Iški Vintgar

Zemljevid Pot do Doma Iški Vintgar je le težko zgrešiti. Ljubljansko južno obvoznico zapustimo na priključku Rudnik in zavijemo proti Igu. Tam nas že pričakajo kažipoti za Iško vas in Iški Vintgar. Edina točka, kjer nas lahko obidejo dvomi, je v križišču, v katerem na desno ostro zavije cesta za Gornji Ig in Rakitno, mi pa moramo brez kažipota nadaljevati naravnost do konca vse ožje ceste, kjer nas pričaka veliko parkirišče.

Tolmun Od tod se mimo zapornice odpravimo po urejeni s peskom posuti sprehajalni poti, ki vodi po levem bregu Iške. Čez manj kot pol ure se ta konča in nadaljujemo lahko le še po stezi, ki se vzpne čez skalo desno v breg. Ta še dolgo vodi po levem bregu, vendar pa postaja vedno bolj razgibana in vedno manj shojena. Tako kmalu začnemo prestopati podrta drevesa, po stezi pa se vse bolj intenzivno dvigamo čez skale in ponovno spuščamo do struge. Ko takšno sledenje poti po bregu postaja vse zahtevnejše, se včasih zazdi lažje nadaljevati pot kar po strugi, seveda z ustrezno obutvijo ali kar bosi.

Slap levega pritoka Vseeno lahko z nekaj vztrajnosti po levem bregu priplezamo vse do mesta, kjer se v majhnem slapu prek skale v Iško izlije nekoliko večji pritok od predhodnih studencev. Tega namreč dosežemo nekaj deset metrov nad strugo, kjer se pot, ki smo ji do tja še nekako sledili, skoraj povsem porazgubi. Sled poti sicer lahko zaznamo strmo ob skali nad pritokom navzgor, a se zdi kar prenevarna, da bi ji sledili. Raziskovanje višjega toka Iške je zato varneje pustiti za drugo priložnost, ko se bomo odločili za sprehod neposredno po strugi navzgor ali po markirani poti, ki se vije po njenem desnem bregu vse do sotočja z Zalo, mi pa se raje po isti poti previdno vrnemo do izhodišča.

>> Album slik <<

Planina Okrešelj

Zemljevid Tokratno izhodišče je parkirišče pri Koči pod slapom Rinka na skrajnem koncu Logarske doline. Kot zanimiva alternativa običajnemu prihodu iz smeri Mozirja ali Kamnika oz. Gornjega Gradu se za obiskovalce z gorenjskega konca ponuja cesta čez Jezersko in Pavličevo sedlo, s katerega se nato spustimo neposredno do vhoda v Logarsko dolino. Cesta je precej krajša od ostalih alternativ, je pa zelo ovinkasta in na avstrijski strani Pavličevega sedla tudi dokaj ozka, zato časovni prihranek ni ravno velik. Ne glede na izbrano pot prihoda se po plačilu 5 EUR za vstop v dolino zapeljemo vse do njenega konca, kjer je na voljo dovolj veliko parkirišče, da je na njem moč najti prostor tudi ob najbolj obljudenih terminih.

Slap Rinka S parkirišča na široka kamnita pot v kakšnih 10 minutah pripelje pod slap Rinka, na katerega se zelo lep pogled ponuja iz bifeja Orlovo gnezdo na njegovem levem bregu, sprehodimo pa se lahko tudi povsem podenj. Pot nadaljujemo prek leseni brvi na desni breg, kjer se začne zelo strm vzpon po stezi, ki je ves čas kamnita, v zadnjem delu vzpona pa si moramo po strugi pomagati celo z leseni stopnicami in lestvami. Ko dosežemo izvir Savinje, se pot s sonca umakne v gozd in hkrati postane bolj položna, kakršna ostane vse do Frischaufovega doma na Okrešlju.

Razgled s planine Okrešelj Ko se naužijemo razgleda na Kamniško-Savinjske Alpe in si povrnemo moči s ponudbo doma, se lahko vrnemo nazaj v dolino. Po spustu skozi gozd lahko le nekaj metrov naprej od izvira Savinje izberemo med vrnitvijo po isti poti ali spustom po pastirski poti. Slednja nas najprej popelje prek dveh širokih strug hudournikov, od katerih predvsem druga zahteva nekaj dodatnega vzpenjanja in previdnega prečenja. Vendar pa je pot dobro markirana in tudi redno vzdrževana, kar dokazujejo številna odmaknjena debla podrtih dreves kot tudi nedavno više premaknjena pot prek drugega hudournika. Ko dosežemo gozd na levem bregu slapu Rinke, se začne serpentinast spust v dolino, zaradi katerega je pot manj strmo in kot takšna dobra alternativa, če nam spuščanje po kamenju in lestvah ter izogibanje številnim vzpenjajočim planincem ni preveč pri srcu. Poleg tega nas pripelje natanko do izhodišča na parkirišču, s katerega smo začeli vzpon proti slapu.

>> Album slik <<

Planina Preval

Zemljevid Izhodišče je tokrat Dom v Dragi. Do njega vodi cesta iz Begunj na Gorenjskem proti Tržiču. Nedaleč od mostu čez Begunjščico se na levo v dolino Draga odcepi ozka asfaltirana cesta. Parkirati je mogoče na parkirišču pri Domu v Dragi, ob dovolj zgodnji uri pa je prostor mogoče najti tudi kakih 100 metrov po cesti naprej ob vodnem zajetju, kjer tabla tudi opozarja, da cesta v nadaljevanju ni primerna za osebna vozila. To marsikoga ne moti in vozila je mogoče srečati še naprej, vse do Planine Planinca.

Slap Luknja Z makadamske ceste se markirana pot na Planino Preval kmalu odcepi na desno čez potok. Kmalu pripelje do navideznega konca doline pod skalnatimi stenami, kjer je na levi moč ugledati slap Luknja. Že čez nekaj korakov se odpre pogled tudi na Luknjo, skozi katero vodi vzpon proti Planini Preval. Nekaj klinov in kamenja naj ne vzame poguma, saj vzpon ni dolg. Sledita mu dve prečkanji potoka in kmalu pridemo do točke, kjer markacija ponovno vodi čez skalo prek rogovile ob pomoči vrvi. Koča na planini Preval Komur to ne diši lahko nadaljuje po levem bregu, kjer je mogoče ta vzpon elegantno obiti. Vzpon iz Luknje se kmalu konča z lično klopco, ki nudi počitek pred drugo polovico poti. Ta je bolj strma, a manj zahtevna, saj vodi skozi gozd in je le mestoma blatna in spolzka. Naslednja klopca označuje približno tri četrtine opravljene poti in kmalu se že odpre pogled na pašnike Planine Preval, kjer si je v koči moč privoščiti tudi okrepčilo.

Planina Planinca Vrnitev je možna po isti poti, spuščanju po klinih pa se je mogoče izogniti s krožno potjo prek Planine Planinca. Tja vodi skupna makadamska gozdna cesta proti Roblekovemu domu. Po dvigu za kakšnih 100 metrov se poti ločita in vzpona proti Planini Planinca je konec. Sledi namreč krajšna ravnina, nakar se prične precej dolg in zmerno strm spust po gozdni cesti. Koča na Planini Planinca je še zadnja priložnost za okrepčilo, bodo pa tu marsikoga zmotili številni parkirani avtomobili. Da si z njimi ne bi delili celotne poti do Drage, se je vsaj prvemu delu ceste moč izogniti po markirani poti skozi gozd. Začne se pri koči in najprej vodi čez pašnik, kjer markacij primanjkuje, a jo je mogoče razpoznati po dveh vidnih prehodih skozi ograjo pašnika. V drugi polovici poti se makadamski cesti žal ni več mogoče izogniti, k sreči pa parkirišče ni več tako daleč.

>> Album slik <<

Ajdna in Valvasorjev dom

Zemljevid Pot začnemo v vasi Potoki, ki leži ob stari cesti med Žirovnico in Jesenicami. Avto je najbolje pustiti kar ob magistralni cesti na desni strani takoj po tabli za konec vasi v smeri Jesenic in od tod nadaljevati peš. Pot nas vodi prek železniške proge do vrha vasi in nato desno skozi vas dokler se cesta ne začne ponovno spuščati. Tu takoj po prečkanju potoka zavijemo levo na makadamsko pot v hrib. Že čez nekaj metrov nas na drevesu ob poti pričaka prvi kažipot za Ajdno. Kljub temu so v prvi polovici poti markacije zelo redke, zato ves čas na razpotjih ubiramo desno pot, tako da ostajamo na levem bregu potoka, ki nas spremlja.

Arheološko najdišče na Ajdni Pot se ves čas strmo vzpenja skozi gozd in je tudi precej blatna. Kratek odsek si celo deli s strugo dela potoka, zato so pogoste bližnjice po gozdu ob obeh straneh poti, ki jih izbiramo po lastni presoji. V drugi polovici poti so kažipoti proti Ajdni na razcepih pogostejših, pa tudi markacij je več. Ko na desni strani zagledamo kamnito steno Ajdne, nas kmalu v breg proti njej usmerijo nejasni napisi na bližnjih drevesih. Če pridemo do točke, kjer nas podobni napisi na drevesih že usmerjajo v levo proti Koroški Beli (oz. KB), smo že previsoko in se moramo nekoliko vrniti. Pot, ki vodi do stene, je mnogo bolj razpoznavna med spuščanjem, kljub temu pa se ne moremo izgubiti, saj njeno nadaljevanje vodi ves čas vzdolž stene, ki jo vidimo. Ne glede na to, kje pridemo do stene, se moramo ob njej spustiti do najnižje točke (usmerimo se desno, če gledamo proti steni), od koder nas čaka dobro uhojena, a nekoliko zahtevnejša pot do prve razgledne točke in od tod naprej do dobro ohranjenega arheološkega najdišča ter skozenj vse na vrh, od koder se nam razprejo prelepi pogledi na Karavanke, Zgornjesavsko dolino in Julijce v daljavi.

Valvasorjev dom Od tod bi se lahko že vrnili do izhodišča, izlet pa lahko podaljšamo še do Valvasorjevega doma, ki je oddaljen manj kot uro hoda. Pot bi lahko nadaljevali kar po grebenu vrha Ajdne, vendar bi nas v tem primeru čakal krajši zahteven spust po klinih, zato se vrnemo po isti poti do  dna stene in z vzpenjanjem nadaljujemo vzdolž nje mimo tovorne žičnice. Čeprav pot nekaj časa ni markirana, je ne moremo zgrešiti, če se le ves čas vzpenjamo. Kmalu dosežemo širšo utrjeno pot, ki s Koroške Bele vodi k Valvasorjevemu domu. Tu zavijemo desno in se za ovinkom vzpnemo na cesto iz Završnice na Potoško planino. Prečkamo jo in nadaljujemo po dobro markirani stezi, na katero nas usmeri kažipot. Kmalu dosežemo Valvasorjem dom, kjer lahko posedimo v senci in se okrepčamo.

Pogled na Ajdno Sedaj se do izhodišča lahko vrnemo po isti poti, lahko pa se z njegove druge strani spustimo po markirani poti proti Žirovnici. Tej dolgo sledimo in šele proti dnu zavijemo desno na dobro vidno, a nemarkirano pot proti Potokom na mestu, kjer nas proti Žirovnici ostro levo usmeri prvi kažipot po ponovnem prečkanju ceste za Potoško planino. Tej stezi ves čas sledimo, ne da bi se odločali za očitne spuste ali vzpone, kjer se nam ponuja izbira. Ko našo stezo pravokotno prečka drugo dobro uhojena steza, že slišimo šum Ratibovca, katerega prečkamo takoj za ovinkom. Od tod naprej nas čaka le še kratek odsek bolj zaraščene, a še vedno razpoznavne poti, ki se konča v romskem naselju. Od tod se po makadamski stezi spustimo do železniške proge. Če nam vračanje po magistralni cesti ne diši, ne gremo skozi podvoz pod železniško progo, ampak nadaljujemo po ozki asfaltirani cesti ob njej. Ta se počasi ponovno vzpne do vrha vasi Potoki, kjer smo na začetku zavili v hrib proti Ajdni. Preostane nam le še vrnitev skozi vas do parkirišča, kjer smo pustili avto.

>> Album slik <<

Slap Orglice

Zemljevid Orglice  Izhodišče izleta je izliv Kamniške Bele v Kamniško Bistrico. Da bi prispeli do tja, pri Kamniku zavijemo levo proti Gornjemu Gradu in nato v Stahovici ponovno levo proti Kamniški Bistrici. Nedaleč od spodnje postaje žičnice za Veliko Planino prečkamo kamniti most čez Kamniško Belo, za nepreglednim ovinkom pa je na desni strani prostor, kjer lahko parkiramo. Ker gre za priljubljeno izletniško točko, prostora pa ni ravno v izobilju, je priporočljivo prispeti dovolj zgodaj. Na začetku parkirišča nas pričaka kažipot, ki nas usmeri naprej vzdolž ceste za Kamniško Bistrico, le nekaj korakov naprej pa pot zavije desno pravokotno proč od ceste, na kar nas opozori slabo vidna markacija. Vedno ožja gozdna steza nas kmalu pripelje do širše kamnite poti ob strugi Kamniške Bele, po kateri bi prišli po prečkanju potoka, če bi s ceste zavili že pred kamnitim mostom, ki smo ga prečkali z avtomobilom.

Razcep poti  Pot nadaljujemo levo po tej poti in kmalu prečkamo strugo, ki je vsaj danes tu bila že suha. Pot se nadaljuje po levem bregu struge in kljub redkim markacijam ji lahko brez težav sledimo. Prva naslednja omembe vredna točka na poti je odcep poti proti sedlu Presedljaj in drugim vrhovom, ki jih spremljamo na desni strani doline. Naša pot se tu nadaljuje levo ob strugi.

 Slap Orglice V nadaljevanju se pot še nekajkrat cepi. Vse vodijo v isto smer, skrajno leva nas popelje celo v strugo, po kateri ravno tako lahko nadaljujemo pot proti slapu. Izmed vseh teh poti je sicer prava oz. markirana skrajno desna. Malo pred slapom ponovno prečkamo strugo, ki ima tu spet nekaj vode, a vseeno ne predstavlja prepreke. Sledi le še kratek vzpon po desnem bregu potoka in ponovno prečkanje na njegovo levo stran, od koder se nam odpre pogled na slap. Po skalah lahko pridemo vse do tolmuna tik pod njim. Če smo dovolj trdnega koraka se lahko vrnemo na desni breg in se po dobro vidni poti povzpnemo nekje do polovice slapu, od koder se nam odpre pogled na tolmun še z vrha, ki pa iskreno povedano ni vreden vloženega truda.

Do parkirišča se vrnemo po isti poti.

>> Album slik <<

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh