Prek Vitranca na Ciprnik

Po dobrih dveh letih smo se ponovno povzpeli na Ciprnik, tokrat z vzhodne strani, po grebenu Vitranca. Za izhodišče smo si izbrali jezero Jasna, kjer je bilo na naše precejšnje presenečenj parkirišče kljub zgodnji jutranji uri že kar polno. Zdelo se je , da je večina vozil na njem tam tudi prenočila. Od tam smo se v iskanju začetka poti odpravili nazaj proti Kranjski Gori, prek Male Pišnice in naprej mimo klopi ob cesti vse do mesta, kjer je v pobočje na levi zavila dobro vidna neoznačena pot.

Po njej smo se sprva vračali tik nad cesto ter postopoma zlagoma vzpenjali vse do struge Male Pišnice, kjer smo zavili desno vzdolž nje. Tu nekje nas je presenetila tudi tabla z opozorilom, da je hoja po neurejeni poti v sotesko Male Pišnice smrtno nevarna. Skrb je sicer odveč, saj je tabla postavljena precej prezgodaj. Pot v sotesko se namreč odcepi od s številko 20 označene šele kakšnih 10 minut hoje kasneje, ko bo za nami že kar nekaj vzpenjanja v ključih. Na tem razcepu je prvič moč opaziti tudi tablo, ki usmerja desno navzgor proti Vitrancu in našemu cilju, Ciprniku, medtem ko se simbolično pregrajena pot v sotesko nadaljuje naravnost naprej.

Vzpenjanja v ključih še nekaj časa ni konec, se pa medtem kar nekajkrat odpre prav lep pogled na sotesko Male Pišnice. Tik pod vrhom Malega Vratnika nas pot zapelje okoli njega in nadaljuje s prečenjem severnega pobočja nad kranjskogorskimi smučišči, od koder se nam odpre tudi nekaj lepih pogledov na Kranjsko Goro. Ko se ponovno pričnemo vzpenjati v ključih, je čas, da postanemo bolj pozorni. Le malo naprej od naslednje oznake pešpoti 20 jo bomo namreč zapustili, na kar opozarja tudi kažipot za Vitranc in Ciprnik na drevesu nad nami. Na žalost je nameščen nekoliko nerodno in ga je moč hitro spregledati. V kolikor dosežete mesto, kjer pot preči melišče, vedite, da ste prišli predaleč in se bo potrebno vrniti.

Vzpon od omenjenega kažipota do grebena je verjetno najbolj neprijetni del celotne poti. Pobočje namreč postaja vse bolj strmo, pot pa vse bolj gruščnata in se povsem približa kamniti steni Velikega Vratnika ter jo nato obide po desni. V ostrem desnem ovinku pot ponovno preide na južno stran grebena, na tem mestu pa je na drevo pritrjena tudi velika puščica v levo, na katero je potrebno biti pozoren pri spustu, da pravočasno zapustimo greben. Pot namreč z izjemo redkih kažipotov ni markirana.

Od tod naprej nas čaka še kratek vzpon skozi gozd po južni strani, dokler dokončno ne začnemo slediti grebenu vse do Vitranca, oz. natančneje vse do zaprtega Doma na Vitrancu, ki ga obidemo po južni strani. Na jasi za domom se s severne strani pridruži še pot iz Kranjske Gore in Podkorena ter do zgornje postaje žičnice, ki še vedno obratuje in nam lahko prihrani nekaj višinske razlike pri vzponu. Zadnji del žičnice, ki se konča prav na grebenu, namreč ne obratuje več. Kažipoti za Ciprnik, kot tudi vrh Vitranca, od katerega nas loči še nekaj minut hoje, nas usmerijo naprej po grebenu.

Razgibana pot, ki je od tod naprej tudi markirana, nas brez večjih vzponov ali spustov vodi prek Vitranca do mesta, kjer se s severne strani na greben povzpne še pot iz Planice. Od tu naprej nas čaka zgolj zaključni del vzpona, ki je obema potema skupen. Začnemo v gozdu, zadnjih 100 m vzpona med ruševjem pa je nekoliko bolj izpostavljenih. A pot v tem delu je lepo urejena in dobro varovana; bolj kot jo imamo v spominu izpred dveh let. Na vrhu smo si privoščili le kratek postanek za iskanje zaklada, v razgledu na Tromejo, Tamar in okoliške vrhove pa nismo uživali prav dolgo, saj so nas prepodile nadležne žuželke, ki jih je bilo prav na vrhu največ. V dolino smo se spustili po isti poti.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Pršivec

Zaradi načrtovanih popoldanskih aktivnosti smo za izhodišče vzpona na Pršivec izbrali konec ceste na planini Vogar, kar je pomenilo plačilo pristojbine v Stari Fužini, nato pa vožnjo levo na obeh razcepih, ter po vse slabši gozdni cesti vse do majhnega parkirišča, na katero se ta izteče. Sredi tedna kljub ne najbolj zgodnji uri prostor ni bil več problem, zna pa biti stanje precej drugačno ob koncih tedna.

S parkirišča smo zavili levo, kamor na s je usmeril na drevo pritrjen kažipot. Kratek spust po stezi nas je privedel na kolovoz iz smeri Vogarja, kateremu smo sledili desno. Po njem smo se včasih bolj in včasih manj strmo vzpenjali, vse dokler se ni končno iztekel na gozdno pot. Vzpon smo v ključih nadaljevali skozi gozd, ki se je postopoma redčil. Precej monotono pot je vsaj malo popestrila šele "špranja", skozi katero se je prvič ponudilo nekaj razgleda.

Od tu naprej se je okolica hitro spremenila. Vzpon je postajal vse bolj strm, gozd pa vse redkejši, dokler se nam ni odprl čudovit pogled na Vogel. Nadaljnje vzpenjanje nam je ponujalo vse lepše razglede, prav kmalu tudi na Bohinjsko jezero in Ukanc. Pot je ob tem postajala vse bolj izpostavljena, kar se je stopnjevalo vse do zadnjih nekaj deset metrov vzpona po grebenu, kjer je bilo potrebno čez dva skalna skoka celo malo poplezati.

Za nagrado se nam je prvič odprl pogled na cilj, katerega višino smo že skoraj dosegli, zato pa nas je od njega ločevalo še kakšne pol ure pretežno nerazgledne hoje, sprva po travnatem pobočju, nato pa skozi gozd po izrazito kraškem terenu. Vrh nas je zato pričakal s toliko lepšim razgledom tako na Bohinj z Jezerom, kot na gore vse od južnega bohinjskega grebena do Triglava na nasprotni strani. Na travnati planjavi smo si tako privoščili krajši postanek, da se okrepčamo in poiščemo skriti zaklad, nato pa smo začeli s spustom v smeri planine Viševnik.

Sprva strma in kamnita pot je postopoma postajala bolj prijetna, tudi gozd se je spet vse bolj gostil. Na nekaj mestih nas je v kotanjah pričakalo celo nekaj snega, največ pred vhodom v Majsko jamo, kamor sonce verjetno res ne posije prav pogosto. Tik preden smo ugledali koče na planini Viševnik nas je navdušil še velik kamniti možic, v katerega izdelavo je očitno šlo kar nekaj truda.

Nadaljevanje poti s planine sprva ni bilo povsem očitno. Na kažipotih sredi planine namreč planina Vogar, v smeri katere smo bili namenjeni, ni bila omenjena, smo pa zato le nekaj metrov kasneje na travnatem pobočju nad kočami zagledali napis na skali, do katerega je vodila pot takoj za Bregarjevim zavetiščem. Od tam smo si privoščili še zadnji razgled dneva, tokrat na Debeli vrh in Ograde, nato pa smo se skozi gozd začeli vzpenjati proti sedlu med Pršivcem in Gornjim Viševnikom.

Po prečkanju travnatega sedla se je začel strm spust po precej kamniti poti med številnimi brezni. Najbolj izrazito med njimi menda nosi ime Brezno pri gamsovi glavici. Vse manj kamnita pot nas je skozi smrekov gozd privedla do vlake, kateri smo ob posameznih markacijah sledili vse do parkirišča, sprva precej položno, proti koncu pa spet precej strmo, kot smo videli že zjutraj, ko smo pred odhodom pogledovali na pot, po kateri smo se zdaj vračali.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Ogradi

Ne zgodi se pogosto, da v drugi polovici oktobra vremenske razmere še vedno dopuščajo vzpone nad 2000 m v nezimskih razmerah. Zato je takšno posebno priložnost seveda potrebno izkoristiti. Za cilj smo si izbrali Ograde, razgleden greben med planino v Lazu in planino Krstenica, ki smo jo sicer imeli v načrtu že za naslednje leto. Za izhodišče smo si seveda izbrali planino Blato, kamor pa smo se tokrat lahko zapeljali brez plačila cestnine. Glede na številna vozila, ki smo jih ob vrnitvi opazili na parkirišču, se je upravljavec s takšno odločitvijo odrekel kar spodobnemu znesku.

S parkirišča smo se napotili v smeri planine v Lazu. Sprva smo sledili poti, ki vodi tudi na planino pri Jezeru, a že v prvem razcepu smo jo zapustili in zavili desno na položno gozdno stezo. Kmalu so dosegli še en, slabše označen razcep, v katerem bi lahko še enkrat zavili levo proti planini pri Jezeru, medtem ko nas je proti planini v Lazu desno usmeril le improviziran kažipot, ki najbrž ne bo preživel zime. Pot je od tod naprej spet postala bolj kamnita in tudi precej bolj strma. Kljub redkim markacijam z orientacijo ni bilo nobenih težav.

Ko se je pot končno spet položila, smo postali bolj pozorni, saj smo vedeli, da moramo že preden zares dosežemo planino v Lazu, zaviti desno proti planini Krstenica. Kljub temu se pravilno nismo pustili zavesti številnim neoznačenim potem, ki so se v desno odcepile od naše, in smo vztrajali vse do mesta, kjer se je gozd že začel redčiti in smo ob poti opazili skalo z dvema puščicama v smeri planine Blato: direktni, po kateri smo se povzpeli mi, in prek planine Krstenica, kamor smo sedaj zavili.

Zaradi skoraj popolne odsotnosti markacij, je iskanje začetka poti v tej smeri zahtevalo nekaj več pozornosti, a kmalu je pot postala tako dobro shojena in izrazita, da markacije niso bile več potrebne. Tako smo se lahko posvetili oprezanju za možicem, ki bo označeval levi odcep v pobočje Ogradov. Naloga se je izkazala za enostavno, saj je bi bil začetek poti zelo opazen celo brez možica, za povrh pa je ob njem stal še pravcat kup kamenja, ki je zagotovil, da odcepa res nismo mogli zgrešiti. Vzpon smo začeli s prečenjem melišča, kmalu pa nadaljevali v ključih med vse bolj redkimi rumenimi macesni. Tudi sonce nas je začelo greti in o hladu, ki nas je pričakal na izhodišču, ni bilo več sledu.

S pridobivanjem višine so se nam odpirali vse lepši razgledi, še posebej proti zahodu, kjer smo prav kmalu ugledali Bogatin in Krn. Ključi se iztečejo na travnat vrh grebena, kjer se pot ponovno položi. Najprej sledi kratko prečenje travnatega pobočja, ki je sicer netežavno, a v vlažnih razmerah vseeno zahteva nekaj previdnosti. A že kmalu zavije med ruševje, skozi katerega med blagim vzponom vijuga vse dokler pred sabo ne zagledamo vrha grebena na njegovem severnem robu, ki ga označuje tudi od daleč viden križ.

Na tem mestu nas čaka kratek spust, kateremu sledi le še zaključen zmerno strm vzpon, ki je neprijeten zgolj zato, ker po pobočju pot vodi skorajda naravnost navzgor. Ko smo dosegli vrh, smo bili kar malo presenečeni - izkazalo se je namreč, da križ ni postavljen na vrhu, temveč nekoliko vzhodno od njega, na mestu, od koder se ponujajo najlepši razgledi v smeri vzhoda in jugovzhoda. Skorajda na dosegu roke smo imeli Jezerski Stog, planina Jezerca pa je bila praktično naravnost pod nami. V daljavi je bilo opaziti Pokljuko z Uskovnico in Zajamniki, na zahodni strani pa se nam je prikazala celo Mala Tičarica.

Na toplem s soncem obsijanem vrhu smo se med uživanjem v razgledih in skrivanjem zaklada zadržali kar dolgo, a na koncu se je vendarle bilo potrebno vrniti v dolino. Sprva smo razmišljali o spustu po severozahodnem grebenu, a smo se ob pogledu navzdol raje odločili za spust v smeri vzpona. Še posebej v štirinožni družbi bi bil po tem grebenu bolj smiseln vzpon kot spust. Kljub temu nismo opustili ideje, da se vrnemo prek planine Krstenica. Na mestu, kjer smo začeli z vzponom na Ograde, smo zato zavili levo in nadaljevali po stezi v smeri zadanega cilja.

Po kratkem blagem vzponu se je pot obrnila navzdol, kar se je nadaljevalo skorajda vse do planine, kjer pot zavije ostro levo in se ponovno zmerno vzpne vse do prvih stavb. Še en kratek postanek smo si privoščili na mestu, kjer smo poiskali skriti zaklad, nato pa smo se odpravili proti planini Blato po lovski stezi, ki smo jo spoznali že med vzponom na Jezerski Stog. Začetek je bilo s te strani najti še laže - enostavno smo s kolovoza zavili desno navzdol, dokler nismo na nasprotni strani travnika ugledali začetka steze. Vse dvome o pravi smeri nam je pregnala lovska koča, ki smo jo dosegli po le nekaj korakih.

Edino orientacijsko dilemo je predstavljal razcep nedaleč naprej od koče, v katerem smo pravilno zavili desno, nato pa nas je steza brez odcepov vodila vse do razdrte gozdne steze nad planino Blato. Večino višinske razlike smo premagali v kratkem strmem odseku, po katerem je pot speljana v prijetni ključih. Škoda edinole, da nas gozd na tem delu prikrajša za razgled. Ko se steza izteče, nas od planine Blato loči le še spust po gozdni cesti, ki je žal nedavno tega odigrala svojo vlogo tudi kot vlaka za gozdarska dela, zaradi česar je bila še bolj neutrjena in mestoma blatna, kot bi bila sicer. S planine se do parkirišča za nekaj metrov povzpnemo po kratkem odseku ceste, na katerega zavijemo levo. Odkar smo tu hodili nazadnje, je nekdo uničil zapornico na koncu parkirišča in ga tako efektivno povečal za kar nekaj mest.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Mala Tičarica

Tokratni vzpon smo imeli v načrtu že pred dobrima dvema tednoma na dan tragične balonarske nesreče, a smo se ga zaradi zapoznele jutranje nevihte odločili preložiti na kasnejši termin. Izbrali smo si nadvse primeren dan, saj je bilo vreme povsem jasno, vidljivost pa odlična, kot nalašč za razglede, ki jih pot ponuja. Za izhodišče smo si izbrali planino Blato, kjer smo že zjutraj ugotovili, da nismo edini, ki nas na ta dan vleče v bohinjske planine. Že nekaj čez sedmo uro je bilo na parkirišču zelo živahno, kot da v Stari Fužini ne bi pobirali 10 evrov cestnine za nadaljevanje vožnje. Kakšne četrt ure kasneje smo vendarle uspeli parkirati in lahko smo se odpravili na pot.

Že pred koncem parkirišča smo zavili levo na kamnito gozdno cesto, po kateri smo se povzpeli do planine pri Jezeru. Odcepa proti planini v Lazu in planini Vogar sta dobro označena, tako da z orientacijo ni prav nikakršnih težav. Je pa vzpon na nekaj mestih dokaj strm, kar je med spustom še bolj neprijetno kot med vzponom. Mimo Koče na planini pri Jezeru nadaljujemo naravnost proti planini Dedno polje, kamor nas usmeri tudi kažipot na razpotju pod kočo. Ko premagamo še dva kratka strma vzpona, pod sabo zagledamo že naslednji vmesni cilj. Table pohodnike vabijo k Sirarni Dedno polje na kislo mleko in druge mlečne dobrote, a jih je ob številnem obisku do naše vrnitve žal že vseh zmanjkalo, delno tudi po zaslugi dejstva, da so ta konec tedna imeli odprto še zadnjič v tej sezoni.

Pot nas je ponovno vodila kar naravnost naprej proti planini Ovčarija. Ta odsek poti je sicer nekoliko daljši, a se ves čas le blago vzpenja skozi redek pretežno macesnov gozd. Še najbolj strm je ravno zadnji spust na planino, ko jo že vidimo pod sabo. Imenu navkljub nas je tu pozdravila čreda krav, ki so jo pastirji kot kaže zbirali, da jo naženejo niže. Čeprav na Malo Tičarico vodi markirana pot, niti tu še ni omenjena na nobenem od kažipotov, tako do moramo na razpotju zaviti desno po poti proti sedmerim jezerom prek Štapc.

V nadaljevanju pot postane spet nekoliko bolj strma, gozd pa se še naprej redči in kmalu nas obdaja le še ruševje. Ko nad sabo zagledamo pobočje in tudi vrh Male Tičarice, smo že skoraj na naslednjem razpotju, kjer je končno omenjen tudi naš cilj. Na klopeh ob razpotju smo se na hitro še malo okrepčali nato pa smo se lotili strmega vzpona. Ta je večinoma lepo speljan, kljub temu pa nas čaka kratek neizpostavljen kamnit skok, ki med vračanjem zahteva nekaj previdnosti. Ko strmina nekoliko popusti, kamenje pa nadomesti trava, pred sabo že zagledamo naslednje razpotje, kjer zavijemo levo proti vrhu. Naravnost se nadaljuje pot proti Veliki Tičarici in Zelnaricam.

Kmalu spet zapustimo travnato pobočje in nadaljujemo po kamnih. Ko premagamo še en kratek skok, nas od vrha loči le še kratek sprehod po grebenu, ki je na enem mestu zares ozek in nas tako prisili v nekaj korakov po izpostavljenem robu, ki pa so nagrajeni s pogledom na Kočo pri Triglavskih jezerih in jezero Močivec globoko pod nami. Mi smo pred tem poiskali še sveže skrit zaklad, ki ga ob našem zadnjem obhodu bohinjskih planin še ni bilo.

Na vrhu smo si vzeli nekaj več časa za uživanje v razgledu na Krn, Bogatin in druge okoliške gore, pa tudi ob pogledu na Dvojno jezero, ki je trenutno zaradi nizkega nivoja vode razdeljen v dve jezeri. V daljavi smo lahko opazili celo Veliko jezero. Na vzhodu smo zaradi zares odlične vidljivosti v daljavi opazili celo Zajamnike. V dolino smo se vrnili po poti, ki smo jo prehodili že med vzponom.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Vzdolž Mostnice na planino Vrtača

Tokratni izlet smo si sprva sicer zamislili drugače, toda od slapu Voje smo zaradi premalo pozornosti nadaljevali po napačni poti. Ko smo se tega zavedli, nam spust nazaj k slapu ni preveč dišal, zato smo prvotni cilj, planino Krstenica, nadomestili z nenačrtovano planino Vrtača. odločitve nismo obžalovali, saj sta se tako sama planina kot tudi pot prek nje izkazali za zelo zanimivi. Tako zelo, da smo tam skrili nov zaklad, ki bo morda na to pozabljeno lokacijo privabil še koga.

Za izhodišče smo si izbrali parkirišče na koncu Stare Fužine, tik pred mestom, kjer pobirajo cestnino za nadaljnjo vožnjo proti planinam Voje, Blato in Vogar. Parkirnina na tem mestu stane 1 evro na uro oz. 8 evrov za celoten dan. S parkirišča smo se odpravili po položni poti, ki se prične zadaj desno in vodi do Hudičevega mosta čez potok Mostnica. Tega ne prečkamo temveč se za nekaj metrov povzpnemo po njegovem desnem bregu do turistične table s kratko predstavitvijo korit Mostnice in poti vzdolž njih, ki se prav pri tabli odcepi desno.

Po njej hitro prispemo do Kekčevega mostu, s katerega lahko globoko pod sabo vidimo kanjon, ki ga je vrezala voda. Pot nadaljujemo po markirani poti na levem bregu potoka, ki se kar nekajkrat približa koritom. Posebej je označen dostop do znamenite tvorbe, poimenovane “slonček” zaradi svoje specifične oblike. Ker je le nekaj metrov umaknjena s poti, se nam jo splača ogledati, četudi imamo v načrtu še daljšo turo in zato do korit ne hodimo ravno na vsakem mestu, kjer lahko vidimo sledove naših predhodnikov. Kmalu dosežemo Češenjski most, kjer potok ponovno prečkamo in nadaljujemo po desnem bregu. Po strmi sipki poti se že takoj umaknemo od struge.

Po le kratkem vzponu se spet znajdemo v gozdu, skozi katerega nas položna markirana pot pripelje do makadamske ceste na planino Voje. Le kak ovinek naprej že dosežemo Kočo Voje, kjer bi imeli še zadnjo priložnost za parkiranje vozila, če bi se odločili nadaljevati z vožnjo. Promet naprej je namreč dovoljen le še lastnikom zemljišč. S hojo seveda nadaljujemo prav po tej cesti. Ko dosežemo travnike, nas kmalu pričaka označen razcep. Obe poti vodita do Okrepčevalnice Slap in slapu Voje, le da sta speljani nekoliko drugače. Bolj pogosto je uporabljena desna makadamska cesta, ki je nekoliko daljša in prek travnikov vodi približno po sredini doline. Levi kolovoz vodi prav po robu doline, drevesa ob njem pa nudijo vsaj nekaj zaščite pred vročim soncem. Čeprav nas je v jutranjih urah pred njim ščitila tudi megla, smo se vseeno odločili za slednjo alternativo.

Z nje se v nadaljevanju v desno odcepita dve pešpoti proti okrepčevalnici in slapu. Mi smo izbrali drugo, ki nas je pripeljala do struge Mostnice le nekaj metrov pod slapom. Da smo jo lahko prečkali smo se morali do nje najprej nekaj metrov strmo spustiti in nato ponovno povzpeti, a pot je dovolj pogosto uporabljena, da ni težavna, če le imamo primerno obutev in nivo potoka ni previsok, kar se letos ni bati. Le nekaj korakov naprej po levem bregu smo dosegli razgledišče na slap, ki kljub sušnemu obdobju le ni bil povsem presušen in je bil zato povsem vreden ogleda. Poiskali smo še zaklad v bližini in se odpravili naprej.

In prav tu smo naredili napako. Za prvotno načrtovani vzpon do planine Krstenica bi se namreč morali vrniti nazaj na kolovoz na desnem bregu, ki smo ga zapustili zaradi ogleda slapu. Mi pa smo namesto tega nadaljevali z vzponom po dobro vidni, a ne markirani poti na levem bregu, ki nas je po nedolgem, mestoma strmem vzponu pripeljala do Mostnice na mestu, kjer je ni bilo težavno prečkati. Tu nekje smo svojo napako tudi odkrili, saj po strmem pobočju na desnem bregu vzpon do kolovoza, ki smo ga zapustili ni bil več mogoč. Posvetovali smo se z zemljevidom in se odločili, da bomo s hojo nadaljevali po vrisani nemarkirani poti v smeri planine Vrtača, ki se ji ni zdelo težavno slediti.

Po zemljevidu sodeč bi se morala sicer nadaljevati še po levem bregu in se začeti že pri okrepčevalnici, a glede na običajno točnost vrisanih poti, še posebej nemarkiranih smo verjeli, da bi znali biti na pravi. V skrajnem primeru bi se še vedno lahko vrnili, če bi se izkazalo, da nadaljevanje ni mogoče. To se sicer ni zgodilo, je pa pot mestoma postala precej nerazpoznavna in smo se morali znajti kar na pretežno brezpotnem pobočju, ki pa strminam navkljub nikoli ni postalo zares težavno. Še najtežji je bil ravno zadnji vzpon do mesta, kjer je tudi vrisana pot prečkala Mostnico. A tam smo že sledili spet bolje vidni stezi, zato smo nadaljevali tudi mimo krajšega odseka, ki je zaradi nevarnosti zdrsa zahteval dodatno pazljivost.

Ko smo dosegli vrisano traso nemarkirane poti, smo ugotovili, da bržkone vendarle nismo sledili tej poti. Sedaj smo namreč kar naenkrat zasledili tudi prve že močno zbledele markacije, ki pa jih ni bilo mogoče zamenjati z ničemer drugim. Očitno je bila vrisana pot na planino Vrtača nekoč celo markirana, a sedaj ni več vzdrževana. Kljub temu s sledenjem nismo imeli nobenih težav več, saj je bila precej dobro vidna. Poleg markacij, ki smo jih običajno res opazili šele tik ob njih, pa so nam bili v pomoč tudi posamezni možici. Ker smo bili sedaj prepričani, da smo na pravi poti, smo jih nekaj dogradili in celo na novo postavili tudi sami.

Večinoma gozdna pot se je v zadnjem delu spustila v grapo nekega tokrat povsem suhega pritoka, katerega breg pa je bil izdatno porasel s podrastjo. Zaradi te je bilo sledenje poti spet nekoliko težje, a ob zadostni pozornosti vseeno povsem izvedljivo. Bolj so nas motile koprive, ki so nas nekajkrat kar pošteno opekle, ker smo jih prepozno opazili. Značaj poti nas je kar nekoliko spominjal na Pokljuško sotesko. Zaključni del vzpona pred planino smo opravili po precej zaraslem travniku, kjer se nam je na desno že odpiral pogled na pečine nad nami. Po nadvse kratkem prečkanju gozda smo dosegli tudi osrednji travnik, s katerega se je med drugim prav lepo videlo Jezerski Stog in Tosc.

Takrat smo se že odločili, da bomo obisk Krstenice prestavili na drugo priložnost, vseeno pa se je bilo potrebno še vrniti. Lahko bi sicer ubrali kar isto pot in poiskali še njen spodnji odsek, ki smo ga očitno zgrešili, a smo se raje najprej odločili poiskati njeno nadaljevanje, ki naj bi se v smeri proti vzhodu izteklo na markirano pot proti Velemu polju. Strma pobočja in stene nad njimi sicer niso obetale veliko, a če je pot vodila že na planino, smo bili dolžni vsaj poskusiti najti njeno nadaljevanje.

Po krajšem iskanju smo vendarle zaslutili, kje bi lahko pot vodila navzgor. Čeprav prehoda prek stene nad nami nismo opazili, smo se odločili vsaj začeti z vzponom in preveriti kakšna bo situacija. Že nekaj deset metrov više nam je dodatno upanje vlil možic, katerih je v nadaljevanju sledilo še precej in so označevali zelo strmo a ne zahtevno stezo, ki je prav lepo vodila prek grape v prej na videz povsem neprehodni steni. Da bi bilo iskanje za morebitne naslednike še lažje smo tudi na tem odseku možice dopolnili in dodali. Edinole povsem na dno pobočja se zavoljo tega nismo spustili, tako da bo iskanje začetka ostalo nespremenjen izziv tudi za druge. Smo pa z možicem označili mesto, kjer smo končno dosegli markirano pot na Velo polje – za lažji dostop v nasprotni smeri.

S tem smo dosegli najvišjo točko našega izleta in preostal nam je le še lahek spust po markirani poti, na kateri smo v nasprotju s predhodnim odsekom srečali tudi druge planince, po opremi sodeč večinoma na poti proti Triglavu. Spust nas je vodil prek planine Spodnja Grintovica, ki bi jo morali doseči tudi po prvotnem načrtu. Tako smo lahko spoznali tudi, kakšen bi bil vzpon, ki smo si ga prvotno zadali. Izkazalo se je, da mestoma še bolj strm od že prehojenih, zato pa precej krajši in orientacijsko povsem netežaven. Sedaj, ko poznamo to pot, nam bo naslednjič še toliko laže. Od mesta, kjer smo markirano pot pri slapu Voje med vzponom zapustili, smo se seveda vračali po isti poti, ki pa je bila mnogo bolj obiskana, kot ob zgodnjih jutranjih urah našega vzpona.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Mali Šmohor

Zemljevidi si glede poimenovanja vrhov Mali in Veliki Šmohor nad Krnskim jezerom ravno niso enotni: na nekaterih se Mali Šmohor imenuje severni, 5 metrov nižji vrh, Veliki Šmohor pa južni vrh, medtem ko je na drugih ravno obratno. Vsaj glede nadmorske višine obeh vrhov so si enotni. Če sodimo po nadmorski višini, je prvo poimenovanje bolj pravilno, pa tudi neuradna vpisna knjiga se strinja z njim, zato se tudi jaz v tem svojem zapisu z imenom Mali Šmohor sklicujem na severni vrh. Nanj smo se namreč tokrat iz doline Lepena povzpeli v iskanju našega naslednjega visokogorskega zaklada.

Pot do Koče pri Krnskih jezerih se od našega prejšnjega obiska seveda ni bistveno spremenila, smo pa opazili, da so bile na novo postavljene prepreke prek začetka strmejše poti, ki se v lepo odcepi nedaleč od izhodišča. Sklepali smo, da to nakazuje na nevzdrževano oz. zaprto pot, zato smo se tokrat raje povzpeli po položnejši. Izkoristili smo edinole zadnji odsek strme poti, katerega začetek je bil tudi še vedno označen. Vseeno smo planino Duplje dosegli v približno dveh urah.

Ravno na tej planini se markirana pot na Mali Šmohor odcepi v levo. Sicer je na smerokazu omenjen zgolj Dom na Komni, a že po krajšem vzponu nas pričaka tudi kažipot za Šmohor, ki nas usmerja na slabše vidno pot v desno. Vzpon med ruševjem hitro postane bolj strm, hojo pa dodatno otežuje tudi droben pesek, s katerim je “posuta” pot. Ko se ruševje prične redčiti, tudi najhujša strmina za nekaj časa popusti. Na nekaterih odsekih pot sedaj vidno sledi že precej zarasli in propadli vojaški mulatjeri.

Pod strmimi pobočji Malega Šmohorja pot postane kamnita in za hojo temu primerno manj prijetna. K sreči so vsaj markacije zares pogoste, tako da je trasi poti slediti povsem enostavno. Med zložnim vijuganjem po pobočju se steni Šmohorja povsem približamo in nato pod njo nadaljujemo proti levi. Na našo žalost so se sedaj začele meglice viti tudi okrog Šmohorja. Že prej smo namreč opazili, da sta tako Krn kot Bogatin odeta v oblake, medtem ko se je naš cilj še vedno kopal v soncu.

Ko dosežemo vhod v bunker iz prve svetovne vojne in pot spet postane bolj travnata, smo skoraj že na cilju. Le nekaj metrov više dosežemo ozek greben, po katerem nadaljujemo desno vse do vrha. Na njem sicer ni uradne skrinjice z vpisno knjigo, je pa moč najti neuraden vpisni zvezek s kar nekaj zapisi. Celo megla se je na vrhu spet nekoliko razkadila, tako da smo si vsaj malo uspeli razgledati okolico. Za nekaj trenutkov se nam je prikazal celo Krn, na katerem se je planincev kar trlo, za razliko od našega vrha, na katerem smo bili povsem sami.

Opogumljeni po umiku megle smo se odločili nadaljevati pot še proti Velikemu Šmohorju v upanju, da nam od tam megla razkrije še katerega od zdaj skritih vrhov. Do njega vodi neoznačena stezica, ki se z markirane poti odcepi prav na mestu, kjer ta doseže greben. Toda ko smo se začeli spuščati proti sedlu med obema vrhovoma, je megla ponovno ovila celo Šmohor. To je pomenilo, da bomo najverjetneje prikrajšani za kakršenkoli razgled, za povrh pa je v zmanjšani vidljivosti precej zahtevnejše postalo tudi sledenje naši stezici.

Ob dejstvu, da si v takšnih razmerah nismo upali za spust izbrati niti nobene od neoznačenih poti, ki na Veliki Šmohor vodijo iz drugih smeri, je naš vzpon na Veliki Šmohor kar naenkrat ostal brez pravega smisla, zato smo se raje obrnili in se vrnili do Koče pri Krnskih jezerih kar po isti poti. Tam smo se na kratko okrepčali, nato pa nadaljevali spust v dolino. Na naše presenečenje smo tudi ob dveh popoldne še vedno srečali kar nekaj tistih, ki so se šele vzpenjali. Verjetno na popoldanskem izletu do koče ali jezera.

Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.

Babji zob

Tipično izhodišče za vzpon na Babji zob je sicer vas Kupljenik, mi pa smo si tokrat pot nekoliko podaljšali in začeli že pri Selškem mostu čez Savo Bohinjko, kar nam je omogočilo vrnitev z ovinkom čez planino Talež. Do izhodišča smo se pripeljali z Bleda, skozi vas Selo pri Bledu, iz katere smo se po sprva asfaltni, v nadaljevanju pa makadamski cesti pripeljali povsem do mosta, pred katerim smo parkirali. Po kratkem klepetu z lovcem, ki nas je prišel opozorit, da so mu na tem mestu lani vdrli v avto, smo peš prečkali most in se odpravili desno, kamor nas je napotil kažipot za Kupljenik.

Z orientacijo nismo imeli nikakršnih težav, saj so nas tudi v nadaljevanju v vseh razcepih usmerjali kažipoti. Sprva položna gozdna cesta je postopoma postajala vse ožja in vse bolj strma. Strmina nenadoma popusti, ko dosežemo kapelico, od koder se nam ponuja čudovit razgled proti Bledu in Straži, ki bi ga bilo škoda zgrešiti. Proti Kupljeniku pot od kapelice nadaljujemo po kolovozu, ki nas prek travnikov v nekaj minutah pripelje do konca asfaltne ceste v vasi. Sledi nekoliko manj prijeten del poti po tej cesti vse do cerkve Sv. Štefana v središču vasi, kjer nas kažipot Za Babji zob usmeri po klancu navzgor k cerkvi.

Na travnatem pobočju za cerkvijo se pot porazgubi, a nadaljevati je potrebno le naravnost navzgor, kjer se skozi odprtino v ogradi povzpnemo na kolovoz in po njem nadaljujemo v levo. Na naše veliko presenečenje je bil prvi ostri desni ovinek na tem kolovozu povsem poledenel, a je bilo k sreči ob robu dovolj prostora, da smo ga lahko varno obšli. Izkazalo se je, da je bil to edini poledenel odsek poti vse do vrha Babjega zoba. Že v naslednjem ovinku se je v desno odcepila pot proti jami pod Babjim zobom, medtem ko smo mi nadaljevali v levo.

Kolovoz se je končal na jasi z dvema brunaricama: eno že povsem porušeno in drugo skorajda novo za njo. Prav pri porušeni brunarici je moč opaziti, da se pravokotno na našo pot v desno odcepi pešpot, ki se že nekaj metrov više izgubi v gozdu. Nanjo nas opozori tudi slabo vidna markacija na drevesu ob njej. V gozdu strmina postane spet bolj izrazita. V ključih se hitro vzpenjamo po zlahka prepoznavni poti, ki je dokaj pogosto tudi markirana.

Kmalu po tem, ko se gozd nekoliko razredči, pot prekine nekaj podrtega drevja. Z nekaj pozornosti si lahko med drevjem utremo pot do skalnega roba, kjer nas markacije ponovno usmerijo desno. Med daljšim prečenjem pobočja lahko med drevjem desno pod nami opazimo Bohinjsko Belo s slapom pod Iglico. Ko pred sabo ugledamo veliko skalnato kompozicijo, je prečenje pobočja končano. Po poti jo obidemo in dosežemo planino Prihod. Kažipoti na seniku nas usmerijo na pot, ki vodi desno v pobočje in po kateri kmalu dosežemo previsni rob, kateremu ob markacijah brez težav sledimo vse do razcepa kmalu po začetku kratkega spusta, od katerega naj bi nas po napisu na tabli ločilo le še 10 minut.

Mi smo za ta zaključni spust in ponovni vzpon potrebovali nekaj več, tudi po zaslugi otežene orientacije v tem zadnjem delu poti. Na najnižji točki spusta smo se znašli pred vrtačo, ki smo jo obšli po levi in se nato ponovno vrnili k previsnemu robu, ob katerem smo se povzpeli vse do vrha. Tudi med vračanjem je ta del poti zahteval nekaj več pozornosti. Dvakrat nas je celo štirinožni spremljevalec opozoril, da se nameravamo spustiti po drugi poti, kot smo jo ubrali med vzponom.

Na planini Prihod smo zavili ostro desno, v smeri kažipota za Talež. Po sprva mestoma pomrznjenem kolovozu smo v vseh razcepih zavili desno, dokler nas ni levo ponovno usmeril kažipot za Talež. Po tej poti smo kmalu dosegli Danejevo planino in s tem gozdno cesto, na katero smo zavili v levo. Sledili smo ji vse do mesta, kjer smo na levi opazili spomenik in klop, tam pa smo zavili z nje, navzdol po poti, ki vodi naravnost do omenjen klopi. Po krajšem spustu smo dosegli razcep, v katerem je potrebno zaviti še desno, od tam naprej pa z orientacijo ni bilo več nikakršnih težav vse do mesta, kjer se pri drevesu s skromnim obeležjem pot ponovno razcepi. Mi smo se spustili levo in že v nekaj minutah dosegli planino Talež.

Prek travnikov smo cesti sledili vse do križišča, kjer nas je velika tabla usmerila desno proti lovski koči Talež. A temu odcepu smo sledili le nekaj metrov in že v prvem levem ovinku nadaljevali kar naravnost do kapelice ter nato po pobočju navzdol. Kmalu po začetku spusta smo po že znani poti zavili levo v smeri Ribnega in Bleda. Tej poti smo sledili skorajda do Save Bohinjke. Šele na prvi jasi, ki smo jo prečkali, smo zavili levo na kolovoz, ki nas je skozi gozd in prek sveže pognojenih travnikov pripeljal naravnost do Selškega mosta.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.