Gora Oljka

Cerkev Sv. Križa na Gori OljkiGora Oljka je osamelec v bližini Polzele. Na njej pozornost vzbudi vsaj dvoje. Že iz doline nase opozori mogočna cerkev Sv. Križa z dvema zvonikoma, za kar smo bili pred vzponom zaradi megle sicer prikrajšani. Se je pa vremenski napovedi navkljub razjasnilo, tako da smo se lahko v to prepričali ob vrnitvi. Še bolj zanimivo pa je njeno ime, saj na njej ni niti ene oljke, z dobrimi 700 m nadmorske višine pa bi ji le stežka rekli gora. Če malo pobrskamo, lahko ugotovimo, da je tudi ime tesno povezano s cerkvijo.

Tabla opozarja na muzej traktorjevZa vzpon na vrh smo si izbrali eno daljših poti, z izhodiščem v Polzeli. Parkirali smo na velikem parkirišču za Tuševim trgovskim centrom, ki je na nedeljsko jutro precej samevalo, ob vrnitvi pa je bilo naše vozilo na njem prav edino. Tudi zanimiva umetna stena tik ob trgovini je bila brez plezalcev, vsaj človeških. Markacije se začno nedaleč od trgovine, a vseeno je potrebno vedeti, v katero smer se odpraviti. Ker v meglenem jutru našega cilja ni bilo videti, smo si bili prisiljeni pomagati z zemljevidom. Za trgovino ob parkirišču vodi sprehajalna pot, do katere je zaradi zapuščenega gradbišča podjetja Vegrad dostop nekoliko otežen. Tej v levo sledimo vse do ceste proti Velenju, po kateri se odpravimo levo do križišča med domom gasilcev in muzejem traktorjev, kjer lahko opazimo že prvi kažipot za naš cilj, ki nas usmerja desno.

Sneženi mož na Vinskem vrhuKmalu se pojavijo tudi prve markacije, ki nas sprva vodijo po ozki cesti brez pločnika, s katere pa kar hitro zavijemo desno na še ožjo cesto, ki se položno vzpne proti Vimperku. Pod hribom se nam z leve pridruži še markirana pot iz smeri železniške postaje, kar je znamenje, da moramo spet postati bolj pozorni. Na levi strani nad cesto moramo na drevesu namreč opazili markacijo, ki nas opozori na mesto, kjer pot na Vimperk zavije levo s ceste. Kolovozu sledimo levo za hišo in se povzpnemo nad vinograd. Ko na levi opazimo tri improvizirane klopi, moramo s kolovoza zaviti desno po stopnicah in se skozi gozd povzpeti vse do cerkve Sv. Miklavža na Vimperku oz. Vinskem vrhu. Poimenovanje namreč ni najbolj jasno, saj večina virov govori o cerkvi in koči na Vimperku, medtem ko je na zemljevidu na tem mestu vrisan Vinski vrh, Vimperk pa je naslednji vrh, mimo katerega pot vodi v nadaljevanju.

Pogled v dolino med prečenjem pobočja VinceZa cerkvijo nas čaka vpisna knjiga, markacije pa nas usmerijo navzdol po rahlo poledenelem klancu. Sledi krajši sprehod skozi gozd in že dosežemo cesto mimo zadnjih hiš Zgornjega Podvina. Tej sledimo vse do njenega konca, kjer pot spet zavije v gozd in po vzhodni strani preči pobočje Vince. Mimo še nekaj hiš kmalu dosežemo parkirišče v Dobriču, ki očitno mnogim služi kot izhodišče za vzpon na goro Oljko. Od parkirišča pa vse do gostišča Jug moramo žal slediti asfaltirani cesti, nato pa imamo na izbiro dve poti.

Gole korenine so posledica številnih pohodnikov na tej potiMi smo za vzpon izbrali zahodno, označeno kot bližnjico, ki se takoj za gostiščem vzpne levo v pobočje. Pot kljub snegu ni bila poledenela, številne markacije na drevesih (k sreči ne na tleh) pa so nas prek nekaj strmih kratkih klancev zanesljivo pripeljale vse do cerkve. Pri tem je naša pot večkrat prečkala gozdno cesto ali kolovoz. Povsem mogoče, da vedno istega, a tega nismo uspeli z gotovostjo potrditi. Markirano pot smo zapustili šele tik pod cerkvijo, ko je k njej vabila dobro shojena bližnjica, medtem ko markirana pot vodi naokrog mimo planinskega doma, kjer so nas po ogledu cerkve postregli z okusno gibanico. Nad velikostjo porcije in lično postrežbo smo bili zares navdušeni, še toliko bolj zaradi ugodne cene.

Igra svetlobe in sencZa vrnitev smo si do neke mere tudi nehote izbrali vzhodno pot. Ob nekaj manjši pozornosti so nas namreč markacije zapeljale na makadamsko cesto, ki smo jo tik pred ostrim levim ovinkom spet zapustili, ko so našo pozornost pritegnile markacije za gostišče Jug. Tako smo se do njega spustili med prečenjem pobočja, ki je bilo celo krajše od poti, ki smo jo izbrali za vzpon. V nadaljevanju smo nekaj časa sledili že poznani asfaltirani cesti, ki pa smo jo zapustili na zadnjem ostrem desnem ovinku pred parkiriščem, v katerem je na zunanji strani moč opaziti markacije.

Trop srn v beguPo blatni in spolzki poti smo se prek travnika spustili do naslednje ceste, jo prečkali in nadaljevali skozi gozd pod potjo, po kateri smo se prej vzpenjali. Po levem robu travnika, ki smo ga kmalu dosegli, smo prispeli na cesto, ki smo jo med vzponom opazovali z Zgornjega Podvina. Tej cesti smo nato sledili vse do mesta, kjer smo zjutraj zavili na Vimperk, nato pa smo se po že znanem odseku vrnili do izhodišča. Najbolj smo bili presenečeni nad dejstvom, da na tej cesti nismo srečali niti enega vozila. Okolica je bila na nedeljsko dopoldne tako mirna, da smo na travniku pod cesto med pašo opazili celo trop srn.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Vojkova koča pod Plešo

Oddajni center je prepoznavni znak NanosaSončen praznični torek, kot nalašč za vzpon na Nanos. Tako je poleg nas razmišljal še marsikdo drug, a večina se je na vrh povzpela po najbolj znani poti iz Razdrtega. Mi smo si izbrali manj znano, a ravno tako zelo prijetno pot iz vasi Strane. Do izhodišča sicer vodi tudi cesta skozi Razdrto in mimo velikega parkirišča tik ob avtocesti, a bolj priporočljivo je na izvozu z avtoceste pri Razdrtem zaviti nazaj proti Postojni in nato pri prvem odcepu zaviti levo. Skozi Malo Ubeljsko po precej ozki cesti pripeljemo do Stran, kjer lahko parkiramo nasproti igrišča. Po množici avtomobilov, ki smo jih ob prihodu videli na parkirišču pri Razdrtem, nas je kar malo presenetilo, da smo bili v Stranah edini. Do povratka se je to že povsem spremenilo in le stežka bi našli še kako prosto parkirno mesto.

Mreža korenin kljubuje erozijiKažipot ob igrišču nas takoj napoti v pravo smer. Po nekaj metrih asfalta pot sprva nadaljujemo po ne najbolj utrjenem makadamu, kmalu pa tudi ta preide v precej blaten kolovoz. Začetek izleta je bil povsem pomladno obarvan, ob poti so nas pozdravljali številni zvončki, pa tudi blagodišeči telohi in trobentice. To se je končalo skorajda takoj, ko so nas markacije s položnega kolovoza usmerile na desno v gozd. Strmina se je postopoma stopnjevala in skrbno markirana pot nas je skoraj brez posebnosti v vijugah popeljala do odcepa proti cerkvici Sv. Brica, ki smo jo med drevesi že opazili na desni strani. Seveda smo se pred nadaljevanjem vzpona sprehodili do nje in si jo pobliže ogledali.

Sneg na poti od Sv. Brica na vrhZnačaj poti se je od tod naprej precej iznenada spremenil. Vijuganje skozi gozd je namreč zamenjalo prečenje strmega pobočja Nanosa, ki ga je dodatno popestril sneg, ki se je obdržal na poti: sprva le na notranji strani, sčasoma pa se je razširil kar čez celotno širino poti. Zaradi precejšnje strmina pobočja nad potjo, obstaja tudi nevarnost padajočega kamenja. Tekom našega vzpona sta se na pot zvalila dva. Zaradi šumov na pobočju smo sumili, da ju je sprožila kakšna žival, a tega nismo uspeli potrditi.

Pogled na NotranjskoVzpon se seveda konča šele, ko pot doseže rob planote, vzdolž katerega nato nekaj časa vodi. Medtem se v desno kar trikrat odcepi pot proti Suhemu vrhu. Očitno na Nanosu res vse poti vodijo na njegov najvišji vrh. Na tem odseku je bilo snega spet manj, na edinem nekoliko bolj izpostavljenem odseku pa je bila pot povsem kopna. Tretjemu odcepu proti Suhemu vrhu kmalu sledi precej zoprn strm vzpon po poti, ki je bila za povrh še blatna in zato spolzka. Pravzaprav je bil na tem odseku spust še bolj neprijeten od samega vzpona. Kot nalašč pa se prav ta blatna pot izteče na razgleden prisojen travnik, ki si ga je skupina planincev izbrala za svoj kotiček. Na soncu so namreč posedali že, ko smo se vzpenjali, in so bili tam še vedno, ko smo se že vračali z vrha.

Poledenela pot vrh NanosaTa prisojni travnik je bil tudi zadnji kopni del poti, ki je  na tem mestu zavila desno v gozd, znotraj katerega se je obdržalo še med 5 in 10 cm snega. V kopnih razmerah bi bil odsek do Vojkove koče zaradi razgibanosti nadvse prijeten, tako pa je prav zaradi posameznih spustov in vzponov zahteval še dodatno previdnost. Sama pot je bila večinoma poledenela in kljub listju, ki je bil posut po njej, je bilo nekajkrat lažje hoditi tik ob poti, kjer sneg ni bil zamrznjen. Pri Vojkovi koči so se razmere spet spremenile: snega ni bilo več, zato pa nam je dobrodošlico zaželela burja. Kljub temu smo se seveda povzpeli še do razgledne točke desno od oddajnega centra, s katere se nam je odprl pogled na Vipavsko dolino in Julijske Alpe, medtem ko nam je pogled proti morju spet zakrivala megla. Pred vrnitvijo v dolino smo se še malo okrepčali, nato pa smo se tudi zaradi hladnega vetra kar hitro po isti poti vrnili do izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Sekulak in Kopitnik

Vitovska cerkevSončna nedelja je bila kot nalašč za vzpon na dve manj znani razgledni točki na južnem robu Trnovskega gozda. Za izhodišče smo si izbrali vas Vitovlje oz. natančneje vrh Vitovske krožne poti, kjer nas kažipoti opozorijo na začetek pešpoti proti Vitovski cerkvi. Hitro cesto skozi Vipavsko dolino smo zapustili pri izvozu Selo in z vožnjo nadaljevali v smeri Nove Gorice vse do središča vasi Vitovlje, kjer smo zavili desno pri tabli za turistično kmetijo Malovščevo. Le nekaj metrov više smo zavili desno v smeri Vitovske krožne poti. Po ozki in vedno bolj strmi cesto smo se povzpeli vse do njene vrhnje točke. Ko smo na desni opazili kažipota za Vitovsko cerkev in Vitovsko jezero, smo le nekaj metrov naprej parkirali ob cesti na levi strani. V kolikor bi bil razpoložljivi prostor za nekaj avtomobilov že zaseden, bi se lahko vrnili nekoliko nazaj, kjer nas je tabla opozarjala na večje urejeno parkirišče.

Pogled na Vogrsko jezeroPo nekaj minutah vzpona po precej razdrtem kolovozu smo prispeli do prvega razpotja, kjer smo zavili levo na s travo poraslo pot, kamor nas je usmeril kažipot za Vitovsko cerkev. Kmalu smo ugledali prve markacije, ki so nas spremljale vse do cerkve. Pot se je sprva nekoliko spustila skozi gozd, v katerem smo v daljavi zagledali celo trop srn, ki pa se nam je umaknil še preden se je ponudila priložnost za fotografiranje. Kmalu smo zavili ostro desno in se začeli strmo vzpenjati proti cerkvi. Za krajši čas se je pot položila v bližini znamenja, a se hitro spet začela vzpenjati pod kamnito steno Vitovskega hriba in levo mimo njega. Ko smo na desni skozi drevesa zagledali cerkev, smo bili že skoraj pri njej. Desno smo zavili na širšo pot, ki nas je pripeljala na razgleden plato pred cerkvijo, s katerega se nam je prvič odprl pogled na Vipavsko dolino.

Vitovski hrib in Sveta gora s SekulakaPo sprehodu okoli cerkve smo se ponovno vrnili do tega platoja in nadaljevali desno skozi obok, ki nas je pripeljal do novega razpotja. Ubrali smo levo pot, a le za nekaj metrov, kjer nas je kažipot za Kopitnik in Krnico usmeril na kratko bližnjico skozi gozd, ki nas je pripeljala do velikega kažipota, ki bi ga dosegli tudi, če bi širši poti sledili do naslednjega razcepa in bi desno zavili šele tam. Pri kažipotu smo se odpravili desno v smeri za Krnico in Skozno. Le krajši vzpon nas je ločil od naslednjega razcepa, kjer smo nadaljevali desno po razgledni Napoleonovi poti, vsekani pod t.i. Visokim zidom. S ceste so se spet odpirali lepi pogledi na Vipavsko dolino, kot tudi na že obiskani Vitovski hrib in cerkev.

VIpavska dolina s SekulakaPri naslednjem razcepu smo se namesto po direktni levi poti za Kopitnik, odpravili desno proti razgledni točki Sekulak. Le kratek sprehod prek jase nas je ločil od začetka najstrmejšega vzpona na celotnem izletu, ki nas je v slabe pol ure pripeljal do višine razgledne točke. Tik pred njo se je ostro levo odcepila še ena pot za Kopitnik, a mi smo seveda nadaljevali desno okrog pobočja in v le par minutah dosegli naš cilj. Čudovit razgled je poplačal trud vzpona: videlo se je vse od Svete Gore na zahodu do Vogrskega jezera in Trstelja na jugu. Edinole pogled na morje nam je zakrivala megla, ki se je vlekla ob obali.

Spirala v gozduPrivoščili smo si še kratko okrepčilo, nato pa smo nadaljevali levo po markirani poti, ki je sprva vodila še po razglednem grebenu, nato pa je zavila levo v gozd. Po nekaj minutah vzpona smo dosegli pot, ki vodi po samem robu Trnovskega gozda. Zavili smo ostro levo, v smeri Sekulaka. Pot nam je najprej popestril podrt bor, ki smo ga morali obhoditi po pobočju, tik pred iztekom poti na ozko asfaltirano cesto proti Krnici in Kopitniku pa smo morali prečiti celo ozek pas pomrznjenega snega, ki se je obdržal v zavetju gozda. Po cesti smo se mimo več parkiranih avtomobilov spustili do Krnice in nato nadaljevali levo po še ožji, zdaj že makadamski cesti. Spomenik na desni strani ceste nas je kmalu opozoril, da smo prispeli do našega naslednjega cilja, Kopitnika, ki je še najbolj znan kot vzletišče za zmajarje in jadralne padalce, z njega pa se odpira tudi lep pogled na Vitovski hrib in Vipavsko dolino.

Spust po gozdni potiZa vrnitev v dolino sta nam s Kopitnika na voljo dve poti. Po levi bi se spustili do prvega razcepa nad razgledno Napoleonovo potjo, kjer smo med vzponom zavili desno proti Sekulaku. Mi pa smo za spust izbrali desno pot mimo lovske koče v smeri Skoznega. Po krajšem blagem spustu so nas markacije s široke poti usmerile levo na ožjo pot in čez le nekaj metrov še enkrat levo na še ožjo pot, ki se je takoj začela strmo spuščati med skalami. Kmalu smo se obrnili še bolj v levo in pričeli s prečenjem gozdnatega pobočja. V desno se je čez čas odcepila še ena pot za Skozno; mi smo seveda nadaljevali s spustom v levo. Hitro smo prispeli do razcepa za Vitovsko cerkvijo, kjer smo zavili desno na pot, po kateri smo se že vzpenjali.

"Veliki" kažipotPri prepoznavnem velikem kažipotu smo se zaradi previdnosti vrnili po že znani markirani bližnjici skozi gozd do kažipota proti Vitovskemu jezeru, ki smo ga opazili že med vzponom. A ko smo se spustili po poti, na katero nas je ta usmeril, se je hitro izkazalo, da se je ta iztekla na širšo pot, ki se je brez označb spuščala neposredno od velikega kažipota, kjer smo mi raje izbrali ovinek skozi gozd. Dobrih sto metrov kasneje nas je kažipot za Vitovsko jezero usmeril desno navzdol po pobočju. V nekaj serpentinah smo se po markirani poti spustili do jezera, ki smo ga z vrha kar nekoliko težko opazili zaradi vsega podrtega drevja. Najprej smo se nad jezerom prebili do izvira, kjer smo pogasili žejo, nato pa smo se okrog jezera spustili še do njegove spodnje strani, kjer smo se mu laže približali, da bi občudovali bleščeče temno barvo vode v njem, od katere se je odbijala prav vsa okolica.

Vitovsko jezeroSpust v dolino smo nadaljevali po najširši poti, ki je zavila v za nas zaželeni smeri, torej desno proti našemu izhodišču. Z desne strani se je tej poti pridružilo še par drugih, pri čemer je postajala vse širša, vse dokler nismo prispeli do kažipota, kjer smo na samem začetku poti zavili levo proti Vitovski cerkvi. Preostal nam je le še spust po že znanem kolovozu do našega avtomobila.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh