Ko je že kazalo, da letos ne bo več priložnosti za vzpon na še tretji dvatisočak, delno zato, ker smo s prvim odlašali vse do konca avgusta, še bolj pa zaradi nestanovitnega vremena, se nam je prejšnji konec tedna vendarle nasmehnila sreča – vremenska napoved je obetala čudovito volilno nedeljo. Ker so sredi oktobra dnevi že zelo kratki, načrtovana tura pa je bila dolga, smo se seveda od doma odpravili še v trdi temi. Že na Vršiču smo ugotovili, da se nismo edini odločili izkoristiti lepo nedeljo za pot v hribe, to pa se je potrdilo tudi pri zaprtem Domu dr. Klementa Juga v zatrepu doline Lepene, kjer je bilo že pred zoro parkiranih kar nekaj avtomobilov.
Po hitrem zajtrku smo že pred sedmo uro ob pomoči naglavnih svetilk pričeli z vzponom v gozdnato pobočje po sprva še široki kamniti kolovozni poti. Po nekaj zavojih nas je pričakal razcep markirane poti: levo je strmeje v pobočje zavila normalna pot, desno pa se je nadaljevala nekoliko daljša in lažja alternativa. Zavoljo pričakovane časovne stiske smo se odločili za krajšo varianto, kateri smo poskušali slediti tudi v nadaljevanju, ko sta se obe poti še nekajkrat prekrižali, občasno pa se na krajših odsekih celo združili. Posledično ni bilo vedno povsem enostavno slediti svoji izbiri, kljub temu pa poti na vrh ni bilo mogoče zgrešiti, tako zaradi številnih markacij kot zaradi dejstva, da tja pravzaprav vodijo vse poti, ki se prepredajo po pobočju.
Ko smo čez kakšni dve uri prispeli do zgornje postaje žičnice, na katero so nas med vzponom opozarjale številne table, ki so prepovedovale prehod pod njo med obratovanjem, je bil prvi večji vzpon že za nami, premagali pa smo tudi že dobro tretjino skupne višinske razlike. Po tovorni mulatjeri smo že v nekaj minutah prispeli do stebra, namenjenega merjenju višine snega, s katerega smo presenečeno razbrali, da je bilo lani v mesecu aprilu še tri metre in pol snega. Termometer, pritrjen na stebru, pa je s temperaturo 1 °C tudi zgolj potrdil naše predvidevanje, da nam bodo tokrat topla oblačila prišla še kako prav. Po krajšem spustu se je na levo odcepila pot k Domu pri Krnskih jezerih, ki je bil že zaprt. Čeprav je na to opozarjala že tabla na razcepu, smo se vseeno sprehodili mimo njega in po krajšem postanku nadaljevali pot proti Krnskemu jezeru.
Mimo planine Duplje smo ga dosegli v le nekaj minutah in se spet znašli pred novim razpotjem, tokrat neoznačenim. Misleč, da desni odcep vodi zgolj k jezeru, smo se odločili za levo pot, po kateri smo prečili melišča nad jezerom. Čeprav ta odsek ni markiran, je v odličnem stanju in se na drugi jezera združi z markirano potjo, ki vodi tik ob jezeru in se na koncu strmeje vzpne ob suhi strugi potoka, ki spomladi in ob deževju napaja jezero. Pred nami je bila še zadnja ravnina pred ciljem, travnata Planina na Polju, Na njeni drugi strani se je namreč že začel dolg vzpon proti Krnski škrbini, ki pa so ga popestrile številne zanimivosti ob poti: škraplje na kamnitem desnem pobočju, trop gamsov na paši pod Vrhom nad Peski, velika skala sredi nekdanje trase poti, pa še kaj bi se našlo.
Zahvaljujoč številnim markacijam med skalami ni težko najti prave poti. Nekaj več pozornosti je potrebno edinole na mestu, kjer se levo prek melišč odcepi nemarkirana pot na sedlo Prag, medtem ko markirana pot na Krnsko škrbino zavije desno in se za krajši čas nekoliko bolj uravna. A četudi bi na tem mestu nadaljevali po napačnem kraku, škoda ne bi bila prevelika: s Praga namreč na škrbino vodita kar dve markirani poti, ena pod in druga čez Batognico. S Krnske škrbine se nam prvič odpre pogled na Soško dolino, tam pa nase opozarjajo tudi ostanki bojev na soški fronti med prvo svetovno vojno.
Toda ni bil še čas za počitek, saj je bilo pred nami še zadnjih 200 metrov vzpona po travnatem južnem pobočju Krna. Ta del poti je markiran še najslabše, tako da je potrebne kar nekaj pozornosti pri iskanju markacij in razbiranju poti na travniku. A vsaj v lepem vremenu kljub temu ni potrebno skrbeti, saj je vrh ves čas dobro viden, pobočje pa je dovolj položno, da lahko brez težav uberemo tudi nekoliko drugačno traso. Edinole na ostanke bodeče žice med skalami moramo biti pozorni na nekaj mestih. Pogledi z vrha so bili na to sončno nedeljo res odlična nagrada za trud. V kolikor se zalotite, da večine vrhov ne prepoznate, vam bo v pomoč plošča, s katere boste lahko prebrali njihova imena.
Ko smo v daljavi prepoznali tudi Bogatin in Mahavšček, na katera smo se povzpeli pred dobrim mesecem, je bil čas za vrnitev. Večinoma smo se držali kar iste poti, z nekaj manjšimi odstopanji: h Krnskemu jezeru smo se spustili po markirani poti in se nato sprehodili mimo njega, k zaprtemu domu pri Krnskih jezerih nismo še enkrat zavili, po začetnem gozdnatem pobočju pa smo se sprva nameravali spusti po daljši in lažji poti, a smo že na prvem odseku ugotovili, da je razlika predvsem v dolžini, medtem ko je značaj poti precej podoben, tako da smo se raje držali kar že znane krajše variante. Po dobrih desetih urah smo prijetno utrujeni prispeli nazaj k avtomobilu in se odpravili domov. Večerja v Kranjski Gori nam je pa tudi zelo teknila.
Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.
Pica, a? Svetovne so :D
Objavite komentar