Ogradi

Pogled proti Bohinju z vrha OgradovNe zgodi se pogosto, da v drugi polovici oktobra vremenske razmere še vedno dopuščajo vzpone nad 2000 m v nezimskih razmerah. Zato je takšno posebno priložnost seveda potrebno izkoristiti. Za cilj smo si izbrali Ograde, razgleden greben med planino v Lazu in planino Krstenica, ki smo jo sicer imeli v načrtu že za naslednje leto. Za izhodišče smo si seveda izbrali planino Blato, kamor pa smo se tokrat lahko zapeljali brez plačila cestnine. Glede na številna vozila, ki smo jih ob vrnitvi opazili na parkirišču, se je upravljavec s takšno odločitvijo odrekel kar spodobnemu znesku.

Vzpon proti planini v LazuS parkirišča smo se napotili v smeri planine v Lazu. Sprva smo sledili poti, ki vodi tudi na planino pri Jezeru, a že v prvem razcepu smo jo zapustili in zavili desno na položno gozdno stezo. Kmalu so dosegli še en, slabše označen razcep, v katerem bi lahko še enkrat zavili levo proti planini pri Jezeru, medtem ko nas je proti planini v Lazu desno usmeril le improviziran kažipot, ki najbrž ne bo preživel zime. Pot je od tod naprej spet postala bolj kamnita in tudi precej bolj strma. Kljub redkim markacijam z orientacijo ni bilo nobenih težav.

Ogradi s planine v LazuKo se je pot končno spet položila, smo postali bolj pozorni, saj smo vedeli, da moramo že preden zares dosežemo planino v Lazu, zaviti desno proti planini Krstenica. Kljub temu se pravilno nismo pustili zavesti številnim neoznačenim potem, ki so se v desno odcepile od naše, in smo vztrajali vse do mesta, kjer se je gozd že začel redčiti in smo ob poti opazili skalo z dvema puščicama v smeri planine Blato: direktni, po kateri smo se povzpeli mi, in prek planine Krstenica, kamor smo sedaj zavili.

Vzpon med macesni, odetimi v jesenske barveZaradi skoraj popolne odsotnosti markacij, je iskanje začetka poti v tej smeri zahtevalo nekaj več pozornosti, a kmalu je pot postala tako dobro shojena in izrazita, da markacije niso bile več potrebne. Tako smo se lahko posvetili oprezanju za možicem, ki bo označeval levi odcep v pobočje Ogradov. Naloga se je izkazala za enostavno, saj je bi bil začetek poti zelo opazen celo brez možica, za povrh pa je ob njem stal še pravcat kup kamenja, ki je zagotovil, da odcepa res nismo mogli zgrešiti. Vzpon smo začeli s prečenjem melišča, kmalu pa nadaljevali v ključih med vse bolj redkimi rumenimi macesni. Tudi sonce nas je začelo greti in o hladu, ki nas je pričakal na izhodišču, ni bilo več sledu.

Pogled proti Bogatinu, Vrhu nad Peski in KrnuS pridobivanjem višine so se nam odpirali vse lepši razgledi, še posebej proti zahodu, kjer smo prav kmalu ugledali Bogatin in Krn. Ključi se iztečejo na travnat vrh grebena, kjer se pot ponovno položi. Najprej sledi kratko prečenje travnatega pobočja, ki je sicer netežavno, a v vlažnih razmerah vseeno zahteva nekaj previdnosti. A že kmalu zavije med ruševje, skozi katerega med blagim vzponom vijuga vse dokler pred sabo ne zagledamo vrha grebena na njegovem severnem robu, ki ga označuje tudi od daleč viden križ.

Jezerski Stog in ToscNa tem mestu nas čaka kratek spust, kateremu sledi le še zaključen zmerno strm vzpon, ki je neprijeten zgolj zato, ker po pobočju pot vodi skorajda naravnost navzgor. Ko smo dosegli vrh, smo bili kar malo presenečeni - izkazalo se je namreč, da križ ni postavljen na vrhu, temveč nekoliko vzhodno od njega, na mestu, od koder se ponujajo najlepši razgledi v smeri vzhoda in jugovzhoda. Skorajda na dosegu roke smo imeli Jezerski Stog, planina Jezerca pa je bila praktično naravnost pod nami. V daljavi je bilo opaziti Pokljuko z Uskovnico in Zajamniki, na zahodni strani pa se nam je prikazala celo Mala Tičarica.

Pogled na planino Krstenica s Pokljuka in bohinjsko dolino v ozadjuNa toplem s soncem obsijanem vrhu smo se med uživanjem v razgledih in skrivanjem zaklada zadržali kar dolgo, a na koncu se je vendarle bilo potrebno vrniti v dolino. Sprva smo razmišljali o spustu po severozahodnem grebenu, a smo se ob pogledu navzdol raje odločili za spust v smeri vzpona. Še posebej v štirinožni družbi bi bil po tem grebenu bolj smiseln vzpon kot spust. Kljub temu nismo opustili ideje, da se vrnemo prek planine Krstenica. Na mestu, kjer smo začeli z vzponom na Ograde, smo zato zavili levo in nadaljevali po stezi v smeri zadanega cilja.

Ogradi s planine KrstenicaPo kratkem blagem vzponu se je pot obrnila navzdol, kar se je nadaljevalo skorajda vse do planine, kjer pot zavije ostro levo in se ponovno zmerno vzpne vse do prvih stavb. Še en kratek postanek smo si privoščili na mestu, kjer smo poiskali skriti zaklad, nato pa smo se odpravili proti planini Blato po lovski stezi, ki smo jo spoznali že med vzponom na Jezerski Stog. Začetek je bilo s te strani najti še laže - enostavno smo s kolovoza zavili desno navzdol, dokler nismo na nasprotni strani travnika ugledali začetka steze. Vse dvome o pravi smeri nam je pregnala lovska koča, ki smo jo dosegli po le nekaj korakih.

Planina BlatoEdino orientacijsko dilemo je predstavljal razcep nedaleč naprej od koče, v katerem smo pravilno zavili desno, nato pa nas je steza brez odcepov vodila vse do razdrte gozdne steze nad planino Blato. Večino višinske razlike smo premagali v kratkem strmem odseku, po katerem je pot speljana v prijetni ključih. Škoda edinole, da nas gozd na tem delu prikrajša za razgled. Ko se steza izteče, nas od planine Blato loči le še spust po gozdni cesti, ki je žal nedavno tega odigrala svojo vlogo tudi kot vlaka za gozdarska dela, zaradi česar je bila še bolj neutrjena in mestoma blatna, kot bi bila sicer. S planine se do parkirišča za nekaj metrov povzpnemo po kratkem odseku ceste, na katerega zavijemo levo. Odkar smo tu hodili nazadnje, je nekdo uničil zapornico na koncu parkirišča in ga tako efektivno povečal za kar nekaj mest.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Vrh Korena

Najvišji vrhovi Kamniško Savinjskih AlpV iskanju namigov za rešitev potujočega sudokuja smo se tokrat odpravili na območje Krvavca. Za cilj izleta smo si zbrali Vrh Korena, ki je med drugim zanimiv tudi zaradi svoje nadmorske višine - 1999 m ga naredi za najvišji vrh, ki še ni dvatisočak. Če seje bilo mogoče ob našem zadnjem obisku Krvavca pripeljati vse do Doma na Gospincu, je sedaj potrebno parkirati že na planini Jezerca, saj nadaljevanje vožnje preprečuje zapornica. Še vedno pa velja priporočilo, da je ob koncih tedna priporočljivo prispeti dovolj zgodaj, da parkiranje ni problem. Cesto proti spodnji postaji gondolske žičnice moramo zapustiti v vasici Grad, nato slediti kažipotom za Ambrož po Krvavcem ter mimo slednjega nadaljevati po asfaltirani cesti vse do zapornice.

Storžič in Tolsti vrh v jutranjem soncuSeveda nam zato ni potrebno pešačiti po cesti vse do Doma na Gospincu, ampak že pri zapornici nadaljujemo mimo table z zemljevidom kar naravnost v breg ter sledimo markirani poti na Kriško planino. Pazite le, da vas ne zavede rumena markacija, ki usmerja desno v breg le nekaj metrov po tem, ko se pešpot pridruži kolovozu. Potrebno je nadaljevati kar naravnost po kolovozu, vse do Kriške planine, kjer smo naredili kratek ovinek do zaklada z želenim namigom. Od tod imamo do Doma na Krvavcu na voljo nekaj možnosti. Mi smo se odločili slediti skupini planincev pred nami, ki se je povzpela kar po trasi smučišča. Med vzponom smo uživali v pogledih proti Storžiču in Tolstemu vrhu.

Kalški greben s Kočnama in Grintovcem v ozadjuNad domom smo si privoščili še en kratek postanek pri kapeli Marije Snežne za še drugi zaklad dneva, nato pa smo se po cesti mimo oddajnika odpravili naprej do sedla Razor. Namesto da bi nadaljevali z vzponom na Zvoh, smo nadaljevali levo po cesti, ki preči pobočje smučišča. Na robu smučišča je cesta prešla v pešpot, na kateri je bilo spet mogoče opaziti markacije. Kot se nam je dozdevalo že med vzponom, so na tej strani pobočja krčili ruševje in kurili ostanke, kar je na žalost pomenilo, da nas je pot vodila prav skozi dim teh kurišč. K sreči je šlo le za kratek odsek, ki se je končal kakor hitro smo prešli ograjo smučišča.

Grapa na prečenju JežaSledil je spust proti planini Dolge njive: sprva v nekaj ključih po gruščnati poti med ruševjem, v nadaljevanju pa tudi prek dveh krajših melišč. Zaradi vlažnih tal je oboje zahtevalo nekaj več previdnosti. Po končanem spustu in prehodu skozi pašno ograjo smo se znašli v labirintu ruševja, v katerem smo prav kmalu zgrešili markirano pot. Orientacija je vseeno ostala netežavna, saj smo vedeli, da se moramo prebiti do osrednjega dela planine, kjer so nas kažipoti napotili mimo koče v smeri Vrha Korena in Kalškega grebena. Pot smo nadaljevali v senci Ježa, prek katerega na Vrh Korena vodi pot z Zvoha.

Prehod na planjavo nad planino Dolge njiveNa koncu ravnine je bilo na skalah spet mogoče opaziti nekaj več markacij, ki so nas popeljale po levi strani pobočja, ob robu skalnega skoka, ki smo ga ob samem koncu vzpona prečili v lepo speljanem prehodu. Spet nas je obdalo ruševje, a tokrat je bilo poti slediti precej laže in kmalu smo se znašli na naslednjem razpotju. Levo je pot zavila na Kalški greben, mi pa smo nadaljevali desno proti Vrhu Korena. Takoj za kažipotom smo sprva zašli v slepo ulico ruševja, a smo kmalu spoznali, da moramo zaviti še bolj desno, kjer je pot bolj razvidna in v nadaljevanju tudi spet markirana.

Jež med Zvohom in Vrhom KorenaMed vzponom smo ponovno srečali skupino planincev, ki smo ji zjutraj sledili proti Domu na Krvavcu in se je že vračala z Vrha Korena, na katerega so se povzpeli prek Zvoha in Ježa. Nas pa je od vrha tudi ločilo le še nekaj minut nezahtevne hoje. Tik pod vrhom smo s poti zavili levo in se pridružili številnim drugim, ki so že uživali v razgledih. Ker smo imeli na vrhu namen skriti lasten zaklad, smo se za nekaj metrov odmaknili od množice in hitro poskrbeli tudi za to. Vseeno smo se zadržali dovolj dolgo, da so se iz smeri Zvoha in planine Dolge njive proti vrhu že začele vleči meglice, zato smo hitro pričeli s spustom v smeri planine Koren.

Škraplje na planino KorenHojo smo nadaljevali po poti, ki smo jo zapustili pred vzponom na vrh, kmalu pa smo dosegli razpotje, na katerem smo se usmerili levo navzdol. Desna pot je vodila prek Ježa na Zvoh. Naslednje razpotje je bilo še bolj zanimivo, saj so kažipoti ponujali le pol informacije: v smeri prihoda so kazali proti Vrhu Korena, tako naravnost kot levo so označevali pot na Kompotelo in Mokrico, medtem ko markirana pot proti planini Koren, ki je na tem mestu zavila desno, ni bila omenjena. Podobno pomanjkljivi so bili naslednji kažipoti, ki so sicer omenjali planino Korena in Košutno, ne pa tudi Vrha Korena in Kompotele, iz smeri katerih smo prišli mi. Brez predhodne priprave je lahko na tem področju orientacija kar težavna, sploh ker se tudi poti vijejo med ruševjem in jih je kljub gostim markacijam v trenutku nepazljivosti mogoče hitro zgrešiti.

Planina KorenKljub meglicam na zahodni strani Ježa, nas je sonce spremljalo vse do planine Koren. Ko pa smo se z nje povzpeli do roba in se začeli v ključih spuščati po gozdnem pobočju, je tudi na tej strani zavel hladnejši veter, meglice pa so zakrile sonce, čeprav so ostale dovolj visoko, da na vidljivost niso vplivale. Hitro smo opazili, da nas pred vrnitvijo na Kriško planino na poti čaka še en krajši precej strm vzpon, saj se pot vmes spusti skorajda do manjše planine, mimo katere poteka vzpon z Markove ravni. Po končanem vzponu smo nas je od pašnikov na Kriški planini ločil le še nekajminutni spust.

Drevo ob poti v jesenskih barvahNa Kriški planini so markacije spet postale bolj redke, a potrebno je bilo le še slediti pašni ograji iz bodeče žice ter jo prečkati na enem od mest, kjer je bila prekinjena. Skozi podhod pod smučiščem smo se pridružili kolovozu, po katerem smo zjutraj prispeli s planine Jezerca, ter se po njem vrnili do izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh