Blegoš

Po dveh mesecih se je končno našel čas za nov izlet, kar smo ob ugodni vremenski napovedi tudi izkoristili. Za cilj smo si izbrali Blegoš, ki je z lepimi razgledi več kot izpolnil pričakovanja. Pot do našega izhodišča, vasi Volaka, je bila kar zanimiva. Zaradi del na cesti smo že vožnjo od Kranja do Škofje Loke morali podaljšati z obvozom prek Jeprce, zaradi drugih zaprtih cest na območju pa nam je tudi od tam do Volake in nazaj preostala zgolj cesta skozi Poljansko dolino. Tej smo sledili do Hotavelj, kjer smo prvič zavili desno in nato še enkrat pri kažipotu za Blegoš. Mimo tovarne Marmor Hotavlje smo prišli do naslednjega odcepa, kjer smo zavili levo ob Volaščici. Njeni strugi smo sledili vse do urejenega parkirišča in planinskih kažipotov ob izlivu Javorjeve grape.

S parkirišča smo v družbi markacij peš nadaljevali po cesti med obema zgradbama nad parkiriščem, pri zadnji hiši pa smo po občutku zavili na zgornjo izmed obeh neoznačenih poti, ki se je izkazala za pravilno, čeprav nas je od naslednje markacije, ki je to potrdila, ločilo še nekaj hoje. Med zložnim vzponom smo prečili pobočje Požara vse do mostu čez levi pritok Volaščice, kateremu nismo našli imena. Tu se je pot začela bolj strmo vzpenjati vse do mesta, kjer jo preseka na videz precej sveže vsekana gozdna cesta iz smeri Leskovice.

V iskanju najbolj primernega mesta za vzpon nanjo smo končali na razcepu ceste kar nekoliko nad kažipotom za Zavetišče na Jelencih, mimo katerega sicer vodi markirana pot. Ko smo se spustili do njega in tam zavili desno na razdrt kolovoz, smo ugotovili, da nas je ta privedel nazaj na cesto, po kateri bi se lahko precej krajše povzpeli, če bi na že omenjenem razcepu zavili levo, kar smo med spustom tudi izkoristili. V vsakem primeru bi prek mostička ponovno zavili v gozd in nadaljevali do naslednjega prečkanja ceste.

Tokrat je bilo potrebno nadaljevati z vzponom po njej vse do mesta, kjer so nas markacije ponovno usmerile levo v gozd. Sledil je spet nekoliko bolj strm vzpon po precej kamniti poti ob studencu, v katerem se je osvežila naša psičke, ter še zadnjič prek gozdne ceste, od koder nas je do zavetišča ločilo le še dobrih pet minut hoje. Na klopeh ob njem smo si privoščili manjši prigrizek, nato pa smo nadaljevali proti Koči na Blegošu. Tik pod sedlom s številnimi razpotji nas je za nekaj trenutkov zbegal odcep levo za Laze, a smo hitro opazili, da se na tem mestu markacije nadaljujejo tudi desno, čeprav ni bilo nobene table, ki bi označevala, da je to smer proti vrhu Blegoša.

Od sedla nas je do koče privedla gozdna cesta. Kot smo videli med vračanjem so to številni izkoristili, da so si vzpon do vrha ali celo le do koče kar pošteno skrajšali. Mi smo ravnali obratno in pri koči zavili desno na pot, ki po južni strani obide Blegoš, namesto da bi se direktno povzpeli nanj. Glavni razlog sta bila dva zaklada, ki bi ju sicer zgrešili, a smo spoznali, da je pot z južne strani na vrh tudi sicer bolj prijetna za hojo in nudi boljše razglede od tiste z zahodne strani.

Na vrhu nas je pričakal mrzel veter, zaradi katerega smo bili veseli, da smo s sabo vzeli vetrovke. Tako smo lahko nemoteno uživali v razgledih in ob pogledu na bližnje vrhove obujali spomine na pretekle vzpone na Porezen, Črno prst in Ratitovec. Celo Triglav je razkazoval svoj s snegom potreseni vrh. Vetrovni dan na Blegošu je izkoristila tudi skupina jadralnih padalcev, ki smo jih med spustom proti koči lahko opazovali pri vzletanju. Pred vrnitvijo v dolino smo pri koči še malo posedeli na soncu ter na hitro pomalicali, nato pa smo se po že znani poti vrnili do izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Lubnik

Vreme letos v veliki meri kroji naše izlete. Tako smo se tudi za današnjega dokončno odločili šele včeraj zvečer na podlagi najbolj svežih napovedi. Imeli smo srečno roko in ujeli suh ter pretežno sončen dan, ki nas celo ni v celoti prikrajšal za razglede, ki jih je izbrani cilj ponujal, čeprav zjutraj ni bilo videti tako. Zadnja ploha nas je namreč prala še med vožnjo v Škofjo Loko, a se ji nismo pustili odgnati. V krožišču pred Škofjo Loko smo zavili proti centru, nato v prvem semaforju levo proti Poljanski dolini v naslednjem križišču pa levo proti Puštalu, kjer smo takoj za mostom čez Poljansko Soro parkirali na bližnjem brezplačnem parkirišču na levi strani ceste.

Od izhodišča smo se peš odpravili proti Loškemu gradu, kjer smo že opazili prve markacije. Makadamski poti smo sledili do prevala pod Krancljem z razgledno ploščo. Tu smo v lovu za prvim zakladom dneva zavili levo na neoznačeno pešpot mimo vrha Kranclja do ostankov starega zgornjega stolpa. Po uspešno opravljeni nalogi smo se vrnili nazaj do razgledne plošče in nadaljevali po makadamski poti. Na obronku gozda smo hitro poiskali še drugi zaklad in se na to spustili do ostrega ovinka na cesti za Gabrovo. Že na tem odseku je postalo jasno, da bomo zaradi obilnega deževja v minulih dneh veliko hodili po blatu.

Cesto smo seveda takoj ponovno zapustili, in sicer smo se povzpeli po nekaj strmih lesenih stopnicah med cesto na levi in stezo proti Staremu gradu na desni, kamor nas je napotil kažipot za Lubnik čez Lužo. Kljub razmočenim tlom, ki so zahtevala dodatno previdnost in bila zaslužna za marsikateri dodatni korak vzpona zaradi zdrsov, smo kar kmalu dosegli naslednji travnik, kjer nas je prvič zares obsijalo sonce. Po prečkanju kratkega pasu gozda nas je od vasi Gabrovo ločil le še blaten odsek kolovoza. Na asfaltu smo zavili desno mimo žage, na makadamu nad njo pa levo proti Lubniku. Prek pašnika na levi strani so se nam med blagim vzponom odpirali lepi razgledi na vrhove na nasprotnem bregu Poljanske Sore.

Na mestu, kjer se z makadamske cesto desno odcepi še ena nekoliko ožja, se markirana pot na Lubnik nadaljuje naravnost v breg med obema. Po zaslugi gostega rastja, ki je zakrivalo tako markacije kot sam začetek poti, smo odcep skorajda spregledali, kar nas je spodbudilo k dodatni pozornosti v nadaljevanju. Pot se je kmalu ponovno iztekla na kolovoz, kateremu smo v prvem razcepu še pravilno sledili levo, v naslednjem pa smo z njega prezgodaj zavili desno na mestu, kjer sta se, očitno po bližnjici, ravno spustili dve planinki. Hujšega ni bilo, saj je bilo tudi neoznačeni poti enostavno slediti vse dokler se ni ponovno pridružila najprej kamnitemu kolovozu, nato pa še markirani poti, ki nas je brez težav pripeljala na vrh.

Tik pod vrhom smo z markirane poti še zadnjič zavili na bližnjico, ki je vodila mimo zadnjega uspešno najdenega zaklada dneva. Za Domom na Lubniku smo si ob lepih razgledih privoščili malico, nato pa smo se po markirani poti začeli spuščati. A le do prvega razcepa, kjer se je z že znane poti vzpona levo odcepila pot čez greben. Kljub mestoma zbledelim markacijam s sledenjem nismo imeli večjih težav, saj smo v primeru dileme vedno zgolj sledili grebenu. Več težav so nam povzročale mokre skale in korenine, zaradi katerih smo se pogosto spuščali še bolj počasi in previdno kot bi se vzpenjali. Zaradi strmih pobočij se nenadzorovan zdrs ne bi dobro končal.

Pot nas je vodila prek Malega Lubnika in Rantovega vrha, nato pa je zapustila greben in začel se je strm spust skozi gozd po blatni poti, ki je bila kljub izdatni rabi pohodnih palic za ohranjanje ravnotežja zaslužna za marsikatero akrobatsko figuro pa tudi nekaj stikov zadnje plati z mokro podlago, k sreči z umazanimi oblačili kot edino posledico. Strmina se je umirila šele, ko smo dosegli markirano pot iz Vincarij proti Gabrovem, na katero smo zavili levo proti Škofji Loki. V naslednjem razcepu smo z namenom iskanja zadnjega zaklada zavili levo proti Podlubniku, a pred Selško Soro razočarani ugotovili, da je most v delu in moremo do njega. Tako smo se lahko po blatni gozdni poti ob reki le še sprehodili do Škofje Loke. Pri naslednjem mostu čez Soro nas je prijazen domačin prijazno ustavil pred nadaljevanjem poti v slepo ulico in nas usmeril desno na cesto, po kateri smo mimo tovarne LTH in skozi center Škofje Loke hitro prispeli do izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Šmarjetna gora

Le slabo uro vzpona je potrebno za čudovit razgled nad večjim delom Gorenjske, pa vendarle se Šmarjetne gore drži ne ravno najboljši sloves. K temu največ prispevata hotel Bellevue na vrhu in asfaltirana cesta do njega, ki velja za edino pot na vrh. Glede hotela vam sicer ni pomoči, a do njega se lahko povzpnete tudi po prijetnejši pešpoti skozi gozd. Namesto da bi avto pustili pod začetkom ceste na Šmarjetno goro, se je potrebno zapeljati naprej proti Joštu. Na mestu, kjer cesto prečka električni daljnovod, je na desni strani večje parkirišče, ki služi kot eno od izhodišč za vzpon na Jošt, a z nekaj iznajdljivosti je od tod mogoče doseči tudi Šmarjetno goro.

Začnemo z vzponom po dobro vidnem kolovozu vzdolž daljnovoda. Tik preden ta zavije v gozd na desni lahko opazimo stezo, ki preči poseko. Sledimo ji vse do gozda, kjer se izteče v križišče številnih poti, po tablah sodeč na trasi nekdanje trim steze. Mi nadaljujemo kar v isti smeri po najbolj izhojenem gozdnem kolovozu. Tudi ko dosežemo travnik s kozolcem in kmetijo nad njim, kolovozu sledimo še naprej v levo.

V nadaljevanju se pot razcepi še večkrat, a ves čas brez težav lahko sledimo širši alternativi. Šele na razcepu poti pod gozdno jaso se prvič znajdemo v nekaj večji dilemi. Najboljša izbira je pot, ki se prečno vzpenja, tako da imamo jaso na svoji desni strani. A pobočje je precej prepredeno s potmi, tako da skorajda ne moremo zaiti, dokler vemo, da bomo večji del vzpona opravili po grebenu, ki na vrh vodi iz severozahodne smeri. Mi smo pri vzponu na omenjenem križišču izbrali pot ob desni strani jase in ravno tako dosegli greben, le z dodatnim ovinkom.

Na grebenu pot postane bolj strma, je pa orientacija zato toliko enostavnejša. Na vrh vodi le še ena pot, ki se zgolj občasno razcepi na par alternativ, ki so jih za vzpon izbirali naši predhodniki in vse vodijo v isti smeri. Ko dosežemo makadamsko cesto, vemo, da smo že skoraj na cilju. Lahko jo prečkamo in po kratkem odseku strme poti skozi gozd dosežemo asfaltirano cesto na zadnjem ovinku pod vrhom, ali pa zavijemo levo na makadamsko cesto in zadnji del vzpona opravimo po asfaltu.

V primeru lepega vremena se nam splača sprehoditi po vrhu in se razgledati v vse smeri. Mimo cerkve sv. Marjete vidimo sv. Jošt, izpod hotela se nam pogled odpira na Storžič, Kriško goro, Dobrčo ter del Karavank in Kamniško Savinjskih Alp, s terase hotela se najlepše vidi Kranj, s ceste nanjo pa pogled lahko usmerimo mimo Stražišča proti Škofji Loki. Vrniti se bomo morali kar po isti poti, pred tem pa si lahko v hotelski restavraciji privoščimo še kosilo ali osvežilno pijačo.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.