Tromeja (Petelinjek in Peč)

Zaključni vzpon na Peč Jutri bosta minila dva tedna, odkar smo se povzpeli na Tromejo oz. pravilneje na Peč, vrh na stičišču Slovenije, Avstrije in Italije. Nanj vodijo številne poti iz vseh treh dežel in v nasprotju z našim sobotnim obiskom, ko smo srečali le nekaj planincev, se je po njih le dan kasneje na vrh menda povzpelo več kot deset tisoč obiskovalcev že 31. tradicionalnega srečanja treh dežel. Mi smo si za izhodišče izbrali Korensko sedlo, nekdanji mejni prehod z Avstrijo, ki je po izgradnji Karavanškega predora precej izgubil na svoji pomembnosti. Parkirali smo ob ponovno zaprti restavraciji na slovenski strani meje in se nato sprehodili na avstrijsko stran, kjer se za gostiščem prične skrbno markirana pot 603, ki po avstrijski strani meje vodi na vrh.

Pogled na planino Krainberg Po kratkem sprehodu skozi gozd smo prispeli do suhe struge potoka. Kot smo kasneje opazili markirana pot sicer vodi vzdolž njegovega desnega brega, a bolj očitna pot nas zapelje prek njega in po kolovozu naprej po njegovem levem bregu. Obe poti se kmalu združita, le da je prečkanje potoka po markirani poti nekoliko težje od alternative, ki smo jo pomotoma izbrali mi. Prav na mestu, kjer se poti združita pa se tudi prične vzpon v strmo pobočje, ki smo ga lahko že pred tem opazili na desni strani. Razgibana pot nas v serpentinah izmenično vodi skozi gozd in prek travnikov.

Vrhovi Julijcev v oblakih Ko dosežemo naslednji kolovoz, si lahko za trenutek oddahnemo in se tolažimo z mislijo, da je za nami že približno polovica najbolj napornega vzpona. V primeru lepega vremena priporočam, da se po kolovozu sprehodite še nekaj deset metrov v desno, od koder se vam bo odprl prvi lep pogled proti Beljaku. Markirana pot se s kolovoza nadaljuje v strmo gozdnato pobočje, vzpon pa nam ponovno olajšajo številne serpentine. Kmalu dosežemo naslednji kolovoz, kar pomeni, da je glavnina vzpona za nami. Našo pot nadaljujemo na levo in med zložnim vzponom uživamo v razgledih na slovensko in avstrijsko stran. Orientacija nam ne bi smela delati težav, edina izjema je morda mesto, kjer se ostro levo odcepi drug kolovoz, markacija pa je na skali ob tem razcepu. Prava pot vodi naravnost naprej, kar kmalu potrdi tudi naslednja markacija.

Dobrač Nedaleč od tega razcepa nas je presenetil trop gamsov, ki je le nekaj deset metrov pred nami prečkal kolovoz, na žalost tako hitro, da nisem uspel pravočasno prijeti za fotoaparat, da bi to zanimivo srečanje ovekovečil. Ko prispete do pašnikov, se že odpre pogled tudi na naš končni cilj. Da pa izlet le ne bi bil prekratek, smo se mi na tem mestu obrnili levo in se zagrizli v strmo travnato pobočje Petelinjeka, nekoliko višjega vrha, ki pa leži zgolj na meji dveh držav in je zato manj poznan od svojega soseda. Se pa z njega odpira prelep pogled na Dobrač, na vrhu pa je tudi start smukaške proge za tekmovanja FIS.

Peč s Petelinjeka Z vrha smo se ponovno spustili do sedla, nato pa mimo zgornje postaje sedežnice z avstrijske strani nadaljevali z vzponom na Peč, kjer so že intenzivno potekale priprave na bližajoče se nedeljsko srečanje. To nam ni preprečilo postanka ob številnih obeležjih v čast dolgoletnemu dobremu sodelovanju organizacij iz vseh treh dežel. S klopi izpred doma na slovenski strani smo si privoščili še lep pogled na dolino Tamar in okoliške vrhove v Julijskih Alpah. Škoda edinole, da smo takrat imeli že prazno baterijo v fotoaparatu, tako da bo podoba ostala zgolj v našem spominu. Na izhodišče smo se vrnili po isti poti, le da smo izpustili ponoven vzpon na Petelinjek.

Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.

Pokljuška soteska

Informativne table pod galerijamiV soboto smo se odločili dopoldan pred napovedanim deževjem izkoristiti za ponoven obisk Pokljuške soteske. Tam smo sicer že bili pred štirimi leti, a nas je naš novi hobi prepričal v ponoven obisk tega dela Pokljuke, ki nam je ostal v prav lepem spominu. Za izhodišče smo ponovno izbrali parkirišče ob informacijski tabli, do katerega prispemo, če na koncu Zgornjih Gorij preden se cesta začne vzpenjati na Pokljuko zavijemo najprej desno, v naslednjem razcepu pa upoštevamo kažipot, ki nas usmeri levo na ozko cesto, ki je sprva še asfaltirana, v zadnjem delu pa makadamska in precej neravna, tako da zahteva počasno in previdno vožnjo.

Okni Pokljuške luknje S parkirišča se ob suhi strugi potoka Ribščice, delno pa tudi po njej, zložno povzpnemo k vhodu v sotesko. Pot je markirana z oznakami v obliki črke P, katere zgornja polovica je obarvana v barve običajne Knafljeve markacije. Kmalu prispemo do stene, kjer nas čaka razpotje. Na desno nas le kratek vzpon loči od znamenite Pokljuške luknje, jame z dvema vhodoma in tremi naravnimi okni, na levo pa se pot nadaljuje proti najožjemu delu soteske, skozi katerega se povzpnemo po obnovljenih galerijah.

Čez galerije skozi sotesko Oboje si lahko ogledamo tudi v okviru več različno dolgih inačic krožne poti, a mi smo tokrat imeli drugačne načrte, zato smo se najprej povzpeli k Pokljuški luknji, po ogledu pa smo se vrnili do razpotja in nadaljevali pot k galerijam. Preden jih dosežemo, nas tabla opozori na naravni most, ki ga lahko opazimo na levi. Sicer je meni tisti na Mežakli bolj všeč, a tudi ta je vreden ogleda, lahko pa se celo varno sprehodite podenj in si ga ogledate z drugega zornega kota.

Zadnja priložnost za vrnitev proti Zatrniku Pod galerijami so ob informacijskih tablah v zavetju previsne stene lepo urejene klopi, kjer bi si počitek lahko privoščili celo ob slabem vremenu, a mi smo pot raje hitro nadaljevali prek galerij in po stopnicah skozi ožino soteske. Po sprehodu prek krajše širše ravni se zaporedoma odcepita poti proti Zatrniku na levo in proti Stari Pokljuki ter nazaj skozi Pokljuško luknjo na desni. Mi smo raje nadaljevali pot skozi sotesko po urejeni poti, ki vodi vse do Kranjske doline. Zgornji del soteske ima precej drugačen in manj divji značaj, a je kljub temu zelo zanimiv zaradi številnih pragozdnih značilnosti, ki so posledica minimalnih človeških posegov v gozd. Dobro uro sprehoda več, ki ga zahteva pot skoznjo in vrnitev nazaj, priporočam vsakemu obiskovalcu soteske.

Rdeča mušnica Sotesko zapustimo, ko se pot izteče na makadamsko cesto, po kateri smo nadaljevali v desno. Cesti smo sledili vse do ostrega levega ovinka, v katerem se kolovozna pot odcepi desno. Po njej smo začeli s spustom mimo Šuštarjevega rovta.Čeprav ta del poti ni markiran (pravzaprav tudi ob makadamski cesti nismo opazili markacij, čeprav naj bi na tem odseku njej sledila tudi markirana pot v Kranjsko dolino), z orientacijo ni težav, saj je praktično brez razcepov vse do mesta, kjer se pridruži drugi markirani poti na planino Klek.

Pogled na dolino Radovne Pot nadaljujemo prav po tej poti, ki se pri Janezovem rovtu kmalu ponovno izteče v razpotje. Če izberemo desno pot, se skozi Pokljuško luknjo lahko ponovno spustimo v sotesko, mi pa smo raje nadaljevali levo mimo planine Pokljuka. Ob koncu te naj bi se v desno odcepila neoznačena pot, ki se skozi gozd spusti do našega parkirišča, vendar smo jo mi zgrešili. Tako smo se v dolino spustili po gozdni cesti za lastnike zemljišč, ki nas ravno tako pripelje do našega izhodišča, na nekaj mestih pa nam med spustom nakloni celo nekaj pogledov na dolino Radovne.

Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh