Grlovec (Ferlacher Horn)

Pogled prek Borovskega vrha na Borovlje in CelovecTokrat smo si za cilj izbrali razgledni vrh na avstrijski strani Karavank, in sicer Grlovec oz. Ferlacher Horn, ki smo si ga ogledovali že lani, a nekako ni prišel na vrsto. Nanj smo se povzpeli iz zahodne strani, zato je bilo naše izhodišče gostišče Deutscher Peter, mimo katerega nas vodi cesta z mejnega prehoda Ljubelj proti avstrijskemu Podljubelju. Če smo dovolj zgodnji, nam je na voljo par parkirnih mest le nekaj metrov naprej od tabel, ki označujejo začetek planinske poti na nasprotni strani ceste. V kolikor tam opazimo prostor, je najbolje, da obrnemo pri gostišču in se vrnemo, tako da nam pri parkiranju ne bo potrebno prečkati ceste.

Potok ob začetku potiZačetek poti označujejo rumene planinske table, s katerih lahko razberemo tudi, da bomo sledili planinski poti številka 603, ki je zapisana na nekaterih markacijah. Začnemo z zložnim vzponom po kolovozu ob desnem bregu studenca, ki ima tudi v tem sušnem obdobju kar nekaj vode. Kljub temu struga kmalu presahne, tako da jo še laže prečkamo, ko kolovoz preide v pešpot. Po le nekaj metrih hoje ob sosednji strugi pot ostro zavije v levo ter se začne strmo vzpenjati v breg. V nekaj ključih dosežemo greben, po katerem spet položno skozi travo in praprot prvič dosežemo gozdno cesto.

Kapelica na EselsattelMarkirana pot jo zgolj prečka, mi pa smo se odločili, da napravimo še ovinek čez sedlo Eselsattel (Oslovo sedlo, Oslovsko sedlo?), da na njem poiščemo zaklad, zato nadaljujemo po cesti v desno, dokler nas pred masivnimi vrati, ki opozarjajo na privatno posest, markacije koroške obmejne poti (Kärntner Grenzweg – KGW) ne usmerijo desno v breg vzdolž ograde tega posestva. Z nekaj sreče lahko na tem mestu opazimo celo škotsko višavsko govedo, ki se pase na pašniku za ogrado. Ko pot zavije levo proč od ograde smo le še en ovinek oddaljeni od sedla, na katerem spet dosežemo gozdno cesto. Splača se nam povzpeti še nekaj metrov prek nje do klopi ob kapelice, od koder se odpre tudi lep razgled na obe strani.

Kratek odsek gozdne cesteZa nadaljevanje vzpona se ponovno spustimo na cesto in po njej nadaljujemo nazaj v levo – v smer, iz katere smo prišli. V ostrem desnem ovinku se tej cesti pridruži tudi markirana pot, ki smo jo predhodno zapustili. Cesti od tam sledimo še do naslednjega ovinka, kjer nadaljujemo naravnost po pešpoti, ki se najprej povzpne ob in po strugi suhega studenca, nato pa se po ravnini redkega, s travo poraslega gozda izteče v križišče gozdnih cest, ki pa ga zgolj prečkamo. Takoj na nasprotni strani se pot spet nadaljuje v gozd, tik pod eno izmed gozdnih cest, ki se odcepi v isto smer. Po krajšem vzponu se na to cesto ponovno povzpnemo in nato nadaljujemo po njej.

Dolina Žerjavskega potoka in KošuticaPred poseko lahko nad cesto opazimo par markacij, ki pa naj nas ne zavedejo, saj so verjetno še ostanek predhodne trase. Nadaljevati moramo nekje do sredine te poseke in tam zaviti v pobočje po stezi, na katero nas usmerja markacija. Pot nas vodi prek poseke v gozd nad cesto, ki smo jo zapustili, do razpotja, kjer se nam pridruži še pot iz smeri Kota (Winkel). Nadaljujemo na greben in kmalu dosežemo zanimivo spominsko obeležje v bližini katerega smo poiskali še en zaklad.

Akacija le malo pod vrhomPred nami je še zadnji del vzpona na vrh, ki je hkrati tudi najtežji. Pot ves čas vodi nekoliko desno od grebena, ki je na levo stran večino časa prepaden, vendar pa pot kljub temu ni prav nikjer izpostavljena. Le sem ter tja je potreben malo bolj previden korak, ko je steza nekoliko ožja, pobočje pa nekoliko bolj strmo. Najhujši vzpon moramo premagati prav na začetku, do razgledne točke, od koder se nam prvič odpre pogled proti severu. Le nekoliko manjša strmina pa se nadaljuje vse do mesta, kjer med drevesi lahko prvič ugledamo križ na vrhu.

Begunjščica, Vrtača in Stol na juguTa naznani tudi bolj položen preostanek poti po vedno bolj razglednem in travnatem pobočju vse do cilja, ki ponuja lepe razglede na prav vse strani neba, še posebej če mimo križa nadaljujemo še nekaj metrov naprej do skrajne točke vrha. Od tam na severu vidimo Borovlje in Celovec, na vzhodu Javornik in sosednje vrhove, na jugu mejni greben Karavank, v katerem so najbolj prepoznavni Košuta, Begunjščica, Vrtača in Stol, na zahodu pa Plajberk. Med vračanjem smo nedaleč od vrha poiskali še zadnji zaklad tega dne, nato pa smo se spustili po že znani poti z izjemo ovinka, ki smo ga napravili prek sedla Edelsattel. V ostrem levem ovinku gozdne ceste smo sedaj namreč kar naravnost sledili strmi markirani poti po pobočju, ki nas je privedla do mesta, kjer smo se med vzponom obrnili desno na gozdno cesto.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Vzdolž Mostnice na planino Vrtača

Slap VojeTokratni izlet smo si sprva sicer zamislili drugače, toda od slapu Voje smo zaradi premalo pozornosti nadaljevali po napačni poti. Ko smo se tega zavedli, nam spust nazaj k slapu ni preveč dišal, zato smo prvotni cilj, planino Krstenica, nadomestili z nenačrtovano planino Vrtača. odločitve nismo obžalovali, saj sta se tako sama planina kot tudi pot prek nje izkazali za zelo zanimivi. Tako zelo, da smo tam skrili nov zaklad, ki bo morda na to pozabljeno lokacijo privabil še koga.

Pot s parkirišča proti koritom MostniceZa izhodišče smo si izbrali parkirišče na koncu Stare Fužine, tik pred mestom, kjer pobirajo cestnino za nadaljnjo vožnjo proti planinam Voje, Blato in Vogar. Parkirnina na tem mestu stane 1 evro na uro oz. 8 evrov za celoten dan. S parkirišča smo se odpravili po položni poti, ki se prične zadaj desno in vodi do Hudičevega mosta čez potok Mostnica. Tega ne prečkamo temveč se za nekaj metrov povzpnemo po njegovem desnem bregu do turistične table s kratko predstavitvijo korit Mostnice in poti vzdolž njih, ki se prav pri tabli odcepi desno.

Znameniti slončekPo njej hitro prispemo do Kekčevega mostu, s katerega lahko globoko pod sabo vidimo kanjon, ki ga je vrezala voda. Pot nadaljujemo po markirani poti na levem bregu potoka, ki se kar nekajkrat približa koritom. Posebej je označen dostop do znamenite tvorbe, poimenovane “slonček” zaradi svoje specifične oblike. Ker je le nekaj metrov umaknjena s poti, se nam jo splača ogledati, četudi imamo v načrtu še daljšo turo in zato do korit ne hodimo ravno na vsakem mestu, kjer lahko vidimo sledove naših predhodnikov. Kmalu dosežemo Češenjski most, kjer potok ponovno prečkamo in nadaljujemo po desnem bregu. Po strmi sipki poti se že takoj umaknemo od struge.

Drevesa ob cesti v VojePo le kratkem vzponu se spet znajdemo v gozdu, skozi katerega nas položna markirana pot pripelje do makadamske ceste na planino Voje. Le kak ovinek naprej že dosežemo Kočo Voje, kjer bi imeli še zadnjo priložnost za parkiranje vozila, če bi se odločili nadaljevati z vožnjo. Promet naprej je namreč dovoljen le še lastnikom zemljišč. S hojo seveda nadaljujemo prav po tej cesti. Ko dosežemo travnike, nas kmalu pričaka označen razcep. Obe poti vodita do Okrepčevalnice Slap in slapu Voje, le da sta speljani nekoliko drugače. Bolj pogosto je uporabljena desna makadamska cesta, ki je nekoliko daljša in prek travnikov vodi približno po sredini doline. Levi kolovoz vodi prav po robu doline, drevesa ob njem pa nudijo vsaj nekaj zaščite pred vročim soncem. Čeprav nas je v jutranjih urah pred njim ščitila tudi megla, smo se vseeno odločili za slednjo alternativo.

Kolovoz ob robu planine VojeZ nje se v nadaljevanju v desno odcepita dve pešpoti proti okrepčevalnici in slapu. Mi smo izbrali drugo, ki nas je pripeljala do struge Mostnice le nekaj metrov pod slapom. Da smo jo lahko prečkali smo se morali do nje najprej nekaj metrov strmo spustiti in nato ponovno povzpeti, a pot je dovolj pogosto uporabljena, da ni težavna, če le imamo primerno obutev in nivo potoka ni previsok, kar se letos ni bati. Le nekaj korakov naprej po levem bregu smo dosegli razgledišče na slap, ki kljub sušnemu obdobju le ni bil povsem presušen in je bil zato povsem vreden ogleda. Poiskali smo še zaklad v bližini in se odpravili naprej.

Suha struga enega od pritokovIn prav tu smo naredili napako. Za prvotno načrtovani vzpon do planine Krstenica bi se namreč morali vrniti nazaj na kolovoz na desnem bregu, ki smo ga zapustili zaradi ogleda slapu. Mi pa smo namesto tega nadaljevali z vzponom po dobro vidni, a ne markirani poti na levem bregu, ki nas je po nedolgem, mestoma strmem vzponu pripeljala do Mostnice na mestu, kjer je ni bilo težavno prečkati. Tu nekje smo svojo napako tudi odkrili, saj po strmem pobočju na desnem bregu vzpon do kolovoza, ki smo ga zapustili ni bil več mogoč. Posvetovali smo se z zemljevidom in se odločili, da bomo s hojo nadaljevali po vrisani nemarkirani poti v smeri planine Vrtača, ki se ji ni zdelo težavno slediti.

Drevo ob potiPo zemljevidu sodeč bi se morala sicer nadaljevati še po levem bregu in se začeti že pri okrepčevalnici, a glede na običajno točnost vrisanih poti, še posebej nemarkiranih smo verjeli, da bi znali biti na pravi. V skrajnem primeru bi se še vedno lahko vrnili, če bi se izkazalo, da nadaljevanje ni mogoče. To se sicer ni zgodilo, je pa pot mestoma postala precej nerazpoznavna in smo se morali znajti kar na pretežno brezpotnem pobočju, ki pa strminam navkljub nikoli ni postalo zares težavno. Še najtežji je bil ravno zadnji vzpon do mesta, kjer je tudi vrisana pot prečkala Mostnico. A tam smo že sledili spet bolje vidni stezi, zato smo nadaljevali tudi mimo krajšega odseka, ki je zaradi nevarnosti zdrsa zahteval dodatno pazljivost.

Zbledela markacija in možicKo smo dosegli vrisano traso nemarkirane poti, smo ugotovili, da bržkone vendarle nismo sledili tej poti. Sedaj smo namreč kar naenkrat zasledili tudi prve že močno zbledele markacije, ki pa jih ni bilo mogoče zamenjati z ničemer drugim. Očitno je bila vrisana pot na planino Vrtača nekoč celo markirana, a sedaj ni več vzdrževana. Kljub temu s sledenjem nismo imeli nobenih težav več, saj je bila precej dobro vidna. Poleg markacij, ki smo jih običajno res opazili šele tik ob njih, pa so nam bili v pomoč tudi posamezni možici. Ker smo bili sedaj prepričani, da smo na pravi poti, smo jih nekaj dogradili in celo na novo postavili tudi sami.

Zarasli travnik tik pod planinoVečinoma gozdna pot se je v zadnjem delu spustila v grapo nekega tokrat povsem suhega pritoka, katerega breg pa je bil izdatno porasel s podrastjo. Zaradi te je bilo sledenje poti spet nekoliko težje, a ob zadostni pozornosti vseeno povsem izvedljivo. Bolj so nas motile koprive, ki so nas nekajkrat kar pošteno opekle, ker smo jih prepozno opazili. Značaj poti nas je kar nekoliko spominjal na Pokljuško sotesko. Zaključni del vzpona pred planino smo opravili po precej zaraslem travniku, kjer se nam je na desno že odpiral pogled na pečine nad nami. Po nadvse kratkem prečkanju gozda smo dosegli tudi osrednji travnik, s katerega se je med drugim prav lepo videlo Jezerski Stog in Tosc.

Planina Vrtača z Jezerskim Stogom v ozadjuTakrat smo se že odločili, da bomo obisk Krstenice prestavili na drugo priložnost, vseeno pa se je bilo potrebno še vrniti. Lahko bi sicer ubrali kar isto pot in poiskali še njen spodnji odsek, ki smo ga očitno zgrešili, a smo se raje najprej odločili poiskati njeno nadaljevanje, ki naj bi se v smeri proti vzhodu izteklo na markirano pot proti Velemu polju. Strma pobočja in stene nad njimi sicer niso obetale veliko, a če je pot vodila že na planino, smo bili dolžni vsaj poskusiti najti njeno nadaljevanje.

Obsijano drevo ob vzponu iz VrtačePo krajšem iskanju smo vendarle zaslutili, kje bi lahko pot vodila navzgor. Čeprav prehoda prek stene nad nami nismo opazili, smo se odločili vsaj začeti z vzponom in preveriti kakšna bo situacija. Že nekaj deset metrov više nam je dodatno upanje vlil možic, katerih je v nadaljevanju sledilo še precej in so označevali zelo strmo a ne zahtevno stezo, ki je prav lepo vodila prek grape v prej na videz povsem neprehodni steni. Da bi bilo iskanje za morebitne naslednike še lažje smo tudi na tem odseku možice dopolnili in dodali. Edinole povsem na dno pobočja se zavoljo tega nismo spustili, tako da bo iskanje začetka ostalo nespremenjen izziv tudi za druge. Smo pa z možicem označili mesto, kjer smo končno dosegli markirano pot na Velo polje – za lažji dostop v nasprotni smeri.

Planina Spodnja GrintovicaS tem smo dosegli najvišjo točko našega izleta in preostal nam je le še lahek spust po markirani poti, na kateri smo v nasprotju s predhodnim odsekom srečali tudi druge planince, po opremi sodeč večinoma na poti proti Triglavu. Spust nas je vodil prek planine Spodnja Grintovica, ki bi jo morali doseči tudi po prvotnem načrtu. Tako smo lahko spoznali tudi, kakšen bi bil vzpon, ki smo si ga prvotno zadali. Izkazalo se je, da mestoma še bolj strm od že prehojenih, zato pa precej krajši in orientacijsko povsem netežaven. Sedaj, ko poznamo to pot, nam bo naslednjič še toliko laže. Od mesta, kjer smo markirano pot pri slapu Voje med vzponom zapustili, smo se seveda vračali po isti poti, ki pa je bila mnogo bolj obiskana, kot ob zgodnjih jutranjih urah našega vzpona.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Vajnež

Vrh VajnežaVajnež je precej neizrazit vrh nedaleč od Stola, ki je z nekaj nad 2000 m nadmorske višine verjetno še najbolj znanj kot najvišji vrh v jeseniški občini. Nanj smo se povzpeli z Javorniškega Rovta, od koder markirana pot vodi do sedla Seča na mejnem grebenu Karavank, kjer se priključi slovenski planinski poti, kateri sledimo v nadaljevanju. Najprimernejše mesto za parkiranje je nekaj metrov pred domom Trilobit ob jezeru hidroelektrarne Javorniški rovt, kjer je na desni strani cest prostor za nekaj avtomobilov. V ta namen moramo cesto, ki vodi do Doma Pristava na Javorniškem Rovtu, zapustiti v ostrem levem ovinku nad začetkom vasi in krajši čas nadaljevati po makadamu.

Mali Javornik tik pod izviromOd tod peš nadaljujemo po cesti mimo doma Trilobit, za katerim se dokončno izteče v še eno neurejeno potencialno parkirišče, ki pa je zaradi gozdarskih del trenutno precej razrito in ni blatno zgolj po zaslugi sušnega vremena. Nadaljujemo v klanec po kamnitem kolovozu, posutem s številnimi deli vej, še enim ostankom nedavnih gozdarskih del. Na razpotju sledimo levo po edini markirani poti v smeri planine Seče. Po krajšem vzponu dosežemo izvir Malega Javornika, kjer se nahaja tudi vodno zajetje.

Pečine SredniceNa tem mestu pot preide v za hojo bolj prijetno stezo, po kateri se ob številnih markacijah v senci gozda dlje časa strmo vzpenjamo. Šele ko na desni med drevesi opazimo melišča Srednice in se gozd začne redčiti, strmina za nekaj časa nekoliko popusti. V nadaljevanju, ko pobočje spet postane bolj strmo, pa se pot začne viti v ključih, tako da vzpon postane manj naporen. Na veliko presenečenje nas je ob poti razveselilo tudi malinovje s številnimi malinami, kar je letos bolj izjema kot pravilo. Očitno pozeba v višjih legah le ni povsem opravila svojega dela.

Pot vodi po melišču okrog RigeNa robu pašnika nas pričaka razpotje. Mi v desno nadaljujemo v smeri Vajneža, medtem ko v levo pot vodi naprej proti Struški in Golici. V družbi krav se še nekoliko povzpnemo, nakar se pot obrne navzdol, sprva položno, nato pa kakšnih deset metrov tudi precej strmo in delno izpostavljeno. To mesto je zagotovo najmanj prijetno na celotni poti. Nadaljujemo s prečenjem melišč okrog krnice Rida, nato pa se med ruševjem spet bolj strmo povzpnemo do roba planjave okrog neizrazitega vrha Kamnitnika. Ta je sprva še gosto poraščena z ruševjem, a po krajšem položnem vzponu dosežemo razgledne travnike, od koder se nam končno odpre pogled na Radovljiško ravnino, Bled, Mežaklo, Gornjesavsko dolino in Julijce.

Igra sonca in senc na pobočjih pod vrhomRavnino že po nekaj korakih zapustimo in nadaljujemo s prečenjem razglednih pobočij proti vzhodu. V primerjavi z nedavno prehojeno Begunjščico je tu pot ves čas nekoliko širša in posledično tudi v vlažnem vremenu manj nevarna za zdrs. Mimo spominskega obeležja, pri katerem smo si med iskanjem zaklada privoščili tudi kratek odmor, v družbi ovc in kavk kmalu le malo pred Vajneževim sedlom pod Potoškim stolom naletimo na kažipot, ki nas na vrh Vajneža usmerja levo po sprva še vidni neoznačeni stezici.

Skozi luknjo v megli smo ugledali BärentalTa se med travo prav kmalu porazgubi, tako da smo pri vzponu prepuščeni kar sami sebi. Če nas pri vzponu ne ovira megla, to ne predstavlja nobene težave, saj levo nad sabo ves čas vidimo vrh s prepoznavnim križem na njem, sicer pa je najbolje da se najprej naravnost povzpnemo do mejnega grebena, nato pa vzdolž njega nadaljujemo levo, dokler ne dosežemo vrha. Tu smo se dokončno lahko prepričali, da nam megla ne bo privoščila prav veliko pogleda na avstrijsko stran. Poleg doline Bärental smo za kratek čas ugledali le še Mačensko planino in Celovško kočo ter Ovčji vrh nad njima. Po vpisu v kar dve vpisni knjigi (slovensko in avstrijsko) smo se po isti poti vrnili v dolino.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Mali Šmohor

Mali ŠmohorZemljevidi si glede poimenovanja vrhov Mali in Veliki Šmohor nad Krnskim jezerom ravno niso enotni: na nekaterih se Mali Šmohor imenuje severni, 5 metrov nižji vrh, Veliki Šmohor pa južni vrh, medtem ko je na drugih ravno obratno. Vsaj glede nadmorske višine obeh vrhov so si enotni. Če sodimo po nadmorski višini, je prvo poimenovanje bolj pravilno, pa tudi neuradna vpisna knjiga se strinja z njim, zato se tudi jaz v tem svojem zapisu z imenom Mali Šmohor sklicujem na severni vrh. Nanj smo se namreč tokrat iz doline Lepena povzpeli v iskanju našega naslednjega visokogorskega zaklada.

Planina DupljePot do Koče pri Krnskih jezerih se od našega prejšnjega obiska seveda ni bistveno spremenila, smo pa opazili, da so bile na novo postavljene prepreke prek začetka strmejše poti, ki se v lepo odcepi nedaleč od izhodišča. Sklepali smo, da to nakazuje na nevzdrževano oz. zaprto pot, zato smo se tokrat raje povzpeli po položnejši. Izkoristili smo edinole zadnji odsek strme poti, katerega začetek je bil tudi še vedno označen. Vseeno smo planino Duplje dosegli v približno dveh urah.

Pred začetkom vzpona na ŠmohorRavno na tej planini se markirana pot na Mali Šmohor odcepi v levo. Sicer je na smerokazu omenjen zgolj Dom na Komni, a že po krajšem vzponu nas pričaka tudi kažipot za Šmohor, ki nas usmerja na slabše vidno pot v desno. Vzpon med ruševjem hitro postane bolj strm, hojo pa dodatno otežuje tudi droben pesek, s katerim je “posuta” pot. Ko se ruševje prične redčiti, tudi najhujša strmina za nekaj časa popusti. Na nekaterih odsekih pot sedaj vidno sledi že precej zarasli in propadli vojaški mulatjeri.

Vzpon po mulatjeriPod strmimi pobočji Malega Šmohorja pot postane kamnita in za hojo temu primerno manj prijetna. K sreči so vsaj markacije zares pogoste, tako da je trasi poti slediti povsem enostavno. Med zložnim vijuganjem po pobočju se steni Šmohorja povsem približamo in nato pod njo nadaljujemo proti levi. Na našo žalost so se sedaj začele meglice viti tudi okrog Šmohorja. Že prej smo namreč opazili, da sta tako Krn kot Bogatin odeta v oblake, medtem ko se je naš cilj še vedno kopal v soncu.

Pogled proti koči in Malemu jezeruKo dosežemo vhod v bunker iz prve svetovne vojne in pot spet postane bolj travnata, smo skoraj že na cilju. Le nekaj metrov više dosežemo ozek greben, po katerem nadaljujemo desno vse do vrha. Na njem sicer ni uradne skrinjice z vpisno knjigo, je pa moč najti neuraden vpisni zvezek s kar nekaj zapisi. Celo megla se je na vrhu spet nekoliko razkadila, tako da smo si vsaj malo uspeli razgledati okolico. Za nekaj trenutkov se nam je prikazal celo Krn, na katerem se je planincev kar trlo, za razliko od našega vrha, na katerem smo bili povsem sami.

Megla je Krn razkrila le za trenutekOpogumljeni po umiku megle smo se odločili nadaljevati pot še proti Velikemu Šmohorju v upanju, da nam od tam megla razkrije še katerega od zdaj skritih vrhov. Do njega vodi neoznačena stezica, ki se z markirane poti odcepi prav na mestu, kjer ta doseže greben. Toda ko smo se začeli spuščati proti sedlu med obema vrhovoma, je megla ponovno ovila celo Šmohor. To je pomenilo, da bomo najverjetneje prikrajšani za kakršenkoli razgled, za povrh pa je v zmanjšani vidljivosti precej zahtevnejše postalo tudi sledenje naši stezici.

Planina na poljuOb dejstvu, da si v takšnih razmerah nismo upali za spust izbrati niti nobene od neoznačenih poti, ki na Veliki Šmohor vodijo iz drugih smeri, je naš vzpon na Veliki Šmohor kar naenkrat ostal brez pravega smisla, zato smo se raje obrnili in se vrnili do Koče pri Krnskih jezerih kar po isti poti. Tam smo se na kratko okrepčali, nato pa nadaljevali spust v dolino. Na naše presenečenje smo tudi ob dveh popoldne še vedno srečali kar nekaj tistih, ki so se šele vzpenjali. Verjetno na popoldanskem izletu do koče ali jezera.

Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh