Ciprnik

Ciprnik je manj znan razgledni vrh nad Kranjsko Goro oz. med Kranjsko Goro in Ratečami. Najlažja pot nanj vodi z Vitranca, na katerega poleg poti iz Kranjske Gore in Jasne vodi sedežnica, ki obratuje tudi poleti. Mi pa smo si za vzpon izbrali precej manj priljubljeno pot iz doline Planica, na kateri tako med vzponom kot ob vrnitvi nismo srečali prav nikogar. A bolj naporen vzpon pot izdatno nagradi s številnimi lepimi razgledi na Planico in Tamar kot tudi na prepadno severozahodno pobočje Ciprnika.

Avto smo parkirali pred domom Planica, do katerega vodi cesta, ki zavije levo tik pred parkirišči pod skakalnicami. Največji orientacijski izziv je pravzaprav najti sam začetek poti. Povzpeti se moramo do peska, ki ga je voda prinesla nad športne površine v gozdu za domom. Temu po levem robu sledimo po pobočju navzgor. Če smo pozorni, lahko v pesku opazimo sledi naših predhodnikov, a tudi brez tega se kmalu izoblikuje pot, ki zavije levo v gozd, po katerem se v ključih precej hitro vzpenja. Ko jo dosežemo, se izgubiti ne moremo več. Gre za edino dobro vidno pot v gozdu.

Če smo pozorni, se nam med vzponom večkrat odpre pogled na skakalnice in dolino Tamar, še najlepši pa je s terase izpred kolibe, ki jo opazimo le nekaj metrov stran od poti in je zaradi svoje lege verjetno v prvi vrsti namenjena snemalcem v času smučarskih skokov v Planici. Od tod nas le še kratek vzpon loči od izpostavljenega prečenja pobočja, ki nas vodi do naslednjega grebena, po katerem nadaljujemo svojo pot. Na tem mestu se nam iz Planice pridruži še ena markirana pot, kar pomeni, da je markiran tudi preostanek našega vzpona. Preverjanje, od kod točno pride ta pot, smo si prihranili za drugič. V nasprotju z nemarkirano potjo, po kateri smo se povzpeli, pa ni vrisana niti v nobenem od naših zemljevidov.

Prisotnosti markacij postanemo bolj hvaležni, ko pot čez čas z grebena zavije levo v gozd in se nekoliko položi. Takrat kar naenkrat namreč ni več tako zlahka razpoznavna in nam markacije še kako pomagajo pri ohranjanju prave smeri. Ko pot spet postane nekoliko bolj strma, nas le še kratek vzpon loči od mesta, kjer se nam z levi pridruži pot z Vitranca. Skupaj zavijeta desno in nadaljujeta z vzponom po grebenu, ki vse bolj pridobiva značaj gore: gozdna pot postaja vse bolj gruščnata, pobočja večkrat postanejo delno izpostavljena, drevesa pa vse bolj nadomešča ruševje.

Zadnjih 100 višinskih metrov vzpona tako zahteva še največ previdnosti, še posebej ker na tem odseku lahko srečamo tudi večje število planincev, ki se jim na mestoma ozki poti ni vedno enostavno izogniti. A trud nam še kako poplača razgled z vrha. Skorajda na dosegu roke se nam namreč zdijo vrhovi osrednjih Julijskih Alp, prek Karavank pa vidimo tudi Karnijske Alpe z najbolj prepoznavnim Dobračem na čelu. Naše pozornosti so vredni tudi Zelenci in jezero Jasna.

Najbolj zanimiva se nam je zdela vpisna knjiga, ki v nasprotju s pričakovanji ni shranjena v vpisni skrinjici, temveč v velikem steklenem kozarcu, ki po stanju vpisne knjige sodeč vendarle dovolj dobro ščiti vsebino pred vplivi narave. V dolino smo se vrnili po isti poti, na kateri pa smo na odseku pred odcepom v Planico sedaj srečali mnogo več planincev, najverjetneje po zaslugi sedežnice, ki je ob deseti uri začela z obratovanjem.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.