Sabotin

Solkanski most V nedeljo smo si že tretjič letos cilj izbrali v neposredni bližini slovensko italijanske meje. V nasprotju s prejšnjima dvema smo tokrat ostali na slovenski strani, čeprav smo nekaj časa hodili prav po mejni črti, ki poteka prav po grebenu Sabotina. Najprimernejše izhodišče za vzpon je seveda urejeno parkirišče na robu Solkana, le nekaj metrov naprej od mostu čez Sočo, čez katerega vodi cesta v Goriška Brda. Mi smo si pred začetkom ture sicer odšli pobliže ogledati še znameniti solkanski železniški most, v nasprotnem primeru bi našo pot začeli prav s prečkanjem že omenjenega cestnega mostu čez Sočo.

Strme stopnice vodijo nad cesto Na drugi strani mostu se obe poti na vrh že razcepita. Severna pot takoj za mostom zavije ostro levo in pod most. Mi smo se odločili s prisojnim pobočjem raje spopasti zjutraj, ko sonce še ni toliko pripekalo, zato smo za vzpon izbrali južno pot, ker je pomenilo, da smo cesti sledili še do prvega ovinka. Na njegovi zunanji strani smo tudi mi cesto zapustili in se strmo povzpeli v gozd. Kljub temu smo se z njo še enkrat srečali slabih 100 metrov više, ko smo jo še zadnjič prečkali in se povzpeli nad njo po strmih stopnicah.

Čmrlj na paši Tudi v nadaljevanju se pot večino časa strmo vzpenja skozi gozd, ki se le občasno toliko razredči, da nam ponudi pogled na obe Gorici. Še posebej lepo je bila vidna kajakaška proga Solkan in vratca na njej. V času tekmovanj bi z dobrim daljnogledom na nekaj mestih lahko povsem uspešno spremljali dogajanje. Približno vsakih 100 metrov višinske razlike nas je na skali ob poti o napredku obvestila markacija s pripisano trenutno nadmorsko višino. Ko na eni od skal opazimo vabilo k 10 minut oddaljeni razgledni točki, vemo, da nismo več daleč od vrha. Mi se za vabilu na neoznačeno pot nismo odzvali, smo si pa vzpon popestrili z oprezanjem po divjih beluših v grmovju in jih nekaj celo našli.

Sveta gora na nasprotnem bregu Soče Prva vpisna knjiga nas je kar malo presenetljivo pričakala na strelovodu pod Sv. Valentinom, ki predstavlja začetek grebena Sabotina. Po vpisu smo si z lične piramide prebrali več informacij o ostankih cerkvenega objekta, ki smo si jih nato tudi ogledali. Nadaljevanje poti je mnogo manj strmo, vodi pa nas po grebenu, vzdolž katerega poteka tudi državna meja. Hojo v vročem soncu so nam popestrili številni lepi razgledi tako proti vzhodu (Soča in Sveta Gora) kot proti zahodu (Goriška Brda). Na vrhu Sabotina, slabih 100 m nad Sv. Valentinom, se nahaja še ena vpisna knjiga, pa tudi razgledna plošča, ki nam pomaga pri identifikaciji vrhov na obzorju. Žal je bilo ozračje precej megleno in smo zasnežene Alpe lahko videli le v obrisih.

Cvetje vrh Sabotina Pot se mimo vrha nadaljuje po grebenu vse dokler ne prispemo do Koče na Sabotinu, poleg katere si je s svetilko mogoče ogledati tudi številne kaverne iz prve svetovne vojne. Skoznje nas na samem začetku vodi tudi markirana severna pot v dolino, ki smo jo mi izbrali za spust. Nanjo se lahko brez skrbi podate, četudi nimate svetilke. Ob vstopu v kaverno postojte zgolj toliko, da se vam oči privadijo na temnejše okolje, saj je pot vsaj na sončen dan dovolj osvetljena. Bodite pa pripravljeni na to, da je vsaj v zgornjem delu bolj strma in krušljiva od južne variante, zato nekaj previdnosti ne bo odveč. Zanimivo se nam je zdelo, da so serpentine na poti oštevilčene. Čeprav vsaka številka na skali ni zapisana, nam je njihovo odštevanje jasno napovedalo, kdaj bomo dosegli bolj položni del poti skozi gozd vzdolž Soče.

Pogled na hidroelektrarno Solkan Žal je njen zadnji del tik nad železniško progo zaradi del sveže razrit in zato mnogo manj prijeten za hojo. K sreči je že nekaj časa minilo od zadnjega deževja, pa tudi dan ni bil deloven, tako da nam blato in gradbena mehanizacija, ki je mirovala ob poti izkušnje ni še dodatno pokvarila. Sveže nastali "cesti" smo mimo hidroelektrarne Solkan in železniškega mosta sledili vse do cestnega mostu, na drugi strani katerega so nas markacije usmerile strmo v breg vse do ceste. Preostala nam je le še vrnitev na parkirišče čez most in mimo ekipe za skoke bungee, ki je medtem zasedla pločnik.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Dolina Glinščice (Val Rosandra)

Barve pomladi Ko smo si v reviji Gea prebrali prispevek o soteski Glinščice, smo ta naravni rezervat uvrstili med cilje enega izmed naših prihodnjih izletov. Ker se letošnjo pomlad temperature v notranjosti kar nočejo dokončno povzpeti, smo se minulo soboto odločili, da uresničimo zastavljeni načrt. Izbira se je izkazala kot odlična, saj nas je na lep sončen dan z ne premočnim vetrom dolina pričakala v povsem pomladnih barvah.

Kolesarsko-sprehajalna pot nad dolino Čeprav lahko poleg omenjenega prispevka najdemo še številne ideje za izlet v to prelepo dolino, nam odločitve o najprimernejši začetni točki niso pretirano olajšale. Na koncu smo si za izhodišče izbrali vas Draga (Draga Sant'Elia) tik ob slovenski meji. S primorske avtoceste smo v ta namen zavili na izvozu Kozina in se nato skozi vas Krvavi potok zapeljali čez mejo v Italijo. V gozdu smo pri prvem odcepu zavili ostro levo proti Dragi. Po še enem zavoju levo v naslednjem križišču smo prispeli do vasi, na začetku katere smo pustili svoj avto. Ulica na nasprotni strani ceste glede na parkirišče nas pripelje do nekdanje železniške proge Hrpelje-Trst, ki je danes urejena v kolesarsko-sprehajalno pot nad dolino Glinščice.

Vas Botač Začetni del naše poti nas je vodil prav po tej trasi, kjer smo kljub zmerno zgodnji jutranji uri že srečali številne kolesarje in tekače. Sodeč po tablah smo med hojo za kratek čas ponovno prečkali mejo oz. se ji povsem približali. Takoj za drugim predorom smo makadamsko pot zapustili in se po markirani stezi strmo spustili v dolino do vasice Botač (Botazzo). Že tu smo se prvič srečali z rdečimi in modrimi markacijami, ki so nas izmenično ali kar skupaj spremljale večji del poti. Kljub temu smo se v nadaljevanju morali nekajkrat zanesti tudi lastno orientacijo.

Slap v dolini Glinščice V vasi se pot združi s Stezo prijateljstva, ki prek mostu čez Glinščico vodi iz vasi Beka na slovenski strani meje. Mi smo seveda nadaljevali po desnem bregu potoka do naslednjega mostu, kjer smo ga prečkali in se zložno povzpeli v pobočje nad strugo. Prav kmalu smo z desne zaslišali šumenje, ki nas je opozorilo na 40 m slap Glinščica na prehodu med flišnim in apnenčastim svetom. Po mnenju nekaterih spominja na naš slap Peričnik v dolini Triglavske Bistrice. S poti se nam pogled nanj odpira še nekaj časa, verjetno pa je brez spusta k strugi še najlepše viden s previsnega roba, do katerega vodi neoznačena steza nedaleč od mesta, kjer nad sabo prvič od bliže zagledamo cerkev Svete Marije na Pečah (Santa Maria in Siaris).

Cerkev Svete Marije na Pečah Prav cerkev je bila naslednji cilj naše poti. Čeprav modre markacije nakazujejo pot nanjo že, ko se prvič prikaže pred nami, je boljša izbira nadaljevati po poti nad dolino okrog cerkve in se nato povzpeti po bolj položni rdeče markirani poti, ki se serpentinasto vije do cerkve. Že od tu se na dolino in vasico Botač ponuja lep razgled, vzpon na razgledni greben nad cerkvijo pa nas nagradi s še lepšim. Na vrhu je postavljen tudi spomenik tržaškemu plezalcu Emiliu Comiciju, ki je med obema vojnama v tej dolini odprl plezalno šolo.

Pogled na dolino z grebena Seveda se takšni skušnjavi nismo mogli upreti in smo z vzponom nadaljevali po skrbno markirani poti z modrimi označbami. Na tem mestu je potrebno opozoriti, da je prav ta vzpon edini del našega tokratnega izleta, ki je nekoliko bolj zahteven. Brez ustrezne planinske opreme se ga raje ne lotevajte. Zaradi krajšega izpostavljenega odseka takoj za spomenikom se mu izognite tudi, če imate težave z vrtoglavico. V tem primeru je boljša izbira vrnitev od cerkve do pot skozi dolino in nadaljevanje po njej. Takoj za omenjenim izpostavljenim prehodom se namreč tudi pot z grebena spusti v gozd za njim in razcepi. Mi smo seveda zavili desno in se ponovno spustili v dolino. Na tej strani je greben, s katerega smo se spuščali, mnogo bolj prepaden, vodijo pa nanj številne urejene in označene plezalne smeri.

Pogled z razgledne točke pri Zabrežcu Kmalu smo ponovno dosegli pot skozi dolino in nanjo zavili v levo, vzdolž Glinščice. Po njej bi lahko nadaljevali vse do Boljunca (Bagnoli della Rosandra), kjer je tudi Sprejemni center doline Glinščice in s tem seveda naslednje možno izhodišče poti skozi dolino. Mi smo namesto tega pri prvi hišah Gornjega Konca (Bagnoli superiore) prečkali most in začeli z vzponom v desni breg Glinščice proti Zabrežcu (Moceo) in k razgledni točki pri Zabrežcu, do katere so nas brez dvoma popeljale smerne table ob poti. Lep razgled na prehojeno pot skozi dolino ter proti Trstu in morju pa ni nasitil naših apetitov, zato smo odpravili še proti razgledni točki pri Jezeru, ki smo jo opazili na hribu nad nami.

Ostanki Muhovega gradu Med vračanjem k parkirišču pri Zabrežcu, ki služi kot še eno od izhodišč poti v dolino, smo zavili še na neoznačeno pot levo od tiste proti razgledni točki iz smeri parkirišča. Po njej smo prispeli do ostankov Muhovega gradu (castello di Mocco), ki ne dajo slutiti njegove nekdanje domnevne veličine, so pa kot zanimivost vseeno vredni obiska. Proti vasi Jezero (San Lorenzo) s parkirišča vodi označena pot v nasprotno smer od obeh omenjenih. Ta nas najprej zapelje mimo travnikov, nato pa skozi gozd do kolesarsko-sprehajalne poti, ki smo jo na začetku izleta zapustili. Tokrat smo jo le na hitro prečkali in markacijam sledili do ozke asfaltirane ceste nekaj deset metrov više.

Pot skozi gozd od Zabrežca proti Jezeru Vzpon z nje do vasi Jezero se je izkazal za največji orientacijski izziv naši celotni poti. Po cesti smo morali nadaljevati v desno, kar je kmalu postalo razvidno tudi z redko posejanih rdečih markacij. Ker smo hodili v nasprotni smeri od zadanega cilja, smo seveda ves čas oprezali za možnostmi vzpona. Prva se je ponudila na mestu, kjer se je gozd na levi malo razredčil v nizki betonski ogradi ob cesti pa je bila na tem mestu kot nalašč krajša odprtina. Zato smo se odločili slediti poti, ki smo jo opazili med drevesi in se je zlagoma vzpenjala v pobočje v nasprotni, torej za nas pravi smeri. Čeprav v začetnem delu ni bilo markacij, nam orientacija ni povzročala težav. Smo pa med vračanjem ugotovili, da bi lahko po cesti še nekaj časa nadaljevali v isti smeri in nato zavili v levo na markirano pot, ki se je nekje polovici višine združila z našo izbiro.

Pogled z razgledne točke pri Jezeru Vzpon se je končal na robu vasi Jezero, skozi katero smo se sprehodili še naprej v isti smeri, se na koncu nekaj metrov spustili in zavili levo k razgledišču. Pogled na dolino je bil od tod še lepši in bolj popoln, pa tudi Trst in Jadransko morje sta bila bolje vidna. Vzpon se je vsekakor poplačal. Sedaj nam je res preostala le še vrnitev v Drago. Najprej smo se vrnili do mesta, kjer smo zapustili asfaltno cesto in ji sledili naprej proti Botaču. Kmalu se je izkazalo, da se ta cesta spušča in vodi prav v Botač, vse do mostu, kjer smo prvič zapustili desni breg Glinščice. Tako smo ji sledili le do križišča s kolesarsko-sprehajalno potjo, na katero smo nato zavili in se po že znani poti vrnili do izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Završnica – Valvasorjev dom

Odsev Mežakle v Završniškem jezeru Prejšnjo nedeljo nas je sveže skriti zaklad zvabil k Završniškemu jezeru, kjer si predvsem v poletnem času številni obiskovalci privoščijo piknik ali zgolj prijeten sprehod po poteh okoli jezera. Za nas seveda to ni bilo dovolj in kljub ne najbolj obetavni vremenski napovedi smo se odločili poskusiti z izvedbo nekaj daljše krožne ture.

Cvetoče resje Ker naj bi bilo vreme še najlepše zjutraj in dopoldne, smo se ob temu primerno zgodnji uri odpravili na pot. V dolino potoka Završnica vodi ozka cesta iz Most pri Žirovnici, ki jo dosežemo, če zavijemo levo v prvem odcepu po tem, ko zapustimo magistralno cesto med Jesenicami in Žirovnico. V naslednjem križišču nas v pravo smer usmeri tabla in po nekaj minutah smo že na parkirišču ob jezeru, ki se nahaja v neposredni bližini odcepa ceste k Valvasorjevemu domu.

Korito na Smokuški planini Prvi del naše poti smo sledili gozdni cesti skozi dolino Završnice, in sicer vse do Tinčkove koče. Cesta je postopoma postajala vse ožja in vse bolj strma, zaradi ne najlepšega vremena pa nas je na njeni celotni trasi zmotil le en voznik. V poletnem času je temu precej drugače, kljub temu pa glede na njeno trenutno stanje ne bi nikomur priporočili vožnje dlje od Smokuške planine. Kmalu za njo je namreč na cesto padla velika skala, zaradi katere je na tem mestu precej ozka, vožnje v nadaljevanju pa vam zaradi posledic vodne erozije tudi avto ne bo hvaležen. Takšne malenkosti seveda nikoli ne odvrnejo vsakogar in na koncu ceste sta kljub temu bili parkirani dve osebni vozili.

Grbasta smreka Tinčkova koča je izhodišče številnih poti na bližnje vrhove: Begunjščico, Zelenico, Vrtačo , Stol in še kakšnega manj znanega. Seveda obisk večine izmed njih v tem času še otežuje sneg, zato je bil naš naslednji cilj temu primerno manj ambiciozen. Po markirani poti, ki je del slovenske planinske poti, smo se namreč odpravili do Valvasorjevega doma. Čeprav je na zemljevidu videti precej nedolžno  z zgolj 100 m višinske razlike, se je v praksi izkazala za precej bolj razgibano. Najbolj zahteven je njen začetni del, ko je vrezana v precej strmo pobočje in nas je še najbolj spomnila Bornovo pot z Ljubelja na planino Preval. Kot nalašč nas je ravno na tem območju pozdravil tudi močan veter s snežinkami, ki so naletavale iz megle. V tolažbo nam je bilo nekaj lepih razgledov na dolino Završnice in še posebej Smokuško planino, v gozdu pa smo opazili tudi srnji par, ki se je mirno vzpenjal po pobočju, ne da bi ga motili strmina, veter, sneg ali naša prisotnost.

Pogled na Bled z Zabreške planine Že pred Doslovško planino, nad katero vodi pot, se pobočje uravna in steza prične valoviti skozi gozdove ter prečka številne druge poti in kolovoze. Ravno zaradi tega smo bili še posebej zadovoljni z markacijami, ki nas vsem razpotjem navkljub niti enkrat niso spravile v dvom glede prave smeri. Na Zabreški planini smo se prvič izvili iz objema gozdov in se naužili lepega pogleda na Bled z okolico. Po prijaznem pozdravu psičke, ki je smo jo na planini zmotili pri zagnanem kopanju luknje  v travnik, nas je pot popeljala naprej prek Žirovniške planine  in vse do Valvasorjevega doma. Šele na zadnjem ovinku pred domom se je pridružila cesti iz doline.

Žirovniška planina Po krajšem postanku pri domu smo se odpravili v dolino po mnogo bolj obljudeni in strmi direktni markirani poti k Završniškemu jezeru. Očitno obiskovalcev naletavanje snega ni motilo, saj smo jih med spustom srečali mnogo, ki so se šele vzpenjali. V nasprotju s preostalim delom poti tega dne, smo ta odsek že poznali, saj smo ga že izkoristili za spust v dolino po vzponu na Ajdno. Šele ko je bil večji del spusta za nami, smo zaradi drugega izhodišča tokrat sledili markacijam v levo, namesto da bi zavili proti Potokom. Prek travnikov in Rečice smo nedaleč od tega razcepa ponovno dosegli cesto na Valvasor, po kateri smo se med sedaj že številnimi avtomobili spustili do parkirišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Slavnik

Vrh Slavnika Slavnik spada med enega bolj priljubljenih ciljev v vseh letnih časih. In tudi na velikonočno nedeljo ni bilo bistveno drugače, vsaj če bi sodili po parkirišču v Podgorju, na katerem je bilo ob pol devetih že kar precej avtomobilov. In to kljub prazničnemu dnevu in ne najlepšemu vremenu. A izkazalo se je, da je tudi v takšnih razmerah na Slavniku lahko zelo lepo, četudi se ne pokaže ravno v svoji najlepši luči.

Trobentice ob kolesarski stezi Na Slavnik vodijo številne poti. Mi smo si za vzpon izbrali verjetno najbolj priljubljeno - strmo pot iz Podgorja. Avto smo seveda pustili na velikem parkirišču ob športnih igriščih v središču vasi, do katere smo se pripeljali po cesti iz smeri Kastelca, kjer smo zapustili avtocesto. Podgorje je na tablah omenjeno dovolj pogosto, da se ne moremo izgubiti. S parkirišča smo se vrnili na glavno cesto in po njej v desno nadaljevali do kažipota, ki nas je za Slavnik usmeril levo v vas. Manj jasno je bilo že v naslednjem križišču, ki je odločitev o smeri prepuščal kar nam. Iz Podgorja namreč proti severu prav vse poti vodijo na Slavnik in temu primerno nas tudi kažipoti usmerjajo tako naravnost v hrib kot v desno. Če pri roki nimamo zemljevida, lahko pravo varianto za nas izberemo glede na ocenjen čas vzpona. Strma pot nas bo na vrh seveda pripeljala prej od položnejše: v 1 uri namesto v uri in pol.

Brin sredi gabrovega gozda Od tod naprej prav veliko dileme ni bilo več. Kljub številnim bližnjicam, ki se prepredajo po pobočju je pot markirana več kot odlično, tako da res nismo bili nikoli v dilemi. Vzpon skozi gozd nas je še najbolj spominjal na našo pot iz Vipave na Škavnico. Ko smo dosegli travnike pod vrhom, smo hitro ugotovili, da bi za obisk lahko izbrali primernejši dan. Slavnik je namreč prvi tisočak iz smeri Slovenske obale, zato se z njega odpira lep pogled na morje, ki ga žal oblačno in megleno vreme prav nič ne izboljša. Poleg tega so kraški travniki pravcato bogastvo cvetja, ko spomladi oživijo, za kar je v začetku aprila zagotovo še prezgodaj, čeprav Velika noč napoveduje prav prihod pomladi. Malo pod vrhom smo namreč morali prečkati celo ostanke snežnega zameta. Nas je pa vsaj veter na vrhu prijetno presenetil. Po izkušnji na bližnjem Kojniku smo se namreč bali, da bo precej močnejši, kot se je na koncu izkazalo.

Pogled s Slavnika proti Hrpeljam Z vrha se nam je odprl pogled tudi proti severu. Kljub meglenemu ozračju smo z nekaj truda uspeli opaziti tudi naslednjega tisočaka v smeri proti notranjosti, planoto Vremščico. Ker je bilo za vrnitev v dolino še prezgodaj, smo izkoristili idejo, na katero smo naleteli že med pripravami na izlet, ter se prek travnikov odpravili proti Grmadi. Dobra stran zgodnje pomladi so dobro vidne poti, a tudi kasneje bo Grmado le težko zgrešiti, saj je protipožarna opazovalnica na njej dobro vidna že s Slavnika. Če uberemo smer naravnost, se moramo povzpeti še čez vrh z zanimivim imenom Cigan, lahko pa ga tudi obidemo po desni, če sledimo gozdni cesti. Pred vzponom na Grmado nas markacije proti Hrpeljam in Prešnici usmerjajo desno mimo vrha, mi pa smo se seveda odločili povzpeti še na zadnji vrh tega dne - Grmado, nato pa smo zares začeli s spustom.

Grmada s Cigana Odpravili smo se kar v nasprotni smeri dobro vidnega Slavnika. Tik pod vrhom je v to smer vodila še dobro vidna steza, ki pa se je v gozdu pod vrhom kar malo izgubila. Poskušali smo se kar najbolj držati zastavljene smeri in tako dosegli križišče gozdnih cest. Sprva nas je premamila pot proti vzhodu, a smo hitro ugotovili, da zavija v napačno smer in nas bo pripeljala kar direktno v Podgorje. Zato smo se seveda vrnili in jo ubrali po gozdni cesti / kolesarski stezi proti severu. Tej smo sledili vse dokler jo ni prečkala markirana pot v Prešnico, ki smo jo zapustili pred vzponom na Grmado, nato pa smo seveda zavili v levo nanjo.

Markacija na zanimivem drevesu ob poti Ker gre za odsek slovenske planinske poti so markacije temu primerno odlične. Vse do doline so nas vodile skozi gozd; sprva borov, nato gabrov. Večji del poti je bil res položen in ta smer upravičeno velja za najlažji vzpon na Slavnik. Pred zadnjim, nekoliko strmejšim spustom, se nam nedaleč od poti ponudi še en lep razgled z bližnje skale, na kar nas pravočasno opozorijo tudi markacije na tleh. Nedaleč pred Prešnico prečkamo železniško progo in pridemo do razcepa. V desno bi lahko nadaljevali proti Prešnici, mi pa smo seveda zavili levo proti Podgorju. Že čez nekaj metrov smo prišli do makadamske ceste ob železnici, kateri smo sledili vse do začetka vasi, kjer smo bili prisiljeni zaviti na asfaltirano cesto , po kateri smo se pripeljali v Podgorje. V nasprotju s precej pesimističnim kažipotom na razcepu pri Prešnici smo od tam do parkirišča potrebovali le slabo uro, brez pretiranega hitenja.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Ojstra peč

Tabla tik pred razgledno točko Ojstra peč je razgledna točka na severni strani hriba Vreče med Kamno Gorico in Savo. Čeprav je pod tem imenom znana predvsem domačinom, je ob lepem vremenu več kot vredna obiska, sploh ker do nje vodi lahkoten sprehod skozi gozd iz Kamne Gorice ali Zgornje Dobrave. Mi smo jo obiskali na cvetno nedeljo, da pa izlet vendarle ne bi bil prekratek, smo se med vračanjem spustili še do Save.

Cerkev Sv. Trojice v Kamni Gorici Cesta do Kamne Gorice vodi skozi Lancovo, kar pomeni, da je Gorenjsko avtocesto potrebno zapustiti pri Radovljici ali Lescah, odvisno od tega, s katere strani prihajate. Naslednja orientacijska točka  je krožišče med obema krajema, do katerega še ni mogoče prispeti neposredno s stare magistralke, kot zmotno priporočajo Google Zemljevidi, temveč se je potrebno zapeljati skozi Lesce ali Radovljico. V krožišču je potrebno zaviti proti Savi (proč od avtoceste) in le še slediti tablam za Lancovo, Kamno Gorico, Kropo. Parkirali smo na makadamu na levi strani ceste tik pred začetkom Kamne Gorice, še boljša izbira bi bilo asfaltirano parkirišče na desni strani pri odcepu proti pokopališču.

Sava v jutranjih meglicah Od izhodišča smo se peš odpravili po cesti skozi Kamno Gorico. Ko boste prepešačili že večji del vasi, postanite pozorni na samostojno skupinico treh hiš na levi strani. Za zadnjo je moč opaziti pešpot, ki vodi precej strmo v hrib. Odpraviti se je potrebno po njej. Kmalu nas pripelje do travnika, vrh katerega se nahaja ljubka hiša. Z njega se ponuja lep pogled na cerkev Sv. Trojice na nasprotnem hribu, ki se je že kopal v jutranjem soncu. Čeprav je na travniku pot manj opazna, vodi direktno prek njega in mimo omenjene hiš po levi strani. Tudi skozi gozd je potrebno nadaljevati v približno isti smeri in slediti potem, ki nas prepletajoč kmalu pripeljejo do širšega kolovoza. Temu sledimo, dokler ne zavije ostro desno, kjer mi nadaljujemo naravnost po nekoliko ožji poti, ki vodi naravnost do razgledišča. Takoj ob tabli se nahaja klop, na kateri je moč počiti ali pomalicati, za razgled pa se je potrebno sprehoditi še nekaj metrov naprej do skale, po kateri je razgledna točka tudi dobila ime. Nekaj previdnosti na tem mestu ne bo odveč.

Cerkev Sv. Križa v Srednji Dobravi Ko smo se naužili razgledov, smo se vrnili do mesta, kjer smo zapustili kolovoz, in po njen nadaljevali v smeri proti vzhodu, vse do Zgornje Dobrave. Mi smo se odločili, da se skoznjo sprehodimo še do cerkve Sv. Križa v Srednji Dobravi, katere zvonik je bil že dobro viden. S travnikov pred cerkvijo je namreč odličen razgled na Karavanke od Stola do Storžiča, jasno vreme pa je bilo kot naročeno za uživanje v pogledu na gore. V nasprotnem primeru bi lahko že sredi vasi sledili v levo kažipotom za Globoko. Mi smo se namreč od cerkve vrnili po asfaltirani cesti na njeni nasprotni strani. Še pred začetkom spusta v dolino proti Globokemu se obe cesti združita in nas nato vodita skozi vas Mišače. V ostrem ovinku pred koncem vasi smo zavili levo na kolovozno pot, ki vodi pod hribom Vreče, po katerem smo se pred tem sprehajali.

Pogled na Stol Kolovoz se na koncu travnika nekoliko bolj strmo spusti skozi ozek pas dreves. Na tem mestu smo mi zavili levo po robu travnika, kar se ni izkazalo za najboljšo izbiro, saj smo se nato morali k Savi spustiti skozi precej strm gozd, poln suhega listja. Čeprav smo pri tem naleteli na zanimive sledove ognjišča, obdanega z improviziranimi klopmi, bi bila vseeno boljša izbira sledenje kolovozu, s katerega se v levo zagotovo odcepi pešpot ob Savi, na katero smo mi prispeli med našim spuščanjem skozi gozd. Žal ta ni najbolje vzdrževana, a čeprav se napol podrti ograji ni pametno niti preveč približevati, kaj šele opirati nanjo, pot kljub temu ni nevarna.

Pomladanski veliki zvončki Nedaleč od spominskega obeležja ob poti smo prispeli do razcepa, kjer smo zavili levo v hrib. Med ponovnim vzponom na Vreče nas je prijetno presenetila prisotnost čemaža, s katerim je bil prekrit velik del gozdnih tal. Prav prijetno si je bilo odpočiti oči na tej živo zeleni preprogi, katere smo seveda nekaj tudi nabrali. Območje je odmaknjeno od prometa in zato še toliko bolj primerno za trganje čemaža. Vrh hriba nas je pričakalo še nekaj razpotij - v vseh smo se odločili za smer proti Kamni Gorici (desno, levo, desno).Tako smo na asfaltirano cesto prispeli prav sredi vasi, nanjo zavili v desno in se po že znani poti vrnili do avtomobila.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Razgledni izlet okrog Blejskega jezera

Blejski otok z gradom v ozadju Verjetno ni nikogar med nami, ki se ne bi že vsaj enkrat sprehodil okrog Blejskega jezera. No, prejšnjo soboto smo se tudi mi odpravili na to pot. A da nam ne bi izlet prehitro minil, smo napravili še par ovinkov in končali pri skupni dolžini 17 km s skupno 700 m nadmorske višine. Kako nam je to uspelo? Nadaljujte z branjem.

Naravna skulptura sredi gozda Za izhodišče smo si izbrali veliko parkirišče za športno dvorano na Bledu. Če tam parkirate prvič, bodite pozorni na različna območja na njem, saj cena ni povsod enaka. Od tod smo prečkali Ljubljansko cesto, ki vodi proti Bohinju in sledili kažipotom do parkirišča pod smučiščem Straža, našim prvim vrhom tega dne. Tik pred njim smo pri tabli za trim stezo zavili levo na pešpot proti vrhu. Na razpotju, ki je sledilo krajšemu vzponu, smo sledili markacijam v levo in že čez nekaj serpentin prispeli do vrha spodnje žičnice, kjer nas je na trasi smučišča pričakalo tudi nekaj utrjenega in rahlo pomrznjenega snega. V največji možni meri smo se mu izognili in čez nekaj metrov vzpona po markirani poti na vrh ponovno zavili v gozd. Ko smo zagledali vrh sedežnice, smo vedeli, da nas od osvojitve vrha loči le še nekaj korakov.

Kamnita sol za divjad In že smo se odpravili proti naslednjemu cilju, Dobri gori, ki se obiskovalcem Bleda sramežljivo skriva za Stražo in je zato mnogo manj znana, čeprav je od nje nižja le za dobrih 20 m in ponuja bistveno lepši razgled od svoje sosede. Pri spustu s Straže smo sledili kažipotom za Mlino. K sreči je bila pot v gozdu že povsem kopna, saj je serpentinam navkljub mnogo bolj strma od nasprotne strani, po kateri smo se vzpenjali. Med spuščanjem smo lahko občudovali poljane cvetov črnega teloha, s katerim je bilo prekrito celotno pobočje. Ko se je strmina malo umirila, nas je že pričakal tudi prvi kažipot za Dobro goro. Prek sedla med obema vrhovoma smo po dobro markirani poti prav kmalu začeli s ponovnim vzponom. Ob daljnovodu se nam je odprl prvi pogled na Mlino in bližnjo Kozarco, z vrha pa je bila pred nami celotna panorama Jelovice ob Bodešč na vzhodu do Kupljenika na zahodu. Škoda edinole, da je bilo ozračje nekam megleno.

Veliki pomladanski zvončki ob jezeru Po stezi proti vzhodu smo se spustili do asfaltirane ceste, nato pa zavili desno skozi Selo proti Mlinem. V upanju na bližnjico smo pred njim s ceste zavili levo Pod Kozarco, a na prvi pogled končali v slepi ulici. Ob hiši in mimo vrta smo vendarle prispeli na pot, ki vodi na vrh Kozarce, a smo se po njej v desno spustili do križišča, od koder bi nas levi odcep zapeljal proti Obroču. Ker je ta ravno v nasprotni smeri od začrtane, smo se raje vrnili desno do glavne ceste skozi Mlino ter neto po njej levo do jezera. Končno smo na naši poti okrog jezera nekaj časa dejansko tudi hodili ob njem, in sicer mimo Vile Bled. Temu primerno je bilo tu tudi mnogo več sprehajalcev, v nasprotju z le nekaj redkimi mimoidočimi, ki smo jih srečali do sem.

Planjave cvetočih črnih telohov Ko se nam je z leve spet približala asfaltirana cesta okrog jezera, smo na nasprotni strani le-te lahko opazili tablo za Dom muzealcev Slovenije, ki je bila naše znamenje - spet je bil čas, da zapustimo obalo jezera. Za stebrom daljnovoda se je namreč skrival kažipot za Osojnico in Ojstrico, naša naslednja cilja. Položna pot nas je prav kmalu pripeljala do sedla, kjer nas je nov kažipot usmeril v desno na Ojstrico. Čeprav pot ne vodi prek nje in se je bilo potrebno vrniti do istega mesta, je bil vzpon na vrh vreden truda. Pričakala nas je lesena klopca, s katere je bil odličen razgled na celoten Bled in Blejsko jezero, kot tudi na že osvojena vrhova na njegovi nasprotni strani. Zaradi meglic žal ni bilo videti prav veliko Karavank v ozadju, sicer bi bil pogled še toliko lepši.

Blejsko jezero z Male Osojnice S sedla smo se odpravili naprej proti Osojnici. Po krajšem vzponu smo s poti zavili v levo na bolj znano Malo Osojnico. Prav s tega vrha je napravljenih največ posnetkov Blejskega jezera, a po našem mnenju je pogled z Ojstrice še lepši. Je pa res, da na Osojnico vodi tudi krajša, bolj strma pot po stopnicah, na kateri se je predlani smrtno ponesrečil avstralski turist. Mi se nismo odločili za spust po njej, temveč smo se raje spet vrnili do poti, ki smo jo zapustili in se po njej povzpeli še na Veliko Osojnico. Njen vrh je povsem poraščen z gozdom ter ne ponuja nikakršnega razgleda, se pa zato markirana pot nadaljuje prek njega do razgledne točke na njegovem pobočju, ki pa se vendarle ne more meriti s predhodnima vrhovoma.

Kažipot za bukev velikankoNaslednji del naše poti se je izkazal za mali orientacijski izziv. Vrnili smo se namreč do mesta, kjer smo opazili markacijo za Bohinjsko Belo in se odločili slediti tej poti, ki naj bi nas pripeljala v Zako. Prav hitro je postalo sledenje markacijam zelo težavno, saj so posejane precej na redko, v pomladanskem gozdu, prekritim s suhim listjem, pa poti tudi ni bilo enostavno opaziti. Nekajkrat smo se še uspeli vrniti na pravo pot po tem, ko smo jo že zgrešili, nedaleč od mesta, kjer smo prečkali v tem letnem času k sreči suho malinovja pa smo jo povsem izgubili. Odločili smo se, da iskanje opustimo, in raje ubrali prečno smer na strmo pobočje, dokler nismo prišlo do strme sledi, ki je bolj verjetno bila suha struga hudournika, kot pot. A z nekaj previdnosti nas je prav ta pripeljala nazaj na utrjeno pot, ki smo jo na vrhu zgrešili. Za trenutek nas je zamikalo, da bi se po njej povzpeli nazaj in preverili, kje smo jo spregledali, a na koncu smo vendarle sklenili, da se v desno neposredno spustimo do gozdne ceste, na katero smo ponovno v desno zavili proti Zaki.

Družabna laboda v parku ob jezeruNekaj ovinkov kasneje smo prišli do razcepa. V levo se je odcepila pot na Pokljuko. Poleg tega kažipota je v isti smeri kazal še zanimiv bukov list, za katerega smo na začetku Zake ugotovili, da je usmerjal proti 33 metrov visoki bukvi velikanki. Če se znajdete tu, priporočamo njen ogled, mi pa smo seveda brez tega znanja raje nadaljevali desno pod železniško progo proti Bledu. Ob ogradi kampa, ki so ga že pridno čistili in pripravljali za prve goste, smo se spet vrnili do Blejskega jezera, ob katerem smo se v družbi številnih drugih sprehajalcev vrnili proti našemu izhodišču. Edino presenečenje nas je pričakalo pri veslaškem centru v Zaki, kjer zaradi del nismo mogli nadaljevati tik ob jezeru, temveč smo morali napraviti še manjši ovinek okrog gradbišča.

Zaščitniški racman varuje svojo račko Sicer drži, da se nismo povzpeli na prav vse vrhove ob jezeru, saj smo zavestno izpustili Kozarco in Obroč, pa tudi med vračanjem se nismo povzpeli na grajski grič, smo pa kljub temu obiskali najvišjih 5 vrhov in vse najlepše razgledne točke v zgolj enem dopoldnevu. Za ljubitelje geolova bo najbrž zanimivo, da smo ob poti našli dva zaklada in šli še mimo dveh, ki smo jih odkrili že pred tem. V času od naše poti do danes pa je bil v neposredni bližini skrit še peti zaklad. Razlogov za ponovitev naše poti v celoti ali le njenega dela je torej več kot dovolj.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh