Korada in cerkev Sv. Gerderce

Drevo v jutranjem soncuPriznati moram, da smo za Korado prvič izvedeli šele pred par tedni, ko smo iskali navdih za izlete na Goriškem, kjer v tem času ni vse tako pomrznjeno kot na Gorenjskem. Navdušil nas je predvsem obet čudovitega razgleda z vrha, za katerega pa smo bili vremenski napovedi navkljub prikrajšani, saj smo še največ sonca videli zjutraj, še preden pa smo dosegli vrh, se je že povsem oblačilo, Alpe pa so bile celo pokrite z oblačnim klobukom. Kljub temu nas je Korada navdušila, tudi z lepimi gozdnimi potmi, ki bi celo v vročih poletnih dneh morale nuditi nekaj prijetnega hladu.

Izhodišče pri cerkvi Sv. Janeza Krstnika v vasi PlaveZ orientacijo smo imeli največ težav na samem začetku, ko smo z avtomobilom poskušali pripeljati do zamišljenega izhodišča, cerkve v vasi Plave. Cesto skozi Soško dolino smo zapustili pri odcepu za Goriška Brda in takoj po prečkanju Soče zavili desno pri Gostilni pri mostu. Ob njenem parkirišču je nato potrebno zapeljati levo v klanec in ozki cesti slediti vse do cerkve, poleg katere je prostora za parkiranje nekaj vozil. Zopet smo kljub ne najbolj zgodnji uri bili povsem prvi, medtem ko je bilo ob vrnitvi parkirišče že povsem zasedeno. Neposredno ob cerkvi nas je pričakal tudi kažipot za naš cilj, ki je napovedoval 2 uri hoje, kar se je izkazalo za približno pravilno oceno.

Naravna skulptura v gozduKar je sprva še bilo videti kot kolovoz se je hitro spremenilo v gozdno pot. Markacije so nas nekaj časa kar redno spremljale in na vseh odcepih usmerjale na pot, ki se je ves čas zmerno vzpenjala. To se je povsem spremenilo pri razcepu, kjer se je levo v pobočje odcepila precej dobro vidna pot ali bližnjica. Še vedno namreč ne vemo, katera od obeh možnosti naj bi bila markirana. Mi smo namreč izbrali desno alternativo, ki se je še naprej zmerno vzpenjala, a od te točke dalje na njej ni bilo nobene markacije več. Še vedno pa nas je pravilno vodila naprej: v isti smeri se je vzpenjala vse do mesta, kjer je zavila ostro levo in sledila grebenu do izteka gozdne ceste. Tam se je z leve priključila še ena pot, ki bi lahko bila druga alternativa iz problematičnega razcepa, na skali pa nas je ponovno pričakala tudi markacija.

Ledeni kapnikiZadovoljni smo nadaljevali po gozdni cesti dokler nas niso markacije in obarvane skale tik ob suhem hudourniku usmerile levo na pot par metrov nad cesto. Ta se je nekaj časa še blago vzpenjala vzporedno s cesto, nato pa je zavila levo v pobočje. Kmalu se ji je z leve pridružila še ena pot, po kateri bi se lahko kar neposredno povzpeli z mesta, kjer smo zapustili cesto. Sledil je še krajši vzpon, nato pa smo se obrnili v desno in pričeli s prečenjem pobočij vse do oddaljenega zaselka Vrtače, za katerega smo bili povsem prepričani, da ga ne bomo dosegli, ko smo ga prvič zagledali med drevesi. Na mestu, kjer smo se pridružili makadamski cesti, so nas markacije na vodnem koritu usmerile desno po cesti navzgor do zadnjih dveh hiš in nato med njima naprej v klanec.

"Prekrasen" razgled z vrhaSkozi gozd in prek travnika smo se povzpeli do naslednje ceste, tokrat asfaltirane, ki pa smo jo zgolj prečkali, saj so nas že nekaj metrov desno markacije na drevesu usmerile v strmo travnato pobočje, ki ga je bilo potrebno prečiti in se prek njega povzpeti do naslednje gozdne ceste. Nanjo smo zavili v levo, namenoma nadaljevali mimo markacij, ki so nas usmerjale levo proti cerkvi Sv. Gerderce, ter sledili cesti do mesta, kjer se je na levi končala ograda za živino, nato pa se ob njej po travniku povzpeli do neizrazitega sedla med vrhom Korade in cerkvijo. Najprej smo zavili desno na vrh, se vpisali v vpisno knjigo ter ob toplem čaju razmišljali o tem, kakšen bi bil razgled v lepem vremenu.

Cerkev Sv. GerdercePo kratkem postanku  smo se vrnili do sedla in se povzpeli na levo še do cerkve Sv. Gerderce ter mimo nje po markirani poti nazaj do mesta, kjer smo med vzponom namenoma spregledali markacijo. Do Vrtač smo se vračali po že prehojeni poti. Tam smo najprej preizkusili bližnjico, ki je za hišo vodila neposredno do ovinka pri koritu z markacijami, ter ugotovili, da je v zimskem času še nekako prehodna, zaradi trnjevega rastja pa je v toplem delu leta ne bi priporočili nikomur.

Zgoreli tovornjak ob cestiNamesto da bi se vrnili proti vasi Plave po isti poti, smo spust nadaljevali po makadamski cesti proti Zamedvejam. Markacije so bila na tej strani bistveno bolj redke in slabše vzdrževane, tako da smo zgrešili pot, ki naj bi se v prvem ostrem desnem ovinku odcepila v gozd, zato smo nadaljevali kar po cesti. Kljub pozornemu opazovanju nismo opazili niti mesta, kjer naj bi se ta pot ponovno priključila cesti. Na to nas je opozorilo zgolj dejstvo, da so se kar naenkrat ob cesti spet pojavile markacije.

Bližje dolini že cvetijo trobenticeTako smo postali še bolj pozorni in tudi po zaslugi podrobne analize zemljevida nismo zgrešili naslednjega odcepa poti s ceste. Ta se ponovno zgodi na ostrem desnem ovinku, prvem po daljšem času, ko cesta vodi v isti smeri. Potrebno je bilo nadaljevati še nekaj metrov po gozdni vlaki, nato pa z nje zaviti desno navzdol na mestu, kjer na to opozarjajo markacije. Na naslednjem ostrem desnem ovinku smo se ponovno pridružili cesti, a pot skozi gozd se je še nadaljevala in nam tako prihranila še eno serpentino po cesti. Sedaj smo že dosegli vas Zamedveje, skozi katero smo se spustili po cesti v njej pa tudi prav prijetno poklepetali z domačinom, ki nam je povedal nekaj zanimivosti o zgodovini ceste skozi vas, ki naj bi jo gradili v času med obema vojnama.

Osamljena klasa traveSedaj smo že bili skoraj na izhodišču. Po cesti smo se spustili do železniške proge in se vzdolž nje odpravili v smeri vasi Plave. Če bi vedeli, kar vemo sedaj, bi progi sledili do mesta, kjer se asfaltirana pot povzpne proti vasi in tik pred cerkvijo priključi cesti skozi vas. Nas pa je premamila pot, ki smo jo opazili v gozdu le nekaj deset metrov nad železnico in je prečkala Zamedvejski potok ter se povzpela v nasprotno pobočje. Tam je bilo potrebno prečkati še en travnik in se zriniti skozi nekaj trnjevih grmov, preden smo končno dosegli cesto v vasi, ki nas je nato ponovno pripeljala do cerkve.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Vodice in Sveta Gora

Bazilika na Sveti GoriPoti na Sveto Goro in v njeni okolici v nam razpoložljivih virih niso najbolje opisane, poleg tega pa so le slabo ali sploh ne markirane, čeprav nekateri zemljevidi nakazujejo drugače (npr. izletniška karta Goriška). Kljub temu nam je z ustrezno pripravo vnaprej in z nekaj iznajdljivosti na licu mesta uspelo izvesti prijeten krožni izlet. Za izhodišče smo si izbrali majhno parkirišče na zunanji strani prvega ostrega desnega ovinka na cesti, ki s križišča pri Solkanu vodi na vrh Svete Gore. Ob (ne pretirano) zgodnji deveti uri s parkiranjem še nismo imeli težav, se je pa stanje sredi dneva, ko smo se vrnili, precej spremenilo in vozila so bila parkirana tudi ob cesti, da niti ne omenjamo dejstva, da je mesto, ki smo ga sprostili, že naslednji trenutke zasedel nov avto.

Vodni izvir pred začetkom vzponaS parkirišča smo se na pot odpravili po sicer nemarkirani, a dobro vidni in ohranjeni mulatjeri, ki proč od ceste preči pobočje vzdolž Soče. Kar nekaj časa nas je vodila skoraj naravnost, hojo pa nam je skozi gola drevesa občasno popestril le pogled na Sabotin, ki se je kopal v jutranjem soncu. Prva omembe vredna zanimivost ob poti je bil vodni izvir, ki pa je bil tako lepo urejen, da smo se spraševali, ali je morda mogoče, da v poletnem času ne presuši. Čez zgolj nekaj metrov pa se je značaj poti nenadoma spremenil, obrnila se je namreč v pobočje in se začela strmeje vzpenjati, kar se ni spremenilo vse do točke, ko se je iztekla na makadamsko cesto, ki s Sveto Goro povezuje Plave.

Sveta Gora z VodicNanjo smo seveda zavili na desno in nadaljevali s še nekoliko strmejšim vzponom navkreber, ki pa se je kaj kmalu končal na stičišču številnih poti iz vseh smeri, ki je na zemljevidih označen kot Preški vrh, kar je zanimivo, saj se je nam zdel mnogo bolj podoben sedlu. Na tem mestu smo opazili tudi prve kažipote tega dneva, ki so nas usmerili levo proti našemu prvemu cilju, Vodicam. Le nekaj metrov naprej po kolovozni cesti pa smo na levi strani ceste opazili celo markacije, ki so nas usmerile na precej dobro ohranjeno pot. Po njej smo mimo številnih jarkov in kavern skoraj naravnost prispeli na vrh. Na klopi z improvizirano mizo smo se pogreli s čajem iz termovke ter se naužili čudovitega razgleda na Sabotin in Sveto Goro. Na hitro smo si ogledali še spomenik žrtvam iz prve svetovne vojne, nato pa smo pot nadaljevali nekaj 100 metrov v isti smeri, dokler nismo dosegli naslednjega spomenika, tokrat z zanimivim orlom vrhu, v bližini katerega so k raziskovanju vabile kaverne, na katere opozarjajo tudi številne table.

Grgar s SkalniceDa se ne bi vračali po isti poti, smo se do razpotja na sedlu vrnili po kolovozni poti, ki nas je v lahkotnem spustu do tja pripeljala po nekoliko daljši, bolj naokrog speljani trasi. Od tam smo seveda nadaljevali z vzponom po makadamski cesti na Sveto Goro, ki presenetljivo spet ni markirana. Tik pod vrhom, pri parkiriščih za številne obiskovalce, ki se na vrh raje zapeljejo z avtom, makadamsko cesto nadomesti asfalt, po katerem smo se povzpeli vse do bazilike, ki smo si jo z zanimanjem ogledali, a zaradi pasje družbe in gneče zavoljo nedeljskih bogoslužij le od zunaj. Nadaljevali smo mimo nje in se sprehodili do skrajne točke vrha Skalnice, ki jo krasi kip in od koder se ponuja lep razgled na Grgarsko kotlino z zasneženimi Alpami v daljavi.

Zimsko zelenjeŽal od tod v dolino vodi le pot proti Grgarju, ki se nahaja na napačni strani vzpetine, zato smo se morali vrniti vse do mesta, kjer se na levo navzdol spusti sprva neoznačena pot, ki nas po številnih improviziranih stopnicah v serpentinah pripelje do asfaltne ceste na vrh. To je potrebno zgolj prečkati, saj lahko na nasprotni strani opazimo markacijo, ki nas usmerja po pobočju navzdol. Dobro vidna in za spremembo tudi dokaj na gosto markirana pot se precej strmo spušča po pobočju, vse dokler se ne izteče na drugo pot, ki naravnost preči pobočje.

Lesne gobe privabljajo pogledeMarkacije nas nanjo usmerijo v levo, medtem ko kažipoti na desno omenjajo “T.D.”, za kar nismo uspeli ugotoviti, kaj bi bilo, radovednost pa tudi ni bila tako močna, da bi odšli preverit. Zato smo se raje odpravili v levo, a ne za dolgo, saj smo vedeli, da nas bo ta pot na asfaltno cesto pripeljala precej daleč od parkirišča in se bomo morali po njej vračati, zato smo se raje odločili raziskati neoznačeno pot, ki se je kmalu dobro vidna odcepila desno po pobočju navzdol. Odločitev se je izkazala za pravilno, saj nas je pripeljala direktno k našemu avtomobilu, nekaj več previdnosti pa je zahtevala le v zadnjih metrih, kjer je bilo nekoliko bolj strmo, hojo pa je oteževali tudi suho listje na tleh.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Rašica

Prihaja pomlad?Popoldanske obveznosti v Ljubljani so sicer pomenile, da si predolgega izleta ne moremo privoščiti, a lepo nedeljo je bilo potrebno izkoristiti in tako smo si tokrat za cilj izbrali Rašico. Izbira se je izkazala za odlično: bližina Ljubljani je pomenila več razpoložljivega časa, sončno vreme pa je obetalo lep razgled s stolpa. Da pot ne bi bila prekratka, smo si za izhodišče izbrali Mengeško kočo na Gobavici oz. parkirišče pod njo. Ker nikjer nismo našli ocene potrebnega časa, smo se raje odločili za zgoden odhod, kar se je izkazalo za modro, saj se nam je na koncu kljub temu že kar mudilo.

Kozolec pod Mengeško kočoPod Gobavico je na voljo veliko parkirišče, a dostop do njega ni najbolje označen, zato se je priprava pred odhodom izplačala. V kolikor kot mi prihajate iz smeri Kranja, v glavnem križišču zavijete desno proti Ljubljani, nato pa v prvem odcepu spet desno na ozko cesto, ki vodi prav do Mengeške koče, a avto je najbolj smiselno pustiti na izhodišču planinske poti in trim steze. Ne glede na to, katero pot navkreber boste izbrali, vrha ne morete zgrešiti, najhitreje pa boste nanj prispeli po planinski poti, ki se začne nekoliko desno od trim steze, nanjo pa opozarjajo tudi markacije na ograji ob cesti. Ko se pot ponovno približa cesti, se za nekaj časa pridruži trim stezi v nasprotni smeri, kjer Knafljeve markacije nadomestijo zeleno bele, ki verjetno označujejo ravno trim stezo. A kmalu planinska pot s trim steze zavije ostro desno, na kar nas ponovno opozorijo bolj običajne rdeče bele markacije.

SOnčni žarki se prebijajo skozi megloMimo Mengeške koče in čez parkirišče pred njo se spustimo na bližnji travnik na koncu katerega nase opozarja kažipot za Dobeno in Rašico, kakršni nas bodo spremljali večino preostanka dobro markirane poti. Sledi krajši spust po stopnicah skozi gozdiček do kozolca, kjer desno zavijemo na kolovoz in po njem do gozda, ki ga vse do cilja ne bomo več zapustili. Prva polovica poti nas vodi pretežno po ravnem z nekaj blagimi spusti in vzponi. Markacije so res številne, tako da poti ne moremo zgrešiti, nekaj več pozornosti je potrebno le v razcepih, kjer moramo vedno slediti smeri za Rašico.

Stolp na Vrhu Staneta KoscaKo prispemo do prve in edine table, ki vključuje tudi informacijo o trajanju (1 uro do Rašice in 1 uro nazaj do Mengeške koče), se značaj poti povsem spremeni. Do cilja moramo namreč premagati še dobrih 200 m višinske razlike in večino preostanka poti se bomo bomo bolj ali manj vzpenjali z izjemo dveh krajših spustov. Ko je na kažipotu prvič omenjen razgledni stolp, smo že skoraj na cilju, je pa ravno teh zadnjih nekaj metrov pot manj izrazita in redkeje označena, a ker je cilj že viden, se izgubiti ne morete več. Ob lepem vremenu se seveda morate povzpeti še na prostoren in odlično varovan razgledni stolp, ki vas bo dvignil nad drevesa in vas za trud nagradil s čudovitim razgledom na Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke in Julijske Alpe.

Nasmejana Knafljeva markacijaZaradi časovne stiske smo se nazaj vrnili kar po isti poti, saj smo še tako morali precej pohiteti, ker smo porabili že precej več od polovice razpoložljivega časa. Tako smo se bili prisiljeni odreči raziskovanju vzporednih ciljev, na katere so nas vabili kažipoti in ki bi jih z veseljem obiskali, če bi imeli na voljo več časa: tik pod vrhom se v desno odcepi pot proti Mengeški koči čez Dobeno (po informacijah, ki smo jih naknadno našli na spletu, zahteva dodatne pol ure časa), na točki z edinimi tablami, ki vključujejo tudi časovno komponento, pa se v levo odcepi pot za Šinkov Turn, iz katerega se na drugi stani ponovno povzpne proti Mengeški koči. Če si boste za izlet vzeli več časa, le izberite katero od teh dveh možnosti, mi pa smo si jih žal bili prisiljeni prihraniti za drugo priložnost.

Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.

Krim

Pogled proti vrhu KrimaČe je leto mogoče soditi po prvem dnevu, si letos lahko obetamo še lepo število prijetnih izletov. Sončno jutro smo se odločili izkoristiti za vzpon na Krim in izbira se je za pravilno izkazala že med vožnjo proti našemu izhodišču, saj se je megla razkadila še preden smo se povzpeli do Rakitne. Parkirali smo pri cerkvi, oz. natančneje nasproti nje, saj je bilo parkirišče ob njej že povsem polno.

Kolovoz na koncu RakitneUpoštevajoč kažipot smo se po cesti povzpeli skozi vas do mesta, kjer so nas markacije usmerila na ličen kolovoz. A že kmalu smo se znašli na razcepu ob zadnji hiši in s tem pred prvo (ter tudi edino) dilemo na naši poti. Kot pravilen se je izkazal vzpon v desno, kar je hitro potrdila tudi že naslednja markacija. Po prisojnem pobočju smo se ob tablah gozdne učne poti povzpeli do sedla med Županovim vrhom in Rotovcem, kjer nas je kažipot usmeril levo v gozd.

Tik pod vrhomSledil je krajši spust in že smo se znašli na gozdni cesti na Krim, kateri markirana pot z Rakitne sledi večino časa. K sreči je bila hoja po makadamu prijetnejša zaradi tanke snežne prevleke, še bolj pa smo bili zadovoljni, da ni bilo veliko prometa. Niti nismo želeli razmišljati, ali so k temu pripomogle zimske razmere ali dejstvo, da je od prehoda v novo leto minilo šele nekaj ur, sklenili smo edinole, da se po tej poti zagotovo ne bomo vzpenjali v drugih letnih časih. Ob izmenjavi rahlih vzponov in spustov smo mimo partizanskega spomenika prišli do edinega, jasno označenega odcepa, kjer smo zavili levo proti našemu cilju.

Pogled na meglice z vrhaNaslednji razcep nas je pričakal šele nedaleč od vrha, kjer smo lahko izbirali med nadaljevanjem poti po cesti, ali krajšem in nekoliko bolj strmem vzponu po planinski poti. Seveda smo se odločili za slednjo, ki se je kljub nekaj centimetrom snega, s katerimi je bila kamnita steza prekrita, izkazala za prav prijetno popestritev monotone hoje po cesti. Mimo ograde vojaškega območja smo kmalu dosegli kočo, kjer smo se pogreli s čajem in se naužili čudovitega pogleda na z meglicami obdane griče pod nami.

Rakitna z RotovcaVračali smo se seveda po isti poti, le da smo na začetku naredili krajši ovinek v smeri proti Malinovcu, a smo se na markirano pot vrnili še pred vrnitvijo na makadamsko cesto. Nad Rakitno se nismo mogli upreti še petminutnemu vzponu s sedla na Rotovc, s katerega se ponuja čudovit pogled na celotno vas. Sedenje na s soncem obsijani klopi tik pod vrhom je motil le mrzel veter, zaradi katerega smo raje pohiteli nazaj v dolino. A že med vožnjo z Rakitne proti Podpeči smo spoznali, da sonca nismo znali dovolj ceniti, saj smo se kaj kmalu spet potopili pod megleni pokrov.

Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh