Minulo soboto smo se odpravili v dolino Tamar. Čeprav vemo, da so zanjo značilne nizke temperature in daljša zima, sta nas količina snega v dolini in zgodnjepomladansko vzdušje vseeno presenetila. Izlet je bil kljub temu prijeten, k čemur je pripomoglo tudi sončno vreme, ki se ga ob odhodu od doma niti nismo nadejali.
Parkirali smo pod skakalnicami v Planici. Začudili smo se, da nam ni bilo potrebno plačati parkirnine, še bolj pa nad odsotnostjo zapornice na cesti v Tamar, saj nadaljnjo vožnjo v dolino zdaj prepoveduje le še prometni znak. Ta seveda ni ravno učinkovit, v kar smo se prepričali pred Domom v Tamarju, kjer avtomobilov res ni manjkalo. Še dobro, da v Tamar poleti ni potrebno hoditi po cesti, saj bi bil zaradi prometa sicer izlet precej manj prijeten. Kot smo naknadno odkrili doma, je razlog za odstranjeno zapornico precej tragičen. Upam, da bo kljub temu kmalu postavljena primerna nova zapornica, ki bo promet v dolino spet omejila ter tako obvarovala naravo v njej in naredila podobne izlete še bolj prijetne.
Že na samem začetku poti smo ugotovili, da smo za obisk izbrali primeren čas, saj je Nadiža pritekla vse do Počitniškega doma RTV v Planici, v neposredni bližini katerega nas je prijetno presenetilo jezerce, ki ga je napolnila. Mimo njega smo se odpravili po mestoma markirani pešpoti, s katere je kljub temu praktično nemogoče zaiti. Kmalu smo spoznali, da je v dolini še mnogo bolj zgodnja pomlad, kot smo pričakovali. Najprej smo ugledali cvetoč črni teloh, nato tudi ne ravno majhne zaplate snega v senčnih kotičkih doline. Tudi vršički na iglavcih so šele dobro začeli poganjati.
Med opazovanjem prebujajoče se narave nam je pot do Doma v Tamarju hitro minila. Pred njim smo srečali številne smučarje, ki so se odpravljali na in tudi že vračali s pobočja proti Jalovški škrbini. S pomočjo fotoaparata smo se lahko hitro prepričali, da je to skoraj podobno mravljišču, toliko smučarjev je bilo na njem.
Mi smo nadaljevali pot mimo doma po poti proti Slemenu in Vršiču. Ravno na mestu, kjer se ta začenja vzpenjati, namreč v dolino pada 70 metrski slap Črne vode, ki je bil v tokratnih vodnih razmerah res vreden obiska. Tudi tu markacije niso ravno vzorne, a pot je dovolj shojena, da je ni mogoče zgrešiti. Smo jo pa med vračanjem izpod slapu ponovno našli šele malo bližje domu, kot smo jo med prihodom zapustili. Pred vrnitvijo smo pod slapom skrili še zaklad, za katerega upamo, da bo v to lepo dolino privabil še kakšnega geolovca več.
Po vrnitvi do doma smo se odpravili še pod slap Nadiža, kamor vodi pot na njegovem levem bregu, ki je od začetka vzpona naprej tudi precej dobro markirana. Njen začetek je najlaže najti tako, da se od doma usmerite proti slapu, ki je dobro viden tudi od tam. Na primernem mestu prečkajte ali preskočite potok Nadiža, nato pa po dobro vidni poti nadaljujte vse do raztežilnika in po levi naprej mimo njega. Tu se kmalu začnejo tudi markacije.
Pot je precej strma in nanjo se odpravljajte le primerno obuti. Tudi sicer trenutno ni v najboljšem stanju. Čeznjo je podrtih nekaj vej in dreves, na dveh mestih pa je še prekrita s snegom. Kljub temu smo se uspeli previdno povzpeli tik pod gornji slap, medtem ko izvir trenutno zaradi pretrganih jeklenic ni varno dosegljiv brez lastne plezalne opreme. Nadejam se, da bodo te težave rešene še to poletje, saj se pot zdi sicer dobro vzdrževana, tako da gre verjetno za posledice minule zime.
Izpod slapu se ponuja čudovit pogled na dolino Tamar, ki je po mojem mnenju vreden vzpona še bolj kot sam slap. Razveselili pa smo se tudi para cvetočih encijanov prav na koncu opravljene poti. Ko smo se naužili lepot narave, smo se počasi vrnili v dolino. Ustavili smo se še pred Domom v Tamarju, kjer smo si privoščili zelo okusne sirove štruklje in se spoznali s simpatično tibetansko terierko, ki je je bila naša mlada psička vesela manj od nas. Preostala nam je še lahkotna vrnitev do avtomobila, med katero smo srečali številne izletnike, ki so se na pot raje odpravili kasneje kot mi.
>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<
Objavite komentar