Po dobrih dveh letih smo se ponovno povzpeli na Ciprnik, tokrat z vzhodne strani, po grebenu Vitranca. Za izhodišče smo si izbrali jezero Jasna, kjer je bilo na naše precejšnje presenečenj parkirišče kljub zgodnji jutranji uri že kar polno. Zdelo se je , da je večina vozil na njem tam tudi prenočila. Od tam smo se v iskanju začetka poti odpravili nazaj proti Kranjski Gori, prek Male Pišnice in naprej mimo klopi ob cesti vse do mesta, kjer je v pobočje na levi zavila dobro vidna neoznačena pot.
Po njej smo se sprva vračali tik nad cesto ter postopoma zlagoma vzpenjali vse do struge Male Pišnice, kjer smo zavili desno vzdolž nje. Tu nekje nas je presenetila tudi tabla z opozorilom, da je hoja po neurejeni poti v sotesko Male Pišnice smrtno nevarna. Skrb je sicer odveč, saj je tabla postavljena precej prezgodaj. Pot v sotesko se namreč odcepi od s številko 20 označene šele kakšnih 10 minut hoje kasneje, ko bo za nami že kar nekaj vzpenjanja v ključih. Na tem razcepu je prvič moč opaziti tudi tablo, ki usmerja desno navzgor proti Vitrancu in našemu cilju, Ciprniku, medtem ko se simbolično pregrajena pot v sotesko nadaljuje naravnost naprej.
Vzpenjanja v ključih še nekaj časa ni konec, se pa medtem kar nekajkrat odpre prav lep pogled na sotesko Male Pišnice. Tik pod vrhom Malega Vratnika nas pot zapelje okoli njega in nadaljuje s prečenjem severnega pobočja nad kranjskogorskimi smučišči, od koder se nam odpre tudi nekaj lepih pogledov na Kranjsko Goro. Ko se ponovno pričnemo vzpenjati v ključih, je čas, da postanemo bolj pozorni. Le malo naprej od naslednje oznake pešpoti 20 jo bomo namreč zapustili, na kar opozarja tudi kažipot za Vitranc in Ciprnik na drevesu nad nami. Na žalost je nameščen nekoliko nerodno in ga je moč hitro spregledati. V kolikor dosežete mesto, kjer pot preči melišče, vedite, da ste prišli predaleč in se bo potrebno vrniti.
Vzpon od omenjenega kažipota do grebena je verjetno najbolj neprijetni del celotne poti. Pobočje namreč postaja vse bolj strmo, pot pa vse bolj gruščnata in se povsem približa kamniti steni Velikega Vratnika ter jo nato obide po desni. V ostrem desnem ovinku pot ponovno preide na južno stran grebena, na tem mestu pa je na drevo pritrjena tudi velika puščica v levo, na katero je potrebno biti pozoren pri spustu, da pravočasno zapustimo greben. Pot namreč z izjemo redkih kažipotov ni markirana.
Od tod naprej nas čaka še kratek vzpon skozi gozd po južni strani, dokler dokončno ne začnemo slediti grebenu vse do Vitranca, oz. natančneje vse do zaprtega Doma na Vitrancu, ki ga obidemo po južni strani. Na jasi za domom se s severne strani pridruži še pot iz Kranjske Gore in Podkorena ter do zgornje postaje žičnice, ki še vedno obratuje in nam lahko prihrani nekaj višinske razlike pri vzponu. Zadnji del žičnice, ki se konča prav na grebenu, namreč ne obratuje več. Kažipoti za Ciprnik, kot tudi vrh Vitranca, od katerega nas loči še nekaj minut hoje, nas usmerijo naprej po grebenu.
Razgibana pot, ki je od tod naprej tudi markirana, nas brez večjih vzponov ali spustov vodi prek Vitranca do mesta, kjer se s severne strani na greben povzpne še pot iz Planice. Od tu naprej nas čaka zgolj zaključni del vzpona, ki je obema potema skupen. Začnemo v gozdu, zadnjih 100 m vzpona med ruševjem pa je nekoliko bolj izpostavljenih. A pot v tem delu je lepo urejena in dobro varovana; bolj kot jo imamo v spominu izpred dveh let. Na vrhu smo si privoščili le kratek postanek za iskanje zaklada, v razgledu na Tromejo, Tamar in okoliške vrhove pa nismo uživali prav dolgo, saj so nas prepodile nadležne žuželke, ki jih je bilo prav na vrhu največ. V dolino smo se spustili po isti poti.
Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.
Objavite komentar