Sicer smo se minulo nedeljo odpravili na Krn, a ker nisem objavil niti še zapisa o našem prejšnjem vzponu nad 2000 m izpred dobrega meseca, je prav da se najprej posvetim temu podvigu. Bogatin in Mahavšček (poimenovan tudi Veliki Bogatin) sta vrhova v spodnjih bohinjskih gorah, na katera se je mogoče povzpeti tako iz bohinjske, kot iz tolminske strani. Mi smo si seveda za izhodišče izbrali Bohinj, natančneje parkirišče pred Kočo pri Savici, do katerega vodi cesta iz Bohinjske Bistrice mimo Bohinjskega jezera. Sicer znaša parkirnina 3 evre, kar za celodnevno parkiranje sploh ni veliko, a pred sedmo uro, ko smo tja prispeli mi, ni bilo najti prav nikogar, kateremu bi lahko plačali ta znesek.
S parkirišča smo se najprej odpravili po proti slapu Savica. Prav na mestu, kjer pobirajo vstopnino za njegov ogled, pa se na levo v pobočje začne vzpenjati pot na Komno. Ta se vije prek 48 serpentin, večinoma oštevilčenih, tako da lažje spremljamo naš napredek pri vzponu. Poleg tega je pobočje prepredeno s številnimi bližnjicami, a tudi če zgolj sledimo markirani poti, bomo vrh dosegli v dobrih dveh urah. Tam nas pričaka veliko razpotje, od koder lahko pot nadaljujemo proti Komni (smer, iz katere smo se mi vrnili), proti Črnemu jezeru, Triglavskim jezerom ali proti Koči pod Bogatinom, kamor je pot vodila nas.
Po le nekaj minutah hoje so se nam odprli prvi razgledi na greben spodnjih bohinjskih gora, med njimi tudi na naša izbrana vrhova, ki sta bila še precej oddaljena. Za krajši čas smo postali pri spomeniku nad Kočo pri Bogatinu, v koči pa smo si privoščili okusen jabolčni zavitek, nato pa nadaljevali s potjo proti Bogatinskemu sedlu. Dolgo smo zgolj zložno prečili severno pobočje in se šele v zadnjem delu nekoliko bolj strmo povzpeli na sedlo, kjer nas je spet pričakalo večje razpotje. Naš cilj je bil seveda Bogatin, a preden smo začeli strm vzpon po pobočju, na katerega je vodila najbolj leva pot, smo se sprehodili še do zahodnega roba sedla, od koder se je odpiral čudovit razgled na Krn in sosednje vrhove.
Vzpon na Bogatin je sprva potekal po travnatem pobočju, kmalu pa je bilo potrebno zagristi v kamnito in delno krušljivo strmino, ki je zahtevala več previdnosti pri hoji. Smo pa bili zato na vrhu nagrajeni s čudovitimi razgledi na vse strani: proti bohinjski dolini in vsej že prehojeni poti na vzhodu, proti dolini Triglavskih jezer, Kanjavcu, Triglavu in osrednjim Julijcem na severu, proti Krnu ter grebenu med Sočo in Tolminko na zahodu ter na greben spodnjih bohinjskih gora na jugu, kamor nas je vodilo nadaljevanje naše poti.
Od najvišje točke na našem izletu nas je ločilo le še prečkanje sedla med obema Bogatinoma, torej najprej spust po krajšem melišču in nato ponoven vzpon v pohodnikom prijaznejše nasprotno pobočje. V manj kot pol ure smo se že razgledovali z Mahavščka, od koder se je še posebej lepo videla zgornja dolina Tolminke z njenim izvirom pod Osojnico. Zaradi dvigajočih se meglic s tolminske strani si za razgledovanje nismo vzeli veliko časa in smo raje hitro nadaljevali našo pot vzdolž grebena bohinjskih gora. Po končanem prečenju travnatega pobočja Vrha Škrli nas je pot vodila med veličastnega možica, nad katerim smo se takrat sicer čudili, a smo naknadno prebrali, da ta označuje začetek nemarkirane pot na Tolminski Kuk, ki smo jo očitno povsem spregledali.
Je pa možic hkrati označeval tudi začetek intenzivnejšega spusta proti planini Govnač (oz. Govnjač, saj si glede pravilnega črkovanja niti kažipoti niso enotni). Našo pasjo spremljevalko sta na tem odseku še posebej razvedrili dve manjši snežišči, ki sta se obdržali in s podenjem po katerih se je učinkovito ohladila na ta vroči jesenski dan. Pred zadnjim spustom proti planini se pot razcepi na dva dela. Levo se spusti zložneje in po nekoliko daljši trasi, desno pa preči ruševnato pobočje. Zaradi že nekoliko pozne ure smo izbrali krajšo alternativo, ki razen nekaj več pretikanja med ruševjem in par mest, nevarnih za zdrs, ni bila pretirano zahtevna. V zadnjem delu povsem na planini se je sicer nekoliko izgubila, a do ostankov stavb na planini smo si s prečkanjem travnika brez težav izbrali lastno pot.
Pred nami je bil še zadnji odsek poti, ki je vključeval tudi nekaj vzpenjanja, in sicer do Doma na Komni. Ta je večinoma vodil med ruševjem po že močno zaraslih ostankih nekdanje mulatjere. Ko smo po krajšem vzponu dosegli greben, s katerega se je odprl lep pogled na Dom na Komni smo zmotno menili, da smo ga že skoraj dosegli, a pot naredi kar precejšen ovinek, se pri tem celo nekoliko spusti in nas preseneti s krajšim strmim vzponom k domu na samem koncu.
Od tam smo po le nekaj minutah podobno strmega spusta že dosegli razpotje, kjer smo zjutraj zavili proti Koči pod Bogatinom, tako da so nas od avtomobila ločile le še serpentine, ki smo jih prehodili že zjutraj. Smo pa šele med vračanjem opazili, da so za celotno traso med Komno in Savico značilni številni štori in suha debla, “posuti” z drobnim kamenjem. Med vzponom smo jih namreč opazili le nekaj v zadnjem delu poti. Verjetno smo bili pred tem preveč zaposleni s samim vzponom. Bilo bi pa prav zanimivo izvedeti, od kod izvira ta aktivnost planincev na tem območju.
Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.
Objavite komentar