Krimšček

Pogled v smeri PeklaSlaba vremenska napoved za nedeljo je pomenila, da moramo kljub drugim dopoldanskim obveznostim za izlet izkoristiti soboto. Ker zato časa nismo imeli ravno v izobilju, smo si izbrali bližji cilj, tako z vidika oddaljenosti od naše dopoldanske lokacije, kot z vidika njegove dolžine. Odločili smo se kar za vzpon na Krimšček iz vasi Zabočevo. Do tja smo se pripeljali po nam že znani cesti proti Peklu, na katero smo v Borovnici zavili levo. A tokrat smo ji naravnost sledili vse do vasi Brezovica pri Borovnici, kjer smo še enkrat zavili levo pri kažipotu za Zabočevo. Na koncu vasi se je cesta iztekla na makadam in kmalu smo na desni opazili planinski kažipot za Rakitno, ki je pomenil začetek naše poti. Z vožnjo smo morali še malo nadaljevati, da smo ob cesti našli primeren prostor za parkiranje.

Prostor za počitekTako smo se že na samem začetku po cesti spustili do že omenjenega kažipota, kjer smo zavili na razdrto pot, ki je bila še najbolj podobna strugi hudournika. Redkim markacijam smo sledili vse do razpotja na robu manjše poseke, kjer nas je dobro vidna markacija usmerila desno na pot, ki je v nasprotni smeri nadaljevala z zmernim vzponom. Ob improviziranem počivališču, zloženem iz skal, je pot ostro zavila levo, nato pa se čez čas iztekla na križišče treh gozdnih cest. Na nasprotni strani smo lahko opazili nadaljevanje naše poti, na katero je opozarjal tudi kažipot za Rakitno.

Praprot v popoldanskem soncuSledil je ne predolg odsek precej razdrte vlake, katere stanje se je izboljšalo, ko je strmina spet malo popustila. Čeprav je bilo na levi še nekaj odcepov, smo nadaljevali naravnost in sledili markacijam. Šele ko se je strmina končala in smo se celo blago spustili proti sedlu, je bil čas, da markirano cesto zapustimo, saj nismo želeli končati na Rakitni. Tako smo na naslednjem razpotju zavili desno na slabšo cesto, ki se je blago vzpenjala v klanec. V družbi trikotnih markacij smo ji sledili do prvega izrazitega razcepa, kjer smo zavili desno in nato naravnost na travnik.

Pogled na višjega brataTu se je pot začela izgubljati. Na drugi strani travnika smo v gozdu še opazili njeno nadaljevanje, a se je po ostrem desnem zavoju dokončno iztekla na travnik. Tako smo se enostavno odločili za vzpon po travniku navzgor, od koder so se začeli odpirati prvi razgledi dneva, med drugim tudi na Krim na nasprotni strani Rakitne. Ker je vrh poraščen z gozdom, ni razgleden, niti na njem ni vpisne skrinjice, nas je pa nagradil vsaj z zakladom, po katerega smo prišli nanj.

Pogled navzgorV dolino smo se vrnili po isti poti, edinole do našega parkirišča smo se z markirane poti spustili po bližnjici, ki je zavijala na desno ravno na mestu, kjer smo med drevesi opazili avto. Spust sicer ni bil najbolj enostaven, smo si pa prihranili ponoven vzpon od začetka markiranje poti.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Planina Planinca iz Završnice

Pastirska koča na planini PlanincaIskanje zakladov nas je ponovno privedlo na planino Planinca, le da smo tokrat za izhodišče izbrali dolino Završnice. Iz Most in mimo akumulacijskega jezera smo nadaljevali po gozdni cesti mimo hidroelektrarne vse do prvega asfaltiranega klanca, vrh katerega smo parkirali desno od ceste na mestu pred spomenikom NOB in mostom na desni breg Završnice. Izbrana točka predstavlja odlično izhodišče na greben Zabreških peči, hkrati pa ni predaleč od Tinčkove koče na koncu doline, kjer smo nameravali sestopiti.

Pogled z razgledne točke na GosjakuZ izhodišča se v smeri jugozahoda blago vzpenja kolovozna pot v precej dobrem stanju, kateri smo brez težav sledili vse do grebena, ki smo ga dosegli na sedlu med Gosjakom in Golovcem. Izbira ni bila naključna, saj nas je na tem mestu čakal prvi zaklad. Zaradi naslednjega zaklada smo po grebenu nadaljevali proti zahodu do razgledne točke na Gosjaku nad Doslovčami. Lokacija je vredna obiska tudi brez dodatne motivacije, saj se z nje odpira zares lep pogled proti Bledu in Julijcem.

Pot na greben Zabreških pečiOd tod smo se seveda obrnili nazaj proti vzhodu in se vrnili na sedlo. Prvotna ideja je bila, da v tej smeri nadaljujemo po grebenu vse do Smokuškega vrha, a že v nekaj minutah se je vzpon na Golovec po poti za vodnim zbiralnikom izkazal za bolj zahtevnega od naših pričakovanj. Zaradi družbe štirinožca smo se odločili poiskati alternativno pot proti vzhodu in se še drugič vrnili do sedla. Na zemljevidu smo hitro izbrali novo traso izleta in se v blagem spustu začeli vračati proti našemu izhodišču. Še preden se je začela prava strmina smo z že znanega kolovoza zavili desno na sprva od vode precej zdelan odcep, ki pa se je že za prvim ovinkom spremenil v povsem prijetno gozdno cesto, ki je na stalni višini vijugala proti vzhodu.

Spust proti sedlu KališčaZapustili smo jo pri naslednjem dobro vidnem desnem odcepu tokrat po ožji vlaki, ki se je zmerno vzpenjala proti jugovzhodu. Stanje poti se je postopoma sicer poslabševalo, a večjih ovir od občasnega večjega kamna ali hloda, ki ga je bilo potrebno prestopiti, vseeno ni nudila. Proti vrhu je postajala vse bolj podobna strugi suhega potoka, ki se je z leve iztekla nanjo. Nad tem mestom je steza spet postala nekoliko lepše urejena, a takrat nas je od ceste proti Kališčem ločilo le še zadnjih nekaj višinskih metrov. Po gozdni cesti, ki smo jo dosegli, smo se v levo spustili vse do sedla, izdatno označenega z markacijami in smerni tablami.

Tomčeva koča na Poljški planiniPrvič tega dne smo zavili na markirano pot, in sicer v smeri Robleka. Sprva strm vzpon je kmalu postal zmernejši, lepo urejena in izdatno markirana pot pa nas je v dobre pol ure mimo Tolstega vrha pripeljala do še zaprte Tomčeve koče na Poljški planini. Od našega končnega cilja, planine Planinca, nas je sedaj ločilo le še nekaj sto metrov. Tam smo seveda zgolj poiskali zadnji zaklad dneva in se ponovno vrnili do Poljške planine. Kažipoti za kočo so nas proti Tinčevi koči v Završnici in Valvasorjevemu domu usmerili na pot, ki se je proti pričakovanjem sprva blago vzpenjala proti zahodu.

Prečenje ne več najbolj strmega pobočjaVzpon se je seveda kmalu končal, ko so nas markacije na razcepu poti usmerile na levo, ki se je sedaj začela blago spuščati. To se je kmalu spremenilo in spust je postal precej bolj strm, a zaradi suhih tal še povsem netežaven. Po kratkem bolj ravnem odseku nas je čakal drugi del spusta, ki pa je zaradi delno blatne poti že zahteval več previdnosti, kar se je izkazalo zgolj uvod v nadaljevanje. Pot je namreč zavila proti severu in začela na stalni višini prečiti zares strmo pobočje, kar je še oteževalo dejstvo, da je že tako ozka steza bila skorajda v celoti zasuta s suhim listjem.

Prečkanje Završnice pod Tinčkovo kočoKo je pot zopet postala širša, pobočje pa nekoliko položnejše, je bil najtežji odsek že za nami. A prav kmalu smo naleteli na prve ostanke snega tega dne, kot nalašč prav čez stezo. Nekaj metrov dolgo prečenje pomrznjenega in z listjem posutega snega ni dovoljevalo, da bi naša zbranost popustila. Kmalu je sledilo še eno prečenje strmine, a tokrat krajše in lažje. Ko smo pod sabo zagledali Završnico, ki smo jo sicer slišali že kar nekaj pred tem, smo vedeli, da smo skoraj na cesti. Seveda pa je bil pred nami še zadnji izziv. Po prečenju kratkega melišča, je bilo treba prečkati tudi strugo. Snežni ostanki ob toku navzgor so nas prisilili, da to izvedemo kar na mestu markirane poti, a po zaslugi dobrega oprijema na skalah v strugi, se je podvig izkazal za lažjega, kot se je zdelo na prvi pogled. Še nekaj korakov do ceste ter pol ure spusta po njej in že smo bili na izhodišču.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Tošč

Cerkev svetega Štefana nad parkiriščem v SoriZbiranje informacij enem bolj zahtevnih zakladov v Sloveniji nas je po skoraj treh letih in pol ponovno privedlo na vrh Tošča. Ker tudi pri ponovnem osvajanju že znanih ciljev radi spoznamo kakšno novo pot, smo se tokrat odločili za vzpon iz vasi Sora, do katere smo se skozi Goričane in Rakovnik pripeljali iz smeri Medvod. Nedaleč naprej od odcepa za Topol na začetku vasi smo pri kažipotu za Osolnik zavili levo ter se ustavili na prostornem parkirišču pod cerkvijo svetega Štefana.

Pogled s Homa na Dol in RetečeMarkirana pot se povsem na začetku tega parkirišča kar strmo vzpne v pobočje in nam prihrani nekaj hoje po asfaltirani cesti do prvega levega ovinka, v kolikor je ne spregledamo. Tam namreč še zadnjič prečka cesto in se še naprej zmerno strmo vzpenja skozi gozd. Bolj pozorni moramo postati, ko se pot cesti ponovno približa. Tam nas namreč le še kratek strm vzpon loči od odcepa nemarkirane poti na vrh Homa, kamor smo se odpravili po prvi zaklad dneva. Da ga ne bi zgrešili, priporočam pozorno spremljanje desnega pobočja nad potjo, kjer bomo opazili tablo, ki označuje začetek dobro vidne poti, ki se še naprej strmo vzpenja skorajda do vrha, na katerem nas poleg vpisne knjige pričaka tudi klop z lepim razgledom na Dol, Reteče in tokrat v meglice odete Kamniško Savinjske Alpe.

Škofja Loka in Kranj z OsolnikaPoti z vrha še naprej sledimo v isti smeri, kamor nas napoti še ena tabla, tokrat za Osolnik. Po kratkem spustu se ponovno pridružimo markirani poti, ki smo jo zapustili, in kmalu končamo na cesti, ki ravno na tem mestu iz asfalta preide v makadam, in ji sledi dober kilometer. Če smo pozorni se pretežno vendarle lahko izognemo hoji po cesti, saj se markirana pot večino časa vije tik ob njej. V vsakem primeru moramo s ceste desno zaviti pri križišču s še eno slabšo makadamsko cesto, kjer se markirana pot mimo znamenja in spomenika NOB spet strmeje povzpne proti Osolniku. Tik pod vrhom se lahko odločimo za direkten vzpon po robu strmega travnika, od koder se odpira lep razgled proti Škofji Loki in Kranju, ali v nekaj serpentinah skozi gozd.

Cerkev svetega Mohorja na OsolnikuV vsakem primeru ob cerkvi svetega Mohorja dosežemo vrh, kjer smo kljub vse večji množici, ki je čakala na začetek desete maše, uspeli hitro in diskretno poiskati še drugi zaklad. Naša pot se je seveda šele dobro začela. Po kažipotu sodeč nas je od Tošča ločilo še dve uri hoje, zato smo se hitro spustili mimo turistične kmetije Rožnik do dobro označenega razcepa poti, kjer se je začel naš vzpon na Gontarsko planino. Dobro označena pot nas je v senci dreves med zmernim vzpenjanjem hitro pripeljala na vrh, čemur je sledil strm spust do naslednjega odcepa proti domu na Govejku.

Pogled na TehovnikMi smo seveda nadaljevali naravnost in kmalu dosegli razgledno točko pod vrhom Igal. Še en strm spust in že smo v bližini kmetije Kozjek dosegli gozdno cesto, kateri smo sledili proti Tošču, kateremu smo se že kar precej približali, odkar se nam je prejšnjič odprl pogled nanj. Precej monotono hojo po cesti nam je popestril edinole oglar, ki je ravno kuhal kopo tik ob njej. Ko smo cesto na označenem razcepu končno zapustili, nam je preostal le še zaključni vzpon skozi gozd, do grebena po nam še neznani poti, nato pa se nam je pridružila steza iz smeri Grmade in Malega Tošča, po kateri smo pred leti že hodili.

Naravni obok pod vrhom ToščaLep praznični dan je v hribe privabil številne, kar se je izkazalo tudi na obleganem vrhu Tošča. K sreči je zaklad varno umaknjen v gozdu, tako da z neopaznim iskanjem nismo imeli težav, žal pa v njem želenega predmeta ni bilo več. Kljub razočaranju nam razpoloženja to ni pokvarilo - za nami je bil še vedno zelo prijeten in zanimiv vzpon. Je pa bil tudi že čas za vrnitev.

Kmetija Koštovc pod OsolnikomVečinoma smo se vračali po že prehojeni poti, izognili smo se zgolj nekaj ponovnim vzponom. Pod vrhom Gontarske planine smo zavili desno in napravili ovinek mimo doma na Govejku, kjer smo se tudi na hitro okrepčali. Na pot vzpona smo se ponovno vrnili v razcepu pod turistično kmetijo Rožnik. Tu je bil čas za drugi alternativni odsek, saj smo pot proti Sori nadaljevali kar po cesti, namesto da bi se povzpeli na Osolnik. Zadnjo spremembo smo seveda napravili pri Homu, saj smo mimo njega nadaljevali kar po markirani poti.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh