Pod Špikom

Izvir pri Mrzlih vodah Teden dni po obisku krnice Za Akom smo se odpravili še v sosednjo krnico Pod Špikom, včasih poimenovano tudi Pod srcem. Namesto direktne poti navzgor smo se odločili za vzpon mimo izvira pri Mrzlih vodah oz. Mahov, kot jim pravijo domačini. Ubrali smo kar enako pot, kot sem jo opisal že lani. Izvir oz. slap nas je pričakal v precej drugačni podobi kot takrat. Vodo smo namreč le slišali v podzemlju, na površini pa smo lahko opazovali zgolj bujno rastoče mahove. Že teden dni kasneje po deževju v začetku septembra je izvir pridobil spet staro podobo, te dni pa upravičuje svoje ime med domačini– voda se zgolj zliva čez zelene mahove.

Zatrep krnice pod Špikom Namesto da bi se po ogledu vrnili po isti poti, smo nadaljevali preko slapu po še vedno dobro shojeni in neoznačeni poti. Šele pri prečkanju suhe struge smo opazili prve možice, kmalu po tem pa smo se pri improvizirani klopi že pridružili markirani poti z gozdne ceste proti Jasenjem. Nanjo smo zavili v levo in se začeli vzpenjati. Sprva po bolj široki in položni poti, ki pa je postajala vse bolj strma in pred svojim vrhom že precej zaraščena. Na posameznih mestih je bilo mogoče ujeti tudi kak pogled na dolino, pa tudi Špik se je občasno pokazal med drevesi. Ko je strmina popustila, smo bili že skoraj na cilju. Gosto rastje se je umaknilo, krnica  razširila, nad njo pa se je razpenjal zahodni del Martuljkove skupine s prepoznavnim Špikom na čelu.

Bivak pod Špikom Tudi v zatrepu te krnice se je obdržalo še nekaj snega, a to ni bil naš zadnji cilj. Desno od suhe struge je bilo moč opaziti možice, ki so nas opozarjali na pot, usmerjeno v gozd. Nekaj minut kasneje smo dosegli bivak pod Špikom, kjer smo malo posedeli in se naužili pogleda na Špikovo steno. Pred vrnitvijo v dolino pa smo se najedli še malin, ki so ravno dozorele pred bivakom.

Gozd Martuljek v dolini Med spustom smo se do gozdne ceste držali markirane poti, po kateri smo nadaljevali tudi spust v dolino. Pred tem smo zgolj zavili desno do Brunarice pri Ingotu, kjer smo si privoščili krepčilen obrok. Smo pa med vračanjem vseeno ubrali del za nas nove poti. Na ostrem desnem ovinku, ki ga gozdna cesta naredi za levim ovinkom z lepim razgledom proti spodnjemu slapu in pred začetkom hude strmine, ki se konča šele na dnu, smo nadaljevali pot naravnost v smeri, ki jo označuje kažipot za pešpot številka 6. Čeprav markacij v nadaljevanju ni, je pot dovolj opazna, da je ni mogoče zgrešiti, hkrati pa ponuja več kot dobro alternativo spustu po strmi gozdni cesti. Zagotovo se bomo še večkrat odpravili po njej.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Za Akom

Krnica Za Akom Dobršen del tokratne poti je opisan že v prispevku o Martuljških slapovih, ki naj služi kot uvodno branje, saj bom tokrat izpostavil le nekaj posebnosti in sprememb ter opisal preostanek poti od gornjega Martuljškega slapu do krnice.

Spodnji Martuljški slap Kot prva je omembe vredna pot skozi sotesko do spodnjega Martuljškega slapu. Čeprav smo se na tem izletu konec avgusta lahko sprehodili skoznjo in je bila zgledno urejena, je v času pisanja po zadnjih informacijah zaprta zaradi škode, ki jo je povzročilo izdatno deževje v začetku septembra. Povsem mogoče je, da bo pot ponovno urejena šele spomladi. V vsakem primeru upoštevajte informacije ob poti in ne hodite skozi sotesko, če je označena kot zaprta. Namesto tega se povzpnite po strmi gozdni cesti, na katero vas usmerjajo tudi kažipoti proti Brunarici pri Ingotu. Če bi si res radi ogledali spodnji slap od bliže, se v takšnem primeru k njemu raje spustite z vrha, kjer bi se sicer iz soteske pridružili gozdni cesti. A tudi tu bodite previdni, saj je pot lahko spolzka in krušljiva.

Most pod gornjim Martuljški slapom Prijetnejša sprememba, ki jo želim predstaviti, se nanaša na zgornji Martuljški slap. Tik pod njim je od letošnje pomladi postavljen nov kovinski most, prek katerega je po opisanem varovanem spustu mnogo lažje prečkati potok Martuljek in se nato po desnem bregu povzpeti bodisi v ruševje za lep pogled na celoten slap, ali pa ob slapu splezati vse do tolmuna pod njim. Povečanje dostopnosti tega slapu za manj izkušene izletnike je vredno vseh pohval, vseeno pa se tja ne odpravljajte brez ustrezne pohodne obutve in ne zanemarjajte previdnosti.

Gozd Martuljek v dolini Preostaja le še opis preostanka poti do krnice Za Akom. Proti njej se pot odcepi pri skali z markacijami, kjer pot proti drugemu slapu zavije ostro levo in se prične blago spuščati. Pot Za Ak se v nasprotju z njo vzpne v strmi breg in serpentinasto postaja vse bolj napeta. Postopoma nas pripelje prav pod sklano steno in zavije v desno. A kmalu se opozorilo o zahtevni označeni poti izkaže za resnično. Prečiti je namreč potrebno skalno strmino in čeprav je pot izdatno opremljena z varovali (jeklenice) in pomagali (klini), je vseeno potrebna planinska obutev in dobršna mera previdnosti, še posebej, kadar so tla vlažna in zato bolj spolzka. Kos poti je tudi precej izpostavljen, zato se tja ne odpravljajte, če se vam hitro zatresejo hlače in postanete vrtoglavi. Se pa zato od tod ponujajo tudi lepi razgledi na Gozd Martuljek in greben Karavank s Srednjim Vrhom. Med vzponom zato občasno le postojte in si privoščite lep razgled.

Bivak III Za Akom Ko se ta odsek konča, je najhujše za nami. Pot v nadaljevanju niti ni več pretirano strma, a kmalu se ni več mogoče povsem zanesti na markacije, ki so bile do sem naravnost zgledne. Ko se vam na levi odpre pogled na peščeno strugo, po kateri teče potok Martuljek, pred svojim 110 m padcem v obliki gornjega Martuljškega slapu, boste kmalu opazili tudi neoznačeno pot, ki se spušča vanjo. Ta je po mojem mnenju najboljša izbira za nadaljevanje. Še vedno sicer lahko sledite markacijam, a te vas bodo pripeljale pod kamnito strmino, kjer se nenadoma končajo. Po neoznačeni poti se sicer lahko od tod povzpnete do bivaka, a tudi ta je laže dostopen iz struge nekoliko više.

Zatrep krnice Pot po strugi označujejo večji in manjši kamniti možici, ki nakažejo tudi, kje iz struge zaviti nazaj desno v gozd proti Bivaku III. Od tam je do njega le še nekaj minut vzpona skozi gozd po dobro vidni poti, kmalu pa je moč opaziti tudi bivak, tako da se ne morete izgubiti. Ker se bivak nahaja sredi gozda, ne ponuja nikakršnih razgledov. V tem smislu je mnogo bolj hvaležno nadaljevanje poti po strugi proti zatrepu krnice, od koder se ponujajo čudoviti pogledi na vzhodni del Martuljkove skupine. V samem zatrepu je celo ob koncu poletja mogoče videti ostanke večnega snega, predstavlja pa tudi izhodišče plezalne smeri II. stopnje na Veliki Oltar. Mi smo se seveda raje vrnili po isti poti nazaj v dolino ter se na planini Jasenje okrepčali še v Brunarici pri Ingotu.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Ljubelj

Mejni kamen vrh prelaza Po deževnem sobotnem dopoldnevu smo se odločili nekoliko lepše popoldne izkoristiti za vzpon z mejnega prehoda Ljubelj do prelaza oz. Starega Ljubelja. Avto smo pustili na parkirišču na desni strani ploščadi mejnega prehoda, kjer se nahaja tudi kažipot proti našemu cilju. Po nekaj metrih vzpona smo dosegli staro cesto čez prelaz, ki je za vozila večino časa zaprta z ogrado in jo odprejo le ob posebnih priložnostih, kot je vsakoletna dirka starodobnikov.

Bornova pot Cesta je v dobrem stanju in speljana v položnih serpentinah, da je primerna tudi za vozila, tako da vzpon po njej tudi za planince seveda ni prenaporen. Čeprav gre za makadamsko cesto, je hoja po njej vseeno prijetna, ker je zaprta za promet in je nemoteno na voljo pešcem. Kmalu se pričnejo odpirati tudi lepi pogledi na okolico: Šentansko dolino proti Podljubelju ter Bornovo pot za Preval na nasprotnem pobočju, na kateri smo videli celo dva pogumna gorska kolesarja, kar očitno ni takšna redkost.

Zaprta Koča na Ljubelju Na vrhu nas je naprej neprijetno presenetilo dejstvo, da je bila koča zaprta. Takoj za njo pa so še pred mejo zbrani kažipoti za ture na bližnja cilja: Dom na Zelenici prek Povne peči ter Košutico in planino Korošico z avstrijske strani. Druga je že nekaj časa med našimi načrti, za prvo pa smo slišali prvič in predstavlja možnost za lepo krožno pot z Ljubelja na Zelenico, če jo bomo ocenili kot primerno za nas.

Črn dim gorečega avtobusa Stopili smo še čez mejo in se naužili razgledov na avstrijsko stran, nato pa smo se po isti poti vrnili do parkirišča. Tik pred ciljem smo začudeni opazili gost črn dim. Izkazalo se je, da je tik pred mejnim prehodom na zadnjem klancu zagorel avtobus, zaradi katerega je bila cesta zaprta več ur. Ker so se gasilska vozila šele vzpenjala na Ljubelj, smo to pravilno pravilno predvideli in se skozi predor rdeči luči navkljub vrnili po avstrijski strani. Privoščili smo si prijetno podeželsko vožnjo po desnem bregu Drave, pri St. Jakobu smo zavili na avtocesto in proti Karavanškemu predoru. Tam nas je pričakalo še presenečenje v obliki kontrole vinjet – po razlagi, od kod prihajamo zaradi zaprtega Ljubelja so nas mirno izpustili, saj vinjeta na odseku od predora do St. Jakoba ni potrebna.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Tolsti vrh

Greben Kriške gore Greben Kriške gore nam je med vsakim vračanjem na Gorenjsko dolgo časa zbujal zanimanje, celo preden smo se pozanimali o njenem imenu in možnih pristopih nanjo. Tudi z vidika poimenovanja je nekaj posebnega, saj Kriška gora označuje celoten greben, Tolsti vrh pa je zgolj najvišji, skrajno vzhodni vrh v njem. Ljudje po drugi strani pod imenom Kriška gora razumejo planino, kjer se nahaja Koča na Kriški gori. Ta je priljubljen cilj tako lokalnih rekreativcev, kot planincev iz bližnje in daljne okolice, do nje pa vodijo številne poti.

Zanimivo drevo na začetku poti Mi smo si za izhodišče izbrali označeno parkirišče pred vasjo Gozd. Nahaja se ravno na mestu, kjer cesta iz asfaltirane preide v makadamsko. Odcep proti Gozdu se sicer nahaja med Križami in Golnikom, je dobro označen, cesta pa je precej ozka in strma. Gorenjsko avtocesto je potrebno zapustiti na izvozu Kranj zahod iz smeri Ljubljane oz. na izvozu Tržič iz smeri Jesenic.

Prvi razgledi na dolinoZa vzpon proti koči smo izbrali strmo pot, ki se prične takoj za parkiriščem in je v celoti odlično markirana. Vzpon precej časa postaja vedno bolj strm. Stopnjuje se celo, ko smo bili prepričani, da si je pot poimenovanje že zaslužila. Kljub zgodnji uri smo srečevali številne rekreativce, ki so se po jutranjem vzponu v hitrem tempu že spuščali nazaj v dolino. Eno izmed teh srečanj na mestu, kjer se je gozd ravno začel umikati travnikom, nam je začetek poti še dodatno popestrilo. Zmotili smo namreč osir in si nakopali srd številnih os. Čeprav sem najprej poskrbel za svojo psičko, sta tudi njo doletela dva pika, mene pa kakšnega pol ducata. K sreči se je vse skupaj vseeno končalo srečno in do koče sva oba s psičko že pozabila na bolečine. Nauk pa ostaja jasen: kadar se umikaš s poti, dobro poglej pod noge.

Koča na Kriški gori Nedaleč od nesrečnega mesta smo posedeli na klopi, od koder so se nam že ponudili prvi prelepi razgledi na dolino pod nami. Tudi strmina se je od tod dalje že začela umirjati in vse do koče je pot postajala le vedno bolj položna. Ob koči nas je najprej presenetila ograda okrog nje, ki jo je ločevala od pašnika podobno, kot so običajno ograjeni pašniki. Privoščili smo si še okusno kislo mleko, nato pa smo mimo koče nadaljevali pot proti Tolstemu vrhu.

Pogled na Lom in Košuto v ozadju Tudi ta del poti je bil dobro markiran, smo pa kmalu ugotovili, da se nanjo odpravi le majhen delež planincev, ki dosežejo kočo. Tekom celotnega preostanka poti smo jih namreč srečali le še par. Pot je sprva prečila travnato pobočje in kmalu dosegla greben, s katerega so se ponudili lepi pogledi na Lom pod Storžičem in Košuto v ozadju. Čeprav je sam rob precej izpostavljen, pot ves čas vodi tik pod njim, tako da ni nevarnosti zdrsa, dokler se robu ne približate preveč v želji po dobrem razgledu.

Cvet zvončice Večji del poti proti Tolstemu vrhu se zlagoma vzpenja, na nekaj krajših odsekih pa se celo rahlo spušča. Izjema je le zadnji vzpon, tik pred katerem ravno dosežemo vrh, ki se nam je dolgo časa zdel naš končni cilj. Na njem smo si privoščili krajši počitek, se okrepčali in se naužili čudovitih razgledov. Nato pa smo se najprej dokaj strmo spustili in se nato zagrizli še v zadnji klanec, vrh katerega nas je že čakal naš cilj. Po zaslugi ruševja, iztrebkov drobnice in kamnite poti smo se na tem odseku počutili že skoraj kot v visokogorju.

Storžič s Tolstega vrha Tudi vrh je ograjen podobno kot koča, vendar je ograda na severni stran podrta, tako da nam ograde ne bi bilo potrebno prestopati, če bi to opazili prej. Po vpisu v vpisno knjigo smo se naužili še pogleda na Storžič, ki bi se ga skorajda lahko dotaknili. Zaradi lepega vremena smo tudi na njem opazili številne planince. Nekaj fotografij kasneje smo se spustili v dolino po alternativni poti, ki vodi neposredno v vas Gozd.

Prečenje strmega travnika Spust je dolgo precej neprijeten in kamnit ter zahteva stalno pozornost. Vodi med ruševjem, tako da se le redko ponudi razgled v dolino. Razen samega začetka, kjer se je potrebno obrniti proti jugu, kar nakazuje tudi kažipot, je v nadaljevanju pot odlično markirana. Z nje se na dveh mestih v levo odcepi pot proti Storžiču, a označbe obakrat razblinijo vsakršen dvom o pravilni poti. Po spustu skozi ruševje dosežemo kratek  odsek gozda, nato pa nas čaka še precej dolgo in vroče prečenje strmih travnikov, s katerih se nam ponudijo še zadnji lepi razgledi. Ko se končno ponovno vrnemo v gozd je najhujše že za nami.

Vas Gozd Čez le kratek čas se pot razširi v kolovoz, ki je že mnogo bolj položen in nas nekaj razcepov kasneje pripelje vse do vasi Gozd. Eden od zadnjih razcepov pred tem predstavlja začetek bolj položne poti do Koče na Kriški gori. Iz vasi se nam je še zadnjič ponudil lep pogled na celoten greben Kriške gore, na njenem koncu pa bi se lahko v Zavetišču v Gozdu še okrepčali. A s seboj smo imeli še dovolj pijače, pa tudi nekoliko smo bili že pozni glede na čas, ki smo ga predvideli za izlet, zato smo nadaljevali pot po makadamski cesti proti našemu parkirišču. Ta del poti je bil najmanj prijeten na celotnem izletu, zaradi česar bi morda bila naša krožna pot celo bolj smiselna, če bi jo pričeli v Gozdu in bi se do koče povzpeli po manj strmi poti. Vredno razmisleka, če se še kdaj odpravimo sem.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh