Vidova gora

Vidova gora in Hvar v jutranjem soncuTudi med letovanjem v obmorskih krajih se najdejo zanimivi planinski cilji. Na otoku Braču je med njimi zagotovo vzpon iz Bola na najvišji vrh v Jadranskem morju, Vidovo Goro. Z okrog 700 metri višinske razlike se ga ne bi sramovali niti na celini. Toda ob dnevnih temperaturah okrog 35 °C in tudi več ter pobočju, ki je pretežno obrnjeno proti jugu, je potrebno k takšnemu podvigu pristopiti pametno, npr. z začetkom vzpona ob zori. Seveda pa je o tovrstnih ambicijah dobro razmisliti že pred odhodom na dopust, tako da primerna obutev in nahrbtnik za zalogo pijače ne ostanejo doma.

Prvi sončni žarki nad prehojeno dolinoV smeri iz notranjosti otoka proti Bolu se planinska pot začne nedaleč od krajevne table, in sicer tik pred prodajalno Studenac na desni strani ceste. V jutranjih urah je za parkiranje dovolj prostora na nasprotni strani glavne ceste, pa tudi nekoliko više ob cesti, ki pred trgovino zavije desno v klanec, se najde še nekaj parkirnih mest, na katerih je dovoljeno parkiranje še komu drugemu kot gostom v bližnjih apartmajih. Vzpon se začne po že omenjenem klancu navzgor, na kar opozarja tudi tabla ob cesti.

Prepričan je bil, da je odlično skritNa koncu asfaltiranega dela ceste pravilno smer k sreči potrdi še ena tabla, saj je prehod na kolovoz vsaj zgodaj zjutraj zaprt z žičnato ograjo, ki pa je ni pretežko umakniti, da lahko nadaljujemo našo pot. Kmalu se s kolovoza v desno odcepi pot proti letališču Brač, medtem ko se kolovoz proti Vidovi Gori nadaljuje levo. Vsaj v času pisanja je tabla, ki opozarja na ta razcep, ležala na tleh ob njem. Kmalu kolovoz preide v grušč, le nekaj metrov kasneje pa v kamnito planinsko pot, po kakršni bomo dosegli tudi vrh. K sreči je dovolj prepoznavna, da z orientacijo ni težav, čeprav jo v nadaljevanju označuje le nekaj zelenih napisov in kamnitih možicev.

Orjaški pajek na drevesu ob potiPot se sprva položno vzpenja po desnem robu doline, ki jo izkoriščajo tudi za pašo ovac, zaradi česar je potrebno umakniti (in seveda tudi ponovno zapreti) še dve pašni ograji. Proti koncu doline se v nekaj serpentinah pot vzpne v neposredno bližino daljnovoda, ki ga ves čas lahko spremljamo na levi strani. Značaj poti se tu nekoliko spremeni, saj preostanek vzpona v ključih opravimo po pobočju, poraslem s pretežno borovim gozdom. Na tem odseku je priporočljive nekaj več previdnosti zaradi številnih pajčevin, ki so jih večji in manjši pajki napletli čez pot.

Zlatni rat z Vidove goreKo dosežemo rob planote, je večji del vzpona že za nami. Preostane nam le še kak kilometer hoje po poti, ki kar naenkrat postane bistveno bolje markirana, čeprav je “ujeta” v nekaj metrov širok pas med ograjo in previsom. Z vrha se v lepem vremenu odpre razgled na Bol in Hvar, tokrat pa so nase najbolj opozarjala gasilska letala nad otokom zaradi požara, ki se je razplamtel kakšnih deset kilometrov zahodno od nas. V dolino smo se vrnili po isti poti, a so bile zaradi sonca zdaj temperature že občutno višje. Res se je splačalo na pot odpraviti zgodaj.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Ciprnik

Ponce z vrha CiprnikaCiprnik je manj znan razgledni vrh nad Kranjsko Goro oz. med Kranjsko Goro in Ratečami. Najlažja pot nanj vodi z Vitranca, na katerega poleg poti iz Kranjske Gore in Jasne vodi sedežnica, ki obratuje tudi poleti. Mi pa smo si za vzpon izbrali precej manj priljubljeno pot iz doline Planica, na kateri tako med vzponom kot ob vrnitvi nismo srečali prav nikogar. A bolj naporen vzpon pot izdatno nagradi s številnimi lepimi razgledi na Planico in Tamar kot tudi na prepadno severozahodno pobočje Ciprnika.

Dom PlanicaAvto smo parkirali pred domom Planica, do katerega vodi cesta, ki zavije levo tik pred parkirišči pod skakalnicami. Največji orientacijski izziv je pravzaprav najti sam začetek poti. Povzpeti se moramo do peska, ki ga je voda prinesla nad športne površine v gozdu za domom. Temu po levem robu sledimo po pobočju navzgor. Če smo pozorni, lahko v pesku opazimo sledi naših predhodnikov, a tudi brez tega se kmalu izoblikuje pot, ki zavije levo v gozd, po katerem se v ključih precej hitro vzpenja. Ko jo dosežemo, se izgubiti ne moremo več. Gre za edino dobro vidno pot v gozdu.

Smučarske skakalniceČe smo pozorni, se nam med vzponom večkrat odpre pogled na skakalnice in dolino Tamar, še najlepši pa je s terase izpred kolibe, ki jo opazimo le nekaj metrov stran od poti in je zaradi svoje lege verjetno v prvi vrsti namenjena snemalcem v času smučarskih skokov v Planici. Od tod nas le še kratek vzpon loči od izpostavljenega prečenja pobočja, ki nas vodi do naslednjega grebena, po katerem nadaljujemo svojo pot. Na tem mestu se nam iz Planice pridruži še ena markirana pot, kar pomeni, da je markiran tudi preostanek našega vzpona. Preverjanje, od kod točno pride ta pot, smo si prihranili za drugič. V nasprotju z nemarkirano potjo, po kateri smo se povzpeli, pa ni vrisana niti v nobenem od naših zemljevidov.

Pogled na JalovecPrisotnosti markacij postanemo bolj hvaležni, ko pot čez čas z grebena zavije levo v gozd in se nekoliko položi. Takrat kar naenkrat namreč ni več tako zlahka razpoznavna in nam markacije še kako pomagajo pri ohranjanju prave smeri. Ko pot spet postane nekoliko bolj strma, nas le še kratek vzpon loči od mesta, kjer se nam z levi pridruži pot z Vitranca. Skupaj zavijeta desno in nadaljujeta z vzponom po grebenu, ki vse bolj pridobiva značaj gore: gozdna pot postaja vse bolj gruščnata, pobočja večkrat postanejo delno izpostavljena, drevesa pa vse bolj nadomešča ruševje.

Jalovec nad dolino TamarZadnjih 100 višinskih metrov vzpona tako zahteva še največ previdnosti, še posebej ker na tem odseku lahko srečamo tudi večje število planincev, ki se jim na mestoma ozki poti ni vedno enostavno izogniti. A trud nam še kako poplača razgled z vrha. Skorajda na dosegu roke se nam namreč zdijo vrhovi osrednjih Julijskih Alp, prek Karavank pa vidimo tudi Karnijske Alpe z najbolj prepoznavnim Dobračem na čelu. Naše pozornosti so vredni tudi Zelenci in jezero Jasna.

Rateče s Tromejo in Dobračem v ozadjuNajbolj zanimiva se nam je zdela vpisna knjiga, ki v nasprotju s pričakovanji ni shranjena v vpisni skrinjici, temveč v velikem steklenem kozarcu, ki po stanju vpisne knjige sodeč vendarle dovolj dobro ščiti vsebino pred vplivi narave. V dolino smo se vrnili po isti poti, na kateri pa smo na odseku pred odcepom v Planico sedaj srečali mnogo več planincev, najverjetneje po zaslugi sedežnice, ki je ob deseti uri začela z obratovanjem.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh