Dobrča

Travniki pod Kočo na DobrčiPoletje se počasi, a zanesljivo bliža, zatorej je čas, da pričnemo intenzivneje nabirati kondicijo za zahtevnejše planinske cilje, ki jih imamo za letos v načrtu. Dobrča je s skoraj 1000 m višinske razlike za to dober kandidat, sploh zaradi nizke nadmorske višine, ki pomeni, da tudi na vrhu pomlad že prihaja. Izbrali smo si verjetno najbolj priljubljeno izhodišče, vas Brezje pri Tržiču. Tak sloves se je drži upravičeno, saj je edina, ki omogoča izbiro krožne poti, celo v nekaj variacijah. Parkirali smo na samem začetku vasi v smeri iz Tržiča, kjer je pri prvem levem odcepu pod cesto nekaj parkirnih mest. kmalu smo ugotovili, da bi se lahko zapeljali še nekaj naprej in za cerkvijo zavili desno ter parkirali na razcepu direktne poti in poti čez Bistriško in Lešansko planino.

Hudi grabenKažipot za Dobrčo, ki označuje direktno pot, nas z alternativnega prostora za parkiranje usmeri levo, nedaleč naprej pa z zdelane makadamske ceste že zavijemo desno v pobočje in pričnemo s strmim vzponom, ki se z le nekaj krajšimi prekinitvami v serpentinah nadaljuje vse do table, ki opozarja na prvo razgledno točko na desni strani. Seveda zavijemo do nje ter si na klopci ob lepih razgledih privoščimo še nekaj pijače.

Zanimivo drevo kmalu po vrnitvi v gozdDa se ne bi vračali po isti poti, nadaljujemo kar po dobro vidni poti za klopjo. Glede na njeno smer in relief okolice smo prepričani, da nas bo kmalu pripeljala nazaj na pot, ki smo jo zapustili. Ko zavijemo nazaj v gozd zaradi poseke pod seboj markirano pot že vidimo, vendar nas naša pot vodi v desno, neposredno na greben, kjer se pridruži kolovozu z druge strani pobočja. Temu nekaj metrov sledimo v levo, nato pa zopet zavijemo desno in naprej po desnem robu grebena. Ko končno pridemo čezenj smo že pri naslednji klopi s še lepšimi razgledi v dolino.

Razgled z vzletišča na DobrčiNekaj posnetkov kasneje nadaljujemo desno po poti, za katero sprva mislimo, da je že markirana, a po krajšem spustu ugotovimo, da temu ni bilo tako, ko se naša pot izteče nanjo. Vzpon se zložno nadaljuje po grebenu, ki je močno shojen v precej širokem pasu, tako da lahko svojo pot med drevesi in prek korenin izbiramo kar sami. Kmalu dosežemo še eno razgledno točko, pri vzletišču za jadralne padalce. Na tem mestu se na Poldetovi klopci spet malo okrepčamo, poiščemo pa tudi spretno skrit zaklad v njeni bližini.

Igra naraveIn že smo nared za nadaljevanje vzpona, seveda kar po robu in ne prek Lešanske planine, kjer se nameravamo vračati. V ozkih serpentinah se spopademo z verjetno najbolj strmim delom poti. Po prečkanju pašne ograje postane shojen spet širši del pobočja, zato pred vzponom na gozdno cesto, ki pride z leve strani, markacije zgrešimo. Nič za to, po cesti nadaljujemo nekoliko v levo, kjer se na cesto izteče tudi markirana pot. Zavijemo desno in sledimo markacijam do naslednjega križišča. Naravnost naprej vodi pot na vrh, desno pot proti Lešanski planini, mi pa zavijemo levo proti koči.

Stol se zdi skoraj na dosegu rokeZa nekaj časa smo z vzpenjanjem končali, saj se koča nahaja na približno isti nadmorski višini. Ponovno se vrnemo na gozdno cesto, ki smo jo nedavno zapustili, kar očitno niti ne bi bilo potrebno. Kmalu jo tudi zopet zapustimo v levo in prečimo pobočje Dobrče, vse dokler na njeni drugi strani ne dosežemo pašnikov. Sprehodimo se prek njih, povzpnemo še nekaj metrov in že smo pri koči, kjer vzdušje moti le hrup zaradi priprave drva. Vseeno si pred kočo privoščimo odlične sirove štruklje, katerih velikost porcije nas povsem preseneti. Bodo pač služili kot glavni obrok namesto kot malica.

Storžič in Lom pod StoržičemOd koče se odpravimo naprej proti vrhu. Nanj vodi direktna pot po zgornjem robu travnika, mimo lovsko koče. Čeprav je izdatno markirana sprva zahteva kar nekaj pozornosti, saj njena trasa med kamenjem in posameznimi drevesi ni vedno najbolj očitna. To se spremeni, ko ponovno zavijemo levo v gozd, kjer moramo premagati še zadnji vzpon. Kmalu smo na vrhu in čas je z vpis v vpisno knjigo in še nekaj pijače. Ne spreglejte, da se markirana pot nadaljuje prek vrha do razgledne točke na Šentanskem vrhu, od koder odpre lep pogled na celotne osrednje Karavanke.

Lešanska planinaIn že je čas za vrnitev v dolino. Po isti poti se vračamo le kratek čas, saj se že pred vrnitvijo do travnikov ostro levo odcepi označena pot na Lešansko planino, ki prične v zložnem spustu prečiti travnato pobočje. Vse do planine nismo opazili nobene markacije več, a prave poti ni mogoče zgrešiti, saj je dovolj široka in le enkrat samkrat zelo očitno zavije ostro desno. Na planini nas pod obema kočama markacije usmerijo levo navzdol na široko strmo kamnito pot, ki zaradi krušljivosti zahteva nekaj več previdnosti. Med spustom še enkrat preči gozdno cesto, s katere smo zavili, preden se nanjo dokončno izteče. sledi še en oster levi ovinek, kjer začudeni opazimo dva parkirana avtomobila, nato pa vse boljši cesti sledimo skorajda do Bistriške planine. Med hojo ne spreglejte čudovitega pogleda na Kriško goro in Storžič, ki se odpre z Breške planine.

Kriška gora in Storžič z Breške planineTik pred planino nas markacije, ki bi jih zlahka spregledali, usmerijo levo s ceste na pot, ki se na travniku kar porazgubi. Pritoževali se vseeno nismo, saj nas je pripeljala ravno mimo naslednjega zaklada, zavijemo pa nato desno na kolovoz in se ponovno vrnemo do ceste. Namesto, da bi se v dolino spustili po njej, jo le prečkamo in raje nadaljujemo po široki in dobro vidni, a neoznačeni poti na nasprotni strani. Po njej se brez težav spustimo nazaj na isto cesto, ki jo še enkrat le prečkamo in nadaljujemo po gozdni poti.

Bistrica pri TržičuKo se ta na cesto ponovno izteče v ostrem desnem ovinku, se z nje ne upamo več spustiti po gozdni poti v levo, ki ne vodi v pravo smer, in raje nadaljujemo po cesti. Relief terena kmalu potrdi pravilnost odločitve, saj bi nas pot očitno pripeljala v Bistrico. Po cesti, ki je kmalu iz makadama prešla v na nekaj mestih močno razdrt asfalt, pa smo se hitro spustili do razcepa, kjer smo začeli z vzponom. Pred tem nas je na previsnem odseku pred začetkom zaključnega spusta še nagradila s čudovitim razgledom na Bistrico in naprej proti Ljubljani.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Galetovec

Panorama Bohinjske BeleNad Bohinjsko Belo se dviga skalnat greben, katerega najvišji vrh, Galetovec, je urejen kot vzletišče za jadralne padalce. Z njega se odpira tudi čudovit razgled na Bohinjsko Belo, Babji zob, Blejsko jezero z okolico ter Karavanke v ozadju. Pečine na njegovem vzhodnem pobočju preprečujejo neposreden vzpon, vodita pa nanj poti z obeh strani Bohinjske Bele: iz Zgornje vasi čez Slamnike in Turn, iz Podklanca pa prek Planine za Jamo. Ker so nam krožne trase ljubše od vračanja po isti poti, se bomo po prvi povzpeli, po drugi pa spustili. Sprehodu čez celotno vas se tako ne bomo mogli izogniti, zato je verjetno najboljša izbira za parkirišče kar železniška postaja v Bohinjski Beli.

Opozorilna tabla pod plezališčemPred začetkom pohoda si še enkrat ogledamo naš cilj, nato pa se po glavni cesti odpravimo proti Zgornji vasi. Že med vožnjo skoznjo smo na desni strani ceste opazili kažipot za Iglico, do katerega se moramo sedaj vrniti. Pravzaprav sta na tistem mestu kar dva kažipota, ki kažeta v različno smer. Kateri bo pravi? Ker želimo videti tudi slap pod Iglico je pametnejša izbira leve ceste, saj smer desno obeta možnost, da bo Iglico obšla. Pravilnost izbire se potrdi že v nekaj minutah, ko se znajdemo pod steno Iglice, ki služi kot priljubljeno plezališče. Nasmeh nam na ustnice privabi jopica, obešena na ograjo ravno prek opozorilne table, ki svari pred tem prekrškom.

Begunjščica v jutranjem soncuPogled na slap nas zaradi majhne količine vode ne navduši, zato raje hitro nadaljujemo z vzponom po z lestvami in varovali skrbno opremljeni poti skozi razpoko v steni. Vseeno psi brez izdatne pomoči poti ne glede na svojo spretnost ne bodo zmogli. Če svojega spremljevalca ne želite nositi po lestvah, raje izberite daljšo pot okrog stene. Mostiček prek katerega se je bilo včasih mogoče sprehoditi na Iglico, žal ni vzdrževan tako dobro kot pot, zato bo moral zadoščati razgled z roba pobočja, medtem ko je pristop na Iglico do nadaljnjega na voljo le plezalcem. Še malo daljši postanek zaradi iskanje bližnjega zaklada in že smo nared za nadaljevanje vzpona.

Cvetoča kukavičevkaPot v tem delu še ni označena, niti ni najbolj očitna. Z nekaj truda jo lahko opazimo na južnem robu travnika. Že po nekaj metrih zavije v gozd, skozi katerega se vije po levem bregu potoka Suha. Na makadamsko cesto se izteče ravno na mestu, kjer nas nekoliko dvoumno postavljena kažipota usmerjata proti Galetovcu in Slamnikom. Odločimo se slediti rdeči puščici, ki kaže naprej v gozd na bližnjico in si s tem prihranimo nekaj hoje po cesti. Tej nato sledimo dokler ne prečkamo potoka, kmalu pa po še eni bližnjici dosežemo rob gozda. Na vrh travnika se povzpnemo po cesti, ob domačiji nas živahno pozdravi domnevno hud dalmatinec, takoj za hišami pa pravilno smer potrdi naslednji kažipot.

Razgled s Slamnikov že kazijo prvi oblakiSedaj se rdečim puščicam pridružijo še Knafljeve markacije. Poti res ne moremo več zgrešiti. Hkrati se začne stopnjevati strmina, ki se konča šele, ko tik pred Slamniki dosežemo naslednjo cesto. Po njej ponovno zapustimo gozd in se prek travnika sprehodimo nad domačijo. Takoj za njo skorajda spregledamo kažipot, ki nas usmeri desno v pobočje. V naslednjem razcepu takoj za tem po krajšem razmisleku izberemo levo pot, saj desno označuje kažipot za zanimivo poimenovano planino Rčitno. Strm vzpon skozi gozd nekoliko popusti na robu poseke, ki jo prečimo po zgledno speljani poti. Na nasprotni strani nas preseneti blatna vlaka, ki je v tem suhem vremenu res nismo pričakovali. Z nekaj iznajdljivosti tudi po prečkanju ostanemo čisti. Vodni izvir, na katerega naletimo čez nekaj deset metrov, se ponudi kot možen razlog za blato, naša štirinožna spremljevalka pa ga izkoristi, da poteši svojo žejo.

Detajl skorajda pragozdnega pobočjaStrmina se zopet začne stopnjevati, gozd skozi katerega nas vodi pot, pa postaja vse bolj podoben pragozdu. Podrta drevesa ležijo vsepovprek, edinole pot je očiščena toliko, da hoja po njej ni otežena. V številnih serpentinah se povzpnemo vse do grebena, kjer zavijemo levo proti Galetovcu. Ob spomeniku iz druge svetovne vojne si privoščimo nekaj pijače in kratek počitek, nato pa nadaljujemo pot po cesti. V prvem razcepu zavijemo levo proti našemu cilju in cesti sledimo vse do mesta, kjer nas kažipot usmeri levo prek travnika in skozi gozdiček do vzletišča in razgledne točke. Kljub zdaj že oblačnemu vremenu na vrhu še zdaleč nismo sami, nekateri celo vztrajajo v kratkih rokavih, čeprav smo si mi že med vzponom ponovno nadeli vetrovke, ko se je sonce skrilo za oblake. Ker smo za razgled v veliki meri prikrajšani po zaslugi zmanjšane vidljivosti zaradi meglenega ozračja, se kmalu spustimo v dolino.

Preproga cvetočega pomladanskega žafranaSledimo levi poti proti Planini za Jamo. Spust po travniku nam polepšajo preproge pomladanskega žafrana, začudimo pa se tudi nad številnimi brini, ki jih tu res nismo pričakovali. Ko dosežemo cesto, ki smo jo prej zapustili, nanjo zavijemo levo in ji sledimo mimo manjše planine, na kateri so že začeli s pripravami na prihod živine. Po kratkem prečkanju gozda se pot nadaljuje ob robu naslednjega travnika in se pravokotno izteče na cesto. Kot nalašč na tem mestu ni opaziti nobene markacije, ki bi namignila pravo smer, zato se odločimo nadaljevati kar naravnost prek ceste, kar tudi markacije kmalu spet potrdijo. Še eno prečkanje gozda in že dosežemo Planino za Jamo.

Planina pod GaletovcemPot nas vodi po zgornjem robu travnika in prek pašne ograje. Prečkamo cesto in s spustom nadaljujemo skozi gozd. Cesto pri tem še nekajkrat prečkamo, dokler se pot ne izteče na cesto v ostrem levem ovinku. Sedaj cesti nekaj časa sledimo, dokler na desni ne opazimo ne najbolj izrazit odcep poti v gozd, ki je nekoliko globlje označen tudi z markacijo. Zavijemo na top pot, prečkamo slabšo gozdno cesto in se še zadnjič pridružimo makadamski cesti, po kateri se dokončno spustimo do vasi in našega izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Janče

Cerkev Sv. Miklavža na JančahSo opravki v Ljubljani sredi dneva zadosten razlog, da bi se odpovedali izletu na lepo pomladansko nedeljo? Seveda ne, le poiskati si je treba cilj v bližini Ljubljane, za katerega bo dovolj tistih nekaj ur v dopoldnevu. Janče bodo kar pravšnja izbira, in sicer iz Jevnice, da pot ne bo prekratka. Do izhodišča bomo potrebovali kakšno uro, nazaj do Ljubljane slabe pol ure, kar pomeni, da imamo ob dovolj zgodnjem odhodu na voljo 4 do 5 ur, kar bi moralo več kot zadoščati, celo v primeru, da zaklada na vrhu ne bomo našli ravno takoj.

Sv. Miklavž in Cicelj na nasprotnem bregu SaveKo po kakšnih 40 minutah vožnje s severne ljubljanske obvoznice zavijemo proti Mariboru, je avtoceste za nas že skoraj konec. Zavijemo proti Litiji in nadaljujemo po cesti, za katero se zdi, da ima več krožišč vsakokrat, ko vozimo po njej. Dolsko, kjer smo z glavne ceste zavili lani ob vzponu na Sv. Miklavž in Cicelj, naznanja, da se bližamo tudi našemu tokratnemu izhodišču. V naslednjem križišču zavijemo desno in prečkamo Savo. In to na kakšen način! Naj rečem samo, da sta grbina pred mostom in hitrostna omejitev na 10 km/h povsem na mestu. Na drugem bregu zapeljemo še skozi podvoz, na katerem že opazimo prve markacije, in parkiramo na desni ob železniški postaji.

V pomanjšani obliki bi lahko bil bonsajOb izstopu iz avtomobila mraz pošteno zareže v golo kožo. Morda zgolj kratki rokavi vendarle niso bili najbolj pametna odločitev. Ni druge, kot da si na hitro oprtamo opravo in se odpravimo. Hoja nam bo pognala kri po žilah in nas pogrela. Kažipotu nasproti ceste sledimo desno, prečkamo križišče ter se ob burnem pasjem pozdravu za zadnjo hišo v ulici povzpnemo v breg. Še nekaj korakov in že nas obsije sonce ter prežene jutranji hlad. Kratkih rokavov vendarle ne bomo obžalovali.

Bukov gozd je zares že ozelenelMarkacijam po travnatem pobočju sledimo mimo še nekaj hiš in vstopimo v gozd. Medtem ko oči počivajo na živih zgodnje pomladanskih zelenih odtenkih mladega listja, strm vzpon od preostalega telesa zahteva več napora. Strmina popusti šele na obronku gozda, ko že premagamo 150 višinskih metrov. Mimo hiše napravimo le nekaj korakov po makadamu in zavijemo levo na travnato pobočje, na začetku katerega se sonči mlada mačja družinica, ki s svojo prisotnostjo vznemiri našo pasjo spremljevalko. Ob ogradi se zložno vzpnemo do naslednje ceste, za nami se medtem odpirajo prvi pogledi na znana pobočja na nasprotnem bregu Save, ki nas bodo spremljali večji del poti.

Pogled na modro SavoSledi zopet nekaj metrov po cesti in nad sabo ob kažipotih zagledamo informacijsko tablo. Le zakaj so jo postavili tako visoko, da besedila na njej s ceste ni mogoče prebrati? No, radovednost mi ne da miru, zato se v nekaj korakih povzpnem po pobočju sipkem pobočju in tako izvem, da lahko pred sabo vidimo domačijo Pr’ Valentin, ohranjeno s konca 18. stoletja. Zagotovo ji tako posvetimo kak pogled več, kot bi ga sicer. Še krajši vzpon ob robu gozda in že smo pri naslednji domačiji, kjer nas z dvorišča najprej prijazno pozdravi štirinožec, nato pa nam precej manj prijazen pogled nameni še dvonožna stanovalka. Nekaj metrov više si ob spomeniku iz druge svetovne vojne na klopi privoščimo nekaj pijače in krajši počitek.

Strma pobočja na desnem bregu JevniceTravnik se kmalu konča in spet zavijemo v gozd, a tokrat kratkemu zložnemu vzponu sledi daljši odsek poti po položni, z odpadlim listjem prekriti gozdni cesti, ki k sreči ne vidi ravno veliko prometa. Ta se na asfaltirano cesto izteče pri še eni domačiji, kjer si radoveden muc zaželi od blizu ogledati našo psičko, medtem ko jo njen pasji sostanovalec precej ostro oblaja. Pohitimo mimo njih desno po cesti, ki za zadnjimi hišami preide v makadam. Do ostrega levega ovinka ji še sledimo, nato pa nas markacije usmerijo kar naravnost v breg po bližnjici, ki bolj spominja na strugo hudournika kot na pot. Odsek k sreči ni dolg in se kmalu izteče na bolj prijetno in manj strmo pešpot, na začetku katere srečamo šele druge pohodnike ta dan, ki so se odpravili po isti poti kot mi. Teh se je zaradi dveh psov, ki so jim delali družbo, še bolj od nas razveselil nas štirinožec, ki si je lahko privoščil nekaj igre in dodatne rekreacije.

Sadna cesta med Javorom in JančamiZa naslednjim ovinkom se spet pokaže cesta, ki smo jo prej zapustili. Kot izvemo s table ob njej, se tu že prične t.i. Sadna cesta med Javorom in Jančami. Letni čas žal ni pravi, da bi lahko to v polni meri izkoristili, zato po njej nemoteno nadaljujemo z vzponom. Na nekaj daljšem odseku poti, ki sledi tej cesti nas prehiti in zapraši več vozil,kot bi si želeli, zato smo še toliko bolj zadovoljni, ko se pot zopet odcepi s ceste, tokrat v levo. Kratka bližnjica nas ob daljnovodu popelje nazaj na isto cesto, ki pa se že po nekaj metrih izteče na asfaltirano cesto, po kateri mimo cvetočih vrtov prispemo do cerkve Sv. Miklavža. Kolikor neverjetno se to že zdi, je res enakega imena kot lani obiskana cerkev na nasprotnem bregu Save!

Gredica cvetočih narcisOb cerkvi nas preseneti množica neobičajno lepo oblečenih obiskovalcev. Očitno gre za posebno priložnost, ki pa je zaradi slabega poznavanja cerkvenih običajev ne uspemo prepoznati, kljub mlajem in pozdravom Svetemu Duhu na spremljevalnih napisih. Tako raje pohitimo proti planinskemu domu in mimo njega do lokacije zaklada. Kar nekoliko presenetljivo ga najdemo skorajda takoj. Očitno bomo v Ljubljani še prej, kot smo načrtovali. Za vzpon smo z iskanjem vred porabili komajda dve uri, za spust po isti poti pa bomo še nekaj manj. Za spreminjanje načrtov je vseeno že prepozno, izlet bo navkljub nekaj krajšemu trajanju od načrtovanega nadvse prijeten.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Talež

Lovksa koča TaležPrelepo pomladno soboto smo izkoristili za obisk zanimivosti v okolici avtokampa Šobec in tako še izkoristili možnost brezplačnega prehoda skozi kamp, preden ga v sredini aprila odprejo in začnejo vstop zaračunavati. Že ob prihodu nas je kar malo presenetilo dejstvo, da v bajerju ni bilo vode, a kot smo izvedeli kasneje, je bilo temu vzrok redno čiščenje pred začetkom sezone. Parkirali smo na urejenem parkirišču pred avtokampom in se najprej sprehodili do bližnjega mokrišča in lehnjakotvornih izvirov, le nekaj metrov oddaljenih od parkirišča, pod gozdom nasproti avtokampa.

Mokrišče ŠobecOd tam smo nadaljevali pot po makadamski cesti vzdolž ograde avtokampa. Takoj za ogrado smo z nje zavili desno in takoj nato levo na kolovoz, po katerem smo najprej prečili travnik in se nato sprehodili še skozi manjši gozdiček. Od hiše na drugi strani naprej je pot postala precej manj izrazita, a se je kmalu iztekla na naslednji kolovoz, na katerega smo zavili v levo. Nedaleč od tega mesta se je v levo pravokotno odcepila pešpot v smeri gozdnatega pobočja, iz katerega se sliši žuborenje studenca. Vedno bolj izraziti poti smo sledili prek travnika, kjer smo ta studenec prečkali in se nato ob njem povzpeli vse do izvira, tik pod katerem nas je navdušil s simpatičnim slapičem. Kar malo škoda je, da niti studenec, niti slapič nimata imena, in tako navdušujeta predvsem lokalne sprehajalce.

Slap na studencu brez imenaOd tod smo se vrnili nazaj do izhodišča in se nato sprehodili skozi kamp do mostu čez Savo, ki smo ga seveda prečkali in nato nadaljevali levo po dobro vidni poti. Tej smo sledili skoraj do mesta, kjer se začne vzpenjati, tam pa smo ob ogradi zavili levo na travnik vse do njegove oddaljene konice, kjer le nekaj dreves zakriva sotočje Save Dolinke in Save Bohinjke. Užitek ob opazovanju razlik med obema Savama, ki od tod naprej nadaljujeta svoj tok pod skupnim imenom, so nekoliko kazili le gradbeni stroji na nasprotnem bregu.

Cvetoči jetrnikiVrnili smo se do mesta, kjer smo zapustili pot, in nadaljevali po njej. Po krajšem vzponu in spustu smo dosegli Bodeški most čez Savo Bohinjko in ga prečkali. Na drugi strani smo takoj začeli z vzponom po neoznačeni gozdni cesti, ki vodi na Talež. To dejstvo je prvi kažipot potrdil kar nekaj metrov višje, na prvem razpotju. Po še vedno redko označeni gozdni cesti smo nadaljevali z vzponom brez orientacijskih dilem vse do izrazitega razcepa poti na koncu strmejšega klanca. Tudi tam smo se odločili nadaljevati po gozdni cesti, a se je kasneje izkazalo, da bi lahko zavili tudi desno in se povzpeli po pešpoti skozi gozd.

Pogled s TaležaKo smo po krajšem vzponu dosegli dve spominski obeležji na nasprotni strani poti, smo bili že skoraj na cilju. Kljub temu smo pred nadaljevanjem na klopi malo posedeli in se okrepčali. Že nekaj metrov naprej nas je markacija proti lovski koči usmerila desno in čez nekaj 100 metrov smo že bili na cilju. omeniti je potrebno, da se izpred lovske koče ponuja čudovit razgled na dolino, ki si ga po vzponu morate privoščiti, četudi ne nameravate izkoristiti njihovega gostoljubja.

Ptičja hišica ob poti skozi gozdV dolino smo se po isti poti vračali le kratek čas. Že kmalu po začetku spusta nas namreč že precej zbledel napis na enem od dreves usmeri levo proti Bledu. Po tej pešpoti smo se najprej spustili do že omenjenega razcepa, od tam pa smo nadaljevali levo po dobro vidni in utrjeni ter občasno tudi markirani poti, za katero se je izkazalo, da je precej bolj obiskana od gozdne ceste, po kateri smo se povzpeli. Dolino smo dosegli na robu travnika, kjer so številni izletniki parkirali svoje avtomobile. Nas je od našega ločevalo še kar nekaj hoje, ki pa smo si jo odločili še nekoliko podaljšati.

Bajer pri Debeli pečiPo makadamski cesti smo nadaljevali do Ribenskega mostu, ga prečkali in nato s ceste v prvem desnem ovinku zavili levo na pešpot, katere začetek je prekrivalo grmovje. Tej poti smo sledili vse do bajerja pri Debeli peči, ki je poleti priljubljena lokacija za piknike, kar so prvi obiskovalci potrjevali že tudi v tem zgodnje pomladanskem času. Čeprav smo vedeli, da je v bajerju precej življenja, nas je kar malo presenetila želva, ki smo jo opazili v njem. Po isti poti smo se vrnili do mesta, kjer smo zapustili cesto, in nato po cesti nadaljevali skozi Ribno.

Pogled na StolV prvem bolj izrazitem razcepu smo nato zavili desno in sledili cesti vse do zadnje hiše, kjer se je iztekla v kolovoz, po katerem smo prispeli do glavne ceste med Bodeščami in Ribnem. To smo le prečkali in nadaljevali po kolovozu, na katerega nas je usmerjal kažipot za Koritno. Ta se je kaj hitro iztekel na naslednjo cesto, na katero smo zavili desno in nato takoj spet levo v smeri Šobca. Po tej že znani poti smo se spustili do mostu čez Savo pri Šobcu in se nato skozi kamp sprehodili do parkirišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh