Lipanca

Zemljevid Današnjo pot začnemo na parkirišču pri vojašnici na Rudnem polju na Pokljuki. Od tam se odpravimo po makadamski gozdni cesti za vojašnico, na začetku katere se med številnimi kažipoti skriva tudi naš za Lipanco. Kljub temu so v začetnem delu poti markacije redke in je potrebno nekaj več pozornosti. Ko dosežemo smučišče, sledimo kažipotu v desno, ki nas pošilja v travnato pobočje. Ko ponovno dosežemo gozdno cesto, ji do nadaljnjega spet sledimo v desno. Markacij nekaj časa sicer ni več, a moramo postati pozorni šele pri peskokopu Rudno polje, saj nas takoj za njim levo v gozd usmeri kažipot proti Blejski koči na Lipanci.

Blejska koča V nadaljevanju so markacije k sreči mnogo bolj pogoste, saj bi v gozdu brez njih kaj hitro zgrešili ne ravno povsod najbolj prepoznavno pot. Sprva se vzpenjamo le počasi, a strmina se postopoma stopnjuje, še posebej po prečkanju gozdne ceste. Tudi pot se iz gozdne spreminja v vedno bolj kamnito, vendar nikoli ne postane zares zahtevna. Ko se razgled prvič nekoliko odpre, sledi nekaj deset metrov spusta, od koder se še zadnjič povzpnemo proti Blejski koči. Ko dosežemo kažipot proti Viševniku in Vodnikovi koči, zagledamo tudi že streho Blejske koče. Preden se spustimo k njej, si lahko na desni privoščimo še pogled na Radovljiško kotlino in Karavanke. Ko se okrepčamo, bi se lahko odločili za daljšo krožno pot čez Viševnik ali planino Javornik, ali pa se enostavno vrnemo po isti poti.

>> Album slik <<

Veliki Zvoh

Zemljevid Za izhodišče bomo vzeli Dom na Gospincu ob zgornji postaji gondolske žičnice na Krvavec. Kadar obratuje se je tja mogoče pripeljati kar z žičnico s parkirišča pod Krvavcem, sicer pa je potrebno v Gradu za Cerkljami zaviti desno proti Ambrožu pod Krvavcem in nato mimo njega vse do konca asfaltirane ceste, ki se nadaljuje po vedno ožjem makadamu, ki pa je večinoma v dobrem stanju. V vseh razcepih se je potrebno držati leve strani. Ko ugledamo gondolsko žičnico, vemo, da smo na cilju in je potrebno le še parkirati ob domu. Upoštevati je potrebno, da gre ob lepih koncih tedna za priljubljen izletniški cilj, zato je dobro prispeti dovolj zgodaj, ko parkiranje še ne predstavlja težave.

Plečnikova kapela Marije Snežne Kljub temu, da zemljevid obeta markirane poti, bomo videli le malo markacij, vendar pa travnata pobočja nudijo dober razgled in izgubiti se praktično ni mogoče. S parkirišča se tako najprej za domom odpravimo v hrib proti Domu na Krvavcu, ki ga imamo ves čas pred očmi. Držimo se desnega roba pobočja, prečkamo ograjo za živino skozi vrata in mimo table, ki označuje arheološko najdišče, nadaljujemo vzpon nekoliko v levo, kjer lahko z nekaj domišljije razpoznamo sledove poti, kateri sledimo vse do doma. Na desni vidimo Kriško planino, ki bi lahko služila kot alternativno izhodišče.

Pogled z vrha Krvavca Nadaljujemo mimo Plečnikove kapelice Marije Snežne, po levi okrog vrtače proti oddajniku. Markirana pot nas sedaj vodi okrog vrha Krvavca, na katerega pa se po pobočju izplača povzpeti zaradi odličnega razgleda, ki se nam od tam ponuja: na zahodu Storžič, dolina Kokre, Grintovec in Kalški greben, na severu naš cilj Veliki Zvoh, na vzhodu Velika planina, dolina Korošice in Kamniški vrh ter na jugu Ljubljanska kotlina, dolina Save in Julijske Alpe v daljavi. Pogled z Velikega Zvoha še zdaleč ni primerljiv.

Akumulacijsko jezero S Krvavca se ob ograji smučišča spustimo do makadamske poti ter nadaljujemo vzpon po travnatem pobočju vse do našega cilja. Tam nas najprej pričaka akumulacijsko jezero, ki ga obidemo po levi ter se povzpnemo v breg, kjer se ponuja nekaj klopic ter najboljši razgled na tem vrhu. Takoj za ograjo se nahaja še vpisna knjiga, ki je že prepolna in komaj čaka na novo nadomestno. Od tod bi pot lahko nadaljevali proti vrhu Korena, lahko pa se vrnemo po približno isti poti oz. pri spustu izberemo tista pobočja, ki so nam ljubša. Predvsem od Doma na Krvavcu se do Doma na Gospincu bolj splača spustiti po bolj položnih pobočjih, ki jih dosežemo, če zavijemo desno po makadamski cesti in se nato z nje spustimo po pobočjih na levi.

>> Album slik <<

Velika korita Soče

Zemljevid Čeprav je najbližje izhodišče za dostop do velikih korit Soče z označenega parkirišča med Kalom in Sočo ob cesti Bovec - Vršič, bomo obisk korit združili z daljšim sprehodom po okolici Bovca, zato bomo pot začeli na parkirišču pri hotelu Kanin v Bovcu. Od tod se po cesti peš vrnemo do obvoznice, ki jo prečkamo in nadaljujemo naravnost mimo letališča. Za letališčem se makadamska cesta in parkirišče končata, pot pa se nadaljuje po kolovozu. Kmalu pridemo do razcepa poti, kjer zavijemo levo proti Čezsoči, kamor nas usmeri tudi kažipot. Po hitrem spustu skozi gozd nadaljujemo po asfaltni cesti do Soče, ki jo prečkamo nato pa na njenem levem bregu zavijemo levo in nadaljujemo po kolovozu.

Korita Soče Slednji se kmalu izteče na ozko asfaltirano cesto proti Jablenci, po kateri nadaljujemo mimo začetka muzeja na prostem Humčič. Ko dosežemo prve hiše, nas pešpot 1, kateri smo ves čas sledili, usmerja levo proti Vodenci, mi pa še vedno nadaljujemo po cesti in sledimo kažipotom, ki izmenična kažejo proti Zmuklici in Krševcu. Kmalu pridemo do konca ceste, mi pa nadaljujemo po pešpoti mimo kmetije v gozd. Ko ponovno zavijemo na makadamsko cesto, smo že skoraj na cilju. Postati moramo pozorni, saj nas kažipot kmalu usmeri s ceste levo navzdol do korit. Ta si lahko ogledamo z visečega mostu, z nekaj previdnosti pa se lahko spustimo tudi na skale na njihovem robu.

Viseči most čez Koritnico Od tod se vrnemo po isti poti do Jablence. Med vračanjem lahko s poti zavijemo na desno proti Brjeki, kjer se nam z visečega mostu v nekaj slabšem stanju ponuja lep pogled na reko Sočo in morda tudi kajakaše na njej. Sočo bi lahko tu tudi prečkali in se vrnili prek Kala, mi pa raje nadaljujemo po levem bregu do Jablance in zavijemo proti Vodenci po pešpoti 1. Na drugem bregu Soče se nam pridruži tudi pot iz Kala, obe skupaj se nekaj časa nadaljujeta ob desnem bregu nato pa zavijeta vzdolž levega brega Koritnice, ki jo prečkamo prek še enega visečega mostu. Od tu se povzpnemo do kampa, ki smo ga videli že z drugega brega in se povzpnemo po asfaltirani dovozni cesti. Po koncu vzpona pešpot s ceste ponovno zavije desno skozi gozd. Ko pridemo na drugo stran, se nam že odpre pogled na Bovec. Prečkamo le še travnik in obvoznico ter se mimo cerkve Device Marije vrnemo do izhodišča pri hotelu.

>> Album slik <<

Martuljški slapovi

Zemljevid Martuljški slapovi S parkirišča pri nekdanjem Penzionu Špik takoj za mostom čez Savo v Gozd Martuljku nas le nekaj metrov naprej ob magistralni cesti za Kranjsko Goro nase opozori tabla s prikazom gora Martuljkove skupine in izletniških poti pod njimi. Takoj za njo zavijemo levo po sprva asfaltirani cesti, ki kaj kmalu preide v makadam, ko se z nje v desno odcepi kolesarska steza. Pot nadaljujemo naravnost do razcepa, kjer nas tabla za Martuljške slapove usmerja v desno. Napotek lahko upoštevamo, vendar moramo pred začetkom vzpona nato zaviti levo ob hribu, sicer bomo prvi slap zgrešili. Če že tu izberemo levo pot, te nevarnosti ni, saj nas ves čas vodi ob potoku Martuljek vse do mostu čezenj, kjer nas na začetek poti k Martuljški slapovom opozori tudi tabla z njihovim opisom.

Spodnji slap Steza nas sprva vodi po desnem bregu, nekaj malega pa tudi po strugi, ki služi kot urejena alternativna pot, kjer je voda prvotno odnesla. Skozi tesen lahko v obdobjih z več vode občudujemo tudi številna mala slapišča potoka, kot tudi vodo, ki pada in kaplja s skoraj vsake stene. Kmalu se začnemo vzpenjati po številnih lepo vzdrževanih stopnicah, prek še enega mostu pa med tem prečkamo potok na levi breg, od koder se nam kmalu odpre razgled na prvi slap. Za razgledno točko nas čaka nekoliko daljši serpentinasti vzpon iz tesni, vse dokler ne dosežemo gozdne ceste, po kateri bi prišli, če ob upoštevanju kažipotov pred hribom ne bi zavili levo. Pot nadaljujemo v levo po gozdni cesti, ki kar nekaj časa ostane položna.

Gornji slap Z gozdne ceste se najprej v desno odcepi pot pod Špik, tik pred Brunarico pri Ingotu pa še za drugi slap, na kar nas opozorijo dobro vidne table. Steza še nekaj časa ostane položna, vendar pa kmalu postane bolj napeta, do vrha moramo na njej premagati tudi dva krajša precej strma klanca. Ko dosežemo razcep poti za gornji slap in za Ak, smo opravili večino vzpenjanja. Proti slapu se v levo sprva celo nekoliko spustimo, ko pa se za desnim ovinkom ponovno odpre pogled na strugo potoka nas čaka edini res zahtevnejši del poti, ki pa je ustrezno zavarovan. Spustiti se moramo namreč do potoka in ga prečkati, kar vsaj v bolj vodnatem času pomani vsaj en korak na skalo, čez katero dere nekaj centimetrov vode, zato je priporočljiva vodotesna obutev. Na drugi strani potoka se le še povzpnemo po kamniti poti, dokler se nam ne odpre pogled na celoten slap.

Finžgarjeva kapelica Vračamo se sprva po isti poti. Ko se vrnemo na ravnino se splača zaviti na desno proti Brunarici pri Ingotu. Pot nas namreč pelje mimo Finžgarjeve kapelice in obeležja ponesrečenim v gorah, v brunarici pa se lahko pred vrnitvijo še okrepčamo. Od brunarice po gozdni cesti kmalu pridemo do mesta, kjer smo zavili proti drugemu slapu in nadaljujemo pot do odcepa za prvi slap. Od tu se lahko vrnemo po isti poti, ali pa nadaljujemo kar po gozdni cesti, ki je krajša, čeprav precej strma. Ko dosežemo ravnino, se mimo ostankov vsakoletnega kopišča vrnemo do izhodišča.

>> Album slik <<

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh