Sončen praznični torek, kot nalašč za vzpon na Nanos. Tako je poleg nas razmišljal še marsikdo drug, a večina se je na vrh povzpela po najbolj znani poti iz Razdrtega. Mi smo si izbrali manj znano, a ravno tako zelo prijetno pot iz vasi Strane. Do izhodišča sicer vodi tudi cesta skozi Razdrto in mimo velikega parkirišča tik ob avtocesti, a bolj priporočljivo je na izvozu z avtoceste pri Razdrtem zaviti nazaj proti Postojni in nato pri prvem odcepu zaviti levo. Skozi Malo Ubeljsko po precej ozki cesti pripeljemo do Stran, kjer lahko parkiramo nasproti igrišča. Po množici avtomobilov, ki smo jih ob prihodu videli na parkirišču pri Razdrtem, nas je kar malo presenetilo, da smo bili v Stranah edini. Do povratka se je to že povsem spremenilo in le stežka bi našli še kako prosto parkirno mesto.
Kažipot ob igrišču nas takoj napoti v pravo smer. Po nekaj metrih asfalta pot sprva nadaljujemo po ne najbolj utrjenem makadamu, kmalu pa tudi ta preide v precej blaten kolovoz. Začetek izleta je bil povsem pomladno obarvan, ob poti so nas pozdravljali številni zvončki, pa tudi blagodišeči telohi in trobentice. To se je končalo skorajda takoj, ko so nas markacije s položnega kolovoza usmerile na desno v gozd. Strmina se je postopoma stopnjevala in skrbno markirana pot nas je skoraj brez posebnosti v vijugah popeljala do odcepa proti cerkvici Sv. Brica, ki smo jo med drevesi že opazili na desni strani. Seveda smo se pred nadaljevanjem vzpona sprehodili do nje in si jo pobliže ogledali.
Značaj poti se je od tod naprej precej iznenada spremenil. Vijuganje skozi gozd je namreč zamenjalo prečenje strmega pobočja Nanosa, ki ga je dodatno popestril sneg, ki se je obdržal na poti: sprva le na notranji strani, sčasoma pa se je razširil kar čez celotno širino poti. Zaradi precejšnje strmina pobočja nad potjo, obstaja tudi nevarnost padajočega kamenja. Tekom našega vzpona sta se na pot zvalila dva. Zaradi šumov na pobočju smo sumili, da ju je sprožila kakšna žival, a tega nismo uspeli potrditi.
Vzpon se seveda konča šele, ko pot doseže rob planote, vzdolž katerega nato nekaj časa vodi. Medtem se v desno kar trikrat odcepi pot proti Suhemu vrhu. Očitno na Nanosu res vse poti vodijo na njegov najvišji vrh. Na tem odseku je bilo snega spet manj, na edinem nekoliko bolj izpostavljenem odseku pa je bila pot povsem kopna. Tretjemu odcepu proti Suhemu vrhu kmalu sledi precej zoprn strm vzpon po poti, ki je bila za povrh še blatna in zato spolzka. Pravzaprav je bil na tem odseku spust še bolj neprijeten od samega vzpona. Kot nalašč pa se prav ta blatna pot izteče na razgleden prisojen travnik, ki si ga je skupina planincev izbrala za svoj kotiček. Na soncu so namreč posedali že, ko smo se vzpenjali, in so bili tam še vedno, ko smo se že vračali z vrha.
Ta prisojni travnik je bil tudi zadnji kopni del poti, ki je na tem mestu zavila desno v gozd, znotraj katerega se je obdržalo še med 5 in 10 cm snega. V kopnih razmerah bi bil odsek do Vojkove koče zaradi razgibanosti nadvse prijeten, tako pa je prav zaradi posameznih spustov in vzponov zahteval še dodatno previdnost. Sama pot je bila večinoma poledenela in kljub listju, ki je bil posut po njej, je bilo nekajkrat lažje hoditi tik ob poti, kjer sneg ni bil zamrznjen. Pri Vojkovi koči so se razmere spet spremenile: snega ni bilo več, zato pa nam je dobrodošlico zaželela burja. Kljub temu smo se seveda povzpeli še do razgledne točke desno od oddajnega centra, s katere se nam je odprl pogled na Vipavsko dolino in Julijske Alpe, medtem ko nam je pogled proti morju spet zakrivala megla. Pred vrnitvijo v dolino smo se še malo okrepčali, nato pa smo se tudi zaradi hladnega vetra kar hitro po isti poti vrnili do izhodišča.
Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.
