Jezerski Stog

Jezerski Stog Minulo soboto smo si za cilj izbrali enega izmed manj obiskanih a zato nič manj lep slovenski dvatisočak. Parkirišče pred Planino Blato je bilo že ob sedmi uri zjutraj polno, tako da smo si morali prostor z nekaj iznajdljivosti poiskati niže ob cesti. Ko smo se popoldne vrnili k avtomobilu, so bili ob cesti avtomobili parkirani vse do odcepa s ceste za Planino Vogar. Očitno plačilo 10 evrov za vzdrževanje gozdne ceste le ni tako visok znesek, da bi obiskovalci zaradi njega z vzponom pričeli že v Stari Fužini, kjer ta znesek pobirajo.

Volnatoglavi osat Pot proti Planini Krstenica se začne prav na koncu parkirišča in že ko smo čez nekaj minut prispeli do Planine Blato, o gneči na parkirišču ni bilo več niti sledu. Očitno se je večina obiskovalcev odpravila proti Planini pri Jezeru in naprej proti Triglavskim jezerom. Po krajšem postanku za zajtrk smo na razpotju kažipotom sledili ostro v desno. Lovska pot proti Planini Krstenica se začne nedaleč od tega razpotja, nanjo pa nas opozori možic na levi strani ceste. Če ga spregledate oz. sledite starejšim opisom poti, kot se je to zgodilo nam, nič hudega, saj lovska pot vodi vzporedno kolovozu, po katerem hodite in čez kakšnih 15 minut boste na levi lahko opazili še en odcep, ponovno označen z možicem, ki vas bo že po krajšem vzponu pripeljal do iste lovske poti.

Kal na Planini Krstenica Skozi prijetne senčne gozdove nas ta pot pripelje do lovske koče, pri kateri boste pozornejši opazili odcep v levo, ki vodi do roba grebena, od koder se med drevesi odpre pogled na Planino Blato globoko pod nami. Ob pogledu nanjo bo hitro postalo jasno, da smo premagali že kar precej višinske razlike. Ob lovski koči lahko tudi malo posedite na lepo urejenih klopeh ob mizi, pazite le, da tam ne pozabite dela svoje opreme, kot se je to pripetilo lastniku plezalne čelade, ki smo jo ob našem obiski opazili poleg klopi. Nedaleč naprej od lovske koče se pot ponovno pridruži kolovozu, ki smo ga zapustili pri možicu, ter nas po krajšem vzponu pripelje na Planino Krstenica, kjer že dosežemo gozdno mejo.

Planina Krstenica v jutranjih meglicah Vrh planine po eni izmed slabše vidnih neoznačenih poti zavijemo levo in ji sledimo vse dokler se vse tovrstne poti postopoma ne združijo v eno samo, mnogo bolje vidno. Ta nas prek pobočij najprej Malega Stoga in nato Jezerskega Stoga pripelje do zapuščene Planine Jezerce. Ves čas lahko na levi opazujemo greben Ogradi, onstran katerega se bomo po vzponu na naš cilj vrnili proti izhodišču. Na planini Jezerce si lahko pri izviru obnovimo zaloge vode, nato pa pričnemo z vzponom v strmo travnato pobočje nad koriti, po katerem vodi sprva slabše, nato pa vedno bolje vidna pot. Pozorni bodite edinole, da se držite desne polovice pobočja, saj po levi strani vodi druga pot proti Lazovškemu prevalu, ki je vsaj nas sprva uspešno zapeljala.

Igra megle Ko dosežemo Jezerski preval, se v lepem vremenu odpre čudovit pogled proti Toscu, Triglavu in Kanjavcu v ozadju. Nas so pri tem občasno motile meglice, ki so se vlekle okrog vrhov, a bolj nas je začela skrbeti megla, ki se je iz smeri Planine Jezerce začela hitro dvigati, zato smo se raje podvizali proti vrhu, kamor vodi grebenska pot, ki na prevalu ostro zavije desno. Sprva nas popelje po strmem travnatem pobočju tik pod grebenom, kjer je zaradi nevarnosti zdrsa potrebne nekaj več previdnost, sploh kadar je trava mokra. Med zložnim vzpenjanjem nekajkrat zavije povsem na rob prepadnega grebena in nas postopoma privede do zadnjega strmega vzpona po delno krušljivem pobočju, ki bi nam ga lahko megla le še dodatno otežila.

Triglav in Tosc K sreči se je med vzponom na vrh megla ponovno razkadila, tako da tudi med spustom nismo imeli težav, pa še nekaj lepih pogledov proti Triglavu in sosednjim vrhovom nam je privoščila. Ko smo videli množice planincev, ki so bili že na vrhu Triglava oz. so se tja šele vzpenjali, smo bili res srečni, da smo si izbrali manj oblegan cilj. Škoda edinole, da nam je pogled proti jugu ves čas megla povsem zakrivala in nam tako preprečila pogled na Spodnje Bohinjske gore.

Preobjeda Po kratkem pogovoru s parom planincev, ki je na vrh prispel le nekaj za nami, smo se po isti poti vrnili skorajda do Planine Jezerce. Le nekaj višinskih metrov nad njo smo prečili travnato pobočje in nadaljevali po poti na njegovi levi strani, ki nas je zavedla že pred vzponom na vrh. Njej smo po ozki dolini med Prevalski Stogom in nižjim sosednjim vrhom Glava nad planino sledili pod strma pobočja Škednjovca, kjer se je povsem porazgubila. Pogled proti zahodu je razkril, da se na drugi strani melišča ponovno vije tik pod steno. Kljub temu smo se zmotno odločili za smer tik pod melišči in se nato zagrizli v sprva prijazno travnato pobočje, ki pa je kmalu postalo bolj strmo in neprijetno za hojo, tako da so se zadnji metri vzpona pod steno, kjer smo vedeli, da nas čaka pot, izkazali kot zelo težavni. Ko smo dosegli pot in se po njej ozrli nazaj, je postalo očitno, da bi bilo prečenje melišča med vzponom pod steno mnogo boljša izbira.

Ruševje na Lazovškem prevalu Po poti, ki smo jo dosegli, je bil nadaljnji vzpon proti Lazovškemu prevalu precej manj zahteven. Nekje na polovici smo srečali še enega planinca, ki nam je potrdil, da smo na pravi poti za preval, pa tudi mi smo mu pritrdili, da je ubral pravo smer proti Planini Krstenici. Tik pod vrhom je pot postala spet nekoliko bolj zahtevna. Po precej visokih “stopnicah” nas je vodila skozi gosto ruševje, ki pa nam je k sreči vendarle pustilo dovolj prostora, da se nam ni bilo potrebno ravno pretikati med vejami.

Ogradi z Lazovškega prevala Ko smo dosegli travnik na vrhu prevala, je hitro postalo jasno, da smo dosegli markirano pot s Planine v Lazu proti Vodnikovemu domu, ki je bila mnogo bolj oblegana od neoznačenih poti, po katerih smo se potepali preostanek dneva. Po krajšem počitku smo se po markirani poti spustili do Planine v Lazu in uživali v pogledu na obsežna melišča pod Ogradi in na Debeli vrh. Na planini smo si še enkrat obnovili zaloge vode ter si na planšariji privoščili vsak po eno porcijo okusnega in cenovno ugodnega kislega mleka.

Planina v Lazu Okrepčani smo se s planine še zadnjič nekoliko povzpeli proti vzhodu po sprva skupni poti za Planino Krstenica in Planino Blato, ki pa se je kmalu razcepila. Mi smo seveda sledili desnemu kraku, ki vodi naravnost proti našemu parkirišču. Večinoma se vije zelo zložno, zato je večino spusta potrebno opraviti na zelo kratkem kamnitem odseku, ki pa je bil tokrat precej vlažen in je zato zahteval nekaj več previdnosti in trdnejši korak. Na tem odseku poti smo spet srečali le redko koga, kar pa se je spremenilo, ko se nam je pridružila še pot iz Planine pri jezeru, kar je zgolj potrdilo naše mnenje, da se je večina tistih, ki so pustili avto pustili na parkirišču. A to je hkrati pomenilo tudi, da nas od našega avtomobila na parkirišču loči le še nekaj minut hoje.

Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.

Jerebikovec

Triglav z vrha Jerebikovca Minulo nedeljo smo se odpravili na najvišji vrh Mežakle. Čeprav se morda ne zdi ravno tako, se z njega v lepem vremenu odpira čudovit pogled na Triglav in številne druge vrhove v Julijskih Alpah. Čeprav so se okrog vrhov že začele nabirati meglice, ko smo mi prispeli na vrh, smo bili za naporen vzpon še vedno nagrajeni z lepim razgledom. In nagrado smo si zaslužili, saj je skorajda celotna pot od izhodišča pa do vrha zelo strma in zato naporna.

Mogočni debli bukev se vzpenjata nad gozdno potjo Kljub temu, da na poti markacij praktično ni, je največji orientacijski izziv pravzaprav lociranje začetka poti, saj v nadaljevanju v pobočje vodi ena sama pot brez razpotij, tako da je ne moremo zgrešiti. Z avtom v Mojstrani zavijemo proti Radovni in cesti sledimo do table za Triglavski narodni park. Ko nedaleč naprej ob desni strani ceste opazimo prostor za nekaj avtomobilov, tam parkiramo. Na nasprotni strani ceste čez nekaj metrov na drevesu opazimo kažipota za Jerebikovec in Mežaklo, in tako vemo, da smo na pravem mestu.

Kepa s prve klopi Pot se takoj prične strmo vzpenjati. Podrast, ki nas spremlja na začetku, se hitro konča in v nadaljevanju večino poti prehodimo po gozdni poti, izmenično prekrito z neutrjeno zemljo in drobnim kamenjem. Po njej v večjih ali manjših zavojih vijugamo po pobočju. Prvič se enoličen vzpon prekine nekje na tretjini poti, ko na levi strani ob poti opazimo nizko klop, s katere se ponuja lep razgled na Mojstrano, Dovje in Kepo.

Nadaljevanje kolovoza vzhodno od kažipota za Jerebikovec Ko po krajšem počitku z vzponom nadaljujemo, se vzorec vijuganja po pobočju nadaljuje in ponovno prekine šele na približno dveh tretjinah vzpona. Spet nas pričaka klop, tokrat ob partizanskem spomeniku. Nadaljevanje poti je končno vendarle nekoliko drugačno in nekaj časa tudi ne tako strmo. Pot se namreč uravna, vodi nekaj minut vzporedno s kolovozom, na katerega se nato tudi izteče.

Smreka tik pod vrhom v jutranjem soncu V blagem vzponu v nadaljevanju sledimo tej cesti, dokler ne napravi ostrega levega ovinka. Ne pozabite se medtem kdaj pa kdaj ozreti, saj se bo za vami lepo videl greben Karavank. Mi smo pri tem zmotili tudi srno, ki pa se nam je umaknila, še preden smo jo utegnili fotografirati. Takoj za ovinkom lahko v pobočju na desni opazimo kažipot za Jerebikovec, ki nas ponovno usmeri v strmino, čeprav nekoliko blažjo, kot je bila v prvih dveh tretjinah. Večji del preostanka poti vodi po grebenu skozi gozd, ki se konča šele tik pod vrhom. Najprej opazimo majhno zavetišče, v katerem se poleg zasilnega ležišča nahaja tudi vpisna knjiga.

Pogled na dolino Krme Ko se ozremo na desno, pa si lahko v vseh lepotah ogledamo doline Krme, Kot in Vrata, nad katerimi se mogočno vzpenja Triglav. Pri tem nas ovira le nekaj smrek na zahodni strani vrha, zaradi katerih se moramo za razgled nekoliko potruditi, saj si vsako dolino lahko ogledamo z druge točke. Ko se naužijemo lepot Julijcev, nas čaka le še spust po isti poti v dolino. Tudi ta je precej naporen, predvsem za kolena, a kljub temu smo zanj porabili precej manj časa od dobrih dveh ur, ki so bile potrebne za vzpon.

Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.

Kofce

Dobrča s Kofc Zadnjo julijsko nedeljo smo obiskali Kofce. Po neuspešnem poskusu teden dni pred tem, ko nas je že skorajda na samem začetku poti ujela ploha, zaradi katere smo se predčasno vrnili, nam je bilo tokrat vreme bolj naklonjeno. Naporen vzpon je bil mnogo bolj prijeten, ker je vročina preteklih dni popustila, edinole zaradi hladnega vetra na vrhu smo se nekoliko bolj podvizali nazaj v dolino, kot bi se verjetno sicer. Kljub temu je bilo na planini kar precej obiska, tako tistih, ko so si jo izbrali za končni cilj, kot tistih, ki so pot nadaljevali proti Velikemu vrhu Košute. Očitno pa si je večina izbrala drugačno izhodišče, saj smo na poti iz Doline, od koder smo se odpravili, srečali le redko koga. Verjetno se jih je večina odpravila iz najbližjega Matizovca, nekaj pa se jih je mimo planine Dolžanke z avtomobili pripeljalo celo tik pod Kofce.
Stena nad začetkom poti Kot sem že omenil, smo mi našo pot začeli v vasi Dolina, do koder iz Tržiča vodi cesta skozi Dovžanovo sotesko, ki je ravno tako vredna ogleda. Škoda edinole, da skoznjo ni v celoti urejena peš pot. Parkirali smo na majhnem parkirišču ob smetnjakih pod razstavno izobraževalnim središčem. V vasi je nasploh bolj malo prostora za vozila. Ob asfaltirani cesti je to edina možnost, za nekaj vozil pa se najde prostora tudi ob makadamski cesti, kateri sprva sledi markirana pot proti Kalu in Kofcam. Nanjo nas proti koncu vasi opozori velik kažipot, ki ga ni mogoče spregledati.
Trdoživo drevo na Kalu Pot kmalu preide v kolovoz. Ko se dobro ogrejemo, pa postane zelo strma in po deževju tudi blatna in tako povsem neprimerna za vožnjo. Vodi nas skozi gozd, na edinih nekaj razcepih pa nas markacije pravočasno pravilno usmerijo, tako da z orientacijo nikoli ni težav. Ko pridemo do drugega vodnega zajetja, se pot nadaljuje prek travnika, kar je znamenje, da smo že skoraj na Kalu, kjer si lahko v zavetišču tudi nekoliko opomoremo, ali pa si ga izberemo celo za končni cilj, čeprav to ni najbolj modra izbira, saj je do takrat najhujša strmina že za nami. Tudi do tod se je mogoče pripeljati po cesti s planine Dovžanke, kar je dokazovalo terensko vozilo, ki je bilo parkirano tu ob našem obisku.
Pogled z Raven na Košuto Markirana pot na Kofce sprva sledi prav tej cesti, a že kmalu dosežemo razpotje. Mi smo izbrali peš pot, ki se v levo odcepi s ceste in se nekoliko bolj strmo vzpne skozi gozd. Alternativno bi lahko še naprej sledili cesti in po kažipotih sodeč mimo kapelice ravno tako prispeli na Kofce. Mimo impresivne jame pod steno Bele peči kmalu dosežemo Ravne, kjer se povsem skladno z imenom strmina konča. Sledi prijeten sprehod skozi gozdove, iz katerih se nam že odpirajo prvi pogledi na Košuto in proti Begunjščici.
Tudi ta vam bo izrazil dobrodošlico na Kofcah Ravnina se konča, ko dosežemo manjše parkirišče na mestu, kjer se izteče cesta s planine Dolžanke. Preostaja le še krajši vzpon po razdrti kamniti cesti najprej do ograde okrog pašnikov, prek katerih se nato povzpnemo povsem do planšarije. Na cilju se nam ponuja čudovit razgled na Dobrčo, Kriško goro, Storžič in druge vrhove, v katerem lahko uživamo ob domačih dobrotah, s katerimi nam postrežejo. Mi smo se zaradi vetra kljub temu po obilni porciji ajdovih žgancev in kislega mleka hitro po že znani poti vrnili do izhodišča.
Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh