Lubnik

Vreme letos v veliki meri kroji naše izlete. Tako smo se tudi za današnjega dokončno odločili šele včeraj zvečer na podlagi najbolj svežih napovedi. Imeli smo srečno roko in ujeli suh ter pretežno sončen dan, ki nas celo ni v celoti prikrajšal za razglede, ki jih je izbrani cilj ponujal, čeprav zjutraj ni bilo videti tako. Zadnja ploha nas je namreč prala še med vožnjo v Škofjo Loko, a se ji nismo pustili odgnati. V krožišču pred Škofjo Loko smo zavili proti centru, nato v prvem semaforju levo proti Poljanski dolini v naslednjem križišču pa levo proti Puštalu, kjer smo takoj za mostom čez Poljansko Soro parkirali na bližnjem brezplačnem parkirišču na levi strani ceste.

Od izhodišča smo se peš odpravili proti Loškemu gradu, kjer smo že opazili prve markacije. Makadamski poti smo sledili do prevala pod Krancljem z razgledno ploščo. Tu smo v lovu za prvim zakladom dneva zavili levo na neoznačeno pešpot mimo vrha Kranclja do ostankov starega zgornjega stolpa. Po uspešno opravljeni nalogi smo se vrnili nazaj do razgledne plošče in nadaljevali po makadamski poti. Na obronku gozda smo hitro poiskali še drugi zaklad in se na to spustili do ostrega ovinka na cesti za Gabrovo. Že na tem odseku je postalo jasno, da bomo zaradi obilnega deževja v minulih dneh veliko hodili po blatu.

Cesto smo seveda takoj ponovno zapustili, in sicer smo se povzpeli po nekaj strmih lesenih stopnicah med cesto na levi in stezo proti Staremu gradu na desni, kamor nas je napotil kažipot za Lubnik čez Lužo. Kljub razmočenim tlom, ki so zahtevala dodatno previdnost in bila zaslužna za marsikateri dodatni korak vzpona zaradi zdrsov, smo kar kmalu dosegli naslednji travnik, kjer nas je prvič zares obsijalo sonce. Po prečkanju kratkega pasu gozda nas je od vasi Gabrovo ločil le še blaten odsek kolovoza. Na asfaltu smo zavili desno mimo žage, na makadamu nad njo pa levo proti Lubniku. Prek pašnika na levi strani so se nam med blagim vzponom odpirali lepi razgledi na vrhove na nasprotnem bregu Poljanske Sore.

Na mestu, kjer se z makadamske cesto desno odcepi še ena nekoliko ožja, se markirana pot na Lubnik nadaljuje naravnost v breg med obema. Po zaslugi gostega rastja, ki je zakrivalo tako markacije kot sam začetek poti, smo odcep skorajda spregledali, kar nas je spodbudilo k dodatni pozornosti v nadaljevanju. Pot se je kmalu ponovno iztekla na kolovoz, kateremu smo v prvem razcepu še pravilno sledili levo, v naslednjem pa smo z njega prezgodaj zavili desno na mestu, kjer sta se, očitno po bližnjici, ravno spustili dve planinki. Hujšega ni bilo, saj je bilo tudi neoznačeni poti enostavno slediti vse dokler se ni ponovno pridružila najprej kamnitemu kolovozu, nato pa še markirani poti, ki nas je brez težav pripeljala na vrh.

Tik pod vrhom smo z markirane poti še zadnjič zavili na bližnjico, ki je vodila mimo zadnjega uspešno najdenega zaklada dneva. Za Domom na Lubniku smo si ob lepih razgledih privoščili malico, nato pa smo se po markirani poti začeli spuščati. A le do prvega razcepa, kjer se je z že znane poti vzpona levo odcepila pot čez greben. Kljub mestoma zbledelim markacijam s sledenjem nismo imeli večjih težav, saj smo v primeru dileme vedno zgolj sledili grebenu. Več težav so nam povzročale mokre skale in korenine, zaradi katerih smo se pogosto spuščali še bolj počasi in previdno kot bi se vzpenjali. Zaradi strmih pobočij se nenadzorovan zdrs ne bi dobro končal.

Pot nas je vodila prek Malega Lubnika in Rantovega vrha, nato pa je zapustila greben in začel se je strm spust skozi gozd po blatni poti, ki je bila kljub izdatni rabi pohodnih palic za ohranjanje ravnotežja zaslužna za marsikatero akrobatsko figuro pa tudi nekaj stikov zadnje plati z mokro podlago, k sreči z umazanimi oblačili kot edino posledico. Strmina se je umirila šele, ko smo dosegli markirano pot iz Vincarij proti Gabrovem, na katero smo zavili levo proti Škofji Loki. V naslednjem razcepu smo z namenom iskanja zadnjega zaklada zavili levo proti Podlubniku, a pred Selško Soro razočarani ugotovili, da je most v delu in moremo do njega. Tako smo se lahko po blatni gozdni poti ob reki le še sprehodili do Škofje Loke. Pri naslednjem mostu čez Soro nas je prijazen domačin prijazno ustavil pred nadaljevanjem poti v slepo ulico in nas usmeril desno na cesto, po kateri smo mimo tovarne LTH in skozi center Škofje Loke hitro prispeli do izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.