasjega spremljevalca naprej srečali dva štirinožca na sprehodu, nato pa še nekaj sprehajalcev brez pasje družbe. Tako je pot do Lačne minila res hitro. Tudi postanek smo si privoščili le kratek, da smo lahko med spustom po meliščih Lačne proti Hrastovljam še izkoristili dnevno svetlobo. V mraku bi bil namreč ta odsek precej bolj problematičen. V Hrastovljah nas je žal pričakalo zaprto gostišče, tako da smo si bili lakoto prisiljeni potešiti drugje.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Lipnik in Kojnik iz Zazida

Čudovit božični dan je bil kot nalašč za pobeg iz hladne Gorenjske na vetrovni Kras. Odločili smo se v enega povezati dva naša pretekla vzpona na tem območju: na Lipnik in na Kojnik. Za izhodišče smo izbrali Zazid, kar pomeni, da smo primorsko avtocesto zapustili na izvozu za Črni Kal in nadaljevali vožnjo proti mejnemu prehodu Sočerga. Kmalu po tem, ko smo zapustili staro cesto za Koper, smo zavili levo ter po ozki cesti skozi Loko, Podpeč in še nekaj drugih vasi dosegli Zazid. Avto smo pustili povsem na koncu vasi, kjer je ob igrišču urejeno manjše parkirišče.

Naš prvi cilj je bila železniška postaja Zazid, ki se nahaja dobre četrt ure hoje nad vasjo. Proti njej se odpravimo po asfaltirani cesti ob vzhodnem robu vasi. Na zadnjem ovinku pred vodnim zbiralnikom z nje zavijemo desno in nadaljujemo po vedno bolj zdelani makadamski cesti vse do nezavarovanega železniškega prehoda. Tam smo opazili, da bi si zadnjih nekaj ovinkov lahko skrajšali tudi po označeni pešpoti, kar smo med vračanjem seveda izkoristili.

Na nasprotni strani proge smo po ozkem kolovozu nadaljevali desno, v smeri Lipnika. Med zložnimi vzpenjanjem smo kmalu dosegli označeno razgledno točko z lepim pogledom na vas in naše parkirišče, pa tudi na Kuk in Sv. Kvirik v daljavi. Pot se je skoraj povsem uravnala, ko je dosegla kraške travnike. Na prvem neizrazitem razcepu je bilo potrebno zaviti desno, kot je nakazovala markacija na oddaljenem drevesu pred nami. Kolovoz je potrebno zapustiti šele, ko križ na vrhu Lipnika zagledamo prav nad sabo, na kar nas opozori tudi tabla na drevesu. Če se po kolovozu že pričnemo spuščati, je to znak, da smo že predaleč, kar se je tokrat zgodilo nam, ko smo (verjetno zaradi sonca, ki nam je svetil v oči) odcep zgrešili in smo se morali vrniti do njega.

Skozi gozd se pot spet začne intenzivneje vzpenjati in se nato nadaljuje s prečenjem travnatih pobočij Lipnika. Na sedlu med Lipnikom in Kavčičem se obrne levo, kmalu pa je na skali ob poti moč opaziti rumeno markacijo, ki opozarja na odcep levo proti vrhu Lipnika. V nekaj minutah se ta pot konča ob križu in vpisni skrinjici. Kljub lepemu razgledu nas je močan veter hitro pregnal z vrha nazaj do razcepa, kjer smo pot zopet nadaljevali v prvotni smeri: sprva naravnost oz. celo blago navzdol, nato pa spet bolj strmo navzgor. Pobočje nas je ščitilo pred vetrom, tako da so glavno oviro pri hoji predstavljali pomrznjeni ostanki snega, ki jih je veter napihal ravno na pot. Kot že nekateri pred nami smo zato raje hodili tik ob poti. Mimo jame, na katero nas je opozorila tabla smo kmalu dosegli neoznačen vrh Nadglavinjak, kakor je poimenovan na zemljevidu.

Brez postanka smo z njega nadaljevali levo po označeni poti proti Goliču. Ta nas je nekoliko zbegal, saj je na zemljevidih tako poimenovan povsem neoznačen vrh, medtem ko je vpisna knjižica na naslednjem vrhu, ki pa ne nosi imena na zemljevidu. Katerikoli je že pravi, povzpeli smo se na oba. Z označenega vrha Goliča se pot proti Kojniku strmeje spusti in se nadaljuje povsem ob hrvaški meji ali celo za kratek čas zavije čeznjo. Z orientacijo smo več težav imeli spet pred Kojnikom, ko kolovoz zavije v gozd. Že pred tem bi namreč morali zaviti desno na manj viden kolovoz, ki je prečkal našega in vodil proti vrhu z oddajnikom na naši levi. Napako bi lahko popravili v križišču, kjer se je naš kolovoz iztekel na drugega, ki je vodil po bregu navzgor, če bi tam zavili desno in vztrajali, dokler ne bi dosegli markirane poti. Tako pa smo se celo nekoliko spustili v levo po že omenjenem kolovozu, dokler se nam ni ponudila priložnost, da ponovno zavijemo desno v breg na še en kolovoz. Temu smo sledili, dokler ni prečil markirane poti, po kateri smo se nato končno povzpeli na vrh.

Po zatišju, ki smo se mu privadili v gozdu, nas je na vrhu spet pričakal veter, tako da je bil po krajšem postanku ob uživanju v razgledu na Slavnik in Grmado že čas za vrnitev v dolino. Spustili smo se sprva po isti poti - v smeri Rižane, kot je bilo mogoče razbrati s kažipotov na vrhu. “Naš” kolovoz smo zgolj prečkali, dokler se nismo le malo nad lovskim zavetiščem pridružili drugemu. Po markacijah sodeč bi se morala pot malo pod zavetiščem spet obrniti desno v gozd, a smo to mesto spregledali, zato smo brez velike škode nadaljevali kar po kolovozu do širše makadamske ceste, na katero smo zavili v desno.

Prav kmalu nas je oznaka na skali opozorila na pot za Podpeč, kateri smo seveda sledili. Prav po Kraškem robu nas je pripeljala do razcepa, kjer smo mi zavili levo navzdol v smeri Zazida, Lačne in Mlinov. Sprva strm spust po gruščnatem terenu se je hitro iztekel v gozd, ki je zaradi zelene trave deloval skorajda pomladno. Zahvaljujoč številnim markacijam z orientacijo nismo imeli težav, kljub slabo vidni poti po odpadlem listju. Ko smo dosegli dosegli kolovoz, ki vodi z železniške postaje Zazid proti Brežcam, smo nanj zavili levo. Nekoliko presenečeni smo se sprva morali celo še zadnjič nekoliko povzpeti, preden smo v blagem spustu dosegli železniško postajo. Od tam nas je do avtomobila ločil le še spust po že znani poti.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Dolina Glinščice (Val Rosandra)

Ko smo si v reviji Gea prebrali prispevek o soteski Glinščice, smo ta naravni rezervat uvrstili med cilje enega izmed naših prihodnjih izletov. Ker se letošnjo pomlad temperature v notranjosti kar nočejo dokončno povzpeti, smo se minulo soboto odločili, da uresničimo zastavljeni načrt. Izbira se je izkazala kot odlična, saj nas je na lep sončen dan z ne premočnim vetrom dolina pričakala v povsem pomladnih barvah.

Čeprav lahko poleg omenjenega prispevka najdemo še številne ideje za izlet v to prelepo dolino, nam odločitve o najprimernejši začetni točki niso pretirano olajšale. Na koncu smo si za izhodišče izbrali vas Draga (Draga Sant'Elia) tik ob slovenski meji. S primorske avtoceste smo v ta namen zavili na izvozu Kozina in se nato skozi vas Krvavi potok zapeljali čez mejo v Italijo. V gozdu smo pri prvem odcepu zavili ostro levo proti Dragi. Po še enem zavoju levo v naslednjem križišču smo prispeli do vasi, na začetku katere smo pustili svoj avto. Ulica na nasprotni strani ceste glede na parkirišče nas pripelje do nekdanje železniške proge Hrpelje-Trst, ki je danes urejena v kolesarsko-sprehajalno pot nad dolino Glinščice.

Začetni del naše poti nas je vodil prav po tej trasi, kjer smo kljub zmerno zgodnji jutranji uri že srečali številne kolesarje in tekače. Sodeč po tablah smo med hojo za kratek čas ponovno prečkali mejo oz. se ji povsem približali. Takoj za drugim predorom smo makadamsko pot zapustili in se po markirani stezi strmo spustili v dolino do vasice Botač (Botazzo). Že tu smo se prvič srečali z rdečimi in modrimi markacijami, ki so nas izmenično ali kar skupaj spremljale večji del poti. Kljub temu smo se v nadaljevanju morali nekajkrat zanesti tudi lastno orientacijo.

V vasi se pot združi s Stezo prijateljstva, ki prek mostu čez Glinščico vodi iz vasi Beka na slovenski strani meje. Mi smo seveda nadaljevali po desnem bregu potoka do naslednjega mostu, kjer smo ga prečkali in se zložno povzpeli v pobočje nad strugo. Prav kmalu smo z desne zaslišali šumenje, ki nas je opozorilo na 40 m slap Glinščica na prehodu med flišnim in apnenčastim svetom. Po mnenju nekaterih spominja na naš slap Peričnik v dolini Triglavske Bistrice. S poti se nam pogled nanj odpira še nekaj časa, verjetno pa je brez spusta k strugi še najlepše viden s previsnega roba, do katerega vodi neoznačena steza nedaleč od mesta, kjer nad sabo prvič od bliže zagledamo cerkev Svete Marije na Pečah (Santa Maria in Siaris).

Prav cerkev je bila naslednji cilj naše poti. Čeprav modre markacije nakazujejo pot nanjo že, ko se prvič prikaže pred nami, je boljša izbira nadaljevati po poti nad dolino okrog cerkve in se nato povzpeti po bolj položni rdeče markirani poti, ki se serpentinasto vije do cerkve. Že od tu se na dolino in vasico Botač ponuja lep razgled, vzpon na razgledni greben nad cerkvijo pa nas nagradi s še lepšim. Na vrhu je postavljen tudi spomenik tržaškemu plezalcu Emiliu Comiciju, ki je med obema vojnama v tej dolini odprl plezalno šolo.

Seveda se takšni skušnjavi nismo mogli upreti in smo z vzponom nadaljevali po skrbno markirani poti z modrimi označbami. Na tem mestu je potrebno opozoriti, da je prav ta vzpon edini del našega tokratnega izleta, ki je nekoliko bolj zahteven. Brez ustrezne planinske opreme se ga raje ne lotevajte. Zaradi krajšega izpostavljenega odseka takoj za spomenikom se mu izognite tudi, če imate težave z vrtoglavico. V tem primeru je boljša izbira vrnitev od cerkve do pot skozi dolino in nadaljevanje po njej. Takoj za omenjenim izpostavljenim prehodom se namreč tudi pot z grebena spusti v gozd za njim in razcepi. Mi smo seveda zavili desno in se ponovno spustili v dolino. Na tej strani je greben, s katerega smo se spuščali, mnogo bolj prepaden, vodijo pa nanj številne urejene in označene plezalne smeri.

Kmalu smo ponovno dosegli pot skozi dolino in nanjo zavili v levo, vzdolž Glinščice. Po njej bi lahko nadaljevali vse do Boljunca (Bagnoli della Rosandra), kjer je tudi Sprejemni center doline Glinščice in s tem seveda naslednje možno izhodišče poti skozi dolino. Mi smo namesto tega pri prvi hišah Gornjega Konca (Bagnoli superiore) prečkali most in začeli z vzponom v desni breg Glinščice proti Zabrežcu (Moceo) in k razgledni točki pri Zabrežcu, do katere so nas brez dvoma popeljale smerne table ob poti. Lep razgled na prehojeno pot skozi dolino ter proti Trstu in morju pa ni nasitil naših apetitov, zato smo odpravili še proti razgledni točki pri Jezeru, ki smo jo opazili na hribu nad nami.

Med vračanjem k parkirišču pri Zabrežcu, ki služi kot še eno od izhodišč poti v dolino, smo zavili še na neoznačeno pot levo od tiste proti razgledni točki iz smeri parkirišča. Po njej smo prispeli do ostankov Muhovega gradu (castello di Mocco), ki ne dajo slutiti njegove nekdanje domnevne veličine, so pa kot zanimivost vseeno vredni obiska. Proti vasi Jezero (San Lorenzo) s parkirišča vodi označena pot v nasprotno smer od obeh omenjenih. Ta nas najprej zapelje mimo travnikov, nato pa skozi gozd do kolesarsko-sprehajalne poti, ki smo jo na začetku izleta zapustili. Tokrat smo jo le na hitro prečkali in markacijam sledili do ozke asfaltirane ceste nekaj deset metrov više.

Vzpon z nje do vasi Jezero se je izkazal za največji orientacijski izziv naši celotni poti. Po cesti smo morali nadaljevati v desno, kar je kmalu postalo razvidno tudi z redko posejanih rdečih markacij. Ker smo hodili v nasprotni smeri od zadanega cilja, smo seveda ves čas oprezali za možnostmi vzpona. Prva se je ponudila na mestu, kjer se je gozd na levi malo razredčil v nizki betonski ogradi ob cesti pa je bila na tem mestu kot nalašč krajša odprtina. Zato smo se odločili slediti poti, ki smo jo opazili med drevesi in se je zlagoma vzpenjala v pobočje v nasprotni, torej za nas pravi smeri. Čeprav v začetnem delu ni bilo markacij, nam orientacija ni povzročala težav. Smo pa med vračanjem ugotovili, da bi lahko po cesti še nekaj časa nadaljevali v isti smeri in nato zavili v levo na markirano pot, ki se je nekje polovici višine združila z našo izbiro.

Vzpon se je končal na robu vasi Jezero, skozi katero smo se sprehodili še naprej v isti smeri, se na koncu nekaj metrov spustili in zavili levo k razgledišču. Pogled na dolino je bil od tod še lepši in bolj popoln, pa tudi Trst in Jadransko morje sta bila bolje vidna. Vzpon se je vsekakor poplačal. Sedaj nam je res preostala le še vrnitev v Drago. Najprej smo se vrnili do mesta, kjer smo zapustili asfaltno cesto in ji sledili naprej proti Botaču. Kmalu se je izkazalo, da se ta cesta spušča in vodi prav v Botač, vse do mostu, kjer smo prvič zapustili desni breg Glinščice. Tako smo ji sledili le do križišča s kolesarsko-sprehajalno potjo, na katero smo nato zavili in se po že znani poti vrnili do izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Slavnik

Slavnik spada med enega bolj priljubljenih ciljev v vseh letnih časih. In tudi na velikonočno nedeljo ni bilo bistveno drugače, vsaj če bi sodili po parkirišču v Podgorju, na katerem je bilo ob pol devetih že kar precej avtomobilov. In to kljub prazničnemu dnevu in ne najlepšemu vremenu. A izkazalo se je, da je tudi v takšnih razmerah na Slavniku lahko zelo lepo, četudi se ne pokaže ravno v svoji najlepši luči.

Na Slavnik vodijo številne poti. Mi smo si za vzpon izbrali verjetno najbolj priljubljeno - strmo pot iz Podgorja. Avto smo seveda pustili na velikem parkirišču ob športnih igriščih v središču vasi, do katere smo se pripeljali po cesti iz smeri Kastelca, kjer smo zapustili avtocesto. Podgorje je na tablah omenjeno dovolj pogosto, da se ne moremo izgubiti. S parkirišča smo se vrnili na glavno cesto in po njej v desno nadaljevali do kažipota, ki nas je za Slavnik usmeril levo v vas. Manj jasno je bilo že v naslednjem križišču, ki je odločitev o smeri prepuščal kar nam. Iz Podgorja namreč proti severu prav vse poti vodijo na Slavnik in temu primerno nas tudi kažipoti usmerjajo tako naravnost v hrib kot v desno. Če pri roki nimamo zemljevida, lahko pravo varianto za nas izberemo glede na ocenjen čas vzpona. Strma pot nas bo na vrh seveda pripeljala prej od položnejše: v 1 uri namesto v uri in pol.

Od tod naprej prav veliko dileme ni bilo več. Kljub številnim bližnjicam, ki se prepredajo po pobočju je pot markirana več kot odlično, tako da res nismo bili nikoli v dilemi. Vzpon skozi gozd nas je še najbolj spominjal na našo pot iz Vipave na Škavnico. Ko smo dosegli travnike pod vrhom, smo hitro ugotovili, da bi za obisk lahko izbrali primernejši dan. Slavnik je namreč prvi tisočak iz smeri Slovenske obale, zato se z njega odpira lep pogled na morje, ki ga žal oblačno in megleno vreme prav nič ne izboljša. Poleg tega so kraški travniki pravcato bogastvo cvetja, ko spomladi oživijo, za kar je v začetku aprila zagotovo še prezgodaj, čeprav Velika noč napoveduje prav prihod pomladi. Malo pod vrhom smo namreč morali prečkati celo ostanke snežnega zameta. Nas je pa vsaj veter na vrhu prijetno presenetil. Po izkušnji na bližnjem Kojniku smo se namreč bali, da bo precej močnejši, kot se je na koncu izkazalo.

Z vrha se nam je odprl pogled tudi proti severu. Kljub meglenemu ozračju smo z nekaj truda uspeli opaziti tudi naslednjega tisočaka v smeri proti notranjosti, planoto Vremščico. Ker je bilo za vrnitev v dolino še prezgodaj, smo izkoristili idejo, na katero smo naleteli že med pripravami na izlet, ter se prek travnikov odpravili proti Grmadi. Dobra stran zgodnje pomladi so dobro vidne poti, a tudi kasneje bo Grmado le težko zgrešiti, saj je protipožarna opazovalnica na njej dobro vidna že s Slavnika. Če uberemo smer naravnost, se moramo povzpeti še čez vrh z zanimivim imenom Cigan, lahko pa ga tudi obidemo po desni, če sledimo gozdni cesti. Pred vzponom na Grmado nas markacije proti Hrpeljam in Prešnici usmerjajo desno mimo vrha, mi pa smo se seveda odločili povzpeti še na zadnji vrh tega dne - Grmado, nato pa smo zares začeli s spustom.

Odpravili smo se kar v nasprotni smeri dobro vidnega Slavnika. Tik pod vrhom je v to smer vodila še dobro vidna steza, ki pa se je v gozdu pod vrhom kar malo izgubila. Poskušali smo se kar najbolj držati zastavljene smeri in tako dosegli križišče gozdnih cest. Sprva nas je premamila pot proti vzhodu, a smo hitro ugotovili, da zavija v napačno smer in nas bo pripeljala kar direktno v Podgorje. Zato smo se seveda vrnili in jo ubrali po gozdni cesti / kolesarski stezi proti severu. Tej smo sledili vse dokler jo ni prečkala markirana pot v Prešnico, ki smo jo zapustili pred vzponom na Grmado, nato pa smo seveda zavili v levo nanjo.

Ker gre za odsek slovenske planinske poti so markacije temu primerno odlične. Vse do doline so nas vodile skozi gozd; sprva borov, nato gabrov. Večji del poti je bil res položen in ta smer upravičeno velja za najlažji vzpon na Slavnik. Pred zadnjim, nekoliko strmejšim spustom, se nam nedaleč od poti ponudi še en lep razgled z bližnje skale, na kar nas pravočasno opozorijo tudi markacije na tleh. Nedaleč pred Prešnico prečkamo železniško progo in pridemo do razcepa. V desno bi lahko nadaljevali proti Prešnici, mi pa smo seveda zavili levo proti Podgorju. Že čez nekaj metrov smo prišli do makadamske ceste ob železnici, kateri smo sledili vse do začetka vasi, kjer smo bili prisiljeni zaviti na asfaltirano cesto , po kateri smo se pripeljali v Podgorje. V nasprotju s precej pesimističnim kažipotom na razcepu pri Prešnici smo od tam do parkirišča potrebovali le slabo uro, brez pretiranega hitenja.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.