Porezen

Vzpon na Porezen je bil v planu že spomladi, a ni prišel na vrsto. Zaradi obeta krajevnih ploh in neviht v popoldanskem času si danes ravno nismo upali zadati kake daljše ture v visokogorje in tako smo se odločili, da nadoknadimo zamujeno. Izbire nismo obžalovali: ostali smo suhi in celo za razglede nismo bili prikrajšani.

Za izhodišče smo si izbrali Petrovo Brdo, do katerega smo se pripeljali prek Soriške planine iz smeri Bohinjske Bistrice. Avto smo pustili na parkirišču pred Planinskim domom in se odpravili po asfaltirani cesti proti Podporeznu, kamor nas je usmeril kažipot. Ocena na njem, da bomo do vrha potrebovali kar 3 ure, nas je precej presenetila, zato smo bili v nadaljevanju na čas vzpona pozorni precej bolj kot običajno. Cesti, ki k sreči ni pretirano prometna, smo sledili kar dober kilometer, so nas pa ves čas spremljale markacije, ki so potrjevale, da smo še vedno na pravi poti.

V izrazitem levem ovinku so nas končno vendarle usmerile desno v gozd. V blagem vzponu po dnu grape smo se prav kmalu ponovno vrnili na cesto, ki smo jo šele dobro zapustili. A tokrat le za nekaj metrov do naslednjega levega ovinka, kjer smo spet nadaljevali naravnost. Še pred tem pa smo na čistini postali in se ozrli desno, koder se nam je odprl lep pogled na nedavno osvojeno Črno prst. Po zgolj par korakih skozi gozd smo dosegli majhno parkirišče z dvema voziloma, verjetno v lasti pohodnikov, ki so se želeli izogniti ne najbolj prijetni hoji po cesti. Poleg je bil tudi kažipot, ki nam je do vrha obetal le še dve uri hoda. To se je že slišalo bolje, saj smo od izhodišča hodili šele pol ure. Očitno vendarle ne bomo potrebovali treh ur.

Po majhnih in nerodnih stopnicah smo se sedaj povzpeli do gozda in se v ključih pričeli vzpenjati po strmem pobočju. Na mestu, kjer se nam je čez nekaj minut pridružila širša pot, je strmina na kratko popustila, nato pa so se ključi spet nadaljevali, le da je bilo pobočje prepredeno s številnimi bližnjicami, ki so mestoma kar precej otežile identifikacijo prave poti. K sreči tudi vse bližnjice vodijo k istemu cilju, tako da zaiti ne moremo niti, če markirano pot občasno zapustimo.

Kmalu po tem, ko smo prečkali traso gorskega maratona 4 občin, označeno z belo rdečimi trakovi, je pot sicer še vedno v ključih začela zavijati desno, vse dokler tik pod nekaj večjimi skalami ni dokončno zavila okrog Hoča ter po vzhodni strani prečila njegovo pobočje. Presenetljivo raven in širok odsek poti se je iztekel na travnik, po katerem se je vzpon spet zložno nadaljeval. Že tu smo ob poti opazili prvo malinovje, ki pa je kmalu postalo še gostejše in nas je spremljalo, vse dokler nismo dosegli travnatega grebena Porezna. Škoda, ker so bile maline še zelene, saj bi se sicer lahko z njimi prav prijetno osvežili, če nas seveda ne bi prehiteli že drugi planinci pred nami.

Na grebenu se nam je najprej odprl razgled proti zahodu in severu, šele tik pred vrhom pa še na nasprotno stran. Zanimivo se nam je zdelo prečkanje pašnika, na katerem je bil električni pastir postavljen okrog planinske poti, da krave na paši ne bi motile planincev (ali obratno). Tik pred kočo so bili na paši tudi konji, a jih je naša prisotnost prestrašila, tako da so se nam umaknili, še preden smo jih zares dosegli.

Od Doma Andreja Žvana-Borisa na Poreznu je do vrha le še kratek vzpon, ki pa smo ga mi prekinili s kratkim postankom, da smo poiskali še zaklad, spretno skrit v neposredni bližini poti. Kljub temu smo od prvega kažipota do vrha potrebovali le nekaj minut več kot dve uri in pol. Ocena, ki smo jo tam prebrali, je bila res pretirana. Zaradi vetra smo se med posedanjem na vrhu morali odeti v vetrovke, vendarle pa ni bilo tako hladno, da se ne bi v miru naužili razgledov ter se pred vrnitvijo še malo okrepčali. Do izhodišča smo se spustili po isti poti, edinole po z bližnjicami prepredenem pobočju smo nekajkrat izbrali nekoliko drugačno traso kot med vzponom.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.