Maloško Poldne (Mallestiger Mittagskogel)

Vrh Maloškega PoldnevaPrvič v tej sezoni smo za cilj spet izbrali vrh v Karavankah, tokrat na avstrijski strani in sicer Maloško Poldne oz. Mallestiger Mittagskogel. Krožno pot smo začeli pri hotelu Baumgartnerhof nad vasjo Stari Grad (Altfinkenstein). Mejo smo prečkali na Korenskem sedlu in nato nadaljevali proti Beljaku do odcepa proti Baškemu jezeru (Faaker See) tik pred železniško progo, kjer smo zavili desno. Cesti smo sledili do Bekštanja (Finkenstein), kjer nas je kažipot za naš hotel usmeril desno. V nadaljevanju smo v vseh razcepih le še sledili takšnim kažipotom, dokler nismo dosegli prostornega parkirišča nasproti hotelskega.

Pogled na ruševine gradu FinkensteinNa pot smo se odpravili skozi "prehod" nad parkiriščem, na drugi strani katerega je že bil prvi razcep. Levo je vodila pot proti soteski potoka Ročica, skozi katero je speljana plezalna pot, mi pa smo nadaljevali naravnost skozi kratek odsek gozda in nato navzgor po robu travnika, od koder so se že ponujali prvi razgledi. Vrh travnika smo se za daljši čas vrnili v gozd. Pred začetkom bolj strmega vzpona, se levo odcepi še ena pot v sotesko Ročice, ki še najbolj služi kot zasilni izhod iz plezalne poti.

Kresišče z avstrijske straniMi smo nadaljevali s strmim vzponom po lepo speljani poti, celo prek pobočja, na katerem so dobro vidni sledovi nedavnega plazenja. Strmina je popustila, ko smo dosegli gozdno cesto, kateri smo sledili le do prvega ostrega desnega ovinka, kjer se je gozdna pot spet odcepila levo prek pobočja. Na mestu, kjer se z leve pridruži plezalna pot, smo mi v lovu za zakladom naredili kratek ovinek po njej navzdol, nato pa smo nadaljevali z vzponom do lepo urejene razgledne točke s klopjo, pod katero so vidni slapovi na Ročici, nad njimi pa se boči Črni vrh s križem na vrhu.

Lovska koča Mitzl Moitzl HüttePo krajšem postanku smo nadaljevali po poti, ki se je začela v ključih vzpenjati med praprotjo in drugo podrastjo mimo koče, nad katero se pot toliko približa robu previsnega pobočja, da si lahko privoščimo lep razgled na Beljak in greben Dobrača. Pot se od tod med macesni položno povzpne do naslednje, bolj znane koče, Mitzl Moitzl Hütte, pri kateri je z markirane poti vredno stopiti do razgledne točke na Baško jezero in okolico. Mi smo pri njej poiskali še naslednji zaklad, nato pa nadaljevali s spet bolj strmim vzponom po gruščnati poti do mejnega grebena, kjer se nam pridruži tudi pot s slovenske strani.

Kresišče s slovenske straniKažipoti proti našemu cilju nas usmerijo desno po grebenu, s katerega se nam odpirajo vse lepši pogledi Občasno se je dobro tudi ozreti, saj za sabo lahko občudujemo travnata pobočja Kresišča in Kepo za njim. Na najvišji točki grebena nas poleg razgleda pričaka tudi presenečenje: vrh Maloškega poldneva desno pod nami. Le nekaj metrov naprej nas desno z grebena usmerijo tudi markacije, medtem ko se naravnost naprej nadaljuje nemarkirana pot vse do Korenskega sedla. Tudi naša pot postane manj prijetna, saj spust po grušču zahteva kar nekaj previdnosti. Ko se nam z leve pridruži še druga pot iz doline, po kateri se bomo mi vračali, je pred nami le še zaključni vzpon prek mestoma zračnega grebena do našega končnega cilja.

Pogled na Baško jezeroTik pred vrhom smo si privoščili še kratek postanek zaradi iskanja zadnjega zaklada tega dne, nato pa smo nadaljevali do križa na vrhu, kjer smo se vpisali v vpisno knjigo ter se razgledali na avstrijsko Koroško. Med vrnitvijo do razpotja smo si privoščili še kak pogled proti Peči na zahodu. Od razpotja smo spust nadaljevali po že omenjeni poti 684, ki nas je skozi ruševje vodila prek melišča pod strmo zahodno steno Maloškega Poldneva. Na drugi strani melišča nas je pričakal gozd in za hojo bolj prijetna pot, ki nas je presenetila le še z dvema kratkima zares strmima odsekoma.

Metulj na pašiPrvi razcep nas je pričakal na mestu, kjer se pot izteče na gozdno cesto, a do nadaljnjega smo mi še naprej sledili pot 684 proti Bekštanju. Ta je sedaj sledila gozdni cesti, le mestoma je ubrala nekaj bližnjic po pobočju, zato je med hojo potrebno nekaj zbranosti, da ne bi zgrešili sicer dobro označene odcepe s ceste in si tako poti še dodatno podaljšali. Pot 684 zapustimo šele na razpotju tik nad potokom Rauscherbach, kjer zavijemo desno na pot 603 proti hotelu Baumgartnerhof. Tu nas v gozdu čaka še zadnji vzpon do pašnika, ob robu katerega se nato po označeni poti zložno spustimo do ceste in po njej naprej do našega izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Pršivec

Vpisna skrinjica na vrhuZaradi načrtovanih popoldanskih aktivnosti smo za izhodišče vzpona na Pršivec izbrali konec ceste na planini Vogar, kar je pomenilo plačilo pristojbine v Stari Fužini, nato pa vožnjo levo na obeh razcepih, ter po vse slabši gozdni cesti vse do majhnega parkirišča, na katero se ta izteče. Sredi tedna kljub ne najbolj zgodnji uri prostor ni bil več problem, zna pa biti stanje precej drugačno ob koncih tedna.

Kažipot ob parkiriščuS parkirišča smo zavili levo, kamor na s je usmeril na drevo pritrjen kažipot. Kratek spust po stezi nas je privedel na kolovoz iz smeri Vogarja, kateremu smo sledili desno. Po njem smo se včasih bolj in včasih manj strmo vzpenjali, vse dokler se ni končno iztekel na gozdno pot. Vzpon smo v ključih nadaljevali skozi gozd, ki se je postopoma redčil. Precej monotono pot je vsaj malo popestrila šele "špranja", skozi katero se je prvič ponudilo nekaj razgleda.

UkancOd tu naprej se je okolica hitro spremenila. Vzpon je postajal vse bolj strm, gozd pa vse redkejši, dokler se nam ni odprl čudovit pogled na Vogel. Nadaljnje vzpenjanje nam je ponujalo vse lepše razglede, prav kmalu tudi na Bohinjsko jezero in Ukanc. Pot je ob tem postajala vse bolj izpostavljena, kar se je stopnjevalo vse do zadnjih nekaj deset metrov vzpona po grebenu, kjer je bilo potrebno čez dva skalna skoka celo malo poplezati.

Bohinjsko jezeroZa nagrado se nam je prvič odprl pogled na cilj, katerega višino smo že skoraj dosegli, zato pa nas je od njega ločevalo še kakšne pol ure pretežno nerazgledne hoje, sprva po travnatem pobočju, nato pa skozi gozd po izrazito kraškem terenu. Vrh nas je zato pričakal s toliko lepšim razgledom tako na Bohinj z Jezerom, kot na gore vse od južnega bohinjskega grebena do Triglava na nasprotni strani. Na travnati planjavi smo si tako privoščili krajši postanek, da se okrepčamo in poiščemo skriti zaklad, nato pa smo začeli s spustom v smeri planine Viševnik.

Možic ob potiSprva strma in kamnita pot je postopoma postajala bolj prijetna, tudi gozd se je spet vse bolj gostil. Na nekaj mestih nas je v kotanjah pričakalo celo nekaj snega, največ pred vhodom v Majsko jamo, kamor sonce verjetno res ne posije prav pogosto. Tik preden smo ugledali koče na planini Viševnik nas je navdušil še velik kamniti možic, v katerega izdelavo je očitno šlo kar nekaj truda.

Planina ViševnikNadaljevanje poti s planine sprva ni bilo povsem očitno. Na kažipotih sredi planine namreč planina Vogar, v smeri katere smo bili namenjeni, ni bila omenjena, smo pa zato le nekaj metrov kasneje na travnatem pobočju nad kočami zagledali napis na skali, do katerega je vodila pot takoj za Bregarjevim zavetiščem. Od tam smo si privoščili še zadnji razgled dneva, tokrat na Debeli vrh in Ograde, nato pa smo se skozi gozd začeli vzpenjati proti sedlu med Pršivcem in Gornjim Viševnikom.

Debeli vrh, Triglav in Ogradi s planine ViševnikPo prečkanju travnatega sedla se je začel strm spust po precej kamniti poti med številnimi brezni. Najbolj izrazito med njimi menda nosi ime Brezno pri gamsovi glavici. Vse manj kamnita pot nas je skozi smrekov gozd privedla do vlake, kateri smo ob posameznih markacijah sledili vse do parkirišča, sprva precej položno, proti koncu pa spet precej strmo, kot smo videli že zjutraj, ko smo pred odhodom pogledovali na pot, po kateri smo se zdaj vračali.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh