Šumka

Po kar dolgem premoru zaradi neugodnih vremenskih razmer se je končno spet ponudila priložnost za dan, preživet v naravi. Za začetek smo si želeli izbrati cilj, ki bi nam omogočil uživanje v bolj pomladanskih razmerah, kot so trenutno v našem koncu. Poleg tega posledice žledoloma še vedno marsikje preprečujejo varno gibanje v naravi, zato se je sveže skriti zaklad na Šumki nad Branikom izkazal kot naročen. Ker pred tednom dni za ta vrh niti slišali še nismo, je bil vzpon nanj še toliko bolj zanimiv.

Parkirali smo na lepo urejenem parkirišču pri Mercatorju in pošti v središču Branika, do kamor smo se pripeljali po ozki in ovinkasti cesti iz smeri Ajdovščine, kjer smo zapustili avtocesto skozi Vipavsko dolino. S parkirišča smo se odpravili desno do pokopališča, kjer smo prečkali cesto in nadaljevali proti Cvetrožu. Po prečkanju potoka Branica smo zavili levo in takoj nato spet desno, na kar nas je opozorila tudi prva markacija na električnem drogu. Cesto smo zapustili pred hišo pod kamnitim železniškim mostom, pod katerega smo se povzpeli po stezi ob robu gozda.

Na razcepu na drugi strani mostu smo zavili desno in nadaljevali z vzponom. Sprva smo morali prestopiti nekaj podrtih dreves, ki pa niso bila videti kot posledica žledoloma, in k sreči v nadaljevanju nanje nismo več naleteli. Le nekaj korakov naprej od mesta, kjer se je naši stezi z desne pridružila še ena, smo na naslednjem razcepu zavili desno, kamor nas je usmerila tudi komajda še vidna markacija na drevesu. Po prečkanju suhe struge potoka je za kratek čas steza postala še bolj strma in kamnita, nato pa se je teren uravnal in kmalu smo dosegli greben, po katerem je vodila nekoliko širša pot.

Nanjo smo zavili desno in spet že čez nekaj korakov v razcepu nadaljevali levo proti strugi potoka Petnika. Pri lovski opazovalnici, ki nam ni zbujala prav veliko zaupanja smo strugo prečkali in se spet začeli v ključih bolj strmo vzpenjati proti vasi Pedrovo. Ves čas so nas spremljale tudi markacije, ki so nas zanesljivo pripeljale do asfaltne ceste skozi vas. V lovu za prvim zakladom dneva smo zavili levo, ter se tako sprehodili še mimo cerkve Sv. Duha na robu vasi. Za nadaljevanje poti na Šumko smo se morali vrniti nazaj proti središču vasi mimo mesta, kjer smo prvič stopili na cesto.

Žal so se v vasi markacije končale, tako da smo bili kar veseli domačina, ki nas je pri spominskem obeležju s ceste usmeril levo na kolovoz, ki je za hišami takoj zavil levo nad cerkev. Temu smo sledili mimo pašnika za drobnico, takoj za koncem ograde pa smo zavili levo po poti navzgor, ki nas je že po nekaj korakih pripeljala na širšo makadamsko cesto. Nanjo smo zavili levo ter ji zvesto sledili vse dokler se ni začela vse bolj izrazito spuščati. Takrat smo ob prvem odcepu zavili desno na pot, ki se je vzpenjala v pobočje in postajala vse bolj zarasla.

K sreči smo kmalu dosegli širšo in manj zaraslo pot, ki nas je pripeljala do še ene makadamske ceste na grebenu pobočja. Nanjo smo zavili desno, v ostrem desnem ovinku pa nato levo na pešpot, kateri smo sledili vse do z gomilami zaznamovanega vrha Šumke, našega tokratnega cilja. V dolino smo se po isti poti vračali le do mesta, kjer smo stopili na zadnjo makadamsko cesto, a smo nato nadaljevali kar po njej. Zapustili smo jo šele čez kak kilometer, kjer smo ostro levo zavili na drugo makadamsko cesto. Ta nas je vodila v smeri asfaltirane ceste med Komnom in Branikom, ki smo jo videli pod sabo.

Spustili smo se prav do ceste in nato po njej nadaljevali levo, dokler po ostrem desnem ovinku in dolgi ravnini nismo zavili levo na makadamsko cesto tik pred mostom čez potok Rovnak. Med spuščanjem smo na desni lahko opazovali Grad Rihemberk, v bližini katerega je sicer skrit še en zaklad, ki pa smo ga poiskali že pred nekaj leti. Cesta nas je po sprehodu pod drugim kamnitim mostom kmalu privedla do asfaltne ceste skozi vas, na katero smo zavili v levo ter ji sledili vse do našega izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Abram na Nanosu

Čeprav je bila burja napovedana šele za drugo polovico dneva, nas je ta pozdravila že zjutraj ob prihodu v Vipavo. A nismo se pustili motiti in smo se kljub temu odpravili na načrtovani krožni izlet do Abrama na Nanosu. Avto smo parkirali kar ob cesti, ki v stari del mesta zavije tik pred mostom čez reko Vipavo, predvsem zato ker smo se nameravali vrniti prek Gradišča pri Vipavi, od koder se cesta spusti prav do tega križišča.

Od izhodišča smo se mimo izvirov Vipave odpravili proti Staremu gradu nad Vipavo. Mimo Podfarovža smo nadaljevali naravnost do prvega križišča, kjer smo zavili po cesti desno navzgor. Tam smo opazili tudi prvo markacijo, a nam je kljub temu uspelo označeno pot za krajši čas zgrešiti. Po dobro vidni pešpoti za zadnjo hišo na levi strani smo se zato povzpeli v pobočje in se že po nekaj minutah z desne ponovno pridružili prej zgrešeni poti. Po skrbno označeni poti smo brez presenečenj kmalu dosegli Stari grad, ki pa smo si ga ogledali le na hitro, saj so nas močni sunki burje spodbujali k nadaljevanju poti.

Čeprav ob gradu ni bilo opaziti markacij, z orientacijo nismo imeli težav. Odpravili smo se po edini od poti, ki se je od tam nadaljevala navkreber. In res so pravilnost odločitve prav kmalu potrdile tudi markacije, ki so nas zvesto spremljale še naprej. Za kratek čas smo se zbegali le na razpotju za Plaz in Lozo, kjer je kažipot za Abram kazal ravno proti sredini med obema potema. Za pravilnega se je izkazal desni odcep v smeri Plazu. Od tam sta se med vzponom z desne priključili še dve poti, mi pa smo nadaljevali v isti smeri vse dokler nismo dosegli kapelice in vpisne knjige na robu grebena Nanosa.

Kažipot za Abram nas je napotil na kolovoz, ki ga je na naše veliko presenečenje le kakih sto metrov pred nami prečkal par divjih prašičev. Žal sta izginila v gozdu še preden sem uspel poprijeti za fotoaparat. Zaradi nedavnih gozdarskih del je daljši odsek poti bolj spominjal na gozdno vlako kot na kolovoz, a k sreči zaradi nizkih temperatur vsaj nismo imeli opravka z blatom. Pot je ponovno postala manj prijetna, ko smo pod električno napeljavo z južnega prešli na severno pobočje, kjer nas je začela zvesto spremljati burja.

Po varčno markirani poti smo se vzdolž pobočja blago spustili do gozdne ceste, jo prečkali in za krajši čas po ravnem nadaljevali skozi gozd ter prek pašnika, na katerem niti sončnim žarkom ni uspelo premagati hladnega vetra. Pred nami je bil še zadnji vzpon po mestoma nerodno markirani poti, za katero smo dobili občutek, da je bila nedavno preusmerjena s trase, ki je prej vodila bolj desno. Ko smo spet prispeli na gozdno cesto, smo bili praktično že na cilju. Pred nami je bila turistična kmetija Abram, ob cesti pa pregleden zemljevid Nanosa z vrisanimi označenimi potmi.

Nas je pot vodila navzdol v smeri Podnanosa. Začetek smo opazili brez večjih težav, čeprav so nam polomljene veje ves čas preprečevale nemoteno hojo. Morda so bile tudi te krive, da smo zgrešili v opisih navedeni ostri zavoj markirane poti v levo. Ko smo opazili, da nas je zaneslo preveč desno smo se po drugi neoznačeni poti v levo spustili mimo kmetije do gozdne ceste, po kateri smo spet levo nadaljevali vse do mesta, kjer jo prečka markirana pot, po kateri bi se morali spustiti mi. Tam smo nanjo ponovno zavili v desno ter ji brez težav sledili mimo para kamnitih hiš do naslednje gozdne ceste, ki pa smo jo le prečkali in nadaljevali levo, še naprej v smeri Podnanosa. Le še krajši vzpon prek sedla nas je ločil od južnega pobočja, ki nam je končno ponudilo nekaj zavetja pred burjo.

V nekaj minutah smo po krajšem spustu in prečkanju pobočja dosegli vrh Konja z vpisno knjižico. Čeprav nas je pogled prek roba kar malo prestrašil, češ kakšen prepaden spust je pred nami, se je izkazalo, da se pot po strmem pobočju v serpentinah skozi gozd in prek nekaj melišč vije prav prijetno. Smeri za Podnanos smo sledili vse do naslednjega kažipota, pri katerem smo zavili desno na gozdno cesto proti cerkvi Sv. Miklavža. Na našo žalost so nas po njej spet spremljali sunki burje, a vseeno sem nam je zdelo manj hladno kot na vrhu Nanosa.

Pri cerkvi se je gozdna cesta iztekla, markacije pa so nas usmerile na prijetno gozdno pešpot, ki nas je mimo številnih plezališč in odcepa proti Gradiški turi hitro privedla do parkirišča nad Gradiščem, kjer nas je presenetil velik športni rekreacijski objekt na mestu, kjer je bil ob našem zadnjem obisku le travnik. Od parkirišča smo se po ne preveč prometni cesti spustili do križišča, kjer smo zjutraj pustili avto.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Sinji vrh

Številni geozakladi na njegovem območju so bili glavni razlog, da smo se po slabih 5 letih ponovno povzpeli na Sinji vrh, po nam že znani poti, za kar se ne odločimo pogosto. Si je pa ta lepa pot tako vsaj prislužila tudi zapis na tej spletni strani. Za izhodišče poti smo izbrali izvir Hublja nad Ajdovščino. Hitro cesto skozi Vipavsko dolino smo zapustili na izvozu Ajdovščina in v prvem semaforiziranem križišču nadaljevali naravnost proti centru. V še nedokončanem krožišču smo izbrali prvi izvoz desno, nato pa takoj za mostom čez Hubelj zavili levo, na kar nas je opozorila tudi tabla na nasprotni strani ceste. Po nedavno obnovljeni in razširjeni cesti smo se pripeljali do izvira, kjer je sedaj na voljo celo nekaj več parkirnih mest, čeprav jih je po videnem sodeč še vedno premalo.

Dobro markirana pot se prične na desnem bregu potoka, takoj nad cesto, že pred odcepom k gostišču. Na samem začetku vodi ob ograji elektrarne, nato zavije levo in se prične zmerno vzpenjati skozi gozd. Za krajši čas se vzpon prekine na travnatem platoju, od koder se nam prvič odpre pogled proti Robu. A predah je kratek in kaj kmalu se v ključih spet vzpenjamo po strmem z gozdom poraščenem pobočju. Z nadmorsko višino se gozd počasi redči vse do razgledne točke s klopjo, od koder se ponuja lep pogled na Čaven, prvič pa lahko opazimo prehod med skalami, po katerem bomo v nadaljevanju poti dosegli Rob. Žal se je že tu nebo pričelo oblačiti, kar nas je v nadaljevanju prikrajšalo za lepše razglede.

Od razgledne točke dalje se pot obrne ostro levo in nas ob družbi vse manj številčnih dreves pripelje do Otliškega okna, na kar nas opozori tudi kažipot za bližnje malo Otliško okno, nad katerim lahko opazimo tudi velikega, čeprav se mu bomo bolj približali šele z vrha. Od Robu nas loči le še nekaj minut hoje. Tam nas ob številnih kažipotih za bližnje in bolj oddaljene cilje pričaka tudi vpisna knjižica. Mi nadaljujemo desno v smeri velikega Otliškega okna. Še preden ga dosežemo nas čez par sto metrov v levo usmerja kažipot h kamnitemu polžu, ki je zagotovo vreden ogleda in kratkega ovinka, ki nas loči od njega.

Le par minut naprej nas že čaka veliko Otliško okno, do katerega se lahko po stezi varno tudi povsem spustimo. Nas pot vodi naprej po Robu, in sicer prek pašnikov po travnatih pobočjih tik pod vrhom grebena. Tega zapustimo šele na naslednjem razcepu poti, kjer zavijemo levo na kolovoz proti Sinjemu vrhu. Žal se ta kaj kmalu izteče in vse do doma pod Sinjim vrhom nas markacije vodijo po ozki asfaltirani cesti, ki k sreči vsaj ni pretirano prometna. Od doma nas do Sinjega vrha loči le še nekaj minut vzpona po neoznačenem travnatem pobočju, za kar smo nagrajeni z lepi razgledom na vse strani neba, za katerega pa so vsaj nas v veliki meri prikrajšali oblaki.

Z vrha smo so spustili do doma in se po asfaltirani cesti in kolovozu vrnili vse do razpotja, kjer smo zapustili Rob. Ena od tabel nas na tem mestu usmeri tudi navzdol proti Ajdovščini in ravno to pot smo mi izbrali za spust, le da smo pred tem še malo postali na razgledišču, od koder se pod nami vidi prav cela Ajdovščina, pa tudi izvir Hublja, naše izhodišče, h kateremu smo se vračali. Kljub tabli na začetku poti so markacije v nadaljevanju bolj izjema kot pravilo. Sprva to še ne predstavlja težave, saj se dobro shojena pot v ključih spušča v dolino brez odcepov.

A ko pot postaja vse širša in se dokončno obrne v levo, se ji z desne pričnejo priključevati druge poti, ki so še toliko bolj mikavne, ker se v tej smeri nahaja tudi naše izhodišče. A mimo prvih dveh takšnih priključkov moramo nadaljevati še naprej v levo, da pridemo mimo prepadnega robu Stare babe. Šele tretji odcep v desno, na ožjo pot, ki zavija manj ostro, je pravi za nas. Že v kratkem spustu po njem dosežemo širšo makadamsko cesto, na katero seveda ponovno zavijemo v desno in ji sledimo mimo vodnega zbiralnika ter nekaj zapuščenih in propadajočih stavb vse do našega izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Sekulak in Kopitnik

Sončna nedelja je bila kot nalašč za vzpon na dve manj znani razgledni točki na južnem robu Trnovskega gozda. Za izhodišče smo si izbrali vas Vitovlje oz. natančneje vrh Vitovske krožne poti, kjer nas kažipoti opozorijo na začetek pešpoti proti Vitovski cerkvi. Hitro cesto skozi Vipavsko dolino smo zapustili pri izvozu Selo in z vožnjo nadaljevali v smeri Nove Gorice vse do središča vasi Vitovlje, kjer smo zavili desno pri tabli za turistično kmetijo Malovščevo. Le nekaj metrov više smo zavili desno v smeri Vitovske krožne poti. Po ozki in vedno bolj strmi cesto smo se povzpeli vse do njene vrhnje točke. Ko smo na desni opazili kažipota za Vitovsko cerkev in Vitovsko jezero, smo le nekaj metrov naprej parkirali ob cesti na levi strani. V kolikor bi bil razpoložljivi prostor za nekaj avtomobilov že zaseden, bi se lahko vrnili nekoliko nazaj, kjer nas je tabla opozarjala na večje urejeno parkirišče.

Po nekaj minutah vzpona po precej razdrtem kolovozu smo prispeli do prvega razpotja, kjer smo zavili levo na s travo poraslo pot, kamor nas je usmeril kažipot za Vitovsko cerkev. Kmalu smo ugledali prve markacije, ki so nas spremljale vse do cerkve. Pot se je sprva nekoliko spustila skozi gozd, v katerem smo v daljavi zagledali celo trop srn, ki pa se nam je umaknil še preden se je ponudila priložnost za fotografiranje. Kmalu smo zavili ostro desno in se začeli strmo vzpenjati proti cerkvi. Za krajši čas se je pot položila v bližini znamenja, a se hitro spet začela vzpenjati pod kamnito steno Vitovskega hriba in levo mimo njega. Ko smo na desni skozi drevesa zagledali cerkev, smo bili že skoraj pri njej. Desno smo zavili na širšo pot, ki nas je pripeljala na razgleden plato pred cerkvijo, s katerega se nam je prvič odprl pogled na Vipavsko dolino.

Po sprehodu okoli cerkve smo se ponovno vrnili do tega platoja in nadaljevali desno skozi obok, ki nas je pripeljal do novega razpotja. Ubrali smo levo pot, a le za nekaj metrov, kjer nas je kažipot za Kopitnik in Krnico usmeril na kratko bližnjico skozi gozd, ki nas je pripeljala do velikega kažipota, ki bi ga dosegli tudi, če bi širši poti sledili do naslednjega razcepa in bi desno zavili šele tam. Pri kažipotu smo se odpravili desno v smeri za Krnico in Skozno. Le krajši vzpon nas je ločil od naslednjega razcepa, kjer smo nadaljevali desno po razgledni Napoleonovi poti, vsekani pod t.i. Visokim zidom. S ceste so se spet odpirali lepi pogledi na Vipavsko dolino, kot tudi na že obiskani Vitovski hrib in cerkev.

Pri naslednjem razcepu smo se namesto po direktni levi poti za Kopitnik, odpravili desno proti razgledni točki Sekulak. Le kratek sprehod prek jase nas je ločil od začetka najstrmejšega vzpona na celotnem izletu, ki nas je v slabe pol ure pripeljal do višine razgledne točke. Tik pred njo se je ostro levo odcepila še ena pot za Kopitnik, a mi smo seveda nadaljevali desno okrog pobočja in v le par minutah dosegli naš cilj. Čudovit razgled je poplačal trud vzpona: videlo se je vse od Svete Gore na zahodu do Vogrskega jezera in Trstelja na jugu. Edinole pogled na morje nam je zakrivala megla, ki se je vlekla ob obali.

Privoščili smo si še kratko okrepčilo, nato pa smo nadaljevali levo po markirani poti, ki je sprva vodila še po razglednem grebenu, nato pa je zavila levo v gozd. Po nekaj minutah vzpona smo dosegli pot, ki vodi po samem robu Trnovskega gozda. Zavili smo ostro levo, v smeri Sekulaka. Pot nam je najprej popestril podrt bor, ki smo ga morali obhoditi po pobočju, tik pred iztekom poti na ozko asfaltirano cesto proti Krnici in Kopitniku pa smo morali prečiti celo ozek pas pomrznjenega snega, ki se je obdržal v zavetju gozda. Po cesti smo se mimo več parkiranih avtomobilov spustili do Krnice in nato nadaljevali levo po še ožji, zdaj že makadamski cesti. Spomenik na desni strani ceste nas je kmalu opozoril, da smo prispeli do našega naslednjega cilja, Kopitnika, ki je še najbolj znan kot vzletišče za zmajarje in jadralne padalce, z njega pa se odpira tudi lep pogled na Vitovski hrib in Vipavsko dolino.

Za vrnitev v dolino sta nam s Kopitnika na voljo dve poti. Po levi bi se spustili do prvega razcepa nad razgledno Napoleonovo potjo, kjer smo med vzponom zavili desno proti Sekulaku. Mi pa smo za spust izbrali desno pot mimo lovske koče v smeri Skoznega. Po krajšem blagem spustu so nas markacije s široke poti usmerile levo na ožjo pot in čez le nekaj metrov še enkrat levo na še ožjo pot, ki se je takoj začela strmo spuščati med skalami. Kmalu smo se obrnili še bolj v levo in pričeli s prečenjem gozdnatega pobočja. V desno se je čez čas odcepila še ena pot za Skozno; mi smo seveda nadaljevali s spustom v levo. Hitro smo prispeli do razcepa za Vitovsko cerkvijo, kjer smo zavili desno na pot, po kateri smo se že vzpenjali.

Pri prepoznavnem velikem kažipotu smo se zaradi previdnosti vrnili po že znani markirani bližnjici skozi gozd do kažipota proti Vitovskemu jezeru, ki smo ga opazili že med vzponom. A ko smo se spustili po poti, na katero nas je ta usmeril, se je hitro izkazalo, da se je ta iztekla na širšo pot, ki se je brez označb spuščala neposredno od velikega kažipota, kjer smo mi raje izbrali ovinek skozi gozd. Dobrih sto metrov kasneje nas je kažipot za Vitovsko jezero usmeril desno navzdol po pobočju. V nekaj serpentinah smo se po markirani poti spustili do jezera, ki smo ga z vrha kar nekoliko težko opazili zaradi vsega podrtega drevja. Najprej smo se nad jezerom prebili do izvira, kjer smo pogasili žejo, nato pa smo se okrog jezera spustili še do njegove spodnje strani, kjer smo se mu laže približali, da bi občudovali bleščeče temno barvo vode v njem, od katere se je odbijala prav vsa okolica.

Spust v dolino smo nadaljevali po najširši poti, ki je zavila v za nas zaželeni smeri, torej desno proti našemu izhodišču. Z desne strani se je tej poti pridružilo še par drugih, pri čemer je postajala vse širša, vse dokler nismo prispeli do kažipota, kjer smo na samem začetku poti zavili levo proti Vitovski cerkvi. Preostal nam je le še spust po že znanem kolovozu do našega avtomobila.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Korada in cerkev Sv. Gerderce

Priznati moram, da smo za Korado prvič izvedeli šele pred par tedni, ko smo iskali navdih za izlete na Goriškem, kjer v tem času ni vse tako pomrznjeno kot na Gorenjskem. Navdušil nas je predvsem obet čudovitega razgleda z vrha, za katerega pa smo bili vremenski napovedi navkljub prikrajšani, saj smo še največ sonca videli zjutraj, še preden pa smo dosegli vrh, se je že povsem oblačilo, Alpe pa so bile celo pokrite z oblačnim klobukom. Kljub temu nas je Korada navdušila, tudi z lepimi gozdnimi potmi, ki bi celo v vročih poletnih dneh morale nuditi nekaj prijetnega hladu.

Z orientacijo smo imeli največ težav na samem začetku, ko smo z avtomobilom poskušali pripeljati do zamišljenega izhodišča, cerkve v vasi Plave. Cesto skozi Soško dolino smo zapustili pri odcepu za Goriška Brda in takoj po prečkanju Soče zavili desno pri Gostilni pri mostu. Ob njenem parkirišču je nato potrebno zapeljati levo v klanec in ozki cesti slediti vse do cerkve, poleg katere je prostora za parkiranje nekaj vozil. Zopet smo kljub ne najbolj zgodnji uri bili povsem prvi, medtem ko je bilo ob vrnitvi parkirišče že povsem zasedeno. Neposredno ob cerkvi nas je pričakal tudi kažipot za naš cilj, ki je napovedoval 2 uri hoje, kar se je izkazalo za približno pravilno oceno.

Kar je sprva še bilo videti kot kolovoz se je hitro spremenilo v gozdno pot. Markacije so nas nekaj časa kar redno spremljale in na vseh odcepih usmerjale na pot, ki se je ves čas zmerno vzpenjala. To se je povsem spremenilo pri razcepu, kjer se je levo v pobočje odcepila precej dobro vidna pot ali bližnjica. Še vedno namreč ne vemo, katera od obeh možnosti naj bi bila markirana. Mi smo namreč izbrali desno alternativo, ki se je še naprej zmerno vzpenjala, a od te točke dalje na njej ni bilo nobene markacije več. Še vedno pa nas je pravilno vodila naprej: v isti smeri se je vzpenjala vse do mesta, kjer je zavila ostro levo in sledila grebenu do izteka gozdne ceste. Tam se je z leve priključila še ena pot, ki bi lahko bila druga alternativa iz problematičnega razcepa, na skali pa nas je ponovno pričakala tudi markacija.

Zadovoljni smo nadaljevali po gozdni cesti dokler nas niso markacije in obarvane skale tik ob suhem hudourniku usmerile levo na pot par metrov nad cesto. Ta se je nekaj časa še blago vzpenjala vzporedno s cesto, nato pa je zavila levo v pobočje. Kmalu se ji je z leve pridružila še ena pot, po kateri bi se lahko kar neposredno povzpeli z mesta, kjer smo zapustili cesto. Sledil je še krajši vzpon, nato pa smo se obrnili v desno in pričeli s prečenjem pobočij vse do oddaljenega zaselka Vrtače, za katerega smo bili povsem prepričani, da ga ne bomo dosegli, ko smo ga prvič zagledali med drevesi. Na mestu, kjer smo se pridružili makadamski cesti, so nas markacije na vodnem koritu usmerile desno po cesti navzgor do zadnjih dveh hiš in nato med njima naprej v klanec.

Skozi gozd in prek travnika smo se povzpeli do naslednje ceste, tokrat asfaltirane, ki pa smo jo zgolj prečkali, saj so nas že nekaj metrov desno markacije na drevesu usmerile v strmo travnato pobočje, ki ga je bilo potrebno prečiti in se prek njega povzpeti do naslednje gozdne ceste. Nanjo smo zavili v levo, namenoma nadaljevali mimo markacij, ki so nas usmerjale levo proti cerkvi Sv. Gerderce, ter sledili cesti do mesta, kjer se je na levi končala ograda za živino, nato pa se ob njej po travniku povzpeli do neizrazitega sedla med vrhom Korade in cerkvijo. Najprej smo zavili desno na vrh, se vpisali v vpisno knjigo ter ob toplem čaju razmišljali o tem, kakšen bi bil razgled v lepem vremenu.

Po kratkem postanku  smo se vrnili do sedla in se povzpeli na levo še do cerkve Sv. Gerderce ter mimo nje po markirani poti nazaj do mesta, kjer smo med vzponom namenoma spregledali markacijo. Do Vrtač smo se vračali po že prehojeni poti. Tam smo najprej preizkusili bližnjico, ki je za hišo vodila neposredno do ovinka pri koritu z markacijami, ter ugotovili, da je v zimskem času še nekako prehodna, zaradi trnjevega rastja pa je v toplem delu leta ne bi priporočili nikomur.

Namesto da bi se vrnili proti vasi Plave po isti poti, smo spust nadaljevali po makadamski cesti proti Zamedvejam. Markacije so bila na tej strani bistveno bolj redke in slabše vzdrževane, tako da smo zgrešili pot, ki naj bi se v prvem ostrem desnem ovinku odcepila v gozd, zato smo nadaljevali kar po cesti. Kljub pozornemu opazovanju nismo opazili niti mesta, kjer naj bi se ta pot ponovno priključila cesti. Na to nas je opozorilo zgolj dejstvo, da so se kar naenkrat ob cesti spet pojavile markacije.

Tako smo postali še bolj pozorni in tudi po zaslugi podrobne analize zemljevida nismo zgrešili naslednjega odcepa poti s ceste. Ta se ponovno zgodi na ostrem desnem ovinku, prvem po daljšem času, ko cesta vodi v isti smeri. Potrebno je bilo nadaljevati še nekaj metrov po gozdni vlaki, nato pa z nje zaviti desno navzdol na mestu, kjer na to opozarjajo markacije. Na naslednjem ostrem desnem ovinku smo se ponovno pridružili cesti, a pot skozi gozd se je še nadaljevala in nam tako prihranila še eno serpentino po cesti. Sedaj smo že dosegli vas Zamedveje, skozi katero smo se spustili po cesti v njej pa tudi prav prijetno poklepetali z domačinom, ki nam je povedal nekaj zanimivosti o zgodovini ceste skozi vas, ki naj bi jo gradili v času med obema vojnama.

Sedaj smo že bili skoraj na izhodišču. Po cesti smo se spustili do železniške proge in se vzdolž nje odpravili v smeri vasi Plave. Če bi vedeli, kar vemo sedaj, bi progi sledili do mesta, kjer se asfaltirana pot povzpne proti vasi in tik pred cerkvijo priključi cesti skozi vas. Nas pa je premamila pot, ki smo jo opazili v gozdu le nekaj deset metrov nad železnico in je prečkala Zamedvejski potok ter se povzpela v nasprotno pobočje. Tam je bilo potrebno prečkati še en travnik in se zriniti skozi nekaj trnjevih grmov, preden smo končno dosegli cesto v vasi, ki nas je nato ponovno pripeljala do cerkve.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Vodice in Sveta Gora

Poti na Sveto Goro in v njeni okolici v nam razpoložljivih virih niso najbolje opisane, poleg tega pa so le slabo ali sploh ne markirane, čeprav nekateri zemljevidi nakazujejo drugače (npr. izletniška karta Goriška). Kljub temu nam je z ustrezno pripravo vnaprej in z nekaj iznajdljivosti na licu mesta uspelo izvesti prijeten krožni izlet. Za izhodišče smo si izbrali majhno parkirišče na zunanji strani prvega ostrega desnega ovinka na cesti, ki s križišča pri Solkanu vodi na vrh Svete Gore. Ob (ne pretirano) zgodnji deveti uri s parkiranjem še nismo imeli težav, se je pa stanje sredi dneva, ko smo se vrnili, precej spremenilo in vozila so bila parkirana tudi ob cesti, da niti ne omenjamo dejstva, da je mesto, ki smo ga sprostili, že naslednji trenutke zasedel nov avto.

S parkirišča smo se na pot odpravili po sicer nemarkirani, a dobro vidni in ohranjeni mulatjeri, ki proč od ceste preči pobočje vzdolž Soče. Kar nekaj časa nas je vodila skoraj naravnost, hojo pa nam je skozi gola drevesa občasno popestril le pogled na Sabotin, ki se je kopal v jutranjem soncu. Prva omembe vredna zanimivost ob poti je bil vodni izvir, ki pa je bil tako lepo urejen, da smo se spraševali, ali je morda mogoče, da v poletnem času ne presuši. Čez zgolj nekaj metrov pa se je značaj poti nenadoma spremenil, obrnila se je namreč v pobočje in se začela strmeje vzpenjati, kar se ni spremenilo vse do točke, ko se je iztekla na makadamsko cesto, ki s Sveto Goro povezuje Plave.

Nanjo smo seveda zavili na desno in nadaljevali s še nekoliko strmejšim vzponom navkreber, ki pa se je kaj kmalu končal na stičišču številnih poti iz vseh smeri, ki je na zemljevidih označen kot Preški vrh, kar je zanimivo, saj se je nam zdel mnogo bolj podoben sedlu. Na tem mestu smo opazili tudi prve kažipote tega dneva, ki so nas usmerili levo proti našemu prvemu cilju, Vodicam. Le nekaj metrov naprej po kolovozni cesti pa smo na levi strani ceste opazili celo markacije, ki so nas usmerile na precej dobro ohranjeno pot. Po njej smo mimo številnih jarkov in kavern skoraj naravnost prispeli na vrh. Na klopi z improvizirano mizo smo se pogreli s čajem iz termovke ter se naužili čudovitega razgleda na Sabotin in Sveto Goro. Na hitro smo si ogledali še spomenik žrtvam iz prve svetovne vojne, nato pa smo pot nadaljevali nekaj 100 metrov v isti smeri, dokler nismo dosegli naslednjega spomenika, tokrat z zanimivim orlom vrhu, v bližini katerega so k raziskovanju vabile kaverne, na katere opozarjajo tudi številne table.

Da se ne bi vračali po isti poti, smo se do razpotja na sedlu vrnili po kolovozni poti, ki nas je v lahkotnem spustu do tja pripeljala po nekoliko daljši, bolj naokrog speljani trasi. Od tam smo seveda nadaljevali z vzponom po makadamski cesti na Sveto Goro, ki presenetljivo spet ni markirana. Tik pod vrhom, pri parkiriščih za številne obiskovalce, ki se na vrh raje zapeljejo z avtom, makadamsko cesto nadomesti asfalt, po katerem smo se povzpeli vse do bazilike, ki smo si jo z zanimanjem ogledali, a zaradi pasje družbe in gneče zavoljo nedeljskih bogoslužij le od zunaj. Nadaljevali smo mimo nje in se sprehodili do skrajne točke vrha Skalnice, ki jo krasi kip in od koder se ponuja lep razgled na Grgarsko kotlino z zasneženimi Alpami v daljavi.

Žal od tod v dolino vodi le pot proti Grgarju, ki se nahaja na napačni strani vzpetine, zato smo se morali vrniti vse do mesta, kjer se na levo navzdol spusti sprva neoznačena pot, ki nas po številnih improviziranih stopnicah v serpentinah pripelje do asfaltne ceste na vrh. To je potrebno zgolj prečkati, saj lahko na nasprotni strani opazimo markacijo, ki nas usmerja po pobočju navzdol. Dobro vidna in za spremembo tudi dokaj na gosto markirana pot se precej strmo spušča po pobočju, vse dokler se ne izteče na drugo pot, ki naravnost preči pobočje.

Markacije nas nanjo usmerijo v levo, medtem ko kažipoti na desno omenjajo “T.D.”, za kar nismo uspeli ugotoviti, kaj bi bilo, radovednost pa tudi ni bila tako močna, da bi odšli preverit. Zato smo se raje odpravili v levo, a ne za dolgo, saj smo vedeli, da nas bo ta pot na asfaltno cesto pripeljala precej daleč od parkirišča in se bomo morali po njej vračati, zato smo se raje odločili raziskati neoznačeno pot, ki se je kmalu dobro vidna odcepila desno po pobočju navzdol. Odločitev se je izkazala za pravilno, saj nas je pripeljala direktno k našemu avtomobilu, nekaj več previdnosti pa je zahtevala le v zadnjih metrih, kjer je bilo nekoliko bolj strmo, hojo pa je oteževali tudi suho listje na tleh.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Sabotin

V nedeljo smo si že tretjič letos cilj izbrali v neposredni bližini slovensko italijanske meje. V nasprotju s prejšnjima dvema smo tokrat ostali na slovenski strani, čeprav smo nekaj časa hodili prav po mejni črti, ki poteka prav po grebenu Sabotina. Najprimernejše izhodišče za vzpon je seveda urejeno parkirišče na robu Solkana, le nekaj metrov naprej od mostu čez Sočo, čez katerega vodi cesta v Goriška Brda. Mi smo si pred začetkom ture sicer odšli pobliže ogledati še znameniti solkanski železniški most, v nasprotnem primeru bi našo pot začeli prav s prečkanjem že omenjenega cestnega mostu čez Sočo.

Na drugi strani mostu se obe poti na vrh že razcepita. Severna pot takoj za mostom zavije ostro levo in pod most. Mi smo se odločili s prisojnim pobočjem raje spopasti zjutraj, ko sonce še ni toliko pripekalo, zato smo za vzpon izbrali južno pot, ker je pomenilo, da smo cesti sledili še do prvega ovinka. Na njegovi zunanji strani smo tudi mi cesto zapustili in se strmo povzpeli v gozd. Kljub temu smo se z njo še enkrat srečali slabih 100 metrov više, ko smo jo še zadnjič prečkali in se povzpeli nad njo po strmih stopnicah.

Tudi v nadaljevanju se pot večino časa strmo vzpenja skozi gozd, ki se le občasno toliko razredči, da nam ponudi pogled na obe Gorici. Še posebej lepo je bila vidna kajakaška proga Solkan in vratca na njej. V času tekmovanj bi z dobrim daljnogledom na nekaj mestih lahko povsem uspešno spremljali dogajanje. Približno vsakih 100 metrov višinske razlike nas je na skali ob poti o napredku obvestila markacija s pripisano trenutno nadmorsko višino. Ko na eni od skal opazimo vabilo k 10 minut oddaljeni razgledni točki, vemo, da nismo več daleč od vrha. Mi se za vabilu na neoznačeno pot nismo odzvali, smo si pa vzpon popestrili z oprezanjem po divjih beluših v grmovju in jih nekaj celo našli.

Prva vpisna knjiga nas je kar malo presenetljivo pričakala na strelovodu pod Sv. Valentinom, ki predstavlja začetek grebena Sabotina. Po vpisu smo si z lične piramide prebrali več informacij o ostankih cerkvenega objekta, ki smo si jih nato tudi ogledali. Nadaljevanje poti je mnogo manj strmo, vodi pa nas po grebenu, vzdolž katerega poteka tudi državna meja. Hojo v vročem soncu so nam popestrili številni lepi razgledi tako proti vzhodu (Soča in Sveta Gora) kot proti zahodu (Goriška Brda). Na vrhu Sabotina, slabih 100 m nad Sv. Valentinom, se nahaja še ena vpisna knjiga, pa tudi razgledna plošča, ki nam pomaga pri identifikaciji vrhov na obzorju. Žal je bilo ozračje precej megleno in smo zasnežene Alpe lahko videli le v obrisih.

Pot se mimo vrha nadaljuje po grebenu vse dokler ne prispemo do Koče na Sabotinu, poleg katere si je s svetilko mogoče ogledati tudi številne kaverne iz prve svetovne vojne. Skoznje nas na samem začetku vodi tudi markirana severna pot v dolino, ki smo jo mi izbrali za spust. Nanjo se lahko brez skrbi podate, četudi nimate svetilke. Ob vstopu v kaverno postojte zgolj toliko, da se vam oči privadijo na temnejše okolje, saj je pot vsaj na sončen dan dovolj osvetljena. Bodite pa pripravljeni na to, da je vsaj v zgornjem delu bolj strma in krušljiva od južne variante, zato nekaj previdnosti ne bo odveč. Zanimivo se nam je zdelo, da so serpentine na poti oštevilčene. Čeprav vsaka številka na skali ni zapisana, nam je njihovo odštevanje jasno napovedalo, kdaj bomo dosegli bolj položni del poti skozi gozd vzdolž Soče.

Žal je njen zadnji del tik nad železniško progo zaradi del sveže razrit in zato mnogo manj prijeten za hojo. K sreči je že nekaj časa minilo od zadnjega deževja, pa tudi dan ni bil deloven, tako da nam blato in gradbena mehanizacija, ki je mirovala ob poti izkušnje ni še dodatno pokvarila. Sveže nastali "cesti" smo mimo hidroelektrarne Solkan in železniškega mosta sledili vse do cestnega mostu, na drugi strani katerega so nas markacije usmerile strmo v breg vse do ceste. Preostala nam je le še vrnitev na parkirišče čez most in mimo ekipe za skoke bungee, ki je medtem zasedla pločnik.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.