Bohor

Deževno vreme v večjem delu Slovenije je bilo vzrok za izbiro cilja čim dlje proti vzhodu, kjer je bila napoved bolj obetavna. Čeprav zjutraj še ni kazalo povsem tako, se je v tem koncu Slovenije naredil prav lep dan, z obilico sonca in brez padavin. Splačalo se je zapeljati malo dlje. Kot izhodišče so služile Jablance, vas nad Senovim. Dolenjsko avtocesto smo tako zapustili na izvozu Krško in se ob Savi zapeljali do odcepa za Brestanico, kjer smo zavili desno čez most. Nadaljevali smo naravnost do Senovega, kjer smo takoj za mostom čez Dovški Potok zaveli levo. Potoku smo sledili vse do dobro označenega odcepa za Jablance, kjer smo zavili levo v klanec. Dva ostra ovinka kasneje smo pripeljali iz gozda in ustavili na urejenem parkirišču na desni strani ceste, pred informativno tablo za Pot štirih slapov, zaradi katere se verjetno še kdaj vrnemo v te kraje.

Sprva smo se na Bohor nameravali povzpeti mimo slapu Ubijavnik, zato smo se od izhodišča odpravili po cesti, ki v blagem ovinku zavija levo. Sledili smo ji vse do ostrega levega ovinka, v katerem se desno navzgor odcepi gozdna cesta, ki jo označuje tudi kažipot za Ubijavnik, v času našega obiska zataknjen za ostanke posekanega grmovja. Ker je pogled na naš GPS razkril, da smo se že zelo približali zakladu ob jami Ajdne peči v južnem pobočju Brezovega rtiča, je padla odločitev, da gremo najprej do njega in se nato vrnemo. Tako smo nadaljevali po cesti navzgor skozi Puste Ložice do našega vmesnega cilja.

Med vračanjem nam je na koncu vasi pozornost pritegnila gozdna cesta, ki se je odcepila levo v smeri grebena Bohorja. Hiter pogled na zemljevid je razkril, da res vodi tja, zato se ji odločili slediti, namesto da bi se spuščali vse odcepa za Ubijavnik, češ saj se lahko tudi vrnemo mimo slapu, če ga želimo videti. Sledenje nemarkirani poti se je izkazalo za neproblematično. Še največ težav smo imeli na prvem travniku, kjer smo se pravilno odločili slediti poti, ki je vrh njega zavijala desno. Zaradi gozdnih del se je prijeten kolovoz le malo pod neizrazitim vrhom Grmade prelevil v razrito vlako, ki bi se v bolj vlažnih razmerah verjetno izkazala za povsem neprehodno. K sreči se posušeno blato ni ugrezalo in smo brez preglavic dosegli gozdno cesto, na katero smo zavili levo v smeri Lisce.

Slediti smo ji nameravali vse do mesta, kjer se nanjo izteče kolovoz iz smeri Koče na Bohorju, po katerem bi se nato povzpeli na Veliki Javornik. A načrt smo spremenili zaradi še drugega zaklada dneva, proti kateremu smo se približno na polovici tega odseka zagrizli v strmo pobočje. Ker se nam ni zdelo smiselno po tem pobočju še spuščati, smo od najdišča raje po brezpotju nadaljevali proti severu do že omenjenega kolovoza, ki smo ga dosegli ravno na mestu, kjer se z njega na vrh Javornika odcepi markirana pot za vzpon iz smeri Lisce. Seveda smo ji sledili in v nekaj minutah dosegli vrh.

Po krajšem počitku smo nadaljevali pot proti vzhodu v smeri Koče na Bohorju. Markirana steza nas je ponovno pripeljala do kolovoza, ta pa naprej do naslednje gozdne ceste, kateri smo sledili v desno skorajda do Koče na Bohorju. Le dobrih sto metrov pred njo smo namreč s ceste zavili desno, kamor nas je usmeril kažipot za Petrovo skalo, najlepšo razgledno točko na Veliki Javornik, s katerega smo se ravno vračali. Tik pred razglediščem nas je levo navzdol v strmo pobočje napotil še kažipot za naravno okno, ki se mu seveda nismo mogli upreti. Po ogledu obeh naravnih znamenitosti smo se končno vrnili do ceste in naprej do koče.

Preostala nam je še vrnitev v dolino, po možnosti mimo slapu Ubijavnik. Na našo žalost nam oskrbnica koče pri tem ni znala pomagati, zato smo bili prepuščeni zgolj poti, vrisani v zemljevid. Seveda to ni zadoščalo in med sledenjem markacijam smo kmalu ugotovili, da nas naša pot ne vodi v graben temveč po vzhodnem pobočju nad njim. Nič ne de, imamo zato še toliko boljši razlog, da se vrnemo in obiščemo vse štiri slapove. Markirana pot nas je skozi gozd in po robu pašnikov hitro in brez težav pripeljala do vasi, kjer se je pridružila asfaltirani cesti. To smo prepozno zapustili, kar smo spoznali šele na dvorišču zasebne hiše, kjer se je cesta iztekla. Po zaslugi prijazne lastnice se nam ni bilo potrebno vračati, saj nas je kar čez svoje zemljišče napotila nazaj na markirano pot. Tako nam je preostal le še zaključni spust, ki je zaradi podrtega drevja zahteval nekaj več spretnosti. Steza se je na cesto iztekla le kakšnih sto metrov nad parkiriščem, kjer smo zjutraj pustili naš avto.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Kum

Na Kum se je sicer možno pripeljati z avtom, a vzpon je seveda mnogo bolj zanimiv in zadovoljujoč, če ga opravimo peš. Tako smo se nanj odpravili iz Trbovelj. Avto smo pustili na parkirišču ob železniški postaji ter se prek Save vrnili do glavne ceste. Na nasprotni strani se namreč v pobočje vije cesta na Dobovec, kateri smo sledili prvih nekaj metrov do planinske table, ki označuje začetek poti na Kum skozi Čebulovo dolino, našo izbiro za vzpon na vrh.

Začetni del poti preči strma gozdna pobočja, a je speljana tako, da višino pridobivamo precej enakomerno in se nam nikoli ni potrebno zares strmo vzpenjati. Edinole v vlažnem vremenu zahteva nekaj več previdnosti. Markacije sicer niso najbolj pogoste, a poti kljub temu ne moremo zgrešiti, vsaj dokler ne dosežemo travnikov. Takrat se strmina sicer umiri, a pot postane manj očitna in zahteva od nas več pozornosti. Popelje nas mimo edinega kozolca in nato po kolovozu skorajda povsem do kmetije, tik pred katero nas sprva usmeri desno skozi gozd pod njo, na koncu pa še prek njenega dvorišča, kjer za nekaj časa lahko opazimo še zadnjo markacijo.

Ob odsotnosti označb nam pri orientaciji pomaga naravni relief. Vzpon enostavno nadaljujemo po travniku, ki vodi po dolini navzgor, z obeh strani obdan z gozdom. Pravilnost smeri nam potrdi šele kapelica na prevoju pobočja, kjer lahko opazimo naslednjo markacijo. Še kratek blag vzpon po preostanku travnika in že dosežemo makadamsko cesto, ki jo zgolj prečkamo. Le nekaj metrov desno od točke, kjer jo dosežemo, namreč markirana pot ponovno zavije po travniku navzgor.

Zahvaljujoč visoki travi in skoznjo uhojeni poti brez težav dosežemo gozd, kjer se pridružimo poti iz Zagorja. Že po nekaj metrih gozd ponovno zapustimo, pot pa se nadaljuje po robu travnika. Na tem mestu smo morda tudi po zaslugi divje češnje, ki je pritegnila našo pozornost, pri vzponu spregledali naslednjo markacijo na stebru električne napeljave sredi travnika. Tako smo nadaljevali po levem robu travnika, s katerega smo se spustili na makadamsko cesto pod nami, ko smo se želeli izogniti vlažni visoki travi.

Ker smo vedeli, da moramo z vzponom še nekaj časa nadaljevati po dolini, smeri kljub temu nismo zgrešili. A namesto da bi sledili gozdni cesti skozi gozd po desnem robu doline, na katero bi nas pripeljala markirana pot, smo po levi strani trudoma sledili posameznim kolovozom, ki so se eden za drugim izgubljali na travnikih in nas večkrat zapeljali v visoko travo. Šele proti koncu doline se je ponudila priložnost, da smo se lahko pridružili gozdni cesti, saj nas je pred tem od nje ves čas ločeval pas kopriv, malinovja in drugih rastlin, skozi katere res nismo želeli “gaziti”.

Ko je gozdna cesta ponovno začela zavijati so se spet pojavile tudi markacije. V ostrem levem ovinku se je pot na Kum odcepila desno in se pričela zmerno vzpenjati skozi gozd. V bližini zanimivega spomenika v obliki ozke visoke piramide se ji je z leve pridružila še ena pot iz smeri Lontovža. Šele na tem odseku smo srečali prve planince, ki so izbrali isti cilj kot mi, le po krajši poti. Obe poti skupaj se v desno skozi gozd vzpenjata še krajši čas, dokler ne dosežeta makadamske ceste na Kum.

Na tem mestu nas na nasprotni strani cesti precej zavajajoče na Kum usmerja še ena planinska tabla. Ne glede na oznake na njej je potrebno za krajši čas cesti slediti v desno in nato v levem ovinku nadaljevati naravnost po še zadnjem krajšem pobočju navzgor. Takrat nad sabo lahko že zagledamo tako oddajnik kot cerkev Sv. Neže. V nekaj minutah dosežemo vrh, od koder se nam lepi pogledi odprejo še proti jugu in zahodu, pri čemer nam je v pomoč tudi tabla z vrisanimi smermi številnih vrhov, ki jih v lepem vremenu lahko vidimo.

Pred vrnitvijo smo se na hitro odžejali še v Planinskem domu na Kumu tik pod njegovim vrhom, nato pa smo se po že opravljeni poti vrnili v Trbovlje. Seveda nismo ponovili orientacijske napake, ki smo jo napravili pri vzponu, in smo skozi dolino pravilno sledili gozdni cesti vse do mesta, kjer se od nje odcepa markirana pot, ki smo jo prej zgrešili. Tako smo lahko tudi natančno ugotovili, kje smo nehote zapustili markirano pot.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Paški Kozjak

Napoved lepšega vremena v vzhodni Sloveniji je narekovala, kje si moramo poiskati cilj našega tokratnega izleta. Kot odlična izbira se je izkazal Paški Kozjak, na katerega smo se povzpeli iz Dobrne. Štajersko avtocesto smo tako zapustili pri Arji vasi in zavili proti Velenju. Po prečkanju soteske reke Pirešice smo zavili desno in številnim smernim tablam sledili vse do Dobrne, kjer smo parkirali na prostornem parkirišču na desni strani ceste na samem začetku vasi. Le nekaj metrov naprej smo prispeli do glavnega razcepa v vasi, kjer so nas pričakali že prvi kažipoti in markacije.

Zavili smo levo ter sledili cesti mimo hotelov in zdravilišča. Občasne markacije ob cesti so potrjevale, da smo na pravi poti. Toda že v vasi Klanc smo se znašli pred prvo dilemo v križišču, kjer se je cesta nadaljevala v 3 smeri, puščica ob markaciji pa ni ravno najbolj jasno označevala, katera od levih dveh možnosti je prava. Po posvetovanju z zemljevidom smo se pravilno odločili za srednjo možnost. S tem pa smo se tudi začeli precej hitro vzpenjati. Še posebej je izstopal krajši odsek pod Žeblarjevo pečjo, saj smo bili takšnih strmin bolj vajeni z gozdnih poti kot na asfaltiranih cestah znotraj naselij.

Kmalu po tem vzponu smo končno zapustili cesto, saj nas je kažipot usmeril v gozdno pobočje na levi. Sicer smo imeli na izbiro tudi položnejšo pot, ki se je še naprej nadaljevala po cesti, a hoje po asfaltu smo imeli že dovolj pa tudi v našem zemljevidu je bila kot markirana označena le strma pot. Ta nas je skozi gozd zanesljivo vodila po grebenu, številne markacije pa so nekaj več pozornosti zahtevale le enkrat, ko smo že dosegli širši kolovoz. Na enem izmed dreves nas je puščica usmerjala v desno, kjer na prvi pogled pot ni bila najbolj vidna, a res so nas že čez nekaj metrov spet pričakale markacije, ki so potrdile pravilnost naše poti. Prav lahko si predstavljam, da bi ta odcep zgrešili, če ne bi bili dovolj pozorni. Pred nami je bil le še zadnji vzpon in že smo Trojnšku zapustili gozd in se ponovno vrnili na zdaj že makadamsko cesto.

Kažipot na slikovitem ozadju prvih vrhov Paškega Kozjaka nas je usmeril na levo. Spet je sledil daljši odsek poti, ki smo ga prehodili po cesti. Do Strmca nad Dobrno, kjer se je cesta končno spet iztekla, sta se nam z leve pridružili še dve drugi cesti, po katerih sta vodili markirani poti iz Velenja in Pake. Prav pri zadnji kmetiji naj bi sodeč po zemljevidu imeli na izbiro dve poti na Paški Kozjak: levo prek Visokega in desno mimo njega. Ker začetka leve poti nismo opazili, smo se bili prisiljeni odpraviti po desni, čeprav smo se želeli povzpeti tudi na Visoko.

K sreči se to ni izkazalo kot problem. Ko smo premagali strmino, ki se je iztekla z nekaj stopnicami, se je markirana pot namreč nadaljevala po srednjem, še zasneženem kolovozu izmed treh, ki je vodil ravno na vrh. Markirana pot ga je sicer kmalu zapustila v desno, a mi smo nadaljevali kar naravnost in v zadnjem razcepu prav pod vrhom še enkrat zavili levo. Ko smo dosegli travnik, dileme ni bilo več. Takoj smo opazili lično škatlo z vpisno knjigo ob prikupnem nasadu s spomenikom iz druge svetovne vojne v sredini. Na klopi smo si po vpisu v vpisno knjigo privoščili še manjše okrepčilo, nato pa smo se pred spustom do Planinskega doma na Paškem Kozjaku po travniku sprehodili še na levo do razgledne točke, s katere nam je megleno ozračje zakrivalo pogled v dolino, tako da smo termoelektrarno v Šoštanju videli le v obrisih.

Pot nas je do doma sprva vodila po kolovozu, ki se je z zavojem v levo elegantno izognil preveliki izgubi nadmorske višine. Kadarkoli se nam je na levo odprl pogled v dolino, je močno zapihal tudi veter, kot bi nas želel na to opozoriti. Kljub meglenemu ozračju smo v daljavi uspeli opaziti tudi Goro Oljko, na katero smo se nedavno povzpeli. Zadnje metre vzpona do doma smo opravili po cesti skozi vas. Brez postanka smo nadaljevali proti cerkvi Sv. Jošta nad vasjo, kamor so nas kažipoti napotili v desno. A le nekaj metrov za tem so nas markacije usmerile levo na kamnito pot, ki se je vzpenjala v pobočje. Markacije so bile na tem odseku redkejše, a ker ni bilo nobenih odcepov, z orientacijo kljub temu ni bilo težav. Nekdo očitno sicer ni bil enakega mnenja, saj smo med vzponom na tleh opazili številne liste z narisano puščico, na katere so bili položeni kamni, da jih ne bi odneslo. Njihov namen nam je ostal uganka.

Od cerkve smo se usmerili desno po grebenu Paškega Kozjaka proti Ostrici. Pred nami je bila slaba ura hoje po kamniti poti, ki je zaradi snega na severni strani pobočja zahtevala več previdnosti vsakokrat, ko je pot zavila na to stran grebena. K sreči se to ni zgodilo prepogosto in celo takrat smo v nekaj primerih lahko ubrali alternativno pot po južni strani. Vrh Ostrice je precej neizrazit, niti nismo opazili, da bi bil označen, tako da smo ga identificirali bolj po občutku, ki smo ga potrdili še s pogledom na GPS. Na vrh še najbolj opozori velika skala, ki jo je tik pred njim potrebno obiti po ozki poti, vsekani vanjo. Za vrhom je sledil le še krajši blag spust in dosegli smo rob velikega pašnika, ki so ga na prisojnem vrhu že krasili pomladanski žafrani, medtem ko se je na njegovem dnu še zadrževal sneg, ki se je v toplem pomladanskem soncu pospešeno talil.

Čeprav to ni najbolj opazno, se markirana pot nadaljuje tik pod gozdom proti naslednjemu in najvišjemu vrhu v grebenu, Basališču, a mi smo se odločili ta vzpon izpustiti in se raje kar po pašniku spustiti do kmetije, kamor se izteče tudi markirana pot z vrha. Prav po dnu pašnika do kmetije vodi kolovoz, ki pa mu nismo ves čas sledili, saj je bil na nekaj mestih zaradi taljenja snega povsem poplavljen. Naj omenim še, da so našo radovednost pred spustom premamile klopi, ki smo jih opazili na desnem robu travnika. Iz tabel ob njih smo razumeli, da naj bi šlo za prizorišče Ostriških večerov poezije, a o tem niti naknadno nismo uspeli nikjer ničesar prebrati. Od kmetije naprej smo spet dlje časa sledili makadamski cesti, ki je bila zaradi osojne lege izmenično poledenela in blatna. Občasno je pravilnost naše poti potrdila tudi kakšna markacija.

S ceste smo ponovno zavili šele nedaleč od mesta, kjer se nam je z desne pridružila cesta, ki smo jo že dlje časa spremljali v dolini pod nami. V širšem razcepu ob kmetiji smo markacijam sledili na s travo poraščeno pot, ki se je na desni spuščala po pobočju. Na cesto, še vedno makadamsko, smo se ponovno spustili pri Krivcu v Brdcah nad Dobrno. Mimo kmetije smo se sprehodili do bližnjega spominskega obeležja, ob katerem smo malo posedeli na klopi in se še zadnjič pred vrnitvijo na izhodišče okrepčali. Pri tem smo si krajšali čas z ugotavljanjem, od kod vsi borovi storži, s katerimi je bila posuta klop, če pa nad njo raste smreka. Brez uspeha.

Nedaleč od obeležja bi po zemljevidih sodeč morali cesto ponovno zapustiti, a smo očitno spregledali markacijo, ki je opozarjala na ta odcep na desni strani ceste. Tako smo bili prisiljeni po cesti napraviti krajši ovinek, a že kmalu po mestu, kjer se je cesta razcepila in smo zavili desno, smo se ponovno pridružili cesti, po kateri bi se spustili, če bi uspešno sledili markacijam. Tik pred tem je makadam tudi že prešel v asfalt. K sreči je markirana pot v prvem ostrem levem ovinku ponovno zapustila cesto, na kar so opozorile tudi nekoliko skrivnostne markacije na stebru obcestnega ogledala.

Krajši spust skozi gozd in že smo bili ponovno na cesti, kjer nas je pričakal presenetljivo močan veter. Mimo pašnika smo hitro prišli do naslednjega mesta, kjer markirana pot zapusti cesto. A napisi na kažipotih so nas precej zbegali, saj v nasprotju z našimi pričakovanji niso omenjali Dobrne, temveč le slap Drenovec in jamo Ledenico. Boljšim poznavalcem okoliških krajev to bržkone zadošča, mi pa smo sprva nadaljevali kar po cesti, tudi zato ker se markirana pot začne v nasprotni smeri od ceste, po kateri smo hodili. A že po nekaj sto metrih je cesta zavila v povsem napačno smer, zemljevid pa je tudi označeval, da bi se markirana pot morala tu nekje odcepiti. Tako smo se vrnili in le nekaj metrov naprej od začetka markirane poti je našo odločitev potrdil naslednji kažipot, ki je omenjal tudi Dobrno. Res ne bi škodilo, da bi podoben kažipot stal tudi ob cesti.

Sprva lahkoten spust prek travnika in po kolovozu skozi gozd se je kmalu prelevil v serpentine, prek katerih smo premagali strmo pobočje in dosegli sotesko potoka, ki se izteče v že omenjeni slap Drenovec. Škoda, da je bil v času našega obiska skorajda suh, saj bi bil slap zagotovo bolj zanimiv, če bi čezenj padalo več vode. Tudi sicer smo bili navdušeni nad tem, kako lepo urejena in varovana je bila pot v spodnjem delu soteske, tudi nad slapom. Smo pa bili nekoliko razočarani na jamo Ledenico, ki bi si po našem mnenju le stežka prislužila takšno ime. Zgodovinsko ozadje, o katerem smo si prebrali naknadno, sicer to našo sodbo vsaj malo omili. Do slapu in jame iz Dobrne vodi asfaltirana cesta, kateri smo morali slediti še dobra dva kilometra, preden smo se v poznih popoldanskih urah prijetno utrujeni končno vrnili po parkirišča, kjer smo pustili svoj avto.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Gora Oljka

Gora Oljka je osamelec v bližini Polzele. Na njej pozornost vzbudi vsaj dvoje. Že iz doline nase opozori mogočna cerkev Sv. Križa z dvema zvonikoma, za kar smo bili pred vzponom zaradi megle sicer prikrajšani. Se je pa vremenski napovedi navkljub razjasnilo, tako da smo se lahko v to prepričali ob vrnitvi. Še bolj zanimivo pa je njeno ime, saj na njej ni niti ene oljke, z dobrimi 700 m nadmorske višine pa bi ji le stežka rekli gora. Če malo pobrskamo, lahko ugotovimo, da je tudi ime tesno povezano s cerkvijo.

Za vzpon na vrh smo si izbrali eno daljših poti, z izhodiščem v Polzeli. Parkirali smo na velikem parkirišču za Tuševim trgovskim centrom, ki je na nedeljsko jutro precej samevalo, ob vrnitvi pa je bilo naše vozilo na njem prav edino. Tudi zanimiva umetna stena tik ob trgovini je bila brez plezalcev, vsaj človeških. Markacije se začno nedaleč od trgovine, a vseeno je potrebno vedeti, v katero smer se odpraviti. Ker v meglenem jutru našega cilja ni bilo videti, smo si bili prisiljeni pomagati z zemljevidom. Za trgovino ob parkirišču vodi sprehajalna pot, do katere je zaradi zapuščenega gradbišča podjetja Vegrad dostop nekoliko otežen. Tej v levo sledimo vse do ceste proti Velenju, po kateri se odpravimo levo do križišča med domom gasilcev in muzejem traktorjev, kjer lahko opazimo že prvi kažipot za naš cilj, ki nas usmerja desno.

Kmalu se pojavijo tudi prve markacije, ki nas sprva vodijo po ozki cesti brez pločnika, s katere pa kar hitro zavijemo desno na še ožjo cesto, ki se položno vzpne proti Vimperku. Pod hribom se nam z leve pridruži še markirana pot iz smeri železniške postaje, kar je znamenje, da moramo spet postati bolj pozorni. Na levi strani nad cesto moramo na drevesu namreč opazili markacijo, ki nas opozori na mesto, kjer pot na Vimperk zavije levo s ceste. Kolovozu sledimo levo za hišo in se povzpnemo nad vinograd. Ko na levi opazimo tri improvizirane klopi, moramo s kolovoza zaviti desno po stopnicah in se skozi gozd povzpeti vse do cerkve Sv. Miklavža na Vimperku oz. Vinskem vrhu. Poimenovanje namreč ni najbolj jasno, saj večina virov govori o cerkvi in koči na Vimperku, medtem ko je na zemljevidu na tem mestu vrisan Vinski vrh, Vimperk pa je naslednji vrh, mimo katerega pot vodi v nadaljevanju.

Za cerkvijo nas čaka vpisna knjiga, markacije pa nas usmerijo navzdol po rahlo poledenelem klancu. Sledi krajši sprehod skozi gozd in že dosežemo cesto mimo zadnjih hiš Zgornjega Podvina. Tej sledimo vse do njenega konca, kjer pot spet zavije v gozd in po vzhodni strani preči pobočje Vince. Mimo še nekaj hiš kmalu dosežemo parkirišče v Dobriču, ki očitno mnogim služi kot izhodišče za vzpon na goro Oljko. Od parkirišča pa vse do gostišča Jug moramo žal slediti asfaltirani cesti, nato pa imamo na izbiro dve poti.

Mi smo za vzpon izbrali zahodno, označeno kot bližnjico, ki se takoj za gostiščem vzpne levo v pobočje. Pot kljub snegu ni bila poledenela, številne markacije na drevesih (k sreči ne na tleh) pa so nas prek nekaj strmih kratkih klancev zanesljivo pripeljale vse do cerkve. Pri tem je naša pot večkrat prečkala gozdno cesto ali kolovoz. Povsem mogoče, da vedno istega, a tega nismo uspeli z gotovostjo potrditi. Markirano pot smo zapustili šele tik pod cerkvijo, ko je k njej vabila dobro shojena bližnjica, medtem ko markirana pot vodi naokrog mimo planinskega doma, kjer so nas po ogledu cerkve postregli z okusno gibanico. Nad velikostjo porcije in lično postrežbo smo bili zares navdušeni, še toliko bolj zaradi ugodne cene.

Za vrnitev smo si do neke mere tudi nehote izbrali vzhodno pot. Ob nekaj manjši pozornosti so nas namreč markacije zapeljale na makadamsko cesto, ki smo jo tik pred ostrim levim ovinkom spet zapustili, ko so našo pozornost pritegnile markacije za gostišče Jug. Tako smo se do njega spustili med prečenjem pobočja, ki je bilo celo krajše od poti, ki smo jo izbrali za vzpon. V nadaljevanju smo nekaj časa sledili že poznani asfaltirani cesti, ki pa smo jo zapustili na zadnjem ostrem desnem ovinku pred parkiriščem, v katerem je na zunanji strani moč opaziti markacije.

Po blatni in spolzki poti smo se prek travnika spustili do naslednje ceste, jo prečkali in nadaljevali skozi gozd pod potjo, po kateri smo se prej vzpenjali. Po levem robu travnika, ki smo ga kmalu dosegli, smo prispeli na cesto, ki smo jo med vzponom opazovali z Zgornjega Podvina. Tej cesti smo nato sledili vse do mesta, kjer smo zjutraj zavili na Vimperk, nato pa smo se po že znanem odseku vrnili do izhodišča. Najbolj smo bili presenečeni nad dejstvom, da na tej cesti nismo srečali niti enega vozila. Okolica je bila na nedeljsko dopoldne tako mirna, da smo na travniku pod cesto med pašo opazili celo trop srn.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Boč

Ker je vremenska napoved za nedeljo pred 14 dnevi še najlepše vreme obetala v vzhodnem delu Slovenije, smo se po daljšem času odpravili na Štajersko. Za cilj smo si izbrali Boč nad Poljčanami, pogosto imenovan tudi Štajerski Triglav. Štajersko avtocesto smo tako zapustili na izvozu za Slovenske Konjice in nato nadaljevali skozi Žiče proti Poljčanam in Rogaški Slatini. Posebej je vredno omeniti le zadnji dve križišči: po prečkanju drugega železniškega prehoda je potrebno zaviti desno proti Rogaški Slatini, v Zgornjih Poljčanah pa v ostrem levem ovinku levo, kamor nas usmeri kažipot za Boč. Ozka cesta nas hitro pripelje do urejenega parkirišča na zunanji strani levega ovinka. Ob lepih koncih tedna je priporočljivo prispeti dovolj zgodaj, saj gre za priljubljen cilj, kar pomeni, da je parkirišče precej zasedeno.

Vzpon smo pričeli po desni poti mimo Babe, ki skozi jesenski gozd vodi po precej strmem grebenu. Kmalu po začetku vzpona smo še enkrat prečkali cesto, ki mimo našega parkirišča pelje vse do doma na Boču. Sicer ni ravno prometna, a zaradi nepreglednosti nekaj previdnosti vseeno ni odveč. Strmina se nadaljuje vse do Babe – skale na višini 535 m, od koder se odpre lep pogled na Poljčane. V nadaljevanju pot postane širša in bolj položna vse do doma. Kljub vzornim markacijam je potrebno nekaj več pozornosti, ko se pot za nekaj deset metrov pridruži kolovozu, da ne spregledamo mesta, kjer z njega ponovno zavije levo v breg. Takoj za tem se ne smemo pustiti zmesti številnim puščicam na drevesih, ki kažejo v levo, čeprav se markirana pot nadaljuje naravnost oz. rahlo v desno.

Kmalu dosežemo Dom na Boču, pot pa nadaljujemo mimo njega in za njim naprej v breg, kamor nas usmerjajo tudi označbe gozdne učne poti. Na razpotju smo izbrali desno senčno pot, ki ne najbolj opazno zavije levo v breg tik preden doseže asfaltirano cesto. Po kratkem vzponu zavije ostro levo in se nato skozi gozd zlagoma vzpenja. Hojo je na posameznih mestih popestrila velika količina listja, s katero je bila prekrita pot. Posebej zanimiv je kažipot nekje na polovici vzpona, ki nas usmeri ostro v desno na “položno pot”. Poimenovanje postane bolj smiselno šele, če dobro pogledamo na eno izmed dreves naravnost pred nami, na katerem je še mogoče opaziti ostanke napisa za “strmo pot”, ki ni več vzdrževana, zaradi česar so označbe izbrisane.

Brez presenečenj kmalu dosežemo vrh, ki pa še ne pomeni konec vzpona, vsaj v kolikor si želimo lepega razgleda. Na vrhu Boča je namreč postavljen razgledni stolp, ki sega nad vrhove dreves, ki ga preraščajo, in tako v lepem vremenu ponuja lep razgled na širšo okolico. Naše jutro obljubam vremenarjev navkljub niti na Štajerskem ni bilo najbolj obetavno, a se je medtem vendarle dovolj razjasnilo, da nismo bili v celoti prikrajšani za razgled, čeprav je bilo ozračje še vedno precej megleno.

Da se ne bi vračali po isti poti, smo se odpravili mimo stolpca proti drugemu vrhu Boča, na katerem je postavljen oddajnik, ki ga obdaja ozko zaprto vojaško območje. Markirana pot vodi tik ob njegovi ograji, celo skozi ostanke ograje, ki je v jugoslovanskih časih varovala precej širše območje. Čeprav so stebri precej dotrajani in je ograja na mestih, skozi katera vodi pot, odstranjena, so nas vseeno zmotili ostanki bodeče žice le nekaj metrov od poti, ki se zdijo nevarni tudi za živali v gozdu. Ko obidemo ograjo, se za nekaj sto metrov pridružimo še dostavni cesti do vojaškega območja, nato pa po gozdni poti pričnemo s spustom v dolino.

Kmalu po začetku spusta nas čaka odločitev med dvema alternativnima potema v dolino. Mi smo izbrali desno pot čez Balunjačo, ki je na kratkem odseku sicer nekoliko bolj izpostavljena, a varovana z jeklenicami in zahteva le nekaj previdnosti. Kmalu po združitvi obeh poti dosežemo kolovoz proti Domu na Boču, a mu sledimo le kratek čas, nato pa se v desno proti Poljčanam spustimo po zložni gozdni poti. Ta je nekaj več previdnosti zahtevala le zaradi velike količine listja, s katerim so bile prekrite vse neravnine in kamenje. Ko prečkamo cesto za Dom na Boču, smo že skoraj na cilju in v le nekaj minutah že dosežemo parkirišče.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Planinski dom v Gorah

Danes smo se iz Hrastnika odpravili do Planinskega doma v Gorah. Avto smo parkirali ob železniški postaji v Hrastniku, kjer se tudi začneta tako Sovretova pot (ki vodi v Šavno Peč) kot markirana pot do planinskega doma, in sicer ob koncu železniške postaje na drugi strani industrijskega tira. Na začetku se precej strmo vzpne v travnik, še dvakrat za kratek čas sledi cesti in jo nato dokončno zapusti. Po nedolgem vzponu skozi gozd in prek par jas se ponovno povzpne na kolovoz, ki se malo pred Krnicami priključi cesti v vas.

Skozi vas nas je markirana pot popeljala kar po asfaltni cesti, na kateri pa k sreči ni bilo veliko prometa. Vendar pa je ta del poti povsem izpostavljen soncu, kar se je pri današnjih temperaturah izkazalo za precej neugodno predvsem med vračanjem. Je pa res, da je bil to edini del poti, na katerem se nam je odprl pogled na Kum na nasprotnem bregu Save. Ob koncu vasi cesta preide v kolovoz in nato v gozdno cesto, ki se sprva še rahlo povzpne, nato pa že prične počasi spuščati proti Šavni Peči.

Tam nekje nas je kažipot za Gore strmo usmeril v travnik na levi. Skoraj do cilja nas je pot nato vodila skozi gozd, kjer so se izmenjavali bolj in manj strmi odseki. Na desni smo med drevesi na nekaj mestih ugledali tudi Šavno Peč, rojstni kraj Antona Sovreta, po katerem je Sovretova pot dobila ime. Ko se je pot ponovno iztekla na kolovoz, smo bili že skoraj na cilju. Še mimo cerkve Sv. Jurija in že se nam je odprl pogled na Planinski dom v Gorah, od koder smo se kmalu po isti poti vrnili do izhodišča.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Slap Cuc

Minulo nedeljo smo se odpravili do slapu Cuc v Savinjski dolini. Avto smo pustili pri kmetiji Rihar, kjer z glavne ceste skozi dolino Podvolovljek prek mostu čez potok Lučnica table usmerjajo proti slapu Cuc, Riharjevi jelki in Velikemu Rogatcu. Mi smo prispeli s kamniške strani, in sicer prek prelaza Volovljek, proti kateremu smo zavili nekaj pred Črnivcem na cesti iz Kamnika v Gornji Grad. Cesta čez prelaz je bila v dobrem stanju, v celoti asfaltirana, a precej ozka in ovinkasta, tako da je predvsem med vračanjem zahtevala previdnost zaradi številnih kolesarjev in tudi drugih voznikov. Omenjene table proti slapu Cuc pri kmetiji Rihar iz kamniške strani ni videti, tako da smo pravi odcep skoraj zgrešili. Se ga pa da prepoznati po kapelici na nasprotni strani ceste. Na cesti proti kmetiji Rihar ni ravno veliko prostora za parkiranje, a tudi izletniki so redki, tako da smo avto lahko varno pustili ob prvem razcepu, ne da bi koga ovirali.

Že tu nas je pričakal prvi kažipot proti slapu Cuc, ki nas je usmeril vzdolž grabna proti skednju in nato levo za njim na kolovoz. V začetnem delu večjih težav z markacijami nismo imeli, le pri osamljenem kažipotu proti Rogatcu smo sprva spregledali, da se je potrebno povzpeti v klanec in ne nadaljevati naravnost ob grabnu, a smo napako hitro popravili, po vzponu pa so nas spet spremljale redne markacije. Vse do prve brvi čez graben, kjer nas je kažipot proti Rogatcu usmerjal naprej po desnem bregu. Sicer na nobeni strani v bližini ni nobene markacije, smo pa vseeno sledili kažipotu in čez nekaj 100 metrov spet prišli do markacij.

Pot se je nekaj časa vila skozi polja cvetočega čemaža, ki je bil prava paša za oči. Ko smo prispeli do naslednje brvi, pa se je pojavila prava dilema. Naravnost naprej so nas usmerjale rdeče markacije, čez brv pa zelene. Kažipota pa nobenega. Odločili smo se slediti rdečim, kar se je kmalu izkazalo za slabo odločitev. Pot se je začela strmo vzpenjati in odmaknila od grabnov, tako da se nam je posvetilo, da smo slap očitno zgrešili in se vzpenjamo na Kal in proti Rogatcu. Zato smo se obrnili in se vrnili do brvi.

To smo prečkali (pozor: srednje deblo je rahlo nalomljeno, zato nanj ni pametno stopati) in sledeč zelenim markacijam hitro prispeli pod slap. Že z desnega brega se je nanj odprl lep pogled, še lepši pa seveda z opazovalne točke na levem bregu, do katere smo brez težav prišli prek grabna. Od te točke poti nad slap in naprej proti Riharjevi jelki nismo našli, nazaj v klanec proti Rogatcu, s katerega smo se že spustili , se pa tudi nismo želeli vzpenjati v upanju, da gre za pravo pot. Priporočam se za informacijo, katera pot v resnici vodi proti Riharjevi jelki in nad slap.

Mi smo se tako odločili za vrnitev, in sicer kar po levem bregu. Začetni del je zahteval nekaj malega previdnosti in je bil na kratkem odseku celo zavarovan z jeklenico, vendar ni bil nikjer zares nevaren. Se je pa kmalu pot umirila ter nadaljevala z zložnim spustom po levem bregu grabna. Čeprav sploh ni markirana, je dobro uhojena in je ni mogoče zgrešiti. Hitro smo prispeli do spodnje brvi in zaključili, da bi bila pot prek brvi pametnejša odločitev, saj je tudi lažja in prijetnejša od naše prvotne izbire na desnem bregu. Brv smo prečkali in se po slabih treh urah vrnili po isti poti nazaj do izhodišča.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Bistriški Vintgar

Do ne prevelikega parkirišča na vhodu v Bistriški Vintgar nas pripelje asfaltirana cesta, na katero zavijemo s krožišča pred Impolom v Slovenski Bistrici. Pravi je en izvoz pred vhodom v tovarno Impol, so pa vključno od krožišča naprej v vseh križiščih kažipoti, ki usmerjajo k Bistriškemu Vintgarju, zato je skoraj nemogoče zaiti. Ko si na robu parkirišča preberemo tablo s podatki o zaščiti tega naravnega spomenika, se odpravimo navzgor po sprva precej strmi in blatni poti na levem bregu Bistrice. To se kmalu spremeni, ko pot v sotesko zavije levo z gozdne ceste, nedaleč od tod pa tudi prvič prečkamo Bistrico in nadaljujemo po desnem bregu.

Sprva položno nadaljevanje poti se prevesi v prvi strmejši vzpon, ki nas kar precej odmakne od toka Bistrice. Dobršen del pridobljene višine izgubimo v spustu proti rimskemu kamnolomu. Prek brvi, na katero nas opomni kažipot, lahko pridemo na levi breg in povsem do njega, vendar pa se v nasprotju s planinskim zemljevidom markirana pot nadaljuje po desnem bregu, zato se bo potrebno vrniti. Pot se brž spet nadaljuje navkreber in postane ožja. Proti koncu tega drugega vzpona nas kažipot opomni na odcep v desno proti slapu Šum. Ta pot se zlagoma spusti proti toku Bistrice. Ko nas pripelje do drevesa s precej zbledelo markacijo v neposredni bližini potoka, se lahko ob njem z nekaj spretnosti še nekoliko spustimo in zavijemo za skalo, od koder se nam ponudi lep pogled na slap.

Ko se naužijemo lepote, se vrnemo do že omenjenega drevesa, kjer se lahko vzpnemo po skalah navzgor in nadaljujemo po varovani poti ob slapu. Precej strm vzpon, ki zahteva nekaj več previdnosti, nas pripelje nazaj do poti, ki smo jo zapustili za ogled slapu, ne da bi se nam bilo potrebno vračati. Na stičišču obeh poti nas pričaka še ena tabla o Bistriškem Vintgarju, kakršno smo že srečali na začetku poti, le nekaj metrov naprej pa se v levo odcepi pot proti Ančnikovemu gradišču. Mi nadaljujemo desno prek dveh pritokov Bistrice, kmalu pa prek brvi tudi ponovno na njen levi breg, na katerem bomo ostali celoten preostanek poti.

Značaj te poti se od tod naprej kar precej spremeni. Čeprav je še vedno dobro vzdrževana in varovana, zahteva nekoliko stabilnejši korak, ko prek skal in korenin napredujemo po mestoma strmih pobočjih potoka. V zameno se nam Bistrica pokaže v svoji najbolj živahni in slikoviti luči. V tem delu poti bomo srečali kar nekaj že razpadajočih opuščenih mlinov, ki nas opominjajo na pomen potoka za lokalno gospodarstvo v preteklosti. Čez slabo uro hoje se pobočja postopoma uravnajo, tok Bistrice pa se umiri. Pot postane lažja, a tudi nekoliko manj zanimiva, vseeno pa se nam splača nadaljevati vsaj do Maroltove jelke, do katere je še manj kot pol ure. Gre za najdebelejšo jelko v tem delu Evrope, katero si je res vredno ogledati. Nanjo nas opozori dobro vidna tabla, nahaja pa se na nasprotnem bregu Bistrice, kamor nas pripelje še ena brv. Od tod lahko pot nadaljujemo po levem bregu proti Močniku ali pa se po desnem bregu vrnemu proti izhodišču prek Urha. Ob vročih dneh, kot je bil današnji, pa se je verjetno najbolje vrniti kar po isti poti, kjer nas pred vročimi sončnimi žarki varuje gozd, Bistrica pa doda še nekaj zares dobrodošle svežine.

>> Album slik <<