Krimšček

Slaba vremenska napoved za nedeljo je pomenila, da moramo kljub drugim dopoldanskim obveznostim za izlet izkoristiti soboto. Ker zato časa nismo imeli ravno v izobilju, smo si izbrali bližji cilj, tako z vidika oddaljenosti od naše dopoldanske lokacije, kot z vidika njegove dolžine. Odločili smo se kar za vzpon na Krimšček iz vasi Zabočevo. Do tja smo se pripeljali po nam že znani cesti proti Peklu, na katero smo v Borovnici zavili levo. A tokrat smo ji naravnost sledili vse do vasi Brezovica pri Borovnici, kjer smo še enkrat zavili levo pri kažipotu za Zabočevo. Na koncu vasi se je cesta iztekla na makadam in kmalu smo na desni opazili planinski kažipot za Rakitno, ki je pomenil začetek naše poti. Z vožnjo smo morali še malo nadaljevati, da smo ob cesti našli primeren prostor za parkiranje.

Tako smo se že na samem začetku po cesti spustili do že omenjenega kažipota, kjer smo zavili na razdrto pot, ki je bila še najbolj podobna strugi hudournika. Redkim markacijam smo sledili vse do razpotja na robu manjše poseke, kjer nas je dobro vidna markacija usmerila desno na pot, ki je v nasprotni smeri nadaljevala z zmernim vzponom. Ob improviziranem počivališču, zloženem iz skal, je pot ostro zavila levo, nato pa se čez čas iztekla na križišče treh gozdnih cest. Na nasprotni strani smo lahko opazili nadaljevanje naše poti, na katero je opozarjal tudi kažipot za Rakitno.

Sledil je ne predolg odsek precej razdrte vlake, katere stanje se je izboljšalo, ko je strmina spet malo popustila. Čeprav je bilo na levi še nekaj odcepov, smo nadaljevali naravnost in sledili markacijam. Šele ko se je strmina končala in smo se celo blago spustili proti sedlu, je bil čas, da markirano cesto zapustimo, saj nismo želeli končati na Rakitni. Tako smo na naslednjem razpotju zavili desno na slabšo cesto, ki se je blago vzpenjala v klanec. V družbi trikotnih markacij smo ji sledili do prvega izrazitega razcepa, kjer smo zavili desno in nato naravnost na travnik.

Tu se je pot začela izgubljati. Na drugi strani travnika smo v gozdu še opazili njeno nadaljevanje, a se je po ostrem desnem zavoju dokončno iztekla na travnik. Tako smo se enostavno odločili za vzpon po travniku navzgor, od koder so se začeli odpirati prvi razgledi dneva, med drugim tudi na Krim na nasprotni strani Rakitne. Ker je vrh poraščen z gozdom, ni razgleden, niti na njem ni vpisne skrinjice, nas je pa nagradil vsaj z zakladom, po katerega smo prišli nanj.

V dolino smo se vrnili po isti poti, edinole do našega parkirišča smo se z markirane poti spustili po bližnjici, ki je zavijala na desno ravno na mestu, kjer smo med drevesi opazili avto. Spust sicer ni bil najbolj enostaven, smo si pa prihranili ponoven vzpon od začetka markiranje poti.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Slivnica

Nič čudnega, da Slivnica spada med bolj priljubljene planinske cilje, saj obiskovalca za relativno kratek vzpon nagradi s čudovitim razgledom na Cerkniško jezero in okolico. Kratkost izkušnje ga sicer naredi manj zanimivega za tiste med nami, ki smo malo bolj oddaljeni, a popoldanski opravki v Ljubljani so dovolj dober izgovor, da dopoldne izkoristimo še za osvojitev tega notranjskega vrha.

Pristopov nanj je več. Mi smo si za izhodišče izbrali Cerknico. Vanjo smo se pripeljali iz smeri Unca in takoj za diskontom Hura zavili levo v klanec. Le nekaj metrov više je na levi strani cesti prostorno parkirišče, na nasprotni strani pa se začne planinska pot do našega cilja, na katero nas opozorijo tudi dobro vidne markacije, ki nas spremljajo vse do vrha. Je pa pobočje s potmi in gozdnimi cestami kar precej prepredeno, tako da smo opazili številne (verjetno) domačine, ki so na vrh ubrali nekoliko drugačno traso od markirane.

Prvi del poti nas vodi skozi gozd in pri tem nekajkrat prečka gozdno cesto, dokler se končno ne izteče na drugo pot, ki se ji pridruži z leve. Kmalu po tem že dosežemo prve travnike, gozd pa se počasi prične redčiti, tako da se je občasno smiselno ozreti nazaj, saj se proti zahodi odpirajo prvi razgledi. Vrh pobočja se markirana pot odcepi desno prek pašnika, od koder se začno odpirati pogledi tudi proti Cerkniškemu jezeru na jugu. Na koncu pašnika se prične še zadnji vzpon. Markirana pot zavije rahlo desno proti Domu na Slivnici, mi pa smo jo namesto tega ubrali levo po dobro shojeni a neoznačeni poti, ki vodi direktno proti vrhu. Preden nas končno pripelje do nerazglednega vrha z vpisno skrinjico in knjigo, še dvakrat prečka makadamsko cesto, a z orientacijo kljub temu ni težav.

Namesto da bi se vrnili po isti poti, smo zavili proti jugu, do roba travnika, od koder je s Slivnice verjetno najlepši pogled na Cerkniško jezero in okolico. Vzdolž pobočja od te točke vodi še ena pot, ki nas v nekaj minutah pripelje do doma, ki smo ga prej obšli. Po markirani poti se spustimo le še do pašnika, s katerega smo prej zavili na vrh, in po že znani poti nadaljujemo vse do izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Krim

Če je leto mogoče soditi po prvem dnevu, si letos lahko obetamo še lepo število prijetnih izletov. Sončno jutro smo se odločili izkoristiti za vzpon na Krim in izbira se je za pravilno izkazala že med vožnjo proti našemu izhodišču, saj se je megla razkadila še preden smo se povzpeli do Rakitne. Parkirali smo pri cerkvi, oz. natančneje nasproti nje, saj je bilo parkirišče ob njej že povsem polno.

Upoštevajoč kažipot smo se po cesti povzpeli skozi vas do mesta, kjer so nas markacije usmerila na ličen kolovoz. A že kmalu smo se znašli na razcepu ob zadnji hiši in s tem pred prvo (ter tudi edino) dilemo na naši poti. Kot pravilen se je izkazal vzpon v desno, kar je hitro potrdila tudi že naslednja markacija. Po prisojnem pobočju smo se ob tablah gozdne učne poti povzpeli do sedla med Županovim vrhom in Rotovcem, kjer nas je kažipot usmeril levo v gozd.

Sledil je krajši spust in že smo se znašli na gozdni cesti na Krim, kateri markirana pot z Rakitne sledi večino časa. K sreči je bila hoja po makadamu prijetnejša zaradi tanke snežne prevleke, še bolj pa smo bili zadovoljni, da ni bilo veliko prometa. Niti nismo želeli razmišljati, ali so k temu pripomogle zimske razmere ali dejstvo, da je od prehoda v novo leto minilo šele nekaj ur, sklenili smo edinole, da se po tej poti zagotovo ne bomo vzpenjali v drugih letnih časih. Ob izmenjavi rahlih vzponov in spustov smo mimo partizanskega spomenika prišli do edinega, jasno označenega odcepa, kjer smo zavili levo proti našemu cilju.

Naslednji razcep nas je pričakal šele nedaleč od vrha, kjer smo lahko izbirali med nadaljevanjem poti po cesti, ali krajšem in nekoliko bolj strmem vzponu po planinski poti. Seveda smo se odločili za slednjo, ki se je kljub nekaj centimetrom snega, s katerimi je bila kamnita steza prekrita, izkazala za prav prijetno popestritev monotone hoje po cesti. Mimo ograde vojaškega območja smo kmalu dosegli kočo, kjer smo se pogreli s čajem in se naužili čudovitega pogleda na z meglicami obdane griče pod nami.

Vračali smo se seveda po isti poti, le da smo na začetku naredili krajši ovinek v smeri proti Malinovcu, a smo se na markirano pot vrnili še pred vrnitvijo na makadamsko cesto. Nad Rakitno se nismo mogli upreti še petminutnemu vzponu s sedla na Rotovc, s katerega se ponuja čudovit pogled na celotno vas. Sedenje na s soncem obsijani klopi tik pod vrhom je motil le mrzel veter, zaradi katerega smo raje pohiteli nazaj v dolino. A že med vožnjo z Rakitne proti Podpeči smo spoznali, da sonca nismo znali dovolj ceniti, saj smo se kaj kmalu spet potopili pod megleni pokrov.

Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.

Planina

Zadnjo nedeljo smo se odločili za vzpon na Planino nad Vrhniko. Avtocesto smo zapustili na izvozu za Vrhniko, v križišču zavili levo in nato pri naslednjem semaforju za odcepom proti Borovnici desno. Tej cesti smo naravnost sledili vse do velikega parkirišča, ob robu katerega nas je pričakal tudi zanimiv kažipot za Planino in razgledni stolp na njej.

Seveda smo kažipot upoštevali. Pot nas je sprva vodila po makadamskih cestah mimo hiš, nato pa nas usmerila na kolovoz, ki nas je čez čas pripeljal v gozd. Kmalu za tem smo prispeli do Županove klopi, kjer se je pot za Planino razcepila. Izbrali smo levo alternativo mimo Bukve. Široka zložna pot, prekrita z listjem je le enkrat bila rahlo izpostavljena in kamnita, pa še tam je bila zavarovana z ograjo na zunanji in vrvjo na notranji strani. Mimo klopi za “tazmatrane”, ob kateri so bili na drevesu res številni kažipoti za vse okoliške poti smo nadaljevali z vzponom in kmalu dosegli Zavetišče na Planini in razgledni stolp ob njem. Zaradi meglenega ozračja smo se zadovoljili zgolj s pogledom z roba brega in se na stolp sploh nismo vzpenjali.

Po isti poti smo se vrnili zgolj do prvega kažipota za Blatni dol, Lintvern in Stari maln. Tam smo zavili desno ter mimo ajdovske stopnje široki ravni poti sledili vse do mesta, kjer nas je kažipot za Lintvern usmeril levo po strmini navzdol. Pobočje je zaradi obilici listja zahtevalo nekaj več previdnosti, dokler steza ni nenadoma zavila ostro desno in prečila pobočje do Lintverna – zanimivega kraškega izvira, ki bruha vodo v nerednih časovnih intervalih. Glede na majhne količine deževja v zadnjem času seveda nismo imeli te sreče, da bi izbruh dočakali, tako da smo se morali zadovoljiti z ogledom z mahom poraščenih skal, po katerih se voda iz izvira spusti v dolino.

Tudi mi smo od izvira nadaljevali svojo pot v dolino proti Staremu malnu. Čakala nas je le še krajša strmina, nato pa smo se ob potoku sprehodili do Koče v Starem malnu in od tam nadaljevali po makadamski cesti proti Vrhniki. Čez nekaj ovinkov nas je markacija s ceste ponovno usmerila v levo. Markirana pot nam je nekoliko skrajšala hojo pa ovinkasti makadamski cesti, v zameno pa smo se morali povzpeti prek hriba, ki ga cesta obide. Vseeno je bila hoja po tej poti mnogo prijetnejša, kot bi bila hoja po cesti, na katero smo se ponovno vrnili šele nedaleč od našega parkirišča. Od tam smo do avtomobila prispeli v le nekaj minutah.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Volovja reber

Volovja reber je postala znana širši javnosti šele, ko so se začele polemike okrog postavitve vetrne elektrarne na tem območju. Ker postane na prostranih travnatih področjih poleti preveč vroče, smo si ta izlet prihranili za hladnejši vikend v drugi polovici septembra, da bi se na jesenskem soncu prijetno pogreli. Izbira žal ni bila najboljša, saj se je sonce sramežljivo skrivalo za oblaki, občasno pa je padlo celo nekaj kapelj dežja. Za povrh pa nas je na izpostavljenih pobočjih pošteno prepihal tudi veter. A oblečeni smo bili primerno in prijetnega pohajkovanja nam ni skazilo niti vreme.

Avto smo pustili pri Trnovski bajti. Za tiste, ki področja ne poznate, kot ga nismo mi, naj povem, da se proti njej odpravimo po cesti iz Ilirske Bistrice proti Sviščakom. Na ostrem desnem ovinku z velikim kažipotom na zunanji strani s te ceste zavijemo levo in nadaljujemo po ne najbolj utrjeni makadamski cesti do velikega razpotja  z dovolj prostornim parkiriščem na levi strani. Na drugi strani ceste vidimo Trnovsko bajto.

Z izhodišča smo se po makadamski cesti vrnili do mesta, kjer se je v desno odcepil kolovoz, po katerem smo med rahlim spustom prečili pobočje. Sledili smo mu vse do mesta, kjer se je ponovno v desno odcepil nov kolovoz, ta že skoraj povsem preraščen s travo in zato težje opazen. Po njem smo se skozi grmičevje in gozd začeli postopoma vzpenjati, vse dokler pred sabo nismo zagledali velikega kamnitega balvana. Obšli smo ga po levi strani in se od zadaj na kratko tudi povzpeli nanj, a smo se hitro spustili nazaj v njegovo zavetje, saj je bilo zavoljo vetra na vrhu težko celo loviti ravnotežje.

Po kratkem počitku in krepčilu smo nadaljevali pot še do vrha Velike Milanje, se tam naužili razgleda vse do Kvarnerskega zaliva, kljub oblačnemu vremenu, in se nato odpravili proti izhodišču, a ne po isti poti, temveč za balvanom proti vzhodu, kjer smo pod sabo videli makadamsko cesto, ki je vodila naprej od našega parkirišča. Ob poti do nje smo v hribu na desni raziskali še zapuščene podzemne rove, na stropu katerih so že začenjali nastajati kapniki. Njihove namembnosti nismo uspeli razkriti, morda tudi zato, ker smo bili brez svetilke in smo tako lahko vstopili le toliko, kolikor je zadoščala dnevna svetloba, ki je vstopala skozi vhod. Nedaleč za temi rovi smo se prek travnika le še spustili na prej omenjeno cesto in se po njej hitro vrnili do izhodišča.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Rakov Škocjan

Prejšnjo soboto smo se odločili za ogled naravoslovne učne poti Rakov Škocjan. Za izhodišče smo si vzeli kar parkirišče ob začetku učne poti. Gre za nekaj parkirnih mest pred ostrim desnim ovinkom nedaleč naprej od hotela Rakov Škocjan oz. takoj za mestom, ko se z glavne makadamske ceste v levo navzdol odcepi ožja cesta, ki vodi po drugem bregu Raka. S parkirišča smo sledili kažipotom na drugi strani ceste proti Malemu naravnemu mostu, ki nas je že po nekaj metrih pripeljala do predstavitvene table Rakovega Škocjana in učne poti.

Najprej smo zavili desno do Malega naravnega mostu, ki predstavlja prvo postajo na poti. Po ogledu z vrha smo se spustili podenj po nekoliko bolj strmi, a dobro uhojeni poti. Zavoljo dovolj nizke gladine reke s pristopom nismo imeli težav, je pa čudovito okolje skazila pena, ki se je nabirala v okljukih in nas je spremljala večji del poti tudi v nadaljevanju. Po ogledu vseh zanimivosti smo se po isti poti povzpeli nazaj do informacijske table in nadaljevali po levi poti.

Mimo druge postaje s staro jelko smo markacijam sledili do tretje postaje – pravega izvira reke Rak, do katerega smo se spet tudi spustili in si ogledali ostanke stare žage. Nadaljevanje proti četrti postaji je bilo že manj očitno, a smo pravočasno opazili markacije, ki so nas vodile levo v breg, da nismo sledili bolj očitni poti proti desni. Tako smo se postopoma spet spustili nazaj do Raka ter mimo četrte postaje sledili toku po desnem bregu vse do lesenega mostu čez Rak. Nekje v njegovi bližini bi po kartah sodeč morala biti peta postaja, ki pa je nismo uspeli najti.

Tako smo prečkali reko ter po levem bregu nadaljevali do hrasta doba, ki predstavlja šesto postajo. Od tod je zaradi obilice shojenih poti in le redkih markacij nadaljevanje naravoslovne učne poti do Velikega naravnega mostu postalo manj očitno. K sreči se izgubiti praktično ni mogoče, saj je pot ves čas v ozkem pasu med makadamsko cesto in Rakom, tako da nismo zgrešili niti nobene od naslednjih postaj. Mimo precej sušnega povirja, zares zanimivega izvira – Kotličev in nekaj postaj s predstavitvijo naravnih značilnosti doline smo tako kmalu dosegli Veliki naravni most. Po le rahlo močvirni travnati ravnici smo se uspeli povsem približati Raku, od koder se nam je na most odprl zares lep pogled.

Povzpeli smo se nazaj na makadamsko cesto, kjer smo na ostrem desnem ovinku prišli do predzadnje postaje – vhoda v Tkalco jamo. Pri strmem spustu po precej spolzkem pobočju nam je svetilka, ki smo jo imeli s seboj, prvič prišla zares prav. Spustili smo se prav do Raka, ki je tu že kazal precej bolj živahno naravo kot med mirnim tekom od izvira pa do Velikega naravnega mostu. Med vzponom iz jame smo v levi steni pobočja opazili tudi ne ravno veliko votlino z zanimivo kapniško tvorbo, po kateri je jama tudi dobila svoje ime.

Preostal nam je le še ogled ruševin cerkvice Sv. Kancijana, po kateri je dolina tudi dobila ime, in ki predstavlja zadnjo postajo na učni poti. Da se ne bi vračali po isti poti, smo makadamski cesti nato sledili še do ovinka pod ruševinami cerkvice, kjer smo se spustili proti reki po dobro shojeni poti. Ta se je hitro še razširila in nas popeljala do makadamske ceste na desnem bregu, kateri smo nekaj časa sledili, nato pa zavili na travnik, ki se ga je dotaknila, in se po njem spustili vse do Raka, ob katerem smo prišli skoraj do lesenega mostu, ki smo ga prej prečkali. Tu smo morali obiti strmino in se nazaj vrniti do mostu, ki smo ga ponovno prečkali in se povzpeli do hotela.

Sprva smo nadaljevali po makadamu proti našemu izhodišču, a smo se ob prvi priložnosti spet spustili do Raka. Tik pred označenim izvirom Prunkovca smo se še enkrat povzpeli praktično do ceste in se spustili nazaj, nato pa smo ob reki nadaljevali vse do izvira, kjer se nam je odprl še lepši pogled na ostanke žage na drugem bregu, ki smo si jih ogledovali na začetku. Sedaj nam je preostal le še serpentinast vzpon do našega izhodišča.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Iški Vintgar

Pot do Doma Iški Vintgar je le težko zgrešiti. Ljubljansko južno obvoznico zapustimo na priključku Rudnik in zavijemo proti Igu. Tam nas že pričakajo kažipoti za Iško vas in Iški Vintgar. Edina točka, kjer nas lahko obidejo dvomi, je v križišču, v katerem na desno ostro zavije cesta za Gornji Ig in Rakitno, mi pa moramo brez kažipota nadaljevati naravnost do konca vse ožje ceste, kjer nas pričaka veliko parkirišče.

Od tod se mimo zapornice odpravimo po urejeni s peskom posuti sprehajalni poti, ki vodi po levem bregu Iške. Čez manj kot pol ure se ta konča in nadaljujemo lahko le še po stezi, ki se vzpne čez skalo desno v breg. Ta še dolgo vodi po levem bregu, vendar pa postaja vedno bolj razgibana in vedno manj shojena. Tako kmalu začnemo prestopati podrta drevesa, po stezi pa se vse bolj intenzivno dvigamo čez skale in ponovno spuščamo do struge. Ko takšno sledenje poti po bregu postaja vse zahtevnejše, se včasih zazdi lažje nadaljevati pot kar po strugi, seveda z ustrezno obutvijo ali kar bosi.

Vseeno lahko z nekaj vztrajnosti po levem bregu priplezamo vse do mesta, kjer se v majhnem slapu prek skale v Iško izlije nekoliko večji pritok od predhodnih studencev. Tega namreč dosežemo nekaj deset metrov nad strugo, kjer se pot, ki smo ji do tja še nekako sledili, skoraj povsem porazgubi. Sled poti sicer lahko zaznamo strmo ob skali nad pritokom navzgor, a se zdi kar prenevarna, da bi ji sledili. Raziskovanje višjega toka Iške je zato varneje pustiti za drugo priložnost, ko se bomo odločili za sprehod neposredno po strugi navzgor ali po markirani poti, ki se vije po njenem desnem bregu vse do sotočja z Zalo, mi pa se raje po isti poti previdno vrnemo do izhodišča.

>> Album slik <<