Tošč

Zbiranje informacij enem bolj zahtevnih zakladov v Sloveniji nas je po skoraj treh letih in pol ponovno privedlo na vrh Tošča. Ker tudi pri ponovnem osvajanju že znanih ciljev radi spoznamo kakšno novo pot, smo se tokrat odločili za vzpon iz vasi Sora, do katere smo se skozi Goričane in Rakovnik pripeljali iz smeri Medvod. Nedaleč naprej od odcepa za Topol na začetku vasi smo pri kažipotu za Osolnik zavili levo ter se ustavili na prostornem parkirišču pod cerkvijo svetega Štefana.

Markirana pot se povsem na začetku tega parkirišča kar strmo vzpne v pobočje in nam prihrani nekaj hoje po asfaltirani cesti do prvega levega ovinka, v kolikor je ne spregledamo. Tam namreč še zadnjič prečka cesto in se še naprej zmerno strmo vzpenja skozi gozd. Bolj pozorni moramo postati, ko se pot cesti ponovno približa. Tam nas namreč le še kratek strm vzpon loči od odcepa nemarkirane poti na vrh Homa, kamor smo se odpravili po prvi zaklad dneva. Da ga ne bi zgrešili, priporočam pozorno spremljanje desnega pobočja nad potjo, kjer bomo opazili tablo, ki označuje začetek dobro vidne poti, ki se še naprej strmo vzpenja skorajda do vrha, na katerem nas poleg vpisne knjige pričaka tudi klop z lepim razgledom na Dol, Reteče in tokrat v meglice odete Kamniško Savinjske Alpe.

Poti z vrha še naprej sledimo v isti smeri, kamor nas napoti še ena tabla, tokrat za Osolnik. Po kratkem spustu se ponovno pridružimo markirani poti, ki smo jo zapustili, in kmalu končamo na cesti, ki ravno na tem mestu iz asfalta preide v makadam, in ji sledi dober kilometer. Če smo pozorni se pretežno vendarle lahko izognemo hoji po cesti, saj se markirana pot večino časa vije tik ob njej. V vsakem primeru moramo s ceste desno zaviti pri križišču s še eno slabšo makadamsko cesto, kjer se markirana pot mimo znamenja in spomenika NOB spet strmeje povzpne proti Osolniku. Tik pod vrhom se lahko odločimo za direkten vzpon po robu strmega travnika, od koder se odpira lep razgled proti Škofji Loki in Kranju, ali v nekaj serpentinah skozi gozd.

V vsakem primeru ob cerkvi svetega Mohorja dosežemo vrh, kjer smo kljub vse večji množici, ki je čakala na začetek desete maše, uspeli hitro in diskretno poiskati še drugi zaklad. Naša pot se je seveda šele dobro začela. Po kažipotu sodeč nas je od Tošča ločilo še dve uri hoje, zato smo se hitro spustili mimo turistične kmetije Rožnik do dobro označenega razcepa poti, kjer se je začel naš vzpon na Gontarsko planino. Dobro označena pot nas je v senci dreves med zmernim vzpenjanjem hitro pripeljala na vrh, čemur je sledil strm spust do naslednjega odcepa proti domu na Govejku.

Mi smo seveda nadaljevali naravnost in kmalu dosegli razgledno točko pod vrhom Igal. Še en strm spust in že smo v bližini kmetije Kozjek dosegli gozdno cesto, kateri smo sledili proti Tošču, kateremu smo se že kar precej približali, odkar se nam je prejšnjič odprl pogled nanj. Precej monotono hojo po cesti nam je popestril edinole oglar, ki je ravno kuhal kopo tik ob njej. Ko smo cesto na označenem razcepu končno zapustili, nam je preostal le še zaključni vzpon skozi gozd, do grebena po nam še neznani poti, nato pa se nam je pridružila steza iz smeri Grmade in Malega Tošča, po kateri smo pred leti že hodili.

Lep praznični dan je v hribe privabil številne, kar se je izkazalo tudi na obleganem vrhu Tošča. K sreči je zaklad varno umaknjen v gozdu, tako da z neopaznim iskanjem nismo imeli težav, žal pa v njem želenega predmeta ni bilo več. Kljub razočaranju nam razpoloženja to ni pokvarilo - za nami je bil še vedno zelo prijeten in zanimiv vzpon. Je pa bil tudi že čas za vrnitev.

Večinoma smo se vračali po že prehojeni poti, izognili smo se zgolj nekaj ponovnim vzponom. Pod vrhom Gontarske planine smo zavili desno in napravili ovinek mimo doma na Govejku, kjer smo se tudi na hitro okrepčali. Na pot vzpona smo se ponovno vrnili v razcepu pod turistično kmetijo Rožnik. Tu je bil čas za drugi alternativni odsek, saj smo pot proti Sori nadaljevali kar po cesti, namesto da bi se povzpeli na Osolnik. Zadnjo spremembo smo seveda napravili pri Homu, saj smo mimo njega nadaljevali kar po markirani poti.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Sv. Jakob in Sv. Katarina

Ob lepih koncih tedna sta tako Sv. Jakob kot Sv. Katarina oz. bližnji Rog priljubljena cilja za številne izletnike, a večina njih se nanju povzpne kar iz bližnjega Topola. Mi smo ju raje vključili v precej daljšo krožno pot iz Medvod ter spotoma obiskali tudi Golo Brdo, Jeterbenk in Tehovec. Parkirali smo kar ob glavni cesti Ljubljana – Kranj v neposredni bližini bencinske črpalke, kjer se na drugi strani železniške proge začne tudi markirana planinska pot, a kot smo ugotovili kasneje, bi se lahko zapeljali do večjega pokopališkega parkirišča, kjer se srečata oba kraka naše krožne ture.

Z izhodišča smo skozi podhod prečkali železniško progo in nadaljevali naravnost do križišča pri pokopališču, kjer so nas pričakale prve planinske table in ličen zemljevid okolice Medvod, na katerem smo si lahko ogledali celotno načrtovano pot. Za vzpon smo si izbrali zahodni krak, kar pomeni, da smo se usmerili desno proti Tehovcu in Sv. Jakobu. V prvem odcepu za domom gasilcev smo nato zavili levo na Bergantovo cesto in se po ozki cesti začeli vzpenjati skozi sotesko Prešnice. Potrebno je pozorno spremljati markacije, da ne spregledamo mesta nedaleč za zadnjimi hišami, kjer markirana pot zavije desno v gozd.

Skozi gozd brez posebnosti sledimo markacijam po pretežno grebenski poti, dokler nas ne pripelje do travnika pod Studenčicami. Tega prečkamo ob robu njive in kmalu ugledamo kolovoz, na drevesih ob njem pa tudi markacije. Še kratek vzpon do začetka vasi in že dosežemo asfaltno cesto, s katere smo pred tem zavili v gozd. Tam nas pričaka tudi nova planinska tabla, ob kateri prvič posumimo, da so časovne ocene na njih nekam netočne in neskladne. V Medvodah naj bi po izbrani poti do Katarine potrebovali 2 uri in četrt, tu kar naenkrat le še tri četrt ure, izpod Sv. Jakoba pa spet še 50 minut, pri čemer smo ves čas sledili isti poti. Vsaj smeri pravilno označujejo, če že razdalje ne držijo povsem.

V nadaljevanju moramo daljši odsek poti prehoditi po cesti: najprej se povzpnemo skozi Studenčice, skozi gozd nato dosežemo vas Tehovec s cerkvijo Sv. Florijana, na koncu katere pod Sv. Jakobom ponovno zavijemo na planinsko pot, ki pa je tu bila že povsem zasnežena. Zato se tudi ne odločimo za neposreden vzpon na vrh k cerkvi, čeprav sledi kažejo, da so si nekateri izbrali prav to možnost, temveč raje prečimo gozdnato vzhodno pobočje hriba in se nato povzpnemo po kopnem prisojnem pobočju. Čeprav nas megla, ki se vremenski napovedi navkljub kar noče razkaditi, prikrajša za razgled, na klopi pod cerkvijo malo posedimo in se okrepčamo ter šele nato nadaljujemo proti Rogu, ki ga zaradi prepoznavnega križa že dobro vidimo.

Označeni poti sledimo vse do travnika na nasprotni strani vasi Brezovica, kjer se sledem v snegu odločimo slediti v levo po razglednem grebenu, ki mimo še ene klopi vodi do križa na vrhu Roga. Da se ne bi po isti poti vračali nazaj do travnika in od tam po markirani poti do cerkve Sv. Katarine, se raje spustimo po strmem vzhodnem pobočju Roga, ki je v snežnih razmerah zahteval nekaj več previdnosti, da ne bi prišlo do zdrsa. A strmina je bila kmalu za nami in mimo hiše z zanimivo ptičjo krmilnico smo se spustili na markirano pot v dolino. Le kakšnih 100 metrov kasneje smo se znašli pred razcepom, v katerem smo se po srednji poti povzpeli še na Jeterbenk. Po vpisu v vpisno knjigo in ponovnem okrepčilu smo se odpravili naprej po markirani grebenski poti.

Pot po grebenu je očitno dobro obiskana tudi v zimskem času, tako da smo ji sledili še naprej tudi od razpotja, na katerem nas je ne najbolj jasno postavljen kažipot za Golo Brdo sicer usmeril v desno in nekoliko nazaj glede na našo trenutno smer. Posledično nas v nadaljevanju niso več vodile markacije, a z orientacijo kljub temu nismo imeli nikakršnih težav in po mestoma pomrznjenem pobočju smo se hitro spustili do hrasta, kjer so nas pričakali kažipoti, ki so nas ponovno usmerili naprej proti Medvodam. Golo Brdo kar naenkrat ni bilo več omenjeno, a tudi brez tega smo vedeli, da smo na pravi poti. Bližino naselja pa je napovedovalo tudi večje število sprehajalcev, ki v nasprotju z nami in drugimi planinci, ki smo jih srečevali pred tem, niso bili več ravno v planinski opravi.

V neposredni bližina travnika z nekaj klopmi za počitek nas je nepričakovan kažipot proti Medvodam usmeril v levo ter nam tako prihranil kakšnih 15 minut ovinka mimo Stankovega doma, ki ga je sicer napovedoval naš zemljevid. V le nekaj minutah smo že dosegli prve hiše Golega Brda, skozi katero smo se seveda sprehodili po asfaltirani cesti. Naslednja orientacijska zagata nas je doletela kmalu po krajevni tabli, ki je označevala konec Golega Brda. Cesti namreč nismo smeli več slediti, če nismo želeli končati v Mednem, na kar je opozorila tudi nekam nerodno postavljena planinska tabla za Medvode. A ta nas je usmerjala na komaj vidno pot mimo privatne hiše, zato smo se nepravilno odločili, da raje nadaljujemo po gozdni poti, ki cesto zapušča v ostrem desnem ovinku.

K sreči smo lahko napako hitro popravili, tako da smo v neizrazitem sedlu zavili levo navzdol, nato prečkali studenec in nadaljevali po vedno bolj prepoznavnem, čeprav nekoliko zaraslem kolovozu, ki nas je do ceste pripeljal tik ob mostu čez Potočnico, le nekaj metrov od mesta, kjer bi se na cesto spustili po markirani poti. Cesti smo sledili v desno še dobrih 100 metrov, nato pa smo na mestu v križišču markacijam po kratkem klancu sledili v gozd. Nekaj časa so nas te še uspešno vodile po gostem prepletu gozdnih cest in poti, dokler nas ena od njih ni dokončno zavedla, česar smo se zavedli nekoliko prepozno. Tako smo končali na makadamski gozdni cesti, ravno tako markirani, po kateri smo se končno spustili v Medvode. Pri osnovni šoli smo zavili le še v levo in okrog nje in že smo prispeli do pokopališča. Od avtomobila nas je ločilo še nekaj minut lahkotne hoje.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Grmada in Tošč

Minulo soboto smo se odpravili na najvišji vrh Polhograjskega hribovja – Tošč. V Polhovem Gradcu smo pri avtobusni postaji zavili desno proti graščini. Zapeljali smo skoznjo in nadaljevali vse do table, ki je označevala konec kraja. Tam smo zavili desno na ozko asfaltirano cesto, ki vodi v Mačkov graben. Parkirali smo takoj za odcepom ob levi strani ceste, a bi se lahko zapeljali še v prvi klanec in tam parkirali na nekaj večjem parkirišču.

Od tod smo se po cesti peš odpravili ostro desno, kamor so nas usmerjale markacije za Grmado čez Setnico. Ovinkasti cesti smo bili prisiljeni slediti še nekaj časa, dokler nas markacije niso usmerile levo v breg. Med hitrim vzponom, na kar so nas opozarjali tudi napisi z nadmorsko višino na drevesih ob poti, smo po gozdni poti kmalu dosegli kmetijo na Setnici, mimo katere smo po travniku in skozi borov gozdiček nadaljevali pot na Grmado. Pod sabo smo opazili cerkvico Sv. Uršule, odpirali pa so se nam tudi vse lepši razgledi na Polhograjsko goro in druge okoliške vrhove.

Kmalu smo pred sabo zagledali tudi kamniti vrh Male Grmade, najlepše razgledne točke na celem izletu. Na njem smo si privoščili krajšo malico in se nato odpravili naprej proti Grmadi. Po krajšem spustu do sedla nas je čakal še nekoliko strmejši vzpon okrog vrha in že smo bili na prvem cilju dneva, ki pa je bil precej oblegan, zato se na njem nismo dlje zadržali. Raje smo se po strmi poti spustili naprej proti Gontam, od tam pa po prijetni gozdni poti, ki je bila le mestoma nekoliko bolj strma, prek Malega Tošča do našega končnega cilja, Tošča.

Oba omenjena vrhova sta poraščena z gozdom, zato obiskovalcev ne razveselita z razgledom. Morda je bilo tudi zato obiskovalcev manj kot na Grmadi, a vrh in pot na njega na ta dan vseeno ne bi razglasil za zapuščena. Po krajšem počitku in vpisu v vpisno knjigo smo se vrnili do Gont, tam pa smo se spustili proti Mačkovemu grabnu, kamor nas je usmeril kažipot za Polhov Gradec.

Po z listjem prekriti poti smo kmalu prispeli do razpotja. Odločili smo se za levo senčno pot, ki jo priporočam zgolj tistim z ustrezno obutvijo, ki jim ni odveč kdaj pa kdaj stopiti v potok in si poiskati najprimernejšo pot. Hitro smo se namreč spustili do struge potoka, ob kateri se je sicer mestoma videlo sledove poti, sicer pa so pravo smer občasno potrdile le markacije na drevesih, pot po strugi pa smo si kar izbirali sami. Vsekakor je šlo za najbolj zanimiv del poti, kateremu se izognite le po močnejšem deževju. Takrat  je gotovo primernejša izbira desna sončna pot. Ko senčna pot ponovno zavije iz struge se združi s sončno, skupaj pa nas kmalu pripeljeta do prvih hiš v Mačkovem grabnu, do katerih vodi tudi asfaltirana cesta, po kateri smo se med občasnim umikanjem avtomobilom spustili do našega parkirišča.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<