Slap Supot

Manžan, Pomjan, Supot. Bi jih znali pokazati na zemljevidu Slovenije? Tudi jaz ne, dokler nisem v soboto pripravil načrta za tokratni nedeljski izlet k še enemu od slabo znanih slapov na Primorskem. Zimski čas je kot nalašč za spoznavanje tega dela Slovenije, sploh če želimo vsaj za nekaj ur pobegniti pred mrazom in meglo, ki sta v letošnjem januarju na Gorenjskem naša stalna spremljevalca.

Manžan smo izbrali za izhodišče. Gre za vas v koprskem zaledju, do katere prispemo, če pri Kopru zapustimo hitro cesto v smeri proti Dragonji in Poreču ter nato zavijemo levo proti Marezigam. Za drugim krožiščem na desni strani opazimo avtobusno postajališče, takoj za njim pa cesto, ki navkreber vodi v Manžan. Čeprav postaja vedno ožja in ni videti veliko možnosti za parkiranje, kar brez skrbi nadaljujte vožnjo prav do konca vasi. Mi smo sicer parkirali na desni strani tik pod zadnjo hišo na robu travnika s številnimi kolesnicami, ki so nas napeljale na takšno odločitev, a lahko bi se zapeljali mimo nje ter pustili avto na ravnini levo pod ograjo vodnega zajetja.

Od tod smo se odpravili desno navkreber po kamniti cesti mimo vodnega zajetja. Tej smo v serpentinah sledili vse do Pomjana, katerega obris smo večino časa videli na vrhu hriba. Na nekaj mestih se ponuja razgled na Manžan in proti Kopru, vendar nas zaradi meglenega ozračja tokrat ni najbolj prepričal. Nekje na pol poti se z desne na cesto priključi markirana pot, za katero smo naknadno z zemljevidov ugotovili, da prihaja iz sosednjih vasi, Kampela in Bošamarina. Tik pred vasjo je našo radovednost zbudil planinska kažipot nad nami, ki smo ga zaradi nerodne postavitve videli le v hrbtno stran. Seveda si nismo mogli pomagati in smo se povzpeli do njega ter tako ugotovili, da se na tem mestu z desne pridružuje še pot iz Šmarja in Strunjana.

V vas smo prispeli na osrednjem križišču z avtobusno postajo, ki smo ga prečkali in nadaljevali po kolovozu na nasprotni strani ceste, nekoliko desno od nas. Mimo "očarljivega" dvorišča z odsluženimi avtomobili smo prispeli do še enega vodnega zajetja. Nasproti njega, na naši desni strani, smo na ograji opazili zbledel napis Supot ter pod njim rdeče modre markacije, ki v nadaljevanju označujejo pot do slapa. S pozornim opazovanjem in iskanjem slabo vidnih markacij na poti ter na kamnitih zidovih in drevesih ob njej smo uspešno prišli do že dolga leta opuščenega domovanja, vsaj sodeč po stanju skoraj povsem porasle hiše brez strehe.

Na tem mestu se je pot razcepila v vsaj 3 smeri, markacij pa vsemu trudu navkljub nismo več opazili. Po primerjavi dejanskega stanja z zemljevidom na naši napravi GPS smo se odločili za srednjo pot - tisto, ki se je desno od nadaljevanja kolovoza začela vedno bolj strmo spuščati v dolino. In odločitev je bila prava! V le nekaj minutah smo prišli do (zaskrbljujoče) suhe struge potoka Supot, ki bi jo v desno lahko prečkali in nadaljevali pot proti Koštaboni, mi pa smo zavili levo ob in po strugi potoka vse do roba skalne police, s katere v bolj vodnatih razmerah deset metrov globoko pada slap Supot. No, tokrat je bilo na vrhu le nekaj tankih ledenih ploskev, z roba pa je voda komajda kapljala.

Kljub temu smo se odločili za spust pod slap. Tja vodi pot na levem bregu potoka, ki je tokrat zahtevala nekaj več previdnosti, saj je bilo mestoma rahlo poledenela. A spust se nam je bogato poplačal. Najprej so nas prijetno presenetili številni mali izviri, ki so strugo potoka v nadaljevanju vsaj malo napolnili. Škoda, ker slap ni raje pod njimi! Največje presenečenje pa nas je pričakalo prav pod skalno polico, kjer so dobro vidni tudi sledovi tolmuna. Tokrat je bila na njegovem mestu zares očarljiva ledena formacija, ki jo je na posušenem rastlinju ustvarila z vrha kapljajoča voda. Vsekakor povsem zadovoljiva tolažilna nagrada. Če slap raje videli v vsej njegovi lepoti, pa se do njega odpravite čim prej po izdatnem pomladanskem ali jesenskem deževju.

Preden smo se vrnili k izhodišču smo se odločili še malo raziskati okolico in se prepričati, ali morda k slapu vodi tudi katera izmed preostalih poti od prej omenjenega razcepa, ki pa bi bila za razliko od naše markirana. Kot edinega kandidata smo se odločili preveriti pot, ki je vodila rahlo navkreber po levem bregu. A tudi na njej ni bilo opaziti markacij in ko je po dobrih petih minutah hoje sicer še vedno bila dobro shojena, a ni kazala nobenega namena, da bi zavila nazaj v smeri našega cilja in se začela izraziteje vzpenjati, prej obratno, smo se odločili vrniti k slapu in nato nadaljevali vse do Pomjana in Manžana po poti, ki smo jo že prehodili v nasprotni smeri.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Dragonja – Sv. Peter

Minulo nedeljo smo se odpravili na krožni izlet po primorskih kolovozih iz Dragonje do Sv. Petra in nazaj. Čeprav nas je pričakala megla, ki nas je prikrajšala za lepe razglede, in so bile temperature celo nižje kot v notranjosti, je bil izlet prijeten. Avto smo pustili na majhnem parkirišču nasproti table z zemljevidom poti v okolici, ki se nahaja na prvem križišču, do katerega pridemo, če tik pred mejnim prehodom zavijemo levo.

Od tod smo se odpravili po cesti navkreber skozi vas, vse do prvega ostrega ovinka v levo, kjer smo sledili kažipotom na kolovoz proti Sv. Petru in Krkavčam. Lepo urejene in dobro vidne markacije so nas vodile po razgibani kolovozih, pešpoteh in kamnitih poteh vzdolž pobočja izmenično navzgor in navzdol. Značaj se je poti opazno spremenil šele po razcepu, kjer se je pot proti Krkavčam spustila v dolino, mi pa smo se povzpeli proti Sv. Petru.

Po tem zadnjem krajšem vzponu smo skozi oljčne nasade in polja prišli do ozke asfaltirane ceste, ki iz Sv. Petra vodi proti osamljeni hiši na pobočju. K sreči smo ji sledili le nekaj časa, saj so nas markacije kmalu v ovinku spet usmerile desno na kolovoz. Ta nas je skozi oljčni drevored popeljal v samo središče Sv. Petra, kjer smo v križišču zavili levo po asfaltirani cesti proti Dragonji. Malo pred koncem vasi smo z nje zavili desno proti muzejski Tonini hiši, kamor nas je usmerila markacija za Dragonjo.

Mimo muzeja  smo kmalu prišli do konca vasi, kjer smo z asfaltirane ceste nadaljevali po močno razritem kolovozu, na katerem so bili zelo očitni sveži sledovi goseničarja, ki smo ga srečali parkiranega ob njivi mnogo nižje. K sreči je bilo vsaj suho, da pot ni bila preveč blatna. Vseeno smo najbrž ravno zaradi tega najbrž zgrešili markacijo, ki bi nas glede na zemljevide morala usmeriti desno po bregu navzdol. Ker se nismo želeli vračati, smo se bili po makadamu za njivo prisiljeni vrniti nazaj na asfaltirano cesto proti Dragonji, ki smo jo uspeli zapustiti šele na tretjem ovinku, kjer se je markirana pot začasno ponovno srečala z našo cesto. Tako smo uspeli sekati vsaj eno serpentino, na naslednjem levemu ovinku pa smo bili spet prisiljeni nadaljevati po asfaltu, saj so nedavna dela prej markirano pot naredila neprehodno. Preostal je le še zadnji desni ovinek, kjer smo na začetku zavili na kolovoz, tako da smo se le še spustili skozi vas do izhodišča.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Belvedur in okoliške vasi

Letošnjo sezono smo začeli na Kulturni praznik z orientacijskim izletom po odmaknjenih primorskih vaseh. Za izhodišče smo vzeli parkirišče pred Gostilno Belvedur. Do nje smo prišli po cesti, ki takoj za Gračiščem zavije desno s ceste proti mejnemu prehodu Sočerga. Nato smo le še sledili kažipotom za vas Sirči oz. Hrvoji. S parkirišča smo po cesti pot nadaljevali peš vse do vasi Hrvojev, kjer smo zavili desno navzgor v vas mimo cerkve na vrh hriba s pokopališčem, ki nam je ponudil prečudovit razgled na bližnjo in daljno okolico vse od Sečovelj na levi do Slavnika na desni.

Naš naslednji cilj je bila vas Topolovec. Čeprav naj bi proti njej iz Hrvojev vodil kolovoz,smo se odločili, da se v vas ne bomo vračali, ker smo s pokopališkega hriba v travi opazili pot navzdol, za katero smo ocenili, da nas bo vodila v pravi smeri. Sprva je bilo res tako, vendar pa se je v gozdu kmalu porazgubila, zato smo bili med spuščanjem skozenj prepuščeni lastni iznajdljivosti. Kljub temu je bila edina neprilika nekoliko strmejši spust iz gozda na prej omenjeni kolovoz, pa še za tega smo kasneje ugotovili, da bi se mu lahko izognili, če bi se usmerili nekoliko bolj v desno, kjer smo nato opazili sledove poti, ki smo ji verjetno sledili z vrha. Kolovoz nas je od tod mimo malega vinograda tik pred vasjo pripeljal vse do asfaltirane ceste v Topolovec, kateri smo sledili v središče vasi.

Od tod smo se odločili spustiti do zapuščene cerkve Sv. Hieronima pod vasjo, od koder smo nameravali poiskati nemarkirano pot, vrisano na planinskem zemljevidu, ki naj bi nas pripeljala do vasi Žrnjovec. Spust do cerkve ni predstavljal večje težave, edino iz središča vasi smo sprva izbrali desno cesto, ki se je hitro izkazala za slepo, tako da smo se vrnili in nadaljevali po levi. Ta se je hitro spremenila v ne ravno najbolje ohranjen kolovoz, ki pa ga domačini očitno še uporabljajo, kar je dokazal traktor, ki nas je prehitel na njem. Na prvem križišču smo nato zavili na najbolje ohranjen odcep v desno, ki nas je pripeljal do ostankov cerkvenega obzidja.

Tu se je začel orientacijsko najzahtevnejši del izleta –iskanje poti proti Žrnjovcu. Sprva smo kolovozu sledili okrog obzidja vse do vhoda skozenj na spodnji strani, kjer smo se obrnili, ker nas je vodil v povsem napačno smer. Vrnili smo se vse do skoraj prvega stika z obzidjem, kjer smo že prej opazili slabše ohranjen kolovoz, ki se jez našega  dokaj strmo spuščal v desno (sedaj na našo levo). Sprva se je spuščal v pravi smeri, a kmalu se je povsem preobrazil v pešpot, ki je ponovno začela zavijati v levo. Ko se je ta skoraj povsem uravnala in postala tako zaraščena, da bi morali že umikati veje, smo na desni opazili precej strm odcep, ki je bil na začetku nekoliko zaraščen in je bolj spominjal na jarek, a je že nekoliko niže začel dajati vtis poti.

Zavili smo nanj in kmalu se je to izkazalo za pravo odločitev, saj smo se spet obrnili v pravo smer. Pot je bila dovolj prepoznavna, čeprav mestoma rahlo zaraščena ali prekrita s polomljenimi vejami in podrtimi drevesi. Ko smo prečkali suho strugo potoka, za katero smo najprej mislili, da gre za potok Vruja, a se je kasneje izkazalo, da temu ni tako, smo že začeli postajati optimistični. Toda pot je spet začela postajati vedno bolj zaraščena, v bližini resničnega potoka Vruja pa je bila že skoraj povsem neprepoznavna. Tako smo se sprva odločili spustiti po sledovih poti vzdolž potoka. Odločitev se je kmalu izkazala za napačno, saj smo se spet gibali v nasprotni smeri, polet tega pa smo hitro dosegli izliv prejšnje struge v potok, od koder bi pot nadaljevali le stežka. Ob vrnitvi na mesto, kjer smo izgubili stik s potjo, smo nad nam nami zagledali rob, ki je vodil skozi grmovja in bi ravno tako lahko bil ostanek poti. Odločili smo se mu slediti in se hitro prepričali, da so obeti boljši. Vzpenjali smo se namreč ob jarku, ki je gotovo včasih služil kot pot, zaradi številnih vej in drugih ovir v njem pa se je ta sedaj izoblikovala na njegovem levem robu. Po krajšem vzponu se je naša pot združila z drugo, ki se je v isti smeri spuščala po pobočju. Združena skupna pot je od tod naprej postajala vedno bolje ohranjena in se je hitro bližala strugi Vruje, katero smo v vodotesnih čevljih z lahkoto prečkali.

Na drugi strani potoka nas smo sicer nadaljevali vzdolž struge v nasprotni smeri od želene, a hiter vzpon nad strma pobočja desnega brega, ki smo jih prej opazili, je vlival optimizem. Kmalu smo dosegli travnik, na katerem je pešpot postajala vse bolj očitna, a je še vedno vodila v za nas napačni smeri. Tik pred koncem travnika je nato zavila strmo desno v hrib med ogradami teras, ki smo nas spremljale med hojo po travniku. Ko smo dosegli greben je pot še enkrat zavila desno med borovci in brini ter se kmalu preobrazila v sprva strm, nato pa vedno bolj položen kolovoz v povsem pravi smeri. Po dobrem kilometru vedno blažjega vzpona smo najprej dosegli manjše divje odlagališče, kmalu pa tudi nas zadnji vmesni cilj, vas Žrnjovec. Po asfaltirani cesti smo se sprehodili skoznjo ter se vrnili do izhodišča, ki smo ga opazili že na koncu vasi.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<