Mimo Krnskega jezera na Krn

KrnKo je že kazalo, da letos ne bo več priložnosti za vzpon na še tretji dvatisočak, delno zato, ker smo s prvim odlašali vse do konca avgusta, še bolj pa zaradi nestanovitnega vremena, se nam je prejšnji konec tedna vendarle nasmehnila sreča – vremenska napoved je obetala čudovito volilno nedeljo. Ker so sredi oktobra dnevi že zelo kratki, načrtovana tura pa je bila dolga, smo se seveda od doma odpravili še v trdi temi. Že na Vršiču smo ugotovili, da se nismo edini odločili izkoristiti lepo nedeljo za pot v hribe, to pa se je potrdilo tudi pri zaprtem Domu dr. Klementa Juga v zatrepu doline Lepene, kjer je bilo že pred zoro parkiranih kar nekaj avtomobilov.

Velika baba v jutranjem soncuPo hitrem zajtrku smo že pred sedmo uro ob pomoči naglavnih svetilk pričeli z vzponom v gozdnato pobočje po sprva še široki kamniti kolovozni poti. Po nekaj zavojih nas je pričakal razcep markirane poti: levo je strmeje v pobočje zavila normalna pot, desno pa se je nadaljevala nekoliko daljša in lažja alternativa. Zavoljo pričakovane časovne stiske smo se odločili za krajšo varianto, kateri smo poskušali slediti tudi v nadaljevanju, ko sta se obe poti še nekajkrat prekrižali, občasno pa se na krajših odsekih celo združili. Posledično ni bilo vedno povsem enostavno slediti svoji izbiri, kljub temu pa poti na vrh ni bilo mogoče zgrešiti, tako zaradi številnih markacij kot zaradi dejstva, da tja pravzaprav vodijo vse poti, ki se prepredajo po pobočju.

Planina DupljeKo smo čez kakšni dve uri prispeli do zgornje postaje žičnice, na katero so nas med vzponom opozarjale številne table, ki so prepovedovale prehod pod njo med obratovanjem, je bil prvi večji vzpon že za nami, premagali pa smo tudi že dobro tretjino skupne višinske razlike. Po tovorni mulatjeri smo že v nekaj minutah prispeli do stebra, namenjenega merjenju višine snega, s katerega smo presenečeno razbrali, da je bilo lani v mesecu aprilu še tri metre in pol snega. Termometer, pritrjen na stebru, pa je s temperaturo 1 °C tudi zgolj potrdil naše predvidevanje, da nam bodo tokrat topla oblačila prišla še kako prav. Po krajšem spustu se je na levo odcepila pot k Domu pri Krnskih jezerih, ki je bil že zaprt. Čeprav je na to opozarjala že tabla na razcepu, smo se vseeno sprehodili mimo njega in po krajšem postanku nadaljevali pot proti Krnskemu jezeru.

Odsev v Krnskem jezeruMimo planine Duplje smo ga dosegli v le nekaj minutah in se spet znašli pred novim razpotjem, tokrat neoznačenim. Misleč, da desni odcep vodi zgolj k jezeru, smo se odločili za levo pot, po kateri smo prečili melišča nad jezerom. Čeprav ta odsek ni markiran, je v odličnem stanju in se na drugi jezera združi z markirano potjo, ki vodi tik ob jezeru in se na koncu strmeje vzpne ob suhi strugi potoka, ki spomladi in ob deževju napaja jezero. Pred nami je bila še zadnja ravnina pred ciljem, travnata Planina na Polju, Na njeni drugi strani se je namreč že začel dolg vzpon proti Krnski škrbini, ki pa so ga popestrile številne zanimivosti ob poti: škraplje na kamnitem desnem pobočju, trop gamsov na paši pod Vrhom nad Peski, velika skala sredi nekdanje trase poti, pa še kaj bi se našlo.

Meglice na tolminski strani KrnaZahvaljujoč številnim markacijam med skalami ni težko najti prave poti. Nekaj več pozornosti je potrebno edinole na mestu, kjer se levo prek melišč odcepi nemarkirana pot na sedlo Prag, medtem ko markirana pot na Krnsko škrbino zavije desno in se za krajši čas nekoliko bolj uravna. A četudi bi na tem mestu nadaljevali po napačnem kraku, škoda ne bi bila prevelika: s Praga namreč na škrbino vodita kar dve markirani poti, ena pod in druga čez Batognico. S Krnske škrbine se nam prvič odpre pogled na Soško dolino, tam pa nase opozarjajo tudi ostanki bojev na soški fronti med prvo svetovno vojno.

Ovca vodnica z mladim jagnjemToda ni bil še čas za počitek, saj je bilo pred nami še zadnjih 200 metrov vzpona po travnatem južnem pobočju Krna. Ta del poti je markiran še najslabše, tako da je potrebne kar nekaj pozornosti pri iskanju markacij in razbiranju poti na travniku. A vsaj v lepem vremenu kljub temu ni potrebno skrbeti, saj je vrh ves čas dobro viden, pobočje pa je dovolj položno, da lahko brez težav uberemo tudi nekoliko drugačno traso. Edinole na ostanke bodeče žice med skalami moramo biti pozorni na nekaj mestih. Pogledi z vrha so bili na to sončno nedeljo res odlična nagrada za trud. V kolikor se zalotite, da večine vrhov ne prepoznate, vam bo v pomoč plošča, s katere boste lahko prebrali njihova imena.

Krnsko jezero s Krnske škrbineKo smo v daljavi prepoznali tudi Bogatin in Mahavšček, na katera smo se povzpeli pred dobrim mesecem, je bil čas za vrnitev. Večinoma smo se držali kar iste poti, z nekaj manjšimi odstopanji: h Krnskemu jezeru smo se spustili po markirani poti in se nato sprehodili mimo njega, k zaprtemu domu pri Krnskih jezerih nismo še enkrat zavili, po začetnem gozdnatem pobočju pa smo se sprva nameravali spusti po daljši in lažji poti, a smo že na prvem odseku ugotovili, da je razlika predvsem v dolžini, medtem ko je značaj poti precej podoben, tako da smo se raje držali kar že znane krajše variante. Po dobrih desetih urah smo prijetno utrujeni prispeli nazaj k avtomobilu in se odpravili domov. Večerja v Kranjski Gori nam je pa tudi zelo teknila.

Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.

Bogatin in Mahavšček

Bogatin v daljaviSicer smo se minulo nedeljo odpravili na Krn, a ker nisem objavil niti še zapisa o našem prejšnjem vzponu nad 2000 m izpred dobrega meseca, je prav da se najprej posvetim temu podvigu. Bogatin in Mahavšček (poimenovan tudi Veliki Bogatin) sta vrhova v spodnjih bohinjskih gorah, na katera se je mogoče povzpeti tako iz bohinjske, kot iz tolminske strani. Mi smo si seveda za izhodišče izbrali Bohinj, natančneje parkirišče pred Kočo pri Savici, do katerega vodi cesta iz Bohinjske Bistrice mimo Bohinjskega jezera. Sicer znaša parkirnina 3 evre, kar za celodnevno parkiranje sploh ni veliko, a pred sedmo uro, ko smo tja prispeli mi, ni bilo najti prav nikogar, kateremu bi lahko plačali ta znesek.

Prvi pogled na Bogatin in MahavščekS parkirišča smo se najprej odpravili po proti slapu Savica. Prav na mestu, kjer pobirajo vstopnino za njegov ogled, pa se na levo v pobočje začne vzpenjati pot na Komno. Ta se vije prek 48 serpentin, večinoma oštevilčenih, tako da lažje spremljamo naš napredek pri vzponu. Poleg tega je pobočje prepredeno s številnimi bližnjicami, a tudi če zgolj sledimo markirani poti, bomo vrh dosegli v dobrih dveh urah. Tam nas pričaka veliko razpotje, od koder lahko pot nadaljujemo proti Komni (smer, iz katere smo se mi vrnili), proti Črnemu jezeru, Triglavskim jezerom ali proti Koči pod Bogatinom, kamor je pot vodila nas.

Koča pod BogatinomPo le nekaj minutah hoje so se nam odprli prvi razgledi na greben spodnjih bohinjskih gora, med njimi tudi na naša izbrana vrhova, ki sta bila še precej oddaljena. Za krajši čas smo postali pri spomeniku nad Kočo pri Bogatinu, v koči pa smo si privoščili okusen jabolčni zavitek, nato pa nadaljevali s potjo proti Bogatinskemu sedlu. Dolgo smo zgolj zložno prečili severno pobočje in se šele v zadnjem delu nekoliko bolj strmo povzpeli na sedlo, kjer nas je spet pričakalo večje razpotje. Naš cilj je bil seveda Bogatin, a preden smo začeli strm vzpon po pobočju, na katerega je vodila najbolj leva pot, smo se sprehodili še do zahodnega roba sedla, od koder se je odpiral čudovit razgled na Krn in sosednje vrhove.

Nad izvirom TolminkeVzpon na Bogatin je sprva potekal po travnatem pobočju, kmalu pa je bilo potrebno zagristi v kamnito in delno krušljivo strmino, ki je zahtevala več previdnosti pri hoji. Smo pa bili zato na vrhu nagrajeni s čudovitimi razgledi na vse strani: proti bohinjski dolini in vsej že prehojeni poti na vzhodu, proti dolini Triglavskih jezer, Kanjavcu, Triglavu in osrednjim Julijcem na severu, proti Krnu ter grebenu med Sočo in Tolminko na zahodu ter na greben spodnjih bohinjskih gora na jugu, kamor nas je vodilo nadaljevanje naše poti.

S primorske strani se dviguje meglaOd najvišje točke na našem izletu nas je ločilo le še prečkanje sedla med obema Bogatinoma, torej najprej spust po krajšem melišču in nato ponoven vzpon v pohodnikom prijaznejše nasprotno pobočje. V manj kot pol ure smo se že razgledovali z Mahavščka, od koder se je še posebej lepo videla zgornja dolina Tolminke z njenim izvirom pod Osojnico. Zaradi dvigajočih se meglic s tolminske strani si za razgledovanje nismo vzeli veliko časa in smo raje hitro nadaljevali našo pot vzdolž grebena bohinjskih gora. Po končanem prečenju travnatega pobočja Vrha Škrli nas je pot vodila med veličastnega možica, nad katerim smo se takrat sicer čudili, a smo naknadno prebrali, da ta označuje začetek nemarkirane pot na Tolminski Kuk, ki smo jo očitno povsem spregledali.

Možic na začetku naoznačene poti na Tolminski KukJe pa možic hkrati označeval tudi začetek intenzivnejšega spusta proti planini Govnač (oz. Govnjač, saj si glede pravilnega črkovanja niti kažipoti niso enotni). Našo pasjo spremljevalko sta na tem odseku še posebej razvedrili dve manjši snežišči, ki sta se obdržali in s podenjem po katerih se je učinkovito ohladila na ta vroči jesenski dan. Pred zadnjim spustom proti planini se pot razcepi na dva dela. Levo se spusti zložneje in po nekoliko daljši trasi, desno pa preči ruševnato pobočje. Zaradi že nekoliko pozne ure smo izbrali krajšo alternativo, ki razen nekaj več pretikanja med ruševjem in par mest, nevarnih za zdrs, ni bila pretirano zahtevna. V zadnjem delu povsem na planini se je sicer nekoliko izgubila, a do ostankov stavb na planini smo si s prečkanjem travnika brez težav izbrali lastno pot.

Dom na KomniPred nami je bil še zadnji odsek poti, ki je vključeval tudi nekaj vzpenjanja, in sicer do Doma na Komni. Ta je večinoma vodil med ruševjem po že močno zaraslih ostankih nekdanje mulatjere. Ko smo po krajšem vzponu dosegli greben, s katerega se je odprl lep pogled na Dom na Komni smo zmotno menili, da smo ga že skoraj dosegli, a pot naredi kar precejšen ovinek, se pri tem celo nekoliko spusti in nas preseneti s krajšim strmim vzponom k domu na samem koncu.

Je deževalo kamenje?Od tam smo po le nekaj minutah podobno strmega spusta že dosegli razpotje, kjer smo zjutraj zavili proti Koči pod Bogatinom, tako da so nas od avtomobila ločile le še serpentine, ki smo jih prehodili že zjutraj. Smo pa šele med vračanjem opazili, da so za celotno traso med Komno in Savico značilni številni štori in suha debla, “posuti” z drobnim kamenjem. Med vzponom smo jih namreč opazili le nekaj v zadnjem delu poti. Verjetno smo bili pred tem preveč zaposleni s samim vzponom. Bilo bi pa prav zanimivo izvedeti, od kod izvira ta aktivnost planincev na tem območju.

Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh