Bohor

Deževno vreme v večjem delu Slovenije je bilo vzrok za izbiro cilja čim dlje proti vzhodu, kjer je bila napoved bolj obetavna. Čeprav zjutraj še ni kazalo povsem tako, se je v tem koncu Slovenije naredil prav lep dan, z obilico sonca in brez padavin. Splačalo se je zapeljati malo dlje. Kot izhodišče so služile Jablance, vas nad Senovim. Dolenjsko avtocesto smo tako zapustili na izvozu Krško in se ob Savi zapeljali do odcepa za Brestanico, kjer smo zavili desno čez most. Nadaljevali smo naravnost do Senovega, kjer smo takoj za mostom čez Dovški Potok zaveli levo. Potoku smo sledili vse do dobro označenega odcepa za Jablance, kjer smo zavili levo v klanec. Dva ostra ovinka kasneje smo pripeljali iz gozda in ustavili na urejenem parkirišču na desni strani ceste, pred informativno tablo za Pot štirih slapov, zaradi katere se verjetno še kdaj vrnemo v te kraje.

Sprva smo se na Bohor nameravali povzpeti mimo slapu Ubijavnik, zato smo se od izhodišča odpravili po cesti, ki v blagem ovinku zavija levo. Sledili smo ji vse do ostrega levega ovinka, v katerem se desno navzgor odcepi gozdna cesta, ki jo označuje tudi kažipot za Ubijavnik, v času našega obiska zataknjen za ostanke posekanega grmovja. Ker je pogled na naš GPS razkril, da smo se že zelo približali zakladu ob jami Ajdne peči v južnem pobočju Brezovega rtiča, je padla odločitev, da gremo najprej do njega in se nato vrnemo. Tako smo nadaljevali po cesti navzgor skozi Puste Ložice do našega vmesnega cilja.

Med vračanjem nam je na koncu vasi pozornost pritegnila gozdna cesta, ki se je odcepila levo v smeri grebena Bohorja. Hiter pogled na zemljevid je razkril, da res vodi tja, zato se ji odločili slediti, namesto da bi se spuščali vse odcepa za Ubijavnik, češ saj se lahko tudi vrnemo mimo slapu, če ga želimo videti. Sledenje nemarkirani poti se je izkazalo za neproblematično. Še največ težav smo imeli na prvem travniku, kjer smo se pravilno odločili slediti poti, ki je vrh njega zavijala desno. Zaradi gozdnih del se je prijeten kolovoz le malo pod neizrazitim vrhom Grmade prelevil v razrito vlako, ki bi se v bolj vlažnih razmerah verjetno izkazala za povsem neprehodno. K sreči se posušeno blato ni ugrezalo in smo brez preglavic dosegli gozdno cesto, na katero smo zavili levo v smeri Lisce.

Slediti smo ji nameravali vse do mesta, kjer se nanjo izteče kolovoz iz smeri Koče na Bohorju, po katerem bi se nato povzpeli na Veliki Javornik. A načrt smo spremenili zaradi še drugega zaklada dneva, proti kateremu smo se približno na polovici tega odseka zagrizli v strmo pobočje. Ker se nam ni zdelo smiselno po tem pobočju še spuščati, smo od najdišča raje po brezpotju nadaljevali proti severu do že omenjenega kolovoza, ki smo ga dosegli ravno na mestu, kjer se z njega na vrh Javornika odcepi markirana pot za vzpon iz smeri Lisce. Seveda smo ji sledili in v nekaj minutah dosegli vrh.

Po krajšem počitku smo nadaljevali pot proti vzhodu v smeri Koče na Bohorju. Markirana steza nas je ponovno pripeljala do kolovoza, ta pa naprej do naslednje gozdne ceste, kateri smo sledili v desno skorajda do Koče na Bohorju. Le dobrih sto metrov pred njo smo namreč s ceste zavili desno, kamor nas je usmeril kažipot za Petrovo skalo, najlepšo razgledno točko na Veliki Javornik, s katerega smo se ravno vračali. Tik pred razglediščem nas je levo navzdol v strmo pobočje napotil še kažipot za naravno okno, ki se mu seveda nismo mogli upreti. Po ogledu obeh naravnih znamenitosti smo se končno vrnili do ceste in naprej do koče.

Preostala nam je še vrnitev v dolino, po možnosti mimo slapu Ubijavnik. Na našo žalost nam oskrbnica koče pri tem ni znala pomagati, zato smo bili prepuščeni zgolj poti, vrisani v zemljevid. Seveda to ni zadoščalo in med sledenjem markacijam smo kmalu ugotovili, da nas naša pot ne vodi v graben temveč po vzhodnem pobočju nad njim. Nič ne de, imamo zato še toliko boljši razlog, da se vrnemo in obiščemo vse štiri slapove. Markirana pot nas je skozi gozd in po robu pašnikov hitro in brez težav pripeljala do vasi, kjer se je pridružila asfaltirani cesti. To smo prepozno zapustili, kar smo spoznali šele na dvorišču zasebne hiše, kjer se je cesta iztekla. Po zaslugi prijazne lastnice se nam ni bilo potrebno vračati, saj nas je kar čez svoje zemljišče napotila nazaj na markirano pot. Tako nam je preostal le še zaključni spust, ki je zaradi podrtega drevja zahteval nekaj več spretnosti. Steza se je na cesto iztekla le kakšnih sto metrov nad parkiriščem, kjer smo zjutraj pustili naš avto.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Kum

Na Kum se je sicer možno pripeljati z avtom, a vzpon je seveda mnogo bolj zanimiv in zadovoljujoč, če ga opravimo peš. Tako smo se nanj odpravili iz Trbovelj. Avto smo pustili na parkirišču ob železniški postaji ter se prek Save vrnili do glavne ceste. Na nasprotni strani se namreč v pobočje vije cesta na Dobovec, kateri smo sledili prvih nekaj metrov do planinske table, ki označuje začetek poti na Kum skozi Čebulovo dolino, našo izbiro za vzpon na vrh.

Začetni del poti preči strma gozdna pobočja, a je speljana tako, da višino pridobivamo precej enakomerno in se nam nikoli ni potrebno zares strmo vzpenjati. Edinole v vlažnem vremenu zahteva nekaj več previdnosti. Markacije sicer niso najbolj pogoste, a poti kljub temu ne moremo zgrešiti, vsaj dokler ne dosežemo travnikov. Takrat se strmina sicer umiri, a pot postane manj očitna in zahteva od nas več pozornosti. Popelje nas mimo edinega kozolca in nato po kolovozu skorajda povsem do kmetije, tik pred katero nas sprva usmeri desno skozi gozd pod njo, na koncu pa še prek njenega dvorišča, kjer za nekaj časa lahko opazimo še zadnjo markacijo.

Ob odsotnosti označb nam pri orientaciji pomaga naravni relief. Vzpon enostavno nadaljujemo po travniku, ki vodi po dolini navzgor, z obeh strani obdan z gozdom. Pravilnost smeri nam potrdi šele kapelica na prevoju pobočja, kjer lahko opazimo naslednjo markacijo. Še kratek blag vzpon po preostanku travnika in že dosežemo makadamsko cesto, ki jo zgolj prečkamo. Le nekaj metrov desno od točke, kjer jo dosežemo, namreč markirana pot ponovno zavije po travniku navzgor.

Zahvaljujoč visoki travi in skoznjo uhojeni poti brez težav dosežemo gozd, kjer se pridružimo poti iz Zagorja. Že po nekaj metrih gozd ponovno zapustimo, pot pa se nadaljuje po robu travnika. Na tem mestu smo morda tudi po zaslugi divje češnje, ki je pritegnila našo pozornost, pri vzponu spregledali naslednjo markacijo na stebru električne napeljave sredi travnika. Tako smo nadaljevali po levem robu travnika, s katerega smo se spustili na makadamsko cesto pod nami, ko smo se želeli izogniti vlažni visoki travi.

Ker smo vedeli, da moramo z vzponom še nekaj časa nadaljevati po dolini, smeri kljub temu nismo zgrešili. A namesto da bi sledili gozdni cesti skozi gozd po desnem robu doline, na katero bi nas pripeljala markirana pot, smo po levi strani trudoma sledili posameznim kolovozom, ki so se eden za drugim izgubljali na travnikih in nas večkrat zapeljali v visoko travo. Šele proti koncu doline se je ponudila priložnost, da smo se lahko pridružili gozdni cesti, saj nas je pred tem od nje ves čas ločeval pas kopriv, malinovja in drugih rastlin, skozi katere res nismo želeli “gaziti”.

Ko je gozdna cesta ponovno začela zavijati so se spet pojavile tudi markacije. V ostrem levem ovinku se je pot na Kum odcepila desno in se pričela zmerno vzpenjati skozi gozd. V bližini zanimivega spomenika v obliki ozke visoke piramide se ji je z leve pridružila še ena pot iz smeri Lontovža. Šele na tem odseku smo srečali prve planince, ki so izbrali isti cilj kot mi, le po krajši poti. Obe poti skupaj se v desno skozi gozd vzpenjata še krajši čas, dokler ne dosežeta makadamske ceste na Kum.

Na tem mestu nas na nasprotni strani cesti precej zavajajoče na Kum usmerja še ena planinska tabla. Ne glede na oznake na njej je potrebno za krajši čas cesti slediti v desno in nato v levem ovinku nadaljevati naravnost po še zadnjem krajšem pobočju navzgor. Takrat nad sabo lahko že zagledamo tako oddajnik kot cerkev Sv. Neže. V nekaj minutah dosežemo vrh, od koder se nam lepi pogledi odprejo še proti jugu in zahodu, pri čemer nam je v pomoč tudi tabla z vrisanimi smermi številnih vrhov, ki jih v lepem vremenu lahko vidimo.

Pred vrnitvijo smo se na hitro odžejali še v Planinskem domu na Kumu tik pod njegovim vrhom, nato pa smo se po že opravljeni poti vrnili v Trbovlje. Seveda nismo ponovili orientacijske napake, ki smo jo napravili pri vzponu, in smo skozi dolino pravilno sledili gozdni cesti vse do mesta, kjer se od nje odcepa markirana pot, ki smo jo prej zgrešili. Tako smo lahko tudi natančno ugotovili, kje smo nehote zapustili markirano pot.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Planinski dom v Gorah

Danes smo se iz Hrastnika odpravili do Planinskega doma v Gorah. Avto smo parkirali ob železniški postaji v Hrastniku, kjer se tudi začneta tako Sovretova pot (ki vodi v Šavno Peč) kot markirana pot do planinskega doma, in sicer ob koncu železniške postaje na drugi strani industrijskega tira. Na začetku se precej strmo vzpne v travnik, še dvakrat za kratek čas sledi cesti in jo nato dokončno zapusti. Po nedolgem vzponu skozi gozd in prek par jas se ponovno povzpne na kolovoz, ki se malo pred Krnicami priključi cesti v vas.

Skozi vas nas je markirana pot popeljala kar po asfaltni cesti, na kateri pa k sreči ni bilo veliko prometa. Vendar pa je ta del poti povsem izpostavljen soncu, kar se je pri današnjih temperaturah izkazalo za precej neugodno predvsem med vračanjem. Je pa res, da je bil to edini del poti, na katerem se nam je odprl pogled na Kum na nasprotnem bregu Save. Ob koncu vasi cesta preide v kolovoz in nato v gozdno cesto, ki se sprva še rahlo povzpne, nato pa že prične počasi spuščati proti Šavni Peči.

Tam nekje nas je kažipot za Gore strmo usmeril v travnik na levi. Skoraj do cilja nas je pot nato vodila skozi gozd, kjer so se izmenjavali bolj in manj strmi odseki. Na desni smo med drevesi na nekaj mestih ugledali tudi Šavno Peč, rojstni kraj Antona Sovreta, po katerem je Sovretova pot dobila ime. Ko se je pot ponovno iztekla na kolovoz, smo bili že skoraj na cilju. Še mimo cerkve Sv. Jurija in že se nam je odprl pogled na Planinski dom v Gorah, od koder smo se kmalu po isti poti vrnili do izhodišča.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<