Zadnje čase sem se nekoliko polenil, pa ne toliko pri potepanju po Sloveniji kot pri opisovanju teh svojih potepov. Če nočem, da mi preveč podrobnosti uide iz spomina, je res že skrajni čas, da nadoknadim nekaj zamujenega. Začel bom z drugo soboto v juliju, ko smo se odpravili na Uskovnico, a smo pot začinili z ne pretežkim orientacijskim izzivom, ker smo si zaželeli krožne poti. Za izhodišče nam je služil ne najbolj znan zdravilni gaj pri Razpotju. Do njega nas pripelje makadamska cesta z Rudnega polja proti Uskovnici. Kot smo spoznali kasneje, bi lahko avto pustili prav v križišču pri zdravilnem gaju, a smo ga par ovinkov više, tako da smo del poti do tja po nepotrebnem opravili kar trikrat.
Po ogledu zdravilnega gaja smo se vrnili po makadamski cesti do mesta, kjer se je s ceste za Uskovnico odcepila cesta proti planini Konjščica in nadaljevali po njej. Pri tem smo ves čas intenzivno iskali mesto, kjer bi se strmina na levi strani ceste toliko ublažila, da bi si lahko obetali varne poti prek sicer suhe soteske potoka Ribnice. Po zelo kratkem poskusu s kamnito potjo, ki se je spuščala vedno strmeje, dokler je ni nenadoma zmanjkalo, smo prispeli do hudo zaraslega kolovoza, ki sicer ni bil videti pogosto v uporabi, a se je kasneje izkazal za zelo posrečeno izbiro. Po njem smo se blago spuščali dokler se ni uravnal in precej ostro obrnil v levo vzdolž soteske. To nam ni ustrezalo, zato smo se odpravili kar naprej proti njenemu robu skozi enostavno prehoden gozd. Ko smo ga dosegli smo spet skoraj obupali, saj je bila strmina še vedno precejšnja, ko smo ugledali dobro uhojeno pot, ki jo je ubrala prečno na strmino pobočja in nas prav zložno pripeljala do struge, prek nje in še mnogo prijetneje nazaj do precej razdrte kamnite ceste na drugi strani, ravno na sredini pod nekakšnim pašnikom, čez katerega smo se povzpeli do podobne ceste nekaj deset metrov višje, ki se je izkazala za markirano pot z Uskovnice proti Konjščici.
Pravokotno prek nje smo skočili še do travnika poleg brunarice Kavka, od koder se nam je odprl prelep razgled na Vogel. Po krajšem počitku in prijetnem klepetu z lastniki smo se vrnili na markirano pot in se po njej spustili do Planinske koče na Uskovnici. Tam smo se okrepčali s kislim mlekom in žganci ter se po krajšem neuspešnem iskanju točne lokacije, kjer naj bi bilo, sodeč po tablah in besedah sosedov, mogoče kupiti domačo skuto in sir, brez presenečenj vrnili po makadamski cesti do križišča pri zdravilnem gaju in naprej do našega parkirišča. Za tiste, ki bi radi ponovili našo tokratno pot, priporočam obratno smer, saj je na desnem bregu začetek poti v sotesko pri že omenjenem pašniku mnogo lažje najti. V skrajnem primeru pa vedno lahko nadaljujete okrog soteske do mesta, kjer se srečata poti za Konjščico z obeh strani soteske in se vrnete po drugi strani.
>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<
Objavite komentar