Kum

Oddajniku na Kumu nad potjoNa Kum se je sicer možno pripeljati z avtom, a vzpon je seveda mnogo bolj zanimiv in zadovoljujoč, če ga opravimo peš. Tako smo se nanj odpravili iz Trbovelj. Avto smo pustili na parkirišču ob železniški postaji ter se prek Save vrnili do glavne ceste. Na nasprotni strani se namreč v pobočje vije cesta na Dobovec, kateri smo sledili prvih nekaj metrov do planinske table, ki označuje začetek poti na Kum skozi Čebulovo dolino, našo izbiro za vzpon na vrh.

Jutranji sončni žarki v gozduZačetni del poti preči strma gozdna pobočja, a je speljana tako, da višino pridobivamo precej enakomerno in se nam nikoli ni potrebno zares strmo vzpenjati. Edinole v vlažnem vremenu zahteva nekaj več previdnosti. Markacije sicer niso najbolj pogoste, a poti kljub temu ne moremo zgrešiti, vsaj dokler ne dosežemo travnikov. Takrat se strmina sicer umiri, a pot postane manj očitna in zahteva od nas več pozornosti. Popelje nas mimo edinega kozolca in nato po kolovozu skorajda povsem do kmetije, tik pred katero nas sprva usmeri desno skozi gozd pod njo, na koncu pa še prek njenega dvorišča, kjer za nekaj časa lahko opazimo še zadnjo markacijo.

Pogled na nasprotni breg SaveOb odsotnosti označb nam pri orientaciji pomaga naravni relief. Vzpon enostavno nadaljujemo po travniku, ki vodi po dolini navzgor, z obeh strani obdan z gozdom. Pravilnost smeri nam potrdi šele kapelica na prevoju pobočja, kjer lahko opazimo naslednjo markacijo. Še kratek blag vzpon po preostanku travnika in že dosežemo makadamsko cesto, ki jo zgolj prečkamo. Le nekaj metrov desno od točke, kjer jo dosežemo, namreč markirana pot ponovno zavije po travniku navzgor.

Hrošček v cvetu šentjanževkeZahvaljujoč visoki travi in skoznjo uhojeni poti brez težav dosežemo gozd, kjer se pridružimo poti iz Zagorja. Že po nekaj metrih gozd ponovno zapustimo, pot pa se nadaljuje po robu travnika. Na tem mestu smo morda tudi po zaslugi divje češnje, ki je pritegnila našo pozornost, pri vzponu spregledali naslednjo markacijo na stebru električne napeljave sredi travnika. Tako smo nadaljevali po levem robu travnika, s katerega smo se spustili na makadamsko cesto pod nami, ko smo se želeli izogniti vlažni visoki travi.

Šopek brstičnih lilij ob potiKer smo vedeli, da moramo z vzponom še nekaj časa nadaljevati po dolini, smeri kljub temu nismo zgrešili. A namesto da bi sledili gozdni cesti skozi gozd po desnem robu doline, na katero bi nas pripeljala markirana pot, smo po levi strani trudoma sledili posameznim kolovozom, ki so se eden za drugim izgubljali na travnikih in nas večkrat zapeljali v visoko travo. Šele proti koncu doline se je ponudila priložnost, da smo se lahko pridružili gozdni cesti, saj nas je pred tem od nje ves čas ločeval pas kopriv, malinovja in drugih rastlin, skozi katere res nismo želeli “gaziti”.

Cerkev Sv. NežeKo je gozdna cesta ponovno začela zavijati so se spet pojavile tudi markacije. V ostrem levem ovinku se je pot na Kum odcepila desno in se pričela zmerno vzpenjati skozi gozd. V bližini zanimivega spomenika v obliki ozke visoke piramide se ji je z leve pridružila še ena pot iz smeri Lontovža. Šele na tem odseku smo srečali prve planince, ki so izbrali isti cilj kot mi, le po krajši poti. Obe poti skupaj se v desno skozi gozd vzpenjata še krajši čas, dokler ne dosežeta makadamske ceste na Kum.

Razgled proti severuNa tem mestu nas na nasprotni strani cesti precej zavajajoče na Kum usmerja še ena planinska tabla. Ne glede na oznake na njej je potrebno za krajši čas cesti slediti v desno in nato v levem ovinku nadaljevati naravnost po še zadnjem krajšem pobočju navzgor. Takrat nad sabo lahko že zagledamo tako oddajnik kot cerkev Sv. Neže. V nekaj minutah dosežemo vrh, od koder se nam lepi pogledi odprejo še proti jugu in zahodu, pri čemer nam je v pomoč tudi tabla z vrisanimi smermi številnih vrhov, ki jih v lepem vremenu lahko vidimo.

Od tod oddajnik niti ni videti tako visokPred vrnitvijo smo se na hitro odžejali še v Planinskem domu na Kumu tik pod njegovim vrhom, nato pa smo se po že opravljeni poti vrnili v Trbovlje. Seveda nismo ponovili orientacijske napake, ki smo jo napravili pri vzponu, in smo skozi dolino pravilno sledili gozdni cesti vse do mesta, kjer se od nje odcepa markirana pot, ki smo jo prej zgrešili. Tako smo lahko tudi natančno ugotovili, kje smo nehote zapustili markirano pot.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Slivnica

Pogled na Cerkniško jezeroNič čudnega, da Slivnica spada med bolj priljubljene planinske cilje, saj obiskovalca za relativno kratek vzpon nagradi s čudovitim razgledom na Cerkniško jezero in okolico. Kratkost izkušnje ga sicer naredi manj zanimivega za tiste med nami, ki smo malo bolj oddaljeni, a popoldanski opravki v Ljubljani so dovolj dober izgovor, da dopoldne izkoristimo še za osvojitev tega notranjskega vrha.

Brstična lilijaPristopov nanj je več. Mi smo si za izhodišče izbrali Cerknico. Vanjo smo se pripeljali iz smeri Unca in takoj za diskontom Hura zavili levo v klanec. Le nekaj metrov više je na levi strani cesti prostorno parkirišče, na nasprotni strani pa se začne planinska pot do našega cilja, na katero nas opozorijo tudi dobro vidne markacije, ki nas spremljajo vse do vrha. Je pa pobočje s potmi in gozdnimi cestami kar precej prepredeno, tako da smo opazili številne (verjetno) domačine, ki so na vrh ubrali nekoliko drugačno traso od markirane.

Osamelec na pašniku pred zadnjim vzponomPrvi del poti nas vodi skozi gozd in pri tem nekajkrat prečka gozdno cesto, dokler se končno ne izteče na drugo pot, ki se ji pridruži z leve. Kmalu po tem že dosežemo prve travnike, gozd pa se počasi prične redčiti, tako da se je občasno smiselno ozreti nazaj, saj se proti zahodi odpirajo prvi razgledi. Vrh pobočja se markirana pot odcepi desno prek pašnika, od koder se začno odpirati pogledi tudi proti Cerkniškemu jezeru na jugu. Na koncu pašnika se prične še zadnji vzpon. Markirana pot zavije rahlo desno proti Domu na Slivnici, mi pa smo jo namesto tega ubrali levo po dobro shojeni a neoznačeni poti, ki vodi direktno proti vrhu. Preden nas končno pripelje do nerazglednega vrha z vpisno skrinjico in knjigo, še dvakrat prečka makadamsko cesto, a z orientacijo kljub temu ni težav.

Pašniki pod vrhomNamesto da bi se vrnili po isti poti, smo zavili proti jugu, do roba travnika, od koder je s Slivnice verjetno najlepši pogled na Cerkniško jezero in okolico. Vzdolž pobočja od te točke vodi še ena pot, ki nas v nekaj minutah pripelje do doma, ki smo ga prej obšli. Po markirani poti se spustimo le še do pašnika, s katerega smo prej zavili na vrh, in po že znani poti nadaljujemo vse do izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Zajamniki

Panorama ZajamnikovNačrtovanje poti po Pokljuki je vedno znova izziv: gozdovi so prepredeni s številnimi potmi, kolovozi in gozdnimi cestami, markacije so bolj izjema kot pravilo, zemljevidi pa se vse prepogosto ne ujemajo z dejanskim stanjem. Tako smo tudi za tokratni izlet z Rudnega polja do Zajamnikov že vnaprej pričakovali orientacijske izzive. In nismo se zmotili...

Pašniki v bližini energetskih točkAvto smo parkirali na prostornem parkirišču v neposredni bližini Športnega parka Pokljuka, ki služi tudi kot priljubljeno izhodišče za vzpon na Viševnik, a zaradi vremena, ki je zbujalo kar nekaj dvomov, je bilo ob našem prihodu skoraj povsem prazno. Z začetkom poti nismo imeli težav. Mimo športnega centra smo se po sprva asfaltirani, v nadaljevanju pa makadamski cesti odpravili v smeri Uskovnice. Kmalu smo na levi strani cesti opazili tablo za Zajamnike in planino Praprotnico, ravno tako ob naši načrtovani trasi. Ubogali smo jo in se s ceste spustili po nekoliko ožji poti navzdol do pašnikov, prek katerih smo hitro prispeli do Razpotja ob energetskih točkah.

Eno redkih srečanj na potiTakoj za njimi smo zavili levo na kolovoz prek še enega pašnika, na katerega so ravno gnali živino. Mimo dveh krav, prek pašne ograje in skozi kratek odsek gozda smo kmalu dosegli planino Praprotnico. Tu pa se je začelo zapletati. Za prvimi hišami je pot postala manj izrazita in tega se nismo niti dobro zavedli, ko smo se že vzpenjali po ozki zarasli poti med dvema pašnima ograjama. K sreči se je ta odsek kmalu končal in dosegli smo novo gozdno cesto, na katero smo zavili desno in se s tem ponovno obrnili v pravo smer. Pri zadnji hiši je pot zavila v gozd in se že po nekaj metrih povsem izgubila.

Pot mimo planine PraprotniceKer prehodnost pokljuških gozdov običajno ni problem, smo se odločili nadaljevati v približni smeri našega cilja. Ubirali smo traso, ki se nam je zdela še najlaže prehodna in večkrat se nam je zazdelo, da sledimo lovski poti, saj smo naleteli celo na solnico za divjad. Ko smo se spustili po pobočju, smo naleteli na širšo pot, kateri smo se odločili slediti, saj je na desno vodila približno v naši smeri. Kmalu se je prelevila v vlako, tako da smo bili zaradi blata nekajkrat prisiljeni hoditi ob njej. Dokler nismo prispeli do križišča številnih poti, kjer smo na nasprotni strani na veliko presenečenje zagledali markacijo. Seveda smo brez oklevanja zavili na dobro vidno pot, ki jo je označevala. Markacije so se nadaljevale in nas prek pobočja pripeljale do makadamske ceste za Zajamnike.

Igra oblakov na nebuBrez oklevanja smo se ji odločili slediti in kmalu so nas prve table opozorile, da smo že skorajda na cilju. Sledili smo kažipotom na desno in se mimo planšarij, ki žal še niso zaživele, sprehodili preko planine. Povzpeli smo se še na njeno najvišjo točko na nasprotni strani, od koder se nanjo ponuja tudi najlepši razgled. Kot nalašč je za nekaj trenutkov izza oblakov pokukalo celo sonce in izkušnjo še polepšalo. Občasno je bilo v dolini celo mogoče opaziti Bohinjsko jezero. Po krajšem postanku smo se vrnili direktno na cesto, ki vodi nad planino in se po njej mimo prej omenjenih tabel vrnili vse do mesta, kjer smo se po domnevni lovski poti spustili s pobočja. Tudi v tej smeri nismo opazili, da bi se markacije od križišča še kamorkoli nadaljevale, zato smo se odločili še naprej slediti tej poti.

Cvetoča gozdna podrastPremislili smo si, ko je začela zavijati proti desni in tako proč od našega izhodišča. Takrat smo zavili levo ob prvi slutnji poti, ki se je seveda kaj kmalu izgubila, tako da smo se v pobočje vzpenjali le po svoji najboljši presoji. Že pred vrhom smo dosegli naslednji kolovoz in po njem nadaljevali v levo, da bi tako obšli greben, na katerega smo se vzpenjali. Odločitev se je izkazala za pravilno. Ko je strmina popustila, smo ponovno zavili desno in nadaljevali z vzponom vse do gozdne ceste, ki je vodila skoraj naravnost v smeri Rudnega polja. Seveda smo ji sledili s še toliko večjim veseljem, ker je bila vsekana v precej strmo pobočje, ki bi ga bilo brez ceste zelo težavno tako direktno prečiti. Ko je strmina pobočja popustila, se je tudi cesta pričela postopoma spuščati in nas pripeljala direktno do stadiona športnega centra.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh